Jedro

Imetnik stanovanjske pravice je lahko dobil ali pa izgubil stanovanjsko pravico le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Ker je toženec pridobil stanovanjsko pravico na garsonjeri v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, te pravice zaradi kasnejše nezakonite dodelitve drugega, to je spornega stanovanja, ni mogel izgubiti. Stanovanjska pravica na garsonjeri je tako v prejšnjem obsegu obstajala še naprej. Toženec je med postopkom vsaj v obliki ugovora uveljavljal svoje pravice do garsonjere. Tak ugovor je materialnopraven in ga sodišče mora oceniti ter upoštevati (3. odstavek 297. člena ZPP). Zato je zmotno stališče nižjih sodišč, da bi lahko toženec uveljavljal svoje pravice do garsonjere le z nasprotnim zahtevkom. Sicer pa je tožnica v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (10.8.1994 - l. št. 41) ponudila tožencu, da mu omogoči vselitev v njegovo prejšnje stanovanje ali v drugo temu stanovanju enakovredno stanovanje. Ob takem dejanskem in procesnopravnem stanju se pokaže, da je bil tožničin izpraznitveni zahtevek utemeljen, toda ob njeni hkratni obvezi, da tožencu ob izselitvi ponudi uporabo njegove prejšnje garsonjere, ali pa tej primerno drugo stanovanje.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje le-ta spremeni tako, da se glasi: "Toženec M. V. je dolžan izprazniti dvoinpolsobno stanovanje v M., pritličje, št. stanovanja 2 in izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki, tožeča stranka pa mu je dolžna omogočiti vselitev v njegovo prejšnje stanovanje na D. v M., 2. nadstropje, ali pa v drugo, temu enakovredno stanovanje, vse v 15 dneh.

Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške postopka prve stopnje v znesku 7.868,00 SIT v 15 dneh." V preostalem delu pa se revizija zavrne kot neutemeljena.

Zahteva toženca, da se mu priznajo stroški odgovora na revizijo, se zavrne.

Obrazložitev

Po ugotovitvi, da se je toženec vselil v sporno stanovanje na podlagi odločbe Garnizijske komande iz M. z dne 25.8.1991, ki je nezakonita, je sodišče prve stopnje s prvo sodbo z dne 10.11.1992 naložilo tožencu, da mora sporno stanovanje izprazniti. Sodišče druge stopnje je tako sodbo potrdilo, na revizijo toženca pa sta bili obe navedeni sodbi razveljavljeni, ker se med postopkom ni pojasnilo, ali je imel toženec res stanovanjsko pravico pred tem na garsonjeri. Po ponovljenem postopku, v katerem se je potrdilo, da je bil toženec imetnik stanovanjske pravice na garsonjeri v M., je sodišče prve stopnje zavrnilo s sodbo tožničin zahtevek, da mora toženec izprazniti sporno stanovanje, ker ni v svojem tožbenem zahtevku navedla, da nudi tožencu na razpolago njegovo prejšnjo garsonjero. Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo tako sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper pobijano sodbo je vložila revizijo tožeča stranka, ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in predlagala, da se sodba spremeni ali pa razveljavi. V reviziji poudarja, da je bilo med postopkom za nesporno ugotovljeno, da se je toženec vselil v sporno stanovanje na podlagi nezakonite odločbe bivših vojaških oblasti z dne 25.8.1991. Nezakonito zasedenega stanovanja toženec ne more obdržati. Sama pa med postopkom ni oporekala trditvam toženca, da je bil pred preselitvijo v sporno stanovanje nosilec stanovanjske pravice na stanovanju na D. v M. in da je imel na tem stanovanju tudi ustrezno stanovanjsko varstvo. Pri takem stanju meni, da je toženčev interes zato njegova obveznost, da uveljavlja pravico do vselitve v garsonjero, katere uporabo je sam opustil. Ob takem stanju zaključuje, da je njen izpraznitveni zahtevek v celoti utemeljen.

