Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil pravni prednik tožeče stranke nemške narodnosti in da je živel v tujini pred uveljavitvijo novele ZDrž/45 z dne 4. 12. 1948. Prav tako ni sporno, da je bil pred vojno član organizacije Kulturbund do leta 1941. Izpodbijana odločba je izdana v ponovljenem postopku po sodbi opr. št. U 951/99, kar pomeni, da je bila tožena stranka, kot tudi organ prve stopnje pred njo, pri izdaji izpodbijane odločbe vezana na pravno mnenje sodišča oziroma na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). Vendar pa tožena stranka tudi v ponovnem postopku v nasprotju s stališči sodišča ni upoštevala in presodila vseh izjav prič, ki so bile zaslišane leta 1945 in se nahajajo v upravnih spisih. Tožena stranka ne navaja, zakaj izjav oseb iz leta 1945 ni upoštevala pri ugotavljanju dejanskih okoliščin glede vprašanja (ne)lojalnosti A.A., torej zakaj jih ni vključila v oceno dokazov, na katere se sicer v svoji odločbi sklicuje. Tožnica utemeljeno ugovarja stališču izpodbijane odločbe, da ni mogoče šteti za lojalno ravnanje do slovenskega naroda v pogledu tistega dela, ki ga je dr. A.A. opravil za Slovence v okviru odvetniškega poklica. Tožena stranka to stališče utemeljuje z navedbo, da sodi zastopanje interesov strank v mandat na podlagi zastopanja stranke. Prav ta argument tožene stranke kaže na to, da je imenovani zavestno in odgovorno sprejemal zaprošena zastopstva v vseh zadevah. Iz nobene izmed izjav iz leta 1945 namreč ne izhaja, da bi dr. A.A. zavrnil zaprošeno pomoč. Iz izjav je razvidno, da dr. A.A. pri svojih medvojnih aktivnostih ni deloval zgolj v poklicnem svojstvu odvetnika. Že iz tega razloga je zaključek, da ni mogoče šteti za lojalno ravnanje v pravem pomenu besede tistega dela, ki ga je imenovani opravil za Slovence proti plačilu v okviru opravljanja poklica, nesprejemljiv. Ni pravilen nadaljnji zaključek, ki ga tožena stranka implicitno izpelje iz izjav šestih prič, da od njih dr. A.A. ni zahteval in ni vzel nobenega honorarja za opravljeno delo, iz česar tožena stranka neutemeljeno sklepa, da je dr. A.A. v vseh drugih zadevah preostalih prič iz leta 1945 zahteval plačilo. Nasprotno navajajo v svojih izjavah, da je "vse to za Slovence delal brezplačno" in da za to ni nikdar zahteval niti sprejel honorarja. Po drugi strani je tudi precej tvegal. V luči navedenih izjav pa je treba tudi izjave, glede katerih tožena stranka v svojih dokaznih zaključkih meni, da jim zaradi okoliščin, ki jih v zaključkih navaja, ni mogoče slediti kot zanesljivi opori za morebitno ugotovitev dejstva, da je dr. A.A. med vojno ravnal lojalno do slovenskega naroda, ocenjevati drugače, kot tožena stranka. Pri svojem utemeljevanju se sicer sklicuje na izoblikovana stališča sodne prakse glede domneve nelojalnosti članov Kulturbunda v sodbah Vrhovnega sodišča RS iz leta 1994 in 1995, vendar v naštetih zadevah ne gre za tak primer, kot je obravnavani. V tem primeru namreč iz izjav vseh med postopkom zaslišanih osmih prič leta 1998 in iz izjav prič, podanih neposredno po vojni leta 1945, ob upoštevanju notranje in medsebojne skladnosti izjav v postopku