Jedro

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da niso potrjene drugačne navedbe tožnice, da bi morala biti napotena na pregled pod stopnjo „nujno“ ter tudi ne, da je bila takšna indikacija za stopnjo ″nujno″ pred hujšim poslabšanjem v oktobru 2015, ko so bile takšne napotnice izdane. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino zapisa onkološkega pregleda 14. 8. 2015 in glede na mnenje izvedenca, da OIZ ne more indicirati onkološkega zdravljenja, pravilno tudi zaključilo, da niso potrjene trditve tožnice, da je zdravnica imela indikacije za napotitev na ponovni pregled pri onkologu. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve, kakšne so bile možnosti OIZ glede na strokovno utemeljene indikacije v navedenem časovnem obdobju, utemeljeno sklepalo, da ni podlage za zaključek, da bi lahko OIZ z drugačnim ravnanjem od 20. 9. 2015 vplivala na potek zdravljenja v smislu realne možnosti pravočasne ustrezne diagnostike in pravočasnega pregleda pri ortopedu; enako pa velja za ravnanja od maja 2015, saj tudi v primeru napotitve na diagnostične preiskave in ortopedski pregled, le-ti ne bi bili opravljeni, preden je pri tožnici prišlo do zloma oziroma sesedanja vretenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 52.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2017 dalje do plačila ter ji poravnati pravdne stroške v 15. dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotavljalo, kdaj bi tožnica sploh lahko prišla na vrsto za pregled in ali bi to bilo pred njenim bistvenim poslabšanjem zdravstvenega stanja v oktobru 2015 oziroma pred napotitvijo k ortopedu pod stopnjo „nujno“ dne 14. 10. 2015. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o verjetnosti, da bi potek zdravljenja ob pravilni zdravstveni obravnavi bil drugačen, kar je hkrati tudi vprašanje obstoja vzročne zveze med zdravničinim protipravnim ravnanjem in škodo, ki jo je tožnica utrpela. Tožeča stranka meni, da je z zadostno stopnjo verjetnosti dokazala, da je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom je presojalo sodišče (prepozno ukrepanje oziroma neukrepanje zdravnice) pravno relevantno povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka ali vsaj hujših posledic. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zato, ker jo je osebna izbrana zdravnica R. J. (v nadaljevanju: OIZ) prepozno napotila na sekundarni nivo. Trdi, da je prišlo do strokovne napake ter malomarnega zdravljenja pri tožničini primarni zdravstveni obravnavi, ker bi morala OIZ tožnico, ki je v maju 2015 začela čutiti bolečine v ledvenem delu hrbtenice in zaradi tega obiskovala OIZ, takoj, pod oznako nujno, napotiti k ortopedu, sploh glede na to, da je tožnica onkološka bolnica. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa vseh dejanskih ugotovitev v izogib ponavljanju ne povzema in se sklicuje na obrazložitev le-teh v izpodbijani sodbi.

