Jedro

Tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanje življenjskih aktivnosti v obsegu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, terjajo glede na obstoječo sodno prakso prisoditev višje odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

V primeru, ko tožena stranka plača nesporni del odškodnine po vložitvi tožbe, se do tega trenutka kot tožnikov uspeh v pravdi (kar je pomembno za odločitev o povrnitvi stroškov) upošteva tudi ta plačani znesek, odtlej pa le tožnikov končni uspeh.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno tako spremeni, da se prisojena odškodnina zviša za nadaljnjih 700.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje, glede odločitve o stroških pa tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 48.020,00 SIT pravdnih stroškov.

2. V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti 46.300,00 SIT stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 07.09.2004, opr. št. P 765/2002-III-25, tožniku prisodilo odškodnino v višini 382.427,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 7.9.2004 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od

8.9.2004 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v roku 15 dni pod izvršbo. V preostalem (glede odškodnine v višini 2.517.573,00 SIT ter glede obresti za čas in višino obrestne mere, ki je drugačna od prisojene) je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini

2.261,00 SIT v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper izdano sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik, ki navaja, da je sodba v nasprotju z izvedenimi dokazi in s sodno prakso, saj je prisojena odškodnina nekajkrat nižja od realne odškodnine. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je tožnik utrpel izpah levega ramena, odkrhnitev oziroma odtrganje hrustančnega roba sprednjega dela sklepne ponvice in delno pretrganje rotatorne manšete. Gre za tri precej hude poškodbe leve rame. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znesek 200.000,00 SIT, kar je absolutno prenizek znesek, glede na vse prestane in bodoče nevšečnosti. Tožnik je bil v bolniškem staležu več kot štiri mesece, izpostavljen številnim preiskavam pri specialistih, opravljanju terapij, razgibavanju rame, nošnji mitele za levo roko približno mesec dni, večkrat je bil izpostavljen rentgenskemu žarčenju, opravil je tudi CT artrografijo. Zdravljanje je potekalo v obliki počivanja, saj s poškodovano roko ni smel gibati, da ne bi prišlo do ponovnega izpaha.

Bolečine, ki jih je trpel, ko si je izpahnjeno levo ramo sam reponiral, so bile izredno močne teden dni, nato še nekaj mesecev druge intenzitete. Nekaj časa ni mogel spati na levem boku, kakšne bolečine se pojavljajo ob izpahu, pa je splošno znano. Tožnik je bolečine trpel tudi pri opravljanju dela, npr. pri obrezovanju parkljev, pri potiskanju krav v hlev oziroma pri vožnji samokolnice.

Te bolečine bi bile začasnega značaja le, če bi tožnik opravljal kakšno drugo delo, vendar opravlja isto delo z istimi obveznostmi.

Drži, da bo do bolečin prišlo le ob določenih gibih, vendar so gibi, do katerih prihaja vsakodnevno ob opravljanju dela, kar pomeni, da bo bolečina močna in intenzivna, čeprav kratkotrajna. Nevšečnost predstavlja tudi dejstvo, da tožnik ne more več hoditi v gore, saj mu roka pri nošnji nahrbtnika zaspi, prav tako pa se ne ukvarja več z odbojko in nogometom. S hobiji in športom se ne ukvarja, ker ima pri določenih gibih prevelike bolečine, hkrati pa se boji, da si ne bi pri morebitnem novem padcu rame ponovno poškodoval. Stanje pri tožniku je dokončno, njegove bolečine pa so trajnega značaja.