zaslišanih prič v letu 1998, pa tudi njihove skladnosti z izjavami prič iz leta 1945, vse to pa v kontekstu tedanjega povojnega časa pod vtisom vseh grozot II. svetovne vojne, izhaja, da je dr. A.A. v celotnem medvojnem obdobju kontinuirano in aktivno deloval tako v okviru svoje poklicne dejavnosti odvetnika kot tudi na različne druge načine, ki so jih opisovale priče leta 1945, v vseh primerih, ko je bil zaprošen za pomoč in tudi nenaprošen. Tako dejansko stanje pa ne izhaja iz nobene izmed naštetih sodnih odločb, na katere se sklicuje tožena stranka v svoji odločbi. Pri se vse navedene sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS nanašajo na upravno prakso oziroma odločitve upravnih organov, ki so bile sprejete v času pred odločitvijo Ustavnega sodišča RS, ki je v svoji interpretativni odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97) podalo ustavno skladno razlago določbe 3. odstavka 63. člena ZDen. Golo dejstvo, da je bil dr. A.A. pred vojno član ljubljanske organizacije Kulturbunda, torej v povezavi z ravnanjem A.A. med vojno, pa tudi povezavi z izkazanim dejstvom, da se je včlanitvi v Kulturbund upiral, ne more biti pravno utemeljena podlaga za zaključek, da je bilo ravnanje dr. A.A. nelojalno v smislu pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločbi Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 5. 4. 2001, ter Upravne enote A., Sektor za upravne notranje zadeve z dne 24. 1. 2001, odpravita.

2. Ugotovi se, da se je A.A., roj. 9. 6. 1886 v A., sin B.B. in C.C., po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije od 28. 8.1945 do smrti 11. 6. 1958, štel za državljana nekdanje LR Slovenije in FLRJ.

Obrazložitev

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v ponovnem postopku po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 951/99-7 z dne 15. 3. 2000, in na podlagi 1. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP/86) zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote A. z dne 24. 1. 2001, s katero je prvostopni organ odločil, da se pravni prednik (oče) tožeče stranke ni štel za državljana nekdanje LR Slovenije in FLRJ po predpisih, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-I in nadaljnji, dalje ZDRS).

V obrazložitvi tožena stranka kronološko opisuje dosedanji potek postopka, v katerem je predmet odločanja ugotavljanje državljanstva imenovanega na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nadaljnji, dalje ZDen) v povezavi z 2. odstavkom 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 64/45, 54/46 in 104/48, v nadaljevanju: ZDrž/45).

Tožena stranka pritrjuje pritožbenemu ugovoru glede pavšalnega prikaza izjav prič iz leta 1945 v obrazložitvi prvostopne odločbe in s svojo odločbo odpravlja napake, na katere opozarja pritožba. Ugotavlja, da so bile prvostopnemu organu med drugim predložene tudi izjave prič iz leta 1945, in sicer: izjava D.D. z dne 11.05.1945, da je imenovanega osebno dobro poznal in da mu je znano, da je dr. pomagal mnogim Slovencem pri obeh okupacijskih oblastnikih in jih je mnogo tudi rešil pred zaporom ali pred internacijo; prav tako je imenovani pomagal tudi