6. Sodišče prve stopnje je kot merodajno materialnopravno podlago za odločanje o temelju odškodninskega zahtevka navedlo določbe Obligacijskega zakonika (OZ), in sicer prvega odstavka 147. in 131. člena in drugega odstavka 6. člena, 11. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP) in 45. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej). V svojih novejših sodnih odločitvah pa je Vrhovno sodišče RS sledilo večinskemu stališču pravne teorije, da je razmerje med zdravnikom oziroma zdravstvenim zavodom in pacientom pogodbene narave. Novejša sodna praksa tako temelji na stališču, da če zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, in bolniku nastane škoda, gre za kršitev pogodbenega razmerja. Obveznost pacienta je plačilo opravljene storitve, ki ga opravi sam ali preko skladov zdravstvenega zavarovanja, obveznost zdravnika pa je izpolnitev dogovorjene zdravstvene storitve, ki ima običajno značilnost obligacije prizadevanja. V pravni teoriji se zdravniška pogodba opredeljuje kot podjemna pogodba. Odločilno je vprašanje kršitve dolžne skrbnosti, to je ravnanje contra legem artis. V skladu z določili 239. in 240. člena OZ se dolžnik svoje odgovornosti razbremeni z dokazom o ustrezni skrbnosti, dokazati pa mora tudi, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel (pravilno) izpolniti, ki so bile nepremagljive oziroma neodvrnljive.1 Ne glede na to, ali izhajamo iz temelja poslovne ali neposlovne odškodninske odgovornosti (kot sodišče prve stopnje), analiza predpostavk, ki morajo obstajati pri eni ali drugi vrsti obveznosti, kaže, da se v obeh primerih kot odločilno, osrednje vprašanje postavlja vprašanje kršitve dolžne skrbnosti, in se v tem pogledu obe odgovornosti zlivata in prepletata. Sodišče prve stopnje je predpostavke pravilno ugotovilo, zato materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. Kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe, med strankama niso sporna naslednja dejstva: (-) tožnica je onkološka bolnica (leta 2013 je bil zdravljen rak dojke); (-) OIZ v Zdravstvenem domu v ... je tožnici 21. 5. 2015 zaradi stopnjujočih telesnih bolečin v ledvenem delu hrbtenice predpisala protibolečinsko terapijo in izdala napotnico za RTG slikanje; (-) tožnica je 26. 5. 2015 opravila slikanje, 2. 6. 2015 pa ponovno zaradi bolečin obiskala OIZ, ki ji je predpisala dodatna analgetika in izdala napotnico za fizioterapijo; protibolečinska terapija je delno pomagala, fizioterapijo pa je tožnica obiskovala tudi samoplačniško, tako da se je stanje v mesecu juliju in v začetku avgusta umirilo; (-) v drugi polovici avgusta 2015 se je tožničino stanje bistveno poslabšalo, poleg bolečin v ledvenem delu hrbtenice je čutila tudi dodatne bolečine v kolkih, zato je 2. 9. 2015 ponovno obiskala OIZ in ponovno prejela analgetike; (-) 19. 9. 2015 je tožnico pri gospodinjskih opravilih močno zbodlo v ledvenem delu hrbtenice, zato se je oprijela pulta in si ob tem zlomila levo rebro, kar je bilo kasneje ugotovljeno ob hospitalizaciji v SB ...; (-) 21. 9. 2015 je OIZ ponovno predpisala protibolečinsko terapijo in dodala še Apaurin; (-) ker so bolečine vztrajale in se iz ledvenega dela razširile po desnem kolku in po nogi do kolena in bile tako hude, da je tožnica že težko hodila, je s pomočjo oporne palice, ker drugače ni mogla, 30. 9. 2015 spet obiskala ZD..., kjer ji je zdravnica B. K., ki je nadomeščala OIZ, izdala napotnico s stopnjo ″redno″; (-) ker je bila tožnica popolnoma nemočna, ležala doma in trpela neznosne bolečine, še na stranišče ni več mogla sama, jo je mož 14. 10. 2015 ponovno pripeljal k OIZ, ki je izdala napotnico s stopnjo ″nujno″; (-) tožnica je bila istega dne sprejeta v SB ... na ortopedski oddelek, kjer so opravili preiskave s CT, MR, UZ in RTG slikanjem in ugotovili, da je tožnica utrpela patološki zlom 3. ledvenega vretenca L3, zato so 29. 