Jedro

Nično je določilo pogodbe o zaposlitvi, ki določa kumulativno odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja zaradi upokojitve in odškodnino za spoštovanje konkurenčne klavzule. Upokojeni delavec ne more konkurirati svojemu bivšemu delodajalcu, v posledici česar je tudi nemoralna določba, da zaradi prepovedi konkurence prejme še posebno odškodnino.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka in glede odločitve o stroških postopka v zadnjem odstavku 2. točke izreka spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino ob upokojitvi v znesku 1.223.378,00 SIT (z besedo: enmilijondvestotriindvajsettisočtristooseminsedemdeset 00/100 tolarjev) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1996 dalje do plačila, v 8-ih dneh, od tega plačati predpisan davek v zakonitem roku in pod izvršbo.

Zahtevek za izplačilo odškodnine v zvezi s konkurenčno klavzulo v znesku 4.481.574,00 SIT (z besedo: štirimilijoneštiristoenainosemdesettisočpetstoštiriinsedemdeset 00/100 tolarjev) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1996 dalje se zavrne.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 363.296,00 SIT (z besedo: tristotriinšestdesettisočdvestošestindevetdeset 00/100 tolarjev), v roku 8 dni pod izvršbo." V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 184.920,00 SIT (z besedo: stoštiriinosemdesettisočdevetstodvajset 00/100 tolarjev), v roku 8 dni pod izvršbo, svoje pritožbene pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati iz naslova odpravnine ob upokojitvi in odškodnine v zvezi s konkurenčno klavzulo znesek 5.704.952,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1996 do plačila, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe ter od tega zneska plačati predpisane davke, v zakonitem roku in pod izvršbo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za izplačilo premalo izplačanih plač v znesku 1.193.174,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov in višji zahtevek iz naslova odpravnine ob upokojitvi v višini 197.363,00 SIT s pp. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 757.558,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo v zavrnilnem delu iz naslova premalo izplačanih plač v znesku 1.193.174,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in zoper stroškovni del zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi in naloži toženi stranki povrnitev vseh pravdnih stroškov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da tožena stranka ni izkazala, da je tožnici v spornem obdobju izplačevala plače do višine, kot je to dovoljevala zakonodaja. Že v tožbi in na obravnavah ter v pripravljalnih vlogah je nesporno obrazložila in utemeljila, da tožena stranka z izplačilom plač tožeči stranki v višini, kot bi jih morala izplačati po pogodbi o zaposlitvi, ne bi kršila prisilnih predpisov. Tožena stranka pa ni predložila konkretnega izračuna plač za tožečo stranko, iz katerega bi bilo razvidno, da ji ni mogla izplačati višje plače zaradi prisilnih predpisov. Iz izpovedi priče P. izhaja, da je pri izračunavanju plač moral upoštevati omejevalne predpise in navodila direktorja ter da je bila omejena le najvišja plača direktorja, za druge zaposlene pa se je omejitev nanašala le na maso plač. Tožena stranka tako ni bila omejena, da tožeči stranki ne bi mogla izplačati plače v višini, kot se je zavezala s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki bi lahko pojasnil, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Ni jasno, na kakšni podlagi je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da naj bi bila plača tožeči stranki izplačana v skladu s predpisi. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, to je pod točko 1 izreka in zoper sklep o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Meni, da je pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama z dne 1.8.1994 tipičen primer škodljive pogodbe, sklenjene na račun družbenega podjetja, kot je to predvideno v 48. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Pogodba je nedvomno nična v določbah 12. in 13. člena, na podlagi katerih tožnica uveljavlja zahtevke v tej pravdi. Gre za delno ničnost v skladu z določbo 105. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, saj določbe nasprotujejo takrat in sedaj veljavnim predpisom in nasprotujejo morali družbe. Tega so se zavedali tudi vsi ostali vodilni delavci razen M. B., ki so sklenili nove pogodbe oziroma anekse k pogodbi o zaposlitvi. Tožeča stranka je bila vodilna delavka in je enakopravno sodelovala pri vseh pomembnih odločitvah in zato ni mogoče slediti njenim navedbam, da je zgolj izvrševala odločitve glavnega direktorja. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da ker v spornem obdobju niso obstajali predpisi, ki bi urejali sklepanje individualnih pogodb o zaposlitvi, je bilo to področje prepuščeno odločitvi pogodbenih strank. Dispozitivnost namreč ni absolutna in je v pogodbi o zaposlitvi mogoče opredeliti posebne klavzule, ki se nanašajo na odškodnino zaradi prenehanja delovnega razmerja ali na odmeno za primer določitve konkurenčne prepovedi po prenehanju delovnega razmerja, vendar glede teh institutov velja, da ne smejo biti v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeni v nasprotju z naravo samih institutov. V primeru, če delavec pridobiva dohodek po prenehanju delovnega razmerja, se to upošteva pri višini odmene, ki bi jo moral plačati delodajalec. V primeru upokojitve pa ni mogoče biti zaposlen, zato je določitev o izplačilu odškodnine za konkurenčno prepoved v primeru upokojitve neutemeljeno in tudi nično. Tožeča stranka pa tudi ni izkazala, da bi po prenehanju delovnega razmerja iskala zaposlitev in zahtevala soglasje, temveč se le sklicuje na določbe 12 in 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Tako niti ni izkazala trditvene podlage za svoj tožbeni zahtevek. Tožena stranka meni, da je bila tožnici izplačana tudi ustrezna odpravnina ob upokojitvi, saj je bila izplačana enako kot drugim delavcem. Šele kriteriji za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev iz leta 1997 (Ur. l. RS, št. 64/97) so sprejeli odpravnino v višini 6-kratnega zneska zadnje plače, kriteriji iz leta 1995 pa niso predpisovali odpravnine. Določila, po katerih je tožeča stranka uveljavljala svoje zahteve pa presega vse norme in običaje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarjata pritožbi in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zahtevke tožeče stranke za izplačilo odpravnine ob upokojitvi, odškodnine v zvezi s konkurenčno klavzulo in razlike iz naslova premalo izplačanih plač za obdobje od 1.1.1992 do 31.3.1996. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo odpravnino ob upokojitvi in odškodnino v zvezi s konkurenčno klavzulo na podlagi določb 13. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1.8.1994, v zvezi z 12. členom navedene pogodbe. Po določbi 13. člena pogodbe o zaposlitvi tožnici ob prenehanju delovnega razmerja zaradi upokojitve pripada odpravnina v višini 15 % mesečne bruto plače, izračunane po 3. členu te pogodbe zadnjih treh mesecev pred upokojitvijo za vsako leto skupne pokojninske dobe ter odpravnina po 12. členu te pogodbe. Dvanajsti člen te pogodbe določa, da velja za tožnico konkurenčna klavzula za opravljanje poslov, za katere je pravna oseba registrirana za dobo dveh let po prenehanju delovnega razmerja. Zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka se pravna oseba zavezuje, da bo tožnici zaradi konkurenčne klavzule dala odpravnino v višini 50 % njene zadnje mesečne bruto plače za vsak mesec tega obdobja, izračunano po 3. členu te pogodbe. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je določilo 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki tožnici ob upokojitvi priznava tako odpravnino, kot odpravnino zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi, nično. Na ničnost pogodb oziroma pogodbenih določil pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanje pa se lahko sklicuje tudi vsaka zainteresirana oseba, kot je to določeno v 109. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se je do uveljavitve obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 (1.1.2002) uporabljal v Republiki Sloveniji kot republiški predpis). Ničnost je absolutna neveljavnost, ki učinkuje nasproti vsakomur. Po določbi 103. člena ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali, po 105. členu ZOR pa so lahko nična tudi posamezna določila pogodbe. Tako je v konkretnem primeru nično določilo 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa kumulativno odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja in odpravnino po 12. členu pogodbe, ki določa odškodnino za spoštovanje konkurenčne klavzule. Z upokojitvijo namreč delavec preneha z aktivnim delom in status delavca in upokojenca nista združljiva. Zato upokojeni delavec na more konkurirati svojemu bivšemu delodajalcu, v posledici česar je tudi nemoralna določba, da zaradi prepovedi konkurence prejme še posebno odškodnino. Smisel odškodnine za spoštovanje konkurenčne prepovedi je namreč v tem, da bivši delavec prejema nadomestilo zaradi zmanjšane možnosti pridobivanja dohodka. Upokojenec pa dohodka iz dela več ne pridobiva in zato ni utemeljena odškodnina zaradi zmanjšane možnosti pridobivanja dohodka. Ker določba 13. člena pogodbe o zaposlitvi v delu, ki poleg odpravnine ob upokojitvi določa tudi odškodnino zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule po upokojitvi nasprotuje morali, je v tem delu nična glede na določbe 103. člena ZOR v zvezi s 105. členom ZOR. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek za izplačilo odškodnine v zvezi s konkurenčno klavzulo v višini 4.481.574,00 SIT kot neutemeljen zavrnilo, za kar je imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožene stranke, da je nična tudi določba, ki določa, da tožnici pripada odpravnina ob upokojitvi v višini 15 % bruto plače v zadnjih treh mesecih pred upokojitvijo za vsako leto skupne pokojninske dobe. Noben predpis ni določal oziroma maksimiral odpravnine ob upokojitvi za delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, vezane na individualne pogodbe o zaposlitvi. Za te delavce določbe splošne kolektivne pogodbe o zaposlitvi niso veljale, dogovor o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v gospodarstvu (Ur. l. RS, št. 35/94, 45/94) pa takih določb tudi ni vseboval. Kasnejše določbe v zvezi s tem na pravico tožnice nimajo vpliva, tudi če bi ga imele, pa dogovorjena odpravnina ob upokojitvi ni dosegla 6-kratnika zadnje plače tožnice. Tožeča in tožena stranka sta se o odpravnini ob upokojitvi lahko svobodno dogovorili. Dogovorjena odpravnina pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne nasprotuje moralnim načelom in je zato ugovor ničnosti neutemeljen.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo razlike v plači za čas od januarja 1992 do prenehanja delovnega razmerja marca 1996 po posameznih mesecih. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji tožena stranka izplača razliko med izplačano plačo in plačo, ki jo je sama izračunala na podlagi določbe 3. člena pogodbe o zaposlitvi. Stališče tožnice, da ji je tožena stranka dolžna izplačati celotno plačo, določeno v 3. členu pogodbe o zaposlitvi, ne glede na omejitveno zakonodajo, je neutemeljeno. Po določbi 3. člena pogodbe o zaposlitvi je namreč tudi določeno, da se v primeru, ko zaradi zakonskih ali gospodarskih norm ni mogoče izplačati plače po kriterijih iz tega člena pogodbe, izračuna akontacija plače v skladu s predpisi, razlika pa se poračuna naslednji mesec oziroma najkasneje ob polletju. Ker so za celotno vtoževano obdobje veljali omejitveni predpisi, tožena stranka ni imela pravne podlage, da tožnici obračuna in izplača plačo v višini določeni v 3. členu pogodbe o zaposlitvi, temveč ji je lahko izplačevala le plačo, v skladu z omejitveno zakonodajo. Zakonodaja je omejevala le celotno maso plač pri posameznem delodajalcu in le za poslovodni organ tudi individualno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni izkazala, da prav tožnici ni bilo mogoče izplačati plače, določene v 3. členu pogodbe o zaposlitvi. Nesprejemljivo je namreč zavzemanje tožnice, da bi tožena stranka njej izplačala polno plačo določeno v 3. členu pogodbe o zaposlitvi, ostalim delavcem pa glede na razpoložljivo maso plač. Zato tudi ni mogoče individualno dokazati, da prav konkretnemu delavcu ni možno izplačati plače v polni višini, temveč je to mogoče preveriti le na nivoju celotne mase plač pri posameznem delodajalcu. Dejstvu, da je bila celotna masa plač pri toženi stranki v celotnem spornem obdobju omejena, pa tožnica ne oporeka.

Tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, kar je tudi ustrezno obrazložilo, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Zahtevek za razliko v plači za meseca januar in februar 1992 je sodišče zavrnilo na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izplačevanju OD in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 in prvo tromesečje leta 1992 (Ur. l. RS, št. 13/92). Zahtevek za izplačilo razlike v plači za leto 1993 je zavrnilo na podlagi določb Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Ur. l. RS, št. 13/93 in 7/93), ki je v 7. a členu določal, da veljajo za izračun dejanskih plač poslovodnih delavcev določbe 3. člena tega zakona in se v obdobju od 1.3.1993 do 30.6.1993 ne smejo povečati več, kot določa ekskalacijska lestvica iz aneksa. Tako je najvišja izhodiščna plača poslovodnega delavca lahko znašala le 5-kratnik povprečne plače pri pravni osebi za obdobja september, oktober, november 1992 povečane za rast življenjskih stroškov. Zahtevek iz naslova razlike v plači za leto 1994 in 1995 je sodišče pravilno zavrnilo na podlagi določb dogovora o politika plač v gospodarstvu (Ur. l. RS, št. 23/94, 22/95) in Zakona o izvajanju dogovora o politik plač v gospodarstvu za leto 1994 in 1995 (Ur. l. RS, št. 30/93, 29/95), ki so omejevali plače v tem obdobju. Zahtevek za izplačilo razlike v plači za leto 1996 pa je pravilno zavrnjen glede na določbe Zakona o izvajanju socialnega sporazuma za leto 1996 (Ur. l. RS, št. 34/96).

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke v pritožbi, da je bilo z določbo 3. člena pogodbe o zaposlitvi določeno, da se neizplačane, vendar obračunane plače preračunajo v tečaj DEM in se kasneje izplača v tolarjih na dan plačila. Glede na omejitveno zakonodajo tožena stranka namreč ni smela poračunavati plače za nazaj, saj bi se na ta način izognila omejitvenim predpisom. Poleg navedenega pa je pritožbena navedba tudi nerazumljiva, saj tožeča stranka svojega zahtevka ni oblikovala tako, da bi napravila preračun razlike v DEM za posamezen mesec in nato zahtevala izplačilo razlike, ugotovljene v DEM v tolarjih na dan plačila, temveč je vtoževala posamezne mesečne razlike v tolarjih, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti dalje.

Protispisne so pritožbene navedbe, da je sodišče opustilo izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj izvedba takega dokaza sploh ni bila predlagana.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v delu 1. točke izreka spremenilo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP, v ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v celoti zavrnilo pritožbo tožeče stranke na podlagi določbe 353. člena ZPP. Ker pa je poseglo v odločitev sodišča prve stopnje tako, da se je spremenil uspeh strank pred sodiščem prve stopnje, je poseglo tudi v odločitev o stroških postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 165. člena ZPP.

Glede na spremenjeno sodbo je tožeča stranka uspela z zahtevkom 1.223.378,00 SIT, kar predstavlja 16,6 % uspeh v pravdi. V višino priznanih stroškov posameznih strank pritožbeno sodišče ni posegalo, poseglo je le v odločitev o uspehu v pravdi in povrnitvi stroškov glede na uspeh v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP. Tako je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 363.296,00 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena ZPP odločalo tudi o priglašenih pritožbenih stroških in sicer je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške, odmerjene v skladu z uspehom s pritožbo. Tožena stranka se je pritoževala zoper odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka, s katero je bil tožeči stranki prisojen znesek 5.704.952,00 SIT, kar je pritožbena vrednost, ki v skladu z Odvetniško tarifo predstavlja 900 odvetniških točk. S svojo pritožbo je uspela v višini 78,6 % in v skladu s tem uspehom, ji je pritožbeno sodišče priznalo pritožbene stroške po Odvetniški tarifi, poleg tega pa še zaznamovane stroške sodne takse, ki na zgoraj navedeno vrednost znašajo 114.092,00 SIT. Tako znašajo celotni pritožbeni stroški 235.268,00 SIT. Glede na uspeh s pritožbo je tako pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 184.920,00 SIT pritožbenih stroškov ter da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.