Jedro

Presoja odgovornosti lovske družine za škodo, nastalo zaradi trčenja motornega vozila z divjadjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala zaradi trčenja s srno na tožnikovem avtomobilu dne 22.2.1989. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka vztraja pri ugovoru, da ni podana njena pasivna legitimacija. Do škodnega dogodka in nastanka škode je prišlo na mestu, kjer je teritorij razdeljen med dve lovski družini. Odgovornost tožene stranke bi bila lahko podana le v primeru, če bi do nastanka škode prišlo na njenem teritoriju. Če bi sodišče natančno ugotovilo mesto trčenja, česar pa ni storilo, bi lahko prišlo le do zaključka, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo na teritoriju, ki spada v lovsko območje Lovske družine Ž. Zato bi lahko le ta lovska družina zahtevala postavitev prometnih znakov. Sicer pa sodišče točnega mesta trčenja sploh ni ugotovilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Z vpogledom v mapo teritorijev lovskih družin bi se lahko brez težav ugotovilo, da je do trčenja prišlo izven teritorija, s katerim upravlja tožena stranka. Reviziji naj se ugodi, obe sodbi pa tako spremenita, da bo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnjen. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP/99) pri odločanju uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP/77) bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revident zatrjuje, da je podana bistvena kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da temu ni tako.

Izpodbijana sodba namreč vsebuje prav vse razloge o pravno odločilnih dejstvih. Zato jo je mogoče preizkusiti.

Preizkus sodbe pa tudi po mnenju revizijskega sodišča pripelje do materialnopravnega zaključka, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

Bistvena revizijska trditev je v tem, da ne more biti podana pasivna legitimacija tožene stranke zato, ker do trčenja ni prišlo v njenem lovišču. Del ceste, na katerem je prišlo do trčenja s srno, namreč spada potrditvah revizije v lovišče druge lovske družine, poleg tega pa mesto trčenja sploh ni bilo natančno ugotovljeno. Opustitev ugotovitve natančnega mesta trčenja pa po mnenju revizije brez dvoma predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je do trčenja med vozilom tožnika in živaljo (srno) prišlo na javni cesti. Javna cesta pa ni lovišče. Po 21. členu Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, Ur. list SRS, 25/76 in 29/88 - v nadaljevanju ZVGLD, so namreč javne ceste izrečno izvzete iz lovišča. Vprašanje, ki ga še v reviziji zastavlja tožena stranka, na katerem delu ceste naj bi prišlo do trčenja in v čigavo lovišče naj bi ta del ceste spadal, zato za odločitev v tej pravdni zadevi ni odločilno. Neugotovitev povsem točnega mesta na javni cesti, na katerem naj bi tožnikovo vozilo trčilo v srno, zato ne more predstavljati v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Ugotovitev točnega mesta javne ceste, na katerem je prišlo do trčenja med avtomobilom in srno, pa tudi za presojo pasivne legitimacije tožene stranke ni pravno odločilna.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bilo na kraju, kjer je prišlo do prometne nesreče, precej povozov divjadi, saj ravno na tem kraju divjad pogosto prehaja z ene strani ceste na drugo. Tožena stranka, ki je po ugotovitvah obeh sodišč, za te pogoste prehode divjadi z ene strani ceste na drugo (in s tem iz njenega lovišča v drugo in obratno) vedela, po ugotovitvah obeh sodišč ni storila prav ničesar, da bi take prehode divjadi preprečila, ali pa da bi udeležence v cestnem prometu vsaj opozorila na dejstvo, da na tem delu ceste divjad pogosto prečka cesto (in s tem prehaja iz lovišča tožene stranke v lovišče na drugi strani ceste in obratno). Kot sta pravilno ugotovili obe sodišči, tožena stranka sama tega dela ceste ni mogla opremiti s prometnim znakom "divjad na cesti", lahko pa bi zahtevala od pristojnih organov postavitev takega znaka, česar pa (kljub vednosti, da divjad pogosto prehaja čez cesto) ni storila.

Po določbi 71. člena ZVGLD veljajo za odgovornost za tako škodo po divjadi, do kakršne je prišlo v obravnavanem primeru, splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Ta pa določajo, da je tisti, ki povzroči škodo drugemu, dolžan to škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tožena stranka ne le da ni uspela dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde, ampak sta obe sodišči celo ugotovili, da je do nastanka škode prišlo ravno zaradi njenega premalo skrbnega ravnanja.

Glede revizijske trditve, da je na kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka, stičišče več lovišč, pa je potrebno revidentu pojasniti še naslednje: Tudi v primeru, da je v bližini škodnega dogodka (ker je bilo trčenje na javni cesti, ki je izvzeta iz lovišča, ne more biti ravno na mestu škodnega dogodka) stičišče več lovišč, iz katerih prehajajo živali čez cesto iz enega lovišča v drugo (tedaj ne le v eni smeri), bi bila podana pasivna legitimacija tožene stranke. Za isto škodo je namreč lahko odgovornih tudi več oseb, njihova odgovornost pa je solidarna (206. člen ZOR). Oškodovanec lahko zahteva povrnitev celotne škode le od enega povzročitelja, ta pa lahko v primeru, če je plačal več, kot pa znaša njegov delež v škodi, zahteva od vsakega drugih dolžnikov, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (208. člen ZOR).

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).