10. 2015 opravili operacijo - spondilofiksacijo L2-l4 z biopsijo ter ji namestili TLSO steznik. Ugotovljeno je bilo tudi stanje po zlomu rebra v septembru 2015. 8. Ostala pravnoodločilna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je med drugim zaradi razjasnitve strokovnih vprašanj določilo izvedenca ortopeda in izvedenca radiološke in onkološke stroke. Na podlagi izvedenskega mnenja slednjega, ki ga je upravičeno sprejelo, nanj pa tudi ni imela nobena stranka pripomb, je sodišče prve stopnje ugotovilo, kar pritožbeno ni izpodbijano, da je pri tožnici šlo za raka dojke, ki je bil zdravljen leta 2013. Dve leti kasneje se je pojavil zasevek raka v ledveni hrbtenici, ki je od konca aprila 2015 povzročal napredujoče bolečine v ledveni hrbtenici. Najverjetneje okrog 20. 9. 2015 je prišlo do sesedanja - zloma vretenca, ki so ga po diagnostiki v oktobru 2015 zdravili kirurško in z obsevanjem, nato pa še s hormonskim zdravljenjem. Zadnji onkološki pregled pred septembrom 2015 je bil opravljen 14. 8. 2015. Že tedaj so bili prisotni zasevki (védenje po nadaljnjem teku dogodkov), vendar težave še niso bile tako hude, da bi bilo že tedaj jasno, da se je rak razširil na hrbtenico. Najpogostejši simptom kostnih zasevkov so bolečine, ki se jim kasneje lahko pridružijo še dodatne težave zaradi razgradnje kosti. Če gre za vretence, pride do sesedanja vretenca, kostne ploščice pa pritiskajo na živčne korenine in povzročajo bolečine vzdolž poteka živca („išijas“) ter delno ali v skrajnem primeru popolno ohromelost. Pri tožnici je bila ves čas od konca aprila 2015 do operacije v novembru 2015 prisotna bolečina, ki je bila v maju omejena na križni del hrbtenice, kasneje pa se je širila vzdolž desne noge; od začetka septembra je bila prisotna tudi šibkost v nogah, od 20. septembra dalje pa skoraj ni mogla več hoditi. Vzrok za zlom vretenca je bil zasevek raka v 3. ledvenem vretencu.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje na podlagi ugotovitev, temelječih na izvedenskem mnenju izvedenca onkologa, ki jih je povzelo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zaključilo, da ravnanje OIZ, ki se je kljub poslabšanju simptomatike oklepala svoje prvotne diagnoze, da gre pri bolečini v križu za težave, povezane z obrabo vretenca, in je podcenila možnost, da je pravi vzrok težavam poslabšanje rakave bolezni, ni bilo primerno. Kot je navedel izvedenec in povzelo sodišče prve stopnje bi bilo pri tožnici kot bolnici z nedavno operiranim rakom dojke in z bolečinami v križu strokovno korektno opraviti popolno diagnostiko s CT preiskavo ali z magnetno resonanco že prej; primeren čas za to bi bil konec maja 2015, ko se po enem mesecu bolečine niso spontano umirile, najkasneje pa v začetku septembra 2015. 10. Pritožbeno pa niso izpodbijane nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, sledeče izvedenskemu mnenju izvedenca onkologa, da je pri oceni zdravničinega ravnanja potrebno upoštevati dejavnike, ki so vplivali na odločitev OIZ, in sicer (-) da je pri oceni primernosti ravnanja vedno treba izhajati iz dejstev, ki so bila zdravnici znana v tedanjem času (in ne na podlagi védenja kasnejšega poteka bolezni); (-) da se je tožnica že dlje časa (že leta 2010) zdravila zaradi depresije, stopnja bolečine pa je odvisna tudi od psihičnega stanja bolnika, zato morda zdravnica ni pravilno ocenila resnosti njenih težav; (-) da iz zapisa onkološkega pregleda z dne 14. 8. 2015 izhaja, da ni suma na ponovitev ali razsoj raka, zaradi česar OIZ ni mogla ponovno napotiti bolnice k onkologu (edinemu specialistu, za katerega ni čakalne dobe); (-) da je pomemben dejavnik težka dostopnost medicinske diagnostike in terminov za preglede pri specialistih. Kot je pojasnil izvedenec, je do zloma vretenca najverjetneje prišlo 20. 9. 