Jedro

ZVEtL-1 ne predstavlja samostojne podlage za pridobitev lastninske pravice, temveč le podlago za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, na katerem so lastniki stavbe po materialnem pravu (na primer po določbah ODZ, ZTLR, ZLNDL ali kakšnega drugega zakona) pridobili in zadržali lastninsko pravico. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožniki ne morejo sklicevati le na dejansko uporabo spornega zemljišča, ki sama po sebi ni (bila) podlaga za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: “Tožena stranka je na delu parcele št. 2223/11 k. o. ..., ki je na priloženi skici (skica parcel) označen z zeleno, dolžna prenehati z gradbenimi deli, ki bodo po končanju del onemogočala parkiranje na navedeni parceli, odstraniti ali zasuti postavljene robnike in po končanju gradbenih del vzpostaviti stanje, kot je bilo pred gradbenimi posegi in ki je razvidno iz priložene fotografije (dosedanje stanje) ter ki bo omogočalo parkiranje“.

2. Proti navedenemu sklepu se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju tožniki), ki meni, da je navedla dejanske okoliščine, ki so za zadevo pomembne. Stavba je bila zgrajena leta 1940 oziroma 1941, po letu 1945 je bilo sporno zemljišče ves čas državna oziroma družbena lastnina. Tožniki so pravico uporabe, ki se je kasneje spremenila v lastninsko pravico, pridobili v skladu z vsakokrat veljavnimi predpisi. Tožnikom niso znani individualni pravni akti, ki bi spreminjali pravni status spornega zemljišča, to so urejali zakoni. Pravo pozna sodišče. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na sklep VS RS II Ips 322/2013 z dne 6. 2. 2014, ker je Vrhovno sodišče v navedenem sklepu presojalo, ali je lastništvo pripadajočega zemljišča v postopku po ZVEtL predhodno vprašanje ali je vprašanje o glavni stvari. Ostale ugotovitve Vrhovnega sodišča niso ugotovitve, ki bi bile del odločitve o spornem vprašanju. Pripadajoče zemljišče je pravni pojem, ki pomeni zemljišče, ki pripada stavbi za njeno rabo. Ni mogoče govoriti o pripadajočem zemljišču, ki je v lasti tretjega (lastnika sosednjega zemljišča). Pripadajoče zemljišče ni opisni pojem, ampak je pravni pojem, to je tisto zemljišče, ki ga pravo priznava kot zemljišče, ki sodi k stavbi in je v lasti etažnih lastnikov stavbe. Delitev pripadajočega zemljišča na dva ločena pojma, lastniškega in funkcionalnega, ni pravilno. V nepravdnem postopku, ki poteka že sedem let, se vprašanje zatrjevanja predpisa, na podlagi katerega je sporno zemljišče prešlo v družbeno last, ni pojavilo. Tega ni zatrjevala niti tožena stranka niti ni na to opozarjalo sodišče, niti izvedenka, ki je pripravila izvedensko poročilo. Vsem udeležencem nepravdnega postopka so bile okoliščine v zvezi s pravnim statusom zemljišča ves čas jasne. Tožniki so tudi predložili dokazilo, da tožena stranka za gradbena dela ni pridobila gradbenega dovoljenja. Prvostopenjsko sodišče postopka ni vodilo v skladu s 23. in 25. členom Ustave RS ter določbami ZPP (11. člen). To velja toliko bolj, ker, kot kaže, tožena stranka krši tudi upravnopravne predpise, saj gradi brez gradbenega dovoljenja. Sodišče bi lahko razpisalo narok, poleg tega bi lahko predlog za izdajo začasne odredbe pred odločanjem vročilo toženi stranki v odgovor. Z obema navedenima ravnanjema procesnega vodstva bi sodišče lahko razčistilo sporna pravna vprašanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožniki kot etažni lastniki večstanovanjske stavbe s tožbo zahtevajo, da se ugotovi, da je del parcele 2223/11 k. o. ... v lasti vsakokratnih lastnikov večstanovanjske stavbe na naslovu P. V predlogu za izdajo začasne odredbe zahtevajo, da tožena stranka preneha z gradbenimi deli, zaradi katerih bo po končanju del onemogočeno parkiranje, in vzpostavi stanje, kot je bilo pred posegi. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožniki v predlogu za izdajo začasne odredbe niso navedli vseh potrebnih trditev za ugotavljanje verjetnosti obstoja terjatve.