njemu, da ni bil interniran v Dachau. Iz izjave dr. E.E. o sodelovanju z imenovanim iz avgusta 1945 izhaja, da je dr. E.E. prejel, ker je bilo znano, da imenovani Slovence podpira in rešuje iz zaporov in taborišč, zato od Mestnega odbora OF nalogo, da se je povezal z dr. zaradi posredovanja imenovanega, da Nemci ob svojem odhodu A. niso obstreljevali s topovi in jo bolj razdejali, za kar ima veliko zaslug prav imenovani. Iz izjave dr. F.F., člana IO OF, z dne 22.09.1945 izhaja, da je imenovani pred njim ostro obsodil divjanje Nemcev na Štajerskem zoper Slovence in ta dejanja obžaloval. Poleg tega je sin imenovanega skrivaj, brez vednosti italijanskih oblasti, nosil hrano in zdravila v B. sinu dr. F..F, ki je bil tam interniran. Zaradi navedenega je dobil dr. F.F. vtis, da imenovani podpira stremljenja Slovencev. Iz izjave odvetnice, pisateljice in aktivistke OF dr. G.G. z dne 23. 06.1945 izhaja, da jo je imenovani dne 05.03.1944 rešil iz gestapovske ječe in s tem gotove smrti, ker je zanjo podpisal izjavo, s katero je garantiral, da ne bo pobegnila. Iz izjave novinarja HH z dne 23.06.1945 izhaja, da je imenovani interveniral po svojih sorodnikih in znancih pri italijanskih okupacijskih oblasteh v času aretacije H.H. v njegovo korist. Iz izjave člana dramskega gledališča v Ljubljani II z dne 26.07.1945 izhaja, da mu je imenovani pomagal v času, ko je bil I.I. s strani okupatorja aretiran, prav tako kakor tudi J.J. Iz pisne zahvale učiteljice in književnice K.K. z dne 06.12.1943 izhaja, da se imenovanemu zahvaljuje v imenu vseh tistih slovenskih mater in žena, ki jim je imenovani pomagal, da so se njihovi možje in sinovi vrnili iz taborišč in kaznilnic v Italiji. Iz izjave LL z dne 26.06.1945 izhaja, da je imenovani interveniral pri ljubljanski okupacijski oblasti v prid hčerke M.M., ki je bila že dlje časa organizirana v OF, da se je iz Italije lahko vrnila domov, pri čemer navaja, da imenovani ni vzel nobenega honorarja. Iz izjave člana OF N.N. z dne 18.05.1945 izhaja, da si je imenovani prizadeval, da bi N.N. rešil iz zapora, kar mu je tudi uspelo oktobra 1943, ko so prišli Nemci. Iz izjave dr. O.O. z dne 18.05.1945 izhaja, da se je imenovani ob zlomu Italije jeseni 1943 zavzel pri nemških oblasteh za Slovence, ki so jih Italijani obsodili na več let ječe in jih imeli zaprte ter dosegel, da so jih nemške oblasti izpustile, med njimi tudi hčerko P.P. Poleg tega v izjavi navaja, da je bil imenovani vedno lojalen do Slovencev in jim je pomagal, če so se zatekli k njemu. Iz izjave dr. R.R. z dne 23.06.1945 izhaja, da je bil imenovani lojalen in pravičen človek, ki je v času vojne zastavil svojo besedo v korist Slovencev v A. in izposloval revizije sodb italijanskega vojaškega sodišča v A., na podlagi katere je bilo mnogo Slovencev izpuščenih iz zaporov v A. in Italiji, med drugimi tudi njegova hčerka dr. S.S. Iz izjave zdravnika dr. ŠŠ z dne 23.06.1945 izhaja, da je imenovani interveniral v njegovo korist v času, ko je bil dr. ŠŠ zaprt v policijskih zaporih ter da za svoj trud ni zahteval nobenega honorarja. Iz izjave TT z dne 25.06.1945 izhaja, da je tudi njemu imenovani vedno