Jedro

Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije v prvem odstavku 62. člena določa, da delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke ali da so bile pri določanju presežnih delavcev storjene bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršene pravice delavca, ali če je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Po drugem odstavku 62. člena PKP znaša pogodbena kazen 5 povprečnih mesečnih neto plač v zavodu za zadnje tri mesece pred pravnomočnostjo sodbe. S sodbo je bilo v delovnem sporu pravnomočno razsojeno, da je tožeči stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Ta ugotovitev zadošča za priznanje vtoževane odškodnine po 62. členu navedene kolektivne pogodbe.

Tožnica zahteva povrnitev stroškov predsodnega postopka (za sestavo dopisa s katerim je poizkušala pred sodnim postopkom doseči plačilo zneska oziroma pridobiti podatke o višini plač). Po določbi prvega odstavka 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Tožeča stranka bi lahko terjatev iz naslova odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja neposredno uveljavljala s tožbo pred sodiščem. Ker stroški predsodnega postopka niso bili potrebni za pravdo, do teh stroškov tožnica ni upravičena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki III izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: „III. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici plačati predhodne stroške postopka v višini 228,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8 dnevnega paricijskega roka, do plačila.“ Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (točka I in nespremenjeni del točke III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 79,14 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožnici plačati pogodbeno kazen v višini 5.096,05 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2011 dalje do plačila, na ta znesek pa obračunati in izplačati ustrezne dajatve in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Postopek je v preostalem delu ustavilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške predhodnega postopka v višini 228,00 EUR in stroške sodnega postopka v višini 488,98 EUR v 8 dneh z zakonitimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka).

Zoper sodbo, to je zoper točki I in III izreka, se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek ter tožnici naloži povrnitev stroškov postopka tožene stranke, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da je treba v konkretnem primeru upoštevati določbo 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstvenega in socialnega varstva, saj tožnica ni upravičena do odškodnine oziroma pogodbene kazni. V zadevi opr. št. I Pd 2030/2009 ni šlo za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, o kateri bi odločilo sodišče in ki bi tožnici dala pravico do pogodbene kazni. Pogodba o zaposlitvi je prenehala zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena, tožena stranka pa je tožnici dejansko podaljšala pogodbo, ker je bila tožnica noseča, vendar ji ni mogla zagotoviti dela po poteku njene odsotnosti zaradi nege in varstva otroka. Poleg tega tožnica ni želela skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav ji je tožena stranka ponudila boljšo pogodbo o zaposlitvi od tiste, ki jo je imela takrat sklenjeno. Glede prisojene višine pogodbene kazni poudarja, da tudi v primeru, če bi bil tožbeni zahtevek utemeljen (po temelju), je prisojena previsoka pogodbena kazen. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati redno delo in redne delovne ure. Ker je imel vsak mesec 174 rednih delovnih ur, je znašala povprečna bruto mesečna plača 1.213,54 EUR, kot je to razvidno iz tabele, ki jo je naredila tožena stranka. Neto znesek od tega bruto zneska znaša 802,53 EUR, tako da bi lahko pogodbena kazen kvečjemu znašala 4.012,65 EUR in ne 5.096,05 EUR. Sodišče ne bi smelo upoštevati dodatkov in dela preko polnega delovnega časa, temveč samo povprečno plačo za 174 ur. Zmotna je tudi odločitev glede priznanja stroškov predhodnega postopka za sestavo zahtevka z dne 10. 3. 2011. Ta zahtevek ni pomemben za dosego zapadlosti, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, saj bi tožnica lahko vložila tožbo in s tem dosegla zapadlost. Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma, glede priznanja stroškov predhodnega postopka ter stroškov sodnega postopka, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Uradni list RS, št. 15/1994 in naslednji; PKP) v prvem odstavku 62. člena določa, da delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke ali da so bile pri določanju presežnih delavcev storjene bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršene pravice delavca, ali če je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Po drugem odstavku 62. člena PKP znaša pogodbena kazen 5 povprečnih mesečnih neto plač v zavodu za zadnje tri mesece pred pravnomočnostjo sodbe. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 2030/2009 z dne 3. 11. 2010 pravnomočno razsojeno, da je tožeči stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 30. 11. 2009 in je bila tožeča stranka v delovnem razmerju za nedoločen čas od 3. 10. 2010 do 31. 8. 2010. Ta ugotovitev zadošča za priznanje vtoževane odškodnine po 62. členu PKP, pri čemer je neutemeljeno stališče tožene stranke, da tožeča stranka sploh ni upravičena do odškodnine, ker naj bi šlo za primer podaljšanja pogodbe o zaposlitvi zaradi tožničine nosečnosti. Te navedbe niso bistvene, saj je pravno odločilno le, da je bilo pravnomočno razsojeno v individualnem delovnem sporu, da je tožeči stranki pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje.

Glede višine odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz povprečne neto plače, izplačane pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih pred pravnomočnostjo sodbe. Po določbi drugega odstavka 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Zmotno je stališče pritožbe, da je treba upoštevati zgolj osnovno plačo in ne (dejanske) plače, ki je bila delavcem izplačana v obravnavanem obdobju, torej z upoštevanjem tudi nadur oziroma plačila za večje število ur, kot je bila mesečna delovna obveznost 174 ur. Za tako zavzemanje v kolektivni pogodbi ni podlage. Zato je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine povprečne neto plače pravilno izhajalo iz obrazcev REK-1, iz katerih izhajajo zneski plač v obravnavanem obdobju ter pravilno ugotovilo osnovo v višini 1.019,21 EUR, po kateri je tožeči stranki prisodilo petkratni znesek osnove.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo tožeči stranki priznati stroškov predsodnega postopka, torej dopisa z dne 10. 3. 2011 (A2), s katerim je tožnica poizkušala pred sodnim postopkom doseči plačilo zneska oziroma pridobiti podatke o višini plač. Po določbi prvega odstavka 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Tožeča stranka bi lahko terjatev iz naslova odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja neposredno uveljavljala s tožbo pred sodiščem ter tako dosegla zapadlost terjatve. Ker stroški predsodnega postopka niso bili potrebni za pravdo, do teh stroškov v prisojenem znesku 228,00 EUR ni upravičena. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter odločitev o plačilu stroškov predhodnega postopka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, torej točko I in nespremenjeni del točke III izreka (353. člen ZPP).

Zaradi delnega uspeha v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje. Uspeh tožeče stranke je treba upoštevati ob vrednosti spornega predmeta v višini 10.500,00 EUR, kolikor je tožeča stranka uveljavljala v tožbi. Uspeh tožeče stranke torej znaša 48,53 %. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Zaradi delnega uspeha s pritožbo je tožena stranka upravičena do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov, glede na uspeh v pritožbenem postopku, v skladu z določbo 154. člena ZPP ter tretjega odstavka 165. člena ZPP. Uspeh v pritožbenem postopku znaša 12,33 % (716,98 EUR od celotnega izpodbijanega zneska 5.813,03 EUR). Tožena stranka je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; ZOdvT) upravičena do nagrade za pritožbo v znesku 350,40 EUR (219 EUR x 1,6 - tar. št. 3210), do 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), 22 % DDV in sodne takse v višini 190,00 EUR (tar. št. 2321 ZST-1). Glede na uspeh je tožena stranka upravičena do povračila stroškov v znesku 79,14 EUR.