2015 (v izvedenskem mnenju na str. 5 in v tč. 17 očitno pomotoma navedeno 2013) in pred tem časom običajna rentgenska slika hrbtenice zasevka ne bi pokazala, zato ponovno rentgensko slikanje ni bilo smiselno, drugih možnosti pa zdravnica ni imela. Lahko bi sicer napisala napotnice za CT, za MR ali za ortopeda, vendar bi tudi pri stopnji nujnosti ″hitro″ tožnica na preglede čakala nadaljnjih nekaj mesecev (za CT 160 dni, za MR 140-150 dni ter za ortopeda 90 dni). Do izrazitega poslabšanja, do katerega je prišlo v oktobru, ni bilo indikacije za napotitev s stopnjo ″nujno″, ko mora biti bolnik pregledan v 24 urah.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kljub primernemu ravnanju OIZ tožničino nadaljnje zdravljenje ne bi bilo drugačno, saj je bila v letu 2015 čakalna doba za stopnjo ″hitro″ za CT 160 dni, za MR 140-150 dni ter za ortopeda 90 dni plus 5 mesecev za potreben CT ali MR (skupaj 240 dni). Četudi bi OIZ septembra 2015 ali pa že tudi konec maja 2015 (po enem mesecu bolečin) izdala napotnice za CT, MR ali ortopeda s stopnjo ″hitro″, tožnica pred oktobrom ne bi prišla na vrsto za te preiskave, ki bi bile potrebne za ugotovitev razredčitve v vretencu.

12. Tožeča stranka prvič šele v pritožbi navaja, da navedba izvedenca o čakalni dobi v letu 2015 za stopnjo ″hitro″ ne pomeni, da bi tožnica na pregled dejansko tudi morala čakati tako dolgo in da obstaja razumna verjetnost, da bi tožnica na pregled kljub temu uspela priti prej. Ker v pritožbi ni navedla opravičljivega razloga za to, da teh navedb ni podala že v postopku na prvi stopnji, jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično ni utemeljeno pritožničino sklepanje, da to pomeni, da bi poslabšanje zdravstvenega stanja, torej patološki zlom vretenca, lahko preprečili. Tudi sicer pa pritožnica niti ne opiše, na podlagi česa sklepa, da obstaja razumna verjetnost, da bi na pregled kljub temu uspela priti prej, zato je taka navedba tudi nekonkretizirana in je ni moč presoditi. Iz enakega razloga so nedopustne pritožbene navedbe, da tudi ob morebitni napotitvi na sekundarni nivo septembra 2015 ni nujno, da bi tožnica na pregled tudi morala čakati tako dolgo, kot je znašala splošna čakalne doba, in da ni namreč redko, da se kakšno mesto sprosti zaradi odpovedi, smrti, drugih bolezni in podobno in ni mogoče izključiti možnosti, ki po prepričanju tožeče stranke niti ni zanemarljiva, da bi tožnica ob pravočasni napotitvi tudi bila pravočasno obravnavana pri ortopedu in bi poslabšanje njenega zdravstvenega stanja bilo mogoče preprečiti.

13. Neutemeljen je tudi očitek, da je zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, da bi tožnica, če bi bila napotena k ortopedu, morala čakati najprej 90 dni, nato pa bi še več mesecev morala čakati na CT in MR preiskave, ker je tudi ob napotitvi k ortopedu dne 14. 10. 2015 bilo CT slikanje opravljeno naslednji dan, torej 15. 10. 2015, MR slikanje pa čez 2 dni, 16. 10. 2015. Sodišče prve stopnje je o čakalnih dobah upravičeno sledilo utemeljitvi izvedenca onkologa na 5. strani izvedenskega mnenja (l. št. 123; izvedenec je pojasnil, da je podatke pridobil iz mesečnih poročil Nacionalnega inštituta za javno zdravje, objavljenih na njihovi spletni strani), s tem da je izvedenec pojasnil, da je to v primeru, če bi bila tožnica napotena k ortopedu pod stopnjo nujnosti ″hitro″ (kot že rečeno pa se je izvedenec strinjal, da do izrazitega poslabšanja, do katerega je prišlo v oktobru, ni bilo indikacije za napotitev s stopnjo ″nujno″, ko mora biti bolnik pregledan v 24 urah), pritožnica pa sklepanje sodišča neutemeljeno izpodbija s primerjavo z okoliščinami dne 14. 10. 2015, ko je bila tožnici izdana napotnica pod stopnjo ″nujno″, na podlagi katere je bila istega dne pregledana in sprejeta na Ortopedskem oddelku SB..., kjer so v naslednjih dneh opravili navedeno diagnostiko.