Navedene okoliščine bi moralo sodišče upoštevati tako pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem kot iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Okoliščina, da si tožnik bolečin ni lajšal z analgetiki, kaže na človeka, ki je sposoben veliko prenesti, zato je ugotovitev sodišča, da bolečine niso bile take, ki bi zahtevale lajšanje z analgetiki, obrnjena tožniku v škodo. Glede na navedeno tožnik meni, da bi bila pravična denarna odškodnina iz tega naslova najmanj 800.000,00 SIT. Iz naslova strahu mu je sodišče priznalo

100.000,00 SIT, iz izvedenskega mnenja in izpovedi tožnika pa je razvidno, da je utrpel močan primarni strah v trenutku, ko ga je krava odrinila, saj se je ustrašil, da ga ne bi poteptala. Glede na to, da še vedno dela z živino, se boji, da se mu ne bi pripetilo kaj podobnega. Ker se je zdravljenje nepričakovano zapletlo, se je bal tudi za njegov izid. Glede na intenzivnost strahu meni, da bi bila pravična denarna odškodnina najmanj 500.000,00 SIT. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče tožniku priznalo 500.000,00 SIT, kar je premalo glede na težave, ki so prisotne pri tožniku. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ima tožnik obsežne trajne funkcionalne posledice, saj ne more nositi nahrbtnika, roka mu pri daljši hoji zaspi, določenih gibov ne more opravljati, bolečin pa nima le ob običajnih gibih z rokami ob telesu. Določeni gibi v točno določeni smeri so močno boleči, zato giba tudi ne izvede do konca, torej gre nedvomno za omejeno gibljivost leve rame, čeprav le v določeni smeri. Bolečine se pojavijo pri povsem običajnih vsakodnevnih opravilih, tj. pri oblačenju, pri seganju rok za predmeti nad višino glave, pri opravljanju dela, ramo pa si mora še vedno vsakodnevno razgibavati. Iz izvedenskega mnenja izhaja tudi, da tožniku potencialno grozi nov izpah ob ponovitvi padca ali udarca leve roke ob oviro, kar mu gotovo ne bi grozilo, če do poškodbe ne bi prišlo. Tožnik se je zaradi poškodbe rame odpovedal športnim aktivnostim, saj se boji določenih gibov, tako da je okrnjeno tudi njegovo socialno življenje, zaradi česar močno trpi kvaliteta njegovega življenja. Če pritožbeno sodišče meni, da bi mu bila pri prisoditvi odškodnine v pomoč dopolnitev izvedenskega mnenja, kjer bi ta številčno ocenil zmanjšanje življenjskih aktivnosti, tožnik predlaga, da se ta dopolnitev opravi, kar je predlagal že pred sodiščem prve stopnje, vendar dokaz ni bil izveden. Tožnik meni, da bi bila pravična denarna odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti najmanj 1.000.000,00 SIT. Tožnik navaja še, da je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj ne drži, da je uspel le s 13,2%, temveč je uspel s 27,6%. Sodišče je neupravičeno izločilo pred razsojo izplačani del odškodnine, ki ga tožena stranka ni specificirala, zato tožnik zahtevka ni mogel modificirati. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ali sodbo spremeni.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se tožnik pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (2. odstavek izreka) ter glede stroškov (3. odstavek izreka), in sicer zahteva zvišanje že prisojene odškodnine (le) za nadaljnjih 1.400.000,00 SIT (600.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja, 500.000,00 SIT zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 300.000,00 SIT za strah), zato je poleg ugodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek izreka) v neizpodbijanem obsegu postal pravnomočen tudi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Za odločitev v tej zadevi so pomembna naslednja, pred sodiščem prve stopnje ugotovljena pravno-relevantna dejstva: - tožnik je veterinarski tehnik in se je 13.11.2000 poškodoval pri delu, in sicer, ko je med premikanjem živine v porodnišnico prišlo do nesreče;