pomagal tako, kot je vedno pomagal tudi drugim Slovencem. Iz izjave lekarnarja UU z dne 24.06.1945 izhaja, da mu je imenovani pomagal in za to ni zahteval nobenega honorarja. Iz izjave člana terenskega odbora OF V.V. z dne 21.06.1945 izhaja, da mu je imenovani uspešno pomagal, da ni bil obsojen na smrt, tako kot je pomagal vsem obdolžencem "Preserskega procesa" pred vojaškim sodiščem v A. zaradi porušenja železniškega mostu pri C. Iz izjave dr. Z.Z. z dne 23.06.1945 izhaja, da je imenovani v času "Preserskega procesa" pomagal vsem obdolžencem po vseh svojih močeh ter da se je tudi na splošno zavzemal za internirance in zapornike in za to ni nikdar zahteval honorarja. Iz izjave Ž.Ž., višjega svetnika bivšega Ministrstva za poljedelstvo in šefa za izvedbo agrarne reforme v bivši Dravski banovini, izhaja, da je poznal imenovanega 24 let, ker je bil imenovani pravni zastopnik večine veleposestnikov, vendar je pri tem pokazal veliko razumevanje za potrebe majhnega človeka, vsekakor v večji meri, kot bi bilo to pričakovati od zastopnika veleposestnikov; dalje tudi izhaja, da je imenovani pomagal vsakemu preganjancu, ki se je obrnil na njega. Iz izjave Č.Č. z dne 13.07.1945 izhaja, da je imenovani vsa štiri leta vojne pomagal Slovencem. Iz izjave XX z dne 10.07.1945 izhaja, da se je obrnila za pomoč na imenovanega in da je storil vse, kar je bilo v njegovih močeh. Iz izjave geometra YY z dne 21.06.1945 izhaja, da ga je imenovani rešil ječe in tudi koncentrancijskega taborišča. Iz izjave treh uradnic iz pisarne imenovanega z dne 21.06.1941 (pravilno: 1945) izhaja, da je imenovani v svoji odvetniški pisarni in tudi z njimi vedno govoril le v slovenskem jeziku, ki je bil pogovorni jezik v pisarni. V slovenščini pa so se po odredbi imenovanega vodile tudi vse knjige in zapiski.

Iz njihove izjave še izhaja, da je imenovani za preproste ljudi sestavljal prošnje in vloge ter osebno interveniral v njihovih zadevah. Iz izjave dr. W.W. z dne 25.06.1945 izhaja, de je imenovani ves čas okupacije pomagal zatiranim Slovencem in da je vse to delal za Slovence brezplačno. Iz izjave Q.Q. z dne 27.06.1945 izhaja, da je imenovani s svojim posredovanjem dosegel izpustitev njenega brata kapetana A.B., ki je bil ujet s strani Nemcev leta 1943 na Dolenjskem. Iz izjave A.C. z dne 23.06.1945 izhaja, da je imenovani brezplačno pomagal njej in njenemu možu, kot tudi da je na prošnjo njenega moža interveniral leta 1942 pri nemškem konzulatu v zadevi zaprtega književnika JJ. Iz izjave sodnika A.D. z dne 14.08.1945 izhaja, da je imenovani posredoval pri nemškem pravnem svetovalcu glede revizije sodb italijanskega sodišča, svojo pomoč napram dr. A.E. pa je med delom komisije njenim članom ponudil sam imenovani večkrat v primeru, če bi imeli pri delu kakšne težave. Iz izjave sodnika apelacijskega sodišča dr. A.F., ki je bil predsednik komisije za reševanje revizije sodb italijanskega sodišča, v kateri je kot član sodeloval sodnik A.D., izhaja, da se je imenovani po formiranju komisije večkrat zgasil pri njih ter izražal zadovoljstvo, da bodo sodbe italijanskih sodišč preizkušali slovenski sodniki, večkrat pa se je tudi