14. Glede na obrazloženo ni moč pritrditi pritožnici, da bi morala biti že v maju 2015, najkasneje pa ob pregledu 2. 9. 2015 oziroma 21. 9. 2015 napotena na ortopedski pregled in bi, enako kot je bila tudi po zakasneli napotitvi, že takrat (in ne šele po 5 - 6 mesecih) nedvomno opravili CT in MR slikanje, ki bi pokazalo razredčitev v vretencu. Nedopustna, ker jo prvič podaja šele v pritožbi brez navedbe opravičljivih razlogov, ki jih zahteva prvi odstavek 337. člena ZPP, pa je tudi navedba, da ni nobenega razloga, da bi ortoped v septembru 2015 ravnal drugače kot v oktobru 2015 in da tožnice ne bi nemudoma, oziroma največ v dveh dneh ne bi napotil na preiskave.

15. Drži, kar navaja pritožnica, sledeč izvedencu onkologu, da bi škodo, kot jo je utrpela tožnica, lahko preprečili, če bi OIZ tožnico na nadaljnje preiskave napotila konec maja 2015, saj bi primeren čas za MR ali CT diagnostiko bil že takrat, ko se bolečine po enem mesecu niso spontano umirile, in da bi v tem primeru bilo zdravljenje preprostejše, izognili bi se zahtevni ortopedski operaciji in pomembnim dolgoročnim posledicam zaradi zakasnele diagnoze, to je težke gibljivosti zaradi fiksacije hrbtenice. Zmotno pa pritožnica meni, da če bi tožnica bila na ortopedski pregled napotena v maju 2015, bi na pregled čakala 3 mesece, torej najdlje do avgusta 2015, kar pomeni, da bi bila pregledana še pred poslabšanjem zdravstvenega stanja in bi zasevke v hrbtenici lahko opazili, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi če bi OIZ septembra 2015 ali pa že tudi konec maja 2015 (po 1 mesecu bolečin) napisala napotnice za CT, MR ali ortopeda s stopnjo ″hitro″, kar je bilo po zaključku izvedenca za onkologijo glede na stopnjo tožničinih težav strokovno utemeljeno, tožnica pred oktobrom ne bi prišla na vrsto za te preiskave, ki bi bile potrebne za ugotovitev razredčitve v vretencu. Sodišče prve stopnje je na podlagi strokovnega mnenja izvedenca pravilno ugotovilo, da ponovljeno ″običajno″ RTG slikanje do 20. 9. 2015 (verjeten zlom oziroma sesedanje vretenca) tega ne bi pokazalo; prav tako pa tudi, da pri tožnici ni bilo indikacije za napotitev s stopnjo ″nujno″ do izrazitega poslabšanja, do katerega pa je prišlo v oktobru in zaradi katerega je bila 14. 10. 2015 s strani OIZ s stopnjo ″nujno″ napotena k ortopedu in na scintigrafijo okostja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da niso potrjene drugačne navedbe tožnice, da bi morala biti napotena na pregled pod stopnjo „nujno“ ter tudi ne, da je bila takšna indikacija za stopnjo ″nujno″ pred hujšim poslabšanjem v oktobru 2015, ko so bile takšne napotnice izdane. Napotitev na RTG slikanje 20. 9. 2015 pa zaradi čakalnih dob na potreben pregled pri ortopedu pod takrat strokovno utemeljeno stopnjo ″hitro″ ne bi vplivala na zdravljenje, prav tako pa tudi ne bi preprečila zloma vretenca. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino zapisa onkološkega pregleda 14. 8. 2015 in glede na mnenje izvedenca, da OIZ ne more indicirati onkološkega zdravljenja, pravilno tudi zaključilo, da niso potrjene trditve tožnice, da je zdravnica imela indikacije za napotitev na ponovni pregled pri onkologu. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve, kakšne so bile možnosti OIZ glede na strokovno utemeljene indikacije v navedenem časovnem obdobju, utemeljeno sklepalo, da ni podlage za zaključek, da bi lahko OIZ z drugačnim ravnanjem od 20. 9. 2015 vplivala na potek zdravljenja v smislu realne možnosti pravočasne ustrezne diagnostike in pravočasnega pregleda pri ortopedu; enako pa velja za ravnanja od maja 2015, saj tudi v primeru napotitve na diagnostične preiskave in ortopedski pregled, le-ti ne bi bili opravljeni, preden je pri tožnici prišlo do zloma oziroma sesedanja vretenca.

