Jedro

Premoženje, ki je zapustniku pripadlo zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja ter na podlagi denacionalizacije, predstavlja premoženje, za katerega se v zapuščinskem postopku, v katerem je dedinja podala izjavo o odstopu od dednega deleža, ni vedelo, da pripada zapuščini. Ker je odstop dednega deleža mogoč zgolj glede znanega zapuščinskega premoženja, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko izjave o odstopu dednega deleža ni upoštevalo tudi pri odločanju o pozneje najdenemu premoženju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da pravnim naslednikom F. S. pripada dedna pravica do zakonitega deleža 1/3 na kasneje najdenem premoženju. Hkrati je prekinilo zapuščinski postopek in v uvodu tega sklepa navedene dediče napotilo na pravdo proti dedičema F. S. (J. Z. in A. S.) za ugotovitev, da se jima v dedni delež vračuna 650.000,00 takratnih DIN, ki jih je zapustnik izročil omenjeni dedinji iz naslova dote.

2. Dediči V. B. E. R., U. B., T. B. in A. B. so proti delnemu dednemu sklepu na ugotovitev, da pravnima naslednikoma F. S. pripada dedna pravica do zakonitega deleža 1/3 na kasneje najdenem premoženju, vložili pravočasno pritožbo, s katero uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da ugotovi, da pravnim naslednikom F. S. ne pripada dedna pravica, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožniki vztrajajo na stališču, da se je dedinja F. S. v celoti odpovedala dediščini oziroma je odstopila svoj zakoniti dedni delež svojemu bratu S. B.. Poudarjajo, da izjava o odpovedi v korist določenega deleža ne more biti pogojna, prav tako pa tudi ne more biti delna. Po njihovem prepričanju je omenjena dedinja vedela tudi za premoženje, ki je predmet tega zapuščinskega postopka, kar jasno izhaja iz pisma, ki ga je dne 9. 7. 1955 zapustniku v imenu F. S. sestavil in poslal njen mož. Menijo tudi, da gre za spor o dejstvih, predvsem o dejstvu, da je bilo F. S. poznano vse premoženje zapustnika ter da se je vsemu premoženju, vključno s takrat zaplenjenim, tudi odpovedala, zato bi moralo sodišče prekiniti zapuščinsko obravnavo in stranke napotiti na pravdo.

3. Dediča po pokojni F. S. sta v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločitve.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilna je pritožbena navedba, po kateri sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so sporna dejstva o tem, ali se je nekdo odpovedal dediščini (5. točka drugega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (ZD)). V obravnavanem primeru je sporno, ali iz dejstev, ki jih navajajo pritožniki, izhaja, da se je dedinja F. S. odpovedala dediščini po pokojnem G. B. tudi glede kasneje najdenega premoženja oziroma, ali se njena dedna izjava o odstopu zakonitega dednega deleža bratu S. B. nanaša tudi na to premoženje. Niso torej sporna dejstva, ampak materialnopravni zaključek, ki iz zatrjevanih dejstev izhaja. Tako ni sporno, da je v zapuščinski zadevi po pokojnem G. B. O 299/55 dedinja F. S. podala pisno izjavo, da svoj zakoniti delež dediščine, ki obstaja iz hiše v B. B. in dveh njiv, oziroma travnikov, odstopa svojemu bratu S. B.. Iz navedene izjave jasno izhaja obseg premoženja, ki je bil predmet dedovanja in na katerega se omenjena dedna izjava nanaša. Premoženje, ki je zapustniku pripadlo zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja ter na podlagi denacionalizacije, predstavlja premoženje, za katerega se v zapuščinskem postopku O 299/55, v katerem je dedinja podala izjavo o odstopu od dednega deleža, ni vedelo, da pripada zapuščini. Ker je odstop dednega deleža mogoč zgolj glede znanega zapuščinskega premoženja (Pravno mnenje, poročilo VSS 2-3/70), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko izjave o odstopu dednega deleža ni upoštevalo tudi pri odločanju o pozneje najdenemu premoženju. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da imajo dediči po pok. F. S. pravico do zakonitega deleža do 1/3 na kasneje najdenem premoženje.

6. Ker je dedna izjava o sprejemu ali odpovedi dediščini strogo oblični in nepreklicni pravni posel, je izjava omenjene dedinje, ki je ni podala v prej navedenem zapuščinskem postopku, ampak v pismu še v času zapustnikovega življenja, brezpredmetna. Ker gre za premoženje, vrnjeno v postopku vrnitve zaplenjenega premoženja in v postopku denacionalizacije, je treba opozoriti še na določbo 80. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po katerem dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji.

7. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).