ponudil za pomoč in intervencijo pri dr. A.E. za ugodno rešitev. Iz izjave predsednika apelacijskega sodišča dr. A.G. izhaja, da mu glede revizije sodb italijanskega sodišča po dr. A.E. ni bilo nič znanega, vendar pa ve, da je imenovani v več zadevah posredoval pri dr. A.E. ter da se je zavzemal za someščane. Iz izjave A.H. z dne 17.05.1945 izhaja, da je imenovani interveniral v njegovo korist v času, ko je bil aretiran s strani italijanskih okupacijskih oblasti. Tožena stranka zaključuje, da iz vsake izjave številnih prič (razen dveh) izhajajo pozitivna dejanja dr. A.A. v korist Slovencev, ki seveda nasprotujejo domnevi o nelojalnosti in kažejo na lojalno ravnanje do Slovencev. Vendar pa samo šest prič izjavlja, da za opravljeno delo ni zahteval honorarja in s tem v zvezi tožena stranka zavrača pritožbeno navedbo, da med vojno ni bilo veliko nemških odvetnikov, ki bi branili Slovence pred preganjanjem oziroma da je bil morda dr. A.A. celo edini. Tožena stranka zaključuje, da tistega dela, ki ga je dr. A.A. opravil za Slovence proti plačilu v okviru opravljanja poklica, ni mogoče šteti za lojalno ravnanje do Slovencev v pravem pomenu besede, saj je zastopanje interesov stranke sodilo v mandat, ki ga je sprejel na podlagi zastopanja stranke ne glede na to, ali je šlo za osebo slovenskega porekla ali ne. Dalje kot neutemeljeno zavrača pritožbeno navedbo, da so vsi dokazi o kontinuiranem delovanju dr. A.A. skladni med seboj, neprotislovni in brez enega samega nasprotnega pričevanja, saj nasprotno izhaja iz izjave A.I., poštnega uradnika in hišnika, stanujočega na naslovu G. 4 v A., kjer je živel tudi dr. A.A., z dne 20.08.1945, da je imenovani iz zaporov spravljal samo svoje prijatelje, za ostale pa je le sestavil kakšno prošnjo, vendar pa revežev ni spravljal iz zaporov, poleg tega pa je zavrnil plačilo prispevka za OF, ki mu ga je predlagal A.I. preko uradnice v pisarni dr. A.A., ki je čez čas A.I. prenesla sporočilo dr. A.A, da kot Nemec ne more podpirati OF. Iz izjave A.I. še izhaja, da verjetno uradnice iz njegove odvetniške pisarne branijo dr. A.A. zato, ker so bile pri njem zaposlene in dobro plačane. Iz izjave A.J., stanujoče v A., G. 4, z dne 20.08.1945 pa izhaja, da je bila uradnica A.K. pri A.I. na hrani in da ji je soprog A.J. večkrat predlagal, naj dr. A.A. predlaga plačilo prispevka za OF, kar je A.K. takoj zavrnila rekoč, da kot Nemec ne da za OF. Na podlagi fotokopije zapisa Komisije za upravo narodne imovine pri predsedstvu SNOS, sestavljenega 30.7.1945, "Poizvedbe glede dr. A.A.", tožena stranka ugotavlja, da je sam dr. A.A. tedaj med drugim izjavil, da je zato, ker je odklanjal direktno ali indirektno delo s fašisti oziroma hitlerjanci, bil z njihove strani strogo nadzorovan in je imel več preiskav stanovanja, ki so bile posebno stroge potem, ko so na njegovem podstrešju v hiši G. 4 našli večjo količino propagandnega materiala za OF. Prav tako je neprijetne hišne preiskave omenila žena dr. A.A. v dopisu z dne 29.09.1945 Mestni zaplembeni komisiji, vendar pa je nasprotno izjavil hišnik A.I, da niti Nemci niti Italijani pri dr. A.A. niso naredili nobene preiskave.