- temelj odškodninske odgovornosti in pasivna legitimacija med strankama nista sporna; - tožnik je utrpel izpah leve rame, ki je tipična poškodba ramenskega obroča, pri čemer si je ramenski sklep sam reponiral; - CT artrografija, ki je bila opravljena 5 mesecev po izpahu, je pokazala tudi stanje po pretganju rotatorne manšete leve rame, ki pa ni bilo pomembnejše, temveč je šlo za delno natrganje hrustančnega roba sprednjega dela sklepne ponvice na lopatico (t. i. Banckertova poškodba, ki nastopi vedno, nima pa večjega vpliva niti ni moteča); - tožnik je teden dni prestajal močne trajne bolečine, nato še teden dni zmerne trajne, kasneje pa občasne močnejše bolečine, ki so je pojavljale pri izvajanju določenih gibov, predvsem pri obračanju v določeni legi nadlahtnice, največkrat pri notranji rotaciji; - tožnik občasno še prestaja kratkotrajne in trenutne bolečine, stopnja pa je odvisna od obremenitve; - v primeru obremenitve leve roke je bolečina tudi zelo huda; - bolečine si tožnik lajša s počitkom; - tožnik je bil nekajkrat na pregledu pri zdravniku specialistu, na preglede je hodil tudi k osebnemu zdravniku (zadnjič 19.3.2001); - tožniku so opravili rentgensko slikanje; - tožniku so opravili CT artrografijo; - tožnik je več kot mesec dni nosil mitelo; - tožnik je opravljal fizioterapijo; - zdravljenje poškodbe je trajalo nekaj več kot 4 mesece; - tožnik je bil ob nesreči star nekaj manj kot 42 let, ob izdaji prvostopenjske sodbe pa nekaj manj kot 48 let; - tožnik je ob nesreči prestal intenziven, a kratkotrajen strah; - tožnik je prestajal tudi sekundarni strah, ki je bil glede na potek zdravljenja utemeljen; - tožnikove življenjske aktivnosti so se zaradi posledic poškodbe zmanjšale;

- tožnik ima pri točno določenih gibih z levo roko težave zaradi bolečin, ki se pri teh gibih pojavijo, pri čemer gre tako za običajne gibe, s katerimi se srečujemo vsakodnevno (potiskanje roke v rokav, seganje po predmete nad glavo) kot za specifične gibe, ki jih tožnik potrebuje pri delu (npr. potiskanje krave v hlev) ter pri gibih, ki so potrebni za športne aktivnosti (igranje odbojke, plavanje, nogomet, planinarjenje); - tožnikova poškodba se ob padcu lahko ponovi, padci pa so mogoči ob igranju nogometa in odbojke, zato je tožnik opustil igranje navedenih špotnih iger; - tožnik ima težave tudi pri nošenju nahrbtnika, zaradi česar je opustil planinarjenje.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovljeno dejansko stanje in na podlagi navedenih dejstev ocenjuje, da tožnik v pritožbi utemeljeno graja odločitev prvostopenjskega sodišča, da višina odmerjene odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni v skladu s sodno prakso in je odmerjena prenizko, medtem ko je odškodnina za duševne bolečine za strah odmerjena pravično.

Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik s tožbo zahteval odškodnino v višini 1.100.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 200.000,00 SIT. V pritožbi tožnik navaja, da bi mu sodišče iz tega naslova moralo prisoditi najmanj

800.000,00 SIT, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje (o zavrnitvi) nad tem zneskom (tj. glede

300.000,00 SIT) postala pravnomočna. Pri določanju višine odškodnine iz tega naslova je pritožbeno sodišče izhajalo iz zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča in ugotovilo, da prisojena odškodnina ni v skladu z veljavno sodno prakso, zato je (delno) ugodilo predlogu tožnika in prisojeno odškodnino zvišalo za nadaljnjih 200.000,00 SIT (skupaj z že prisojeno odškodnino iz tega naslova tedaj 400.000,00 SIT). Prisoditev višje odškodnine pa bi bila v nasprotju s standardom pravične denarne odškodnine (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR).

Povedano velja tudi za prisoditev nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je s tožbo zahteval odškodnino v višini 1.300.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 500.000,00 SIT. Tožnik v pritožbi navaja, da bi mu moralo sodišče prisoditi najmanj 1.000.000,00 SIT, torej je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi, ki presega ta znesek (tj. 300.000,00 SIT), postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljene posledice tožnikovih poškodb, ki vplivajo tako na tožnikovo osebno kot na poklicno življenje ter tudi na prostočasne aktivnosti, ocenilo, da je prisojena odškodnina prenizka, zato mu je prisodilo nadaljnjih 500.000,00 SIT, skupaj z že prisojenim zneskom tedaj 1.000.000,00 SIT.