5. Očitki procesnih kršitev, ker sodišče prve stopnje pred odločitvijo ni razpisalo naroka oziroma vročilo predloga za izdajo začasne odredbe toženi stranki v odgovor, so neutemeljeni

6. V skladu s prvim odstavkom 29.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki se na podlagi 239. člena ZIZ uporablja tudi v postopku zavarovanja, narok v postopku za izdajo začasne odredbe ni obligatoren. Sodišče ga opravi takrat, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Tudi načelo kontradiktornosti je v postopkih zavarovanja terjatev zaradi poudarjene potrebe po hitrosti odločanja omejeno, zato je obligatorno le vročanje ugovora zoper sklep o začasni odredbi, ne pa tudi predloga za izdajo začasne odredbe. Ker je narok v postopkih prej izjema kot pravilo, je tudi materialno procesno vodstvo1 omejeno in mora upnik že v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti vsa odločilna dejstva za presojo obstoja verjetnosti terjatve, kar je vse pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

7. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da za verjetnost obstoja terjatve v konkretni zadevi ne zadošča, da se tožniki sklicujejo le na določbo prvega odstavka 42. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), ki kot pripadajoče zemljišče opredeljuje tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. ZVEtL-1 ne predstavlja samostojne podlage za pridobitev lastninske pravice, temveč le podlago za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, na katerem so lastniki stavbe po materialnem pravu (na primer po določbah ODZ, ZTLR, ZLNDL ali kakšnega drugega zakona) pridobili in zadržali lastninsko pravico2. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožniki ne morejo sklicevati le na dejansko uporabo spornega zemljišča, ki sama po sebi ni (bila) podlaga za pridobitev lastninske pravice. Za ugotovitev lastninske pravice ne zadošča le zaključek, da sporen del nepremičnine izpolnjuje kriterije iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 in predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi, katere etažni lastniki so tožniki. Navedena določba se nanaša na določitev obsega pripadajočega zemljišča, iz besedila prvega odstavka 42. člena ZVEtL-1 pa izhaja, da je treba ugotoviti tudi, na podlagi katerega predpisa, veljavnega pred 1. januarjem 2003, je postalo last lastnika. Brez ustreznih trditev se pritožniki ne morejo sklicevati na načelo iura novit curia.

8. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da ločevanje „lastniškega in funkcionalnega“ vidika pripadajočega zemljišča ni pravilno. Pri ugotavljanju, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno redni rabi stavbe gre za dejansko vprašanje, vprašanje, ali je lastnik stavbe pridobil na njem lastninsko pravico pa je pravno vprašanje.3 Oba vidika zahtevata ustrezne trditve, tožniki pa so s trditvami o pretekli rabi4 in vsebini prostorskih aktov (s čimer so zatrjevali, da so izpolnjeni kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) to breme zmogli le glede prvega.

9. Ker pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Tako pritožbeno sodišče razume pritožbene trditve, da bi se na naroku lahko razčistilo sporna pravna vprašanja. 2 Primerjaj odločbi VSL II Cp 34/2017 z dne 10. 4. 2017 in I Cp 446/2018 z dne 22. 8. 2018. Glej tudi sklep VSRS II Ips 322/2013 z dne 6. 2. 2014. 3 Primerjaj sklep VSL II Cp 1560/2018 z dne 12. 12. 2018. 4 Tožniki trdijo, da so sporni del nepremičnine uporabljali kot parkirišče in prostor za smetnjake.