Tožena stranka v svoji obrazložitvi v zvezi z napotki omenjene sodbe Upravnega sodišča RS glede dokazil o članstvu dr. A.A. v Kulturbundu zaradi prisile in o njegovem izstopu iz Kulturbunda ter dokazili o tem ali je bil imetnik rdeče ali zelene izkaznice naslednice Kulturbunda, Štajerske domovinske zveze, navaja, da je prvostopni organ tožečo stranko pozval med upravnim postopkom, da predloži dokaze o prisilni včlanitvi dr. A.A. v Kulturbund, o njegovem delovanju in o izstopu iz članstva. V odgovor je (pri)tožnica pisno sporočila, da se odgovor na ta vprašanja nahaja v upravnih spisih v njenem dopisu z dne 20.07.2000, vendar pa v pritožbi opozarja, da bi moral prvostopni organ odgovore iz navedenega dopisa oceniti, saj gre za bistvena stališča stranke in za odgovore na zastavljena vprašanja. Tega pa prvostopni organ ni storil. Zato tožena stranka v obrazložitvi citira del omenjenega odgovora, ki je ponovljen v pritožbi in na njegovi podlagi zaključuje, da se štejejo navedbe (pri)tožnice o prisilnem vstopu v članstvo dr. A. A. v organizaciji Kulturbund ter o njegovem predčasnem izstopu za umaknjene trditve. Glede njegovega članstva v organizaciji, ki je bila naslednica Kulturbunda, Štajerski domovinski zvezi, in njegovega posedovanje rdeče ali zelene izkaznice te zveze pa tožena stranka pritrjuje (pri)tožnici, ko navaja, da se v A. med italijansko okupacijo ni formirala Štajerska domovinska zveza in tako ni bilo niti rdečih niti zelenih izkaznic te zveze. Pritožbeno navedbo glede neresničnega prikaza in ocene izjav osmih prič, zaslišanih v upravnem postopku, ki je nasprotna od tiste, ki jo je narekovala omenjena sodba Upravnega sodišča RS, da je potrebno za vsako pričo posebej obrazložiti, zakaj ocenjuje, da gre za pristransko ali posredno pričo in navesti, zakaj izjave priče ni mogoče šteti za verodostojen dokaz, je tožena stranka upoštevala in v svoji obrazložitvi povzela bistveno vsebino vsake izmed izjav med upravnim postopkom leta 1998 zaslišanih prič. Iz izjave dr. A.L. izhaja, da ne dvomi v lojalnost dr. A.A. slovenskemu narodu, ki ga ni nikoli gledal zviška, kljub svojemu nemškemu pokolenju, ki je bilo vsem znano; priča je na podlagi razgovorov z dr. A.A. sklepala, da imenovani ni bil nacist in da se ni strinjal z okupacijo ter da so med vojno k njemu hodili ljudje ter ga prosili za pomoč v smislu posredovanja glede njihove izpustitve in v drugih ozirih, pa tudi, da imenovani ni bil član Kulturbunda in da je bil gotovo razlog izselitve imenovanega to, da je bil bogat. Priča je poznal AK, ki je bila uslužbenka imenovanega, in tudi ona mu je večkrat omenila pomoč imenovanega Slovencem. Priča se od oseb, ki so že leta 1945 podale izjave o postopanju dr. A.A. v vojnem obdobju, spominja samo D.D. Priča se ne spominja, da bi na I. 2 živel A.H. Znano pa mu je, da je dr. A.A. od Uprave narodne imovine dobil že 07.08.1945 pooblastilo za pobiranje in razpolaganje z najemninami za hišo I. 2 in G. 4. Priča AM je izjavila, da je bila v času od 1932 do 1938 sošolka tožeče stranke in da sta se njuni poti razšli, ko je odšla priča študirat, in da med vojno ni imela stikov z družino A.A., zato ji njihovo medvojno ravnanje ni znano, razen kolikor je o tem slišala od drugih in da to prav gotovo ni bila Slovencem sovražna družina. Okoliščina, da so bili tako pozno izseljeni, verjetno pomeni, da so bili pomisleki s strani naših oblasti glede njihove izselitve. Iz