Toženec je na revizijo tožnice odgovoril in predlagal, da naj se revizija zavrne kot neutemeljena. Opozarja, da mu ob potrditvi stališča, da so vsi dodelitveni akti po 25.6.1991 nezakoniti, pripada prejšnje stanovanje. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa, opravljenega na podlagi določila 386. člena ZPP, revizijsko sodišče ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršiteve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Je pa ugotovilo, da sta odločbi sodišč prve in druge stopnje pravno zmotni, ker glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. V tej smeri utemeljeni reviziji tožnice, je revizijsko sodišče ugodilo v spodaj navedenem obsegu: Pravnoodločilne okolnosti, ki so predstavljale dejansko podlago pravne presoje spora, so bile po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje naslednje: da je toženec imel stanovanjsko pravico na garsonjeri v M. na D., od leta 1981 dalje , da je to garsonjero dobil iz stanovanjskega fonda bivše JLA in jo temu vrnil ob preselitvi v sporno stanovanje v M., v katerega se je vselil na podlagi odločbe Garnizijske komande M. z dne 25.8.1991. Te ugotovitve dajejo podlago za sledeče zaključke: Garnizijska komanda v M. po 25.6.1991, ko je bila sprejeta temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ko je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ, ni bila več upravičena razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada bivše JLA. Zato njena odločba z dne 25.8.1991 ne predstavlja pravnoveljavne podlage za uporabo spornega stanovanja ter zato toženec zaseda to stanovanje brez pravnega naslova. Imetnik stanovanjske pravice je lahko dobil ali pa izgubil stanovanjsko pravico le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Ker je toženec pridobil stanovanjsko pravico na garsonjeri v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, te pravice zaradi kasnejše nezakonite dodelitve drugega, to je spornega stanovanja, ni mogel izgubiti. Stanovanjska pravica na garsonjeri je tako v prejšnjem obsegu obstajala še naprej. Toženec je med postopkom vsaj v obliki ugovora uveljavljal svoje pravice do garsonjere. Tak ugovor je materialnopraven in ga sodišče mora oceniti ter upoštevati (3. odstavek 297. člena ZPP). Zato je zmotno stališče nižjih sodišč, da bi lahko toženec uveljavljal svoje pravice do garsonjere le z nasprotnim zahtevkom. Sicer pa je tožnica v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (10.8.1994 - l. št. 41) ponudila tožencu, da mu omogoči vselitev v njegovo prejšnje stanovanje ali v drugo temu stanovanju enakovredno stanovanje. Ob takem dejanskem in procesnopravnem stanju se pokaže, da je bil tožničin izpraznitven zahtevek utemeljen, toda ob njeni hkratni obvezi, da tožencu ob izselitvi ponudi uporabo njegove prejšnje garsonjere, ali pa tej primerno drugo stanovanje. Revizijsko sodišče je v skladu z navedenimi razlogi na podlagi določil 1. odstavka 395. člena ZPP delno ugodilo reviziji tožnice (delno zato, ker je izpraznitveni zahtevek pogojen s tožničino obveznostjo, da ponudi tožencu njegovo prejšnje stanovanje oziroma temu primerno drugo) in izpodbijano sodbo spremenilo tako kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Ker se je s spremenjeno sodbo spremenil tudi uspeh pravdnih strank v postopku, je revizijsko sodišče moralo spremeniti tudi stroškovni izrek, po katerem mora toženec povrniti tožnici njene stroške postopka, ki pa so priznani zgolj v prijavljeni višini (kot so bili ugotovljeni do izdaje prve sodbe, nakar tožnica nadaljnjih storškov ni prijavljala). Stroškovna odločba temelji na 1. odstavku 166. in 154. člena ZPP.

Zahtevo toženca, da naj se mu povrnejo stroški odgovora na revizijo, je revizijsko sodišče zavrnilo, ker zaradi njegovega neuspeha v revizijskem postopku ni bilo zakonite podlage za priznanje teh stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).