16. Po obrazloženem ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotavljalo, kdaj bi tožnica sploh lahko prišla na vrsto za pregled in ali bi to bilo pred njenim bistvenim poslabšanjem zdravstvenega stanja v oktobru 2015 oziroma pred napotitvijo k ortopedu pod stopnjo ″nujno″ dne 14. 10. 2015. 17. Neutemeljen je nadalje očitek, da je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o verjetnosti, da bi potek zdravljenja ob pravilni zdravstveni obravnavi bil drugačen, kar je hkrati tudi vprašanje obstoja vzročne zveze med zdravničinim protipravnim ravnanjem in škodo, ki jo je tožnica utrpela. Pritožnica je izpostavila del jedra sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 183/2015, in sicer da nikoli ne moremo vedeti, ali bi bilo konkretno zdravljenje uspešno ali ne. Tovrstna ugotovitev je vselej mogoča le za nazaj, na podlagi konkretne izkušnje, zato mora za hipotetično ugotovitev zadoščati, če tožnik trdi (in dokaže), da je zdravnikovo opuščeno dolžno ravnanje po svoji naravi takšno, da lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu prepreči nastanek škode. V jedru pa je še navedeno, da je verjetnost, ali bi opuščeno zdravnikovo ravnanje preprečilo škodo, strokovno medicinsko vprašanje. Odgovor nanj zato podajo strokovnjaki in je splošno empiričen (lahko tudi statističen). Na tej točki se vprašanje dokazovanja (ter uporabe pravil o razporeditvi dokaznega bremena ter pravilni napolnitvi vsebine dokaznega standarda) konča. Presoja, ali je tako ugotovljena verjetnost takšna, da je konkretni opustitvi dolžnega zdravnikovega ravnanja (tudi upoštevaje težo te kršitve/opustitve) pravno-vrednotno upravičeno pripisati nastanek škodnega dejanja, pa je materialnopravno vprašanje. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, temelječe na izvedenskem mnenju izvedenca onkologa, kot so zgoraj povzete iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kakor tudi materialnopravni zaključek, da opustitvi dolžnega ravnanja OIZ ni moč pravno-vrednotno pripisati nastanka škodnega dogodka. Pravilen je zato zaključek, da je toženki uspelo dokazati, da tožnici zaradi ravnanj OIZ ni nastala dodatna škoda oziroma da se je toženki uspelo razbremeniti krivdne odgovornosti, saj dokazni postopek ni potrdil, da je bilo tožničino poslabšanje zdravja posledica strokovno nepravilnega ravnanja OIZ. Nastanku tožničine škode je torej botrovala druga okoliščina in ne zdravničino ravnanje, zato ne drži, da je tožeča stranka z zadostno stopnjo verjetnosti dokazala, da je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom je presojalo sodišče (prepozno ukrepanje oziroma neukrepanje zdravnice) pravno relevantno povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka ali vsaj hujših posledic.

18. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da mora tožeča stranka v posledici neuspeha s pritožbo sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 342/2014 in II Ips 207/2015.