izjave priče A.N. izhaja, da je dobro poznala družino A.A., ker je bila s tožnico dobra prijateljica. Med vojno je bila priča simpatizerka OF, pomagala je tudi pri razširjanju letakov ter prenašanju "Poročevalca", in ve, da je dr. A.A. zelo rad pomagal Slovencem tako, da je za njih interveniral pri italijanskih in nemških oblasteh. Slišala je, da je tako pomagal tudi D.D. in G.G. Navedla je, da imenovani ni bil hitlerjanec in da so ga prisilili, da je vstopil v Kulturbund. Ko pa je izvedel, da predstavlja politično združenje, je takoj izstopil. Nemci so mu zamerili, ker ni optiral za Nemčijo in je zato imel težave. Priča je bila zelo presenečena, ko so leta 1945 to družino izgnali, ker je slišala od tožnice, da je že pokojni A.O. rekel, da se njim ni treba nič bati, ker so veliko naredili za Slovence. Priča A.P. je izjavila, da je bila med vojno v D., vendar družino A.A. pozna že iz mladih let in da je bil dr. A.A. že pred začetkom vojne velik nasprotnik nemškega nacizma, saj se je že leta 1938 vedelo, kaj se pripravlja. Priča pa zagotovo ve, da je bil imenovani nasprotnik nemške politike in so z njim komunicirali v slovenščini. Izseljen je bil verjetno kot oseba nemške narodnosti. Priča A.R. je izjavila, da osebno družine A.A. ne pozna, da pa ve za njihovo medvojno ravnanje iz pripovedovanja tožnice in svojega strica A.S., kateremu je dr. A.A. pomagal tako kot še mnogim, med drugim tudi J.J., ko je bil zaprt, kar zagotovo za tiste čase pomeni, da je bil imenovani lojalen slovenskemu narodu. Priča Y.Y. je izjavil, da je dr. A.A. dobro poznal od leta 1940 dalje, ker je bil pravni zastopnik njegovega starega očeta. Spoznala sta se kot lovca in vodnika psov, prav zaradi posredovanja imenovanega pa je bil priča izpuščen iz zapora leta 1943, ko so ga zaprli domobranci. Priča tudi ve, da je imenovani pomagal družini A.Š., ki so imeli pekarno v hiši A.A., in da se je imenovani štel za meščana A., za Slovenca, in prav gotovo ni bil član Kulturbunda, pomagal pa je več osebam. Priča zase pove, da je bil ilegalni sekretar OF za teren A. - E. od jeseni 1944 do oktobra 1948, ko je bil premeščen v D. in da je dober prijatelj in sošolec z zetom dr. A.A. Priča A.T., roj. 21. 09.1937, je izjavil, da je bil nečak imenovanega. O medvojnem delovanju imenovanega pa pove lahko zgolj to, kar je slišal od drugih oseb. Iz izjave priče A.U. pa izhaja, da je kot članica športnega društva spoznala preko otrok vso družino A.A. že leta 1936 in da je družina živela v Sloveniji že več kot 200 let ter izhaja iz F. Pove, da so bile v odvetniški pisarni dr. A.A. zaposlene le slovenske uslužbenke in da je bil imenovani dober prijatelj Slovencev v svojih dejanjih. Med eno takih dejanj sodi poskus reševanja talcev, ki so bili osumljeni sodelovanja pri miniranju borovniškega mostu. Sodelovanja so bili osumljeni bližnji kmetje, s katerimi je imel imenovani dobre odnose. Kljub prizadevanju, imenovanemu ni uspelo rešiti nedolžnih talcev. Priča je izpovedala tudi, da je bil imenovani velik simpatizer OF, ki jo je tudi gmotno podpiral, in da ji ni znano, da bi bil imenovani član kake protislovenske organizacije, da pa je ves čas deloval protinacistično in pomagal preprostim slovenskim ljudem. Priča je tudi izjavila, da sta bila dr. A.A. in njegova žena po vojni brez utemeljenih vzrokov zaprta in da so v zadevi njune izpustitve iz zapora podali izjave na centralno OZNO mnogoštevilni znani aktivisti.

V obrazložitvi tožena stranka navaja, da iz izpovedbe same tožnice z dne 23.07.1998 izhaja, da je njen oče gmotno pomagal OF tako, da je kupoval ničvredne knjige za visoke vsote, ki so bile v pomoč OF. Nekajkrat je imenovani tudi posredoval pri predaji zaupne pošte, o čemer je s tem v zvezi podal svojo izjavo g. E.E. Izpove tudi, da je imenovani na "Preserskem procesu" rešil veliko talcev. Dalje tudi izhaja, da je na sodišču dr. A.A. dosegel, da so sodili slovenski sodniki, med njimi sodnika A..D in A.V., imenovani pa jih je bodril in spodbujal, da naj rešijo talce. Glede vstopa in članstva imenovanega v organizaciji Kulturbund tožnica izpove, da je bil oče prisiljen vstopiti v to organizacijo, vendar je bil zgolj navaden član in zelo kratek čas, sestankov pa se ni udeleževal. Izpove tudi, da je bilo to društvo "oficielno" in da ni bilo prepovedano, ne spominja pa se, kdaj je prenehalo delovati. Tožena stranka v dokazni oceni izjav leta 1998 zaslišanih prič navaja, da so tri priče A.M., A.R. in A.T. podale izjave na osnovi tistega, kar so slišale od drugih oseb in od same tožnice, torej gre za posredne priče. Po oceni tožene stranke njihove izjave iz tega razloga nimajo posebne dokazne vrednosti. Glede izjav prič Y.Y. in dr. A.L. tožena stranka ugotavlja, da zelo podrobno govorita v prid lojalnosti dr. A.A., vendar pri tem obe priči navajata, da imenovani ni bil član Kulturbunda. Zaradi njunega nepoznavanja dejstva, da je bil dr. A.A. član Kulturbunda, pa se postavljajo pod vprašaj ostale precizne trditve, ki gredo v prid lojalnosti dr. A.A, oziroma kažeta na pristranskost prič, saj je bil Y.Y. po lastnih navedbah tudi dober prijatelj in sošolec zeta dr. A.A. Priče A.N., A.U. in A.M. so bile v določenih prijateljskih vezeh z otroki A.A., zato po oceni tožene stranke izjave teh prič zaradi izkazane prijateljske vezi nimajo "posebno močne dokazne vrednosti". V enak okvir pa tožena stranka uvršča izjavo A.Z., stranke v postopku in pravne naslednice imenovanega.

Glede pritožbene navedbe, da prvostopna odločba ni ovrednotila dnevniških zapisov dr. F.F., tožena stranka navaja, da gre za knjigo spominov, dr. Makso Šnuderl, Dnevnik 1941 - 1945, Obzorja, Maribor, I. del - 1993 in II. del - 1994. V obrazložitvi citira besedilo (I. del, str. 25), v katerem avtor pojasnjuje, da ima dnevnik značaj intimnosti in da se nanaša nanj in na njegovo družino, na skrb in tragedijo, ki so jo doživljali ob usodi sina, vse to pa prepleteno s silnicami časa, ki so ga preživljali, ter še navaja, da ta dnevnik ni političen tekst pa tudi ne zgolj oseben. Tožena stranka v svoji obrazložitvi povzema tudi navedbo dr. Zdenka Čepiča (I. del, str.21), da so dnevniški zapisi objavljeni verodostojno, kot jih je zapisal in pripravil za tisk sam avtor. Dalje ugotavlja, da se dr. A.A. v teh dnevniških zapisih pojavlja trikrat, in sicer dne 29.05.1942, ko se je avtor skupaj z A. Ž. oglasil pri dr. A.A. zaradi določenih terjatev, in ocenjuje kot "zanimiv pogovor z Nemcem, ki obsoja postopanje z nami" (I.del, str. 272). Nadalje se pojavlja pri zapisu z dne 21.09.1945, iz katerega izhaja, da se je dr. A. A., ki je bil tudi pri AO, oglasil pri dr. F. F., da bi mu avtor pomagal, ker hočejo imenovanemu vzeti premoženje, a je bil na strani OF, in še, da mu je avtor obljubil pomoč, saj je bil dr. A. A. avtorju ob medvojnem srečanju všeč, ker ni odobraval nemškega stališča, poleg tega pa je njegov sin nesel pošto za avtorjevega starejšega sina