Jedro

Drugotoženec je tožnika medtem, ko ga je prvotoženec držal, pretepal po telesu in glavi; tožnik pred tem redarja verbalno žalil, drugotožencu pa tudi pljunil v obraz in ju s tem izzval k prej opisani reakciji. Takšne ugotovitve o okoliščinah škodnega dogodka utemeljujejo delno razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe, pri čemer je bil pravilno kot merilo za določitev deleža odgovornosti odgovornih oseb upoštevan delež, v katerem je njuno ravnanje prispevalo k nastanku škodnega dogodka in škode; za uporabo tega merila je treba izhajati iz pravil o vzročni zvezi, odločitev o porazdelitvi vzročnosti z deležem 80% v breme odgovornih oseb in 20% v breme oškodovanca so bila ta pravila uporabljena pravilno (prvi odstavek 192. člena ZOR).

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da so dolžne tožene stranke tožniku nerazdelno plačati 2.504,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbe tožnika ter prve in druge tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila potrjena zavrnilna sodba prvostopenjskega sodišča in zoper odločitev o pravdnih stroških, vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sta bila neutemeljeno zavrnjena njegova zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, saj ne drži, da ne trpi nobenih posledic škodnega dogodka.

Zmotna je tudi presoja, da je k nastanku škode sam prispeval in da je zato upravičen do odškodnine, zmanjšane za 20%: sploh ni res, da bi redarja pljunil in ozmerjal, pa tudi, če bi bilo res, z njim ne bi smela fizično obračunati. Izpodbija tudi stroškovno odločitev.

3. Toženci in Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije na vročeno jim revizijo tožnika niso odgovorili (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v besedilu, veljavnem ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti glede na določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-D)).

4. Revizija zoper stroškovno odločitev ni dovoljena.

5. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, se šteje za sklep. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških ni tak sklep. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

6. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik torej nedovoljeno graja ugotovitev, da je drugotoženca, preden je ta skupaj s prvotožencem z njim fizično obračunal, zmerjal in pljunil vanj, kar je bilo relevantno pri presoji pogojev za delno razbremenitev odgovornosti toženih strank za tožnikovo škodo.

7. Dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, so: da je bil tožnik 1. 1. 2000 na silvestrovanju v T.; da je prav tam silvestroval tudi tožnikov brat, ki so ga redarji odstranili iz lokala in na dvorišču z njim fizično obračunali; da je tožnik, ko je za to zvedel, odšel na kraj dogodka, a je bil ob njegovem prihodu „obračun“ že zaključen; da je nameraval brata spremeniti domov, zato se je tožnik vrnil v lokal po jakno, v lokalu pa je hotel od tretjetoženca izvedeti za vzrok odstranitve brata iz lokala; da je tedaj k njemu pristopil prvotoženec in ga prijel od zadaj, da bi ga odstranil iz diskoteke, drugotoženec pa ga je medtem, ko ga je prvotoženec držal, pretepal po telesu in glavi; da je tožnik pred tem redarja verbalno žalil, drugotožencu pa tudi pljunil v obraz in ju s tem izzval k prej opisani reakciji. Takšne ugotovitve o okoliščinah škodnega dogodka tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo delno razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe, pri čemer je bil pravilno kot merilo za določitev deleža odgovornosti odgovornih oseb upoštevan delež, v katerem je njuno ravnanje prispevalo k nastanku škodnega dogodka in škode; za uporabo tega merila je treba izhajati iz pravil o vzročni zvezi, odločitev o porazdelitvi vzročnosti z deležem 80% v breme odgovornih oseb in 20% v breme oškodovanca so bila ta pravila uporabljena pravilno (prvi odstavek 192. člena ZOR).

8. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel udarnino nosu, zlom nosu brez dislokacije ter udarnine vratu in prsnega koša levo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v času škodnega dogodka nekaj minut trpel srednje intenziven strah, v času zdravljenja pa je trpel lažji strah za izid zdravljenja do zaključka hospitalizacije 7. 1. 2000; glede na naravo in težo poškodbe (ki jo je izvedenec ocenil kot lahko) strah tožnikovega duševnega ravnovesja ni porušil. Ob takih ugotovitvah pa odločitev, da mu za strah pripada 1.043,54 EUR odškodnine zagotovo ni v njegovo škodo (200. člen ZOR). Prav tako je bilo ugotovljeno, da poškodba pri tožniku ni zapustila trajnih posledic. Ta ugotovitev, ki jo tožnik v reviziji nedovoljeno graja (tretji odstavek 370. člena ZPP) pa ne more biti podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (prvi odstavek 200. člena ZOR).

9. V dovoljenem delu je torej revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).