Neutemeljeno pa tožnik v pritožbi graja odločitev prvostopenjskega sodišča glede prisojene odškodnine za strah. Na tem mestu pritožbeno sodišče pripominja, da tožnik v pritožbi zahteva višji znesek iz tega naslova (500.000,00 SIT), kot ga je zahteval s tožbo (400.000,00 SIT), kar je v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (Ur.

list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo), zato je pritožbeno sodišče odločalo zgolj o izpodbijanem zavrnilnem delu (tj. glede

300.000,00 SIT iz tega naslova). ZOR strahu ne deli v različne kategorije, temveč gre za (enotno) obliko nepremoženjske škode, je pa posamezne kategorije oblikovala sodna praksa. "Primarni" strah tako predstavlja oškodovančev strah ob škodnem dogodku, medtem ko "sekundarni" strah nastopi kasneje in je strah zaradi posledic škodnega dogodka (npr. strah za izid zdravljenja), v vsakem primeru pa mora biti strah - ne glede na kategorijo - take intenzitete, da opravičuje prisoditev pravične denarne odškodnine (200. člen ZOR).

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede strahu in ocenjuje, da je v obravnavanem primeru glede na vse okoliščine prisojena odškodnina primerna in v skladu z veljavno sodno prakso.

Sprememba prisojene odškodnine vpliva tudi na odločitev o stroških postopka. Tožnikov končni uspeh v postopku znaša 37,3 % (skupaj prisojenih 1.082.427,00 SIT od zahtevanih 2.900.000,00 SIT). Na tem mestu velja tožniku pojasniti, da bi moral v trenutku, ko je tožena stranka plačala nesporni del odškodnine, za ta del tožbeni zahtevek umakniti (ne glede na to, da tožena stranka ni specificirala, na kaj se plačani znesek nanaša), povračilo stroškov pa terjati na podlagi

1. odstavka 158. člena ZPP, saj bi bil (delni) umik posledica (delne) izpolnitve zahtevka. Če pa tožnik vztraja pri nespremenjenem zahtevku, ga bremenijo (stroškovne) posledice. Ne glede na povedano pa je treba ugotoviti, da je treba k tožnikovemu uspehu vseeno prišteti tudi nesporni del plačane odškodnine, če je bila ta plačana po vložitvi tožbe, saj so bili stroški, ki so tožniku nastali do tega trenutka, za pravdo potrebni. Uspeh tožnika do plačila nespornega dela in končni uspeh je tedaj različen, kar mora sodišče pri izračunu upoštevati. Ker pa je tožnik v obravnavanem primeru priglasil le stroške, ki so mu nastali pred vložitvijo tožbe (500 točk za sestavo odškodninskega zahteva, 500 točk za tožbo in 10 točk za materialne stroške), ugotavljanje posameznega uspeha (za odločitev o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje) ni potrebno. Tožnikov uspeh je tako 51,7% (prisojenih 1.500.000,00 SIT od zahtevanih 2.900.000,00 SIT), uspeh tožene stranke pa 48,3%. Tožnikovi stroški (upoštevaje uspeh) znašajo 57.438,00 SIT, stroški tožene stranke (14.500,00 SIT za sodno takso in 5.000,00 SIT za materialne stroške) pa 9.418,00 SIT, zato je po medsebojnem pobotanju tožena stranka dolžna tožniku povrniti 48.020,00 SIT.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo tožnikov uspeh v pritožbenem postopku, ki znaša 50% (prisojenih 700.000,00 SIT od zahtevanih 1.400.000,00 SIT). Tožniku se priznajo stroški za sodno takso za pritožbo (50.350,00 SIT), 375 točk za pritožbo in 1.000,00 SIT za materialne stroške, kar skupaj znaša 92.600,00 SIT. Glede na tožnikov uspeh mu je tožena stranka tako dolžna povrniti 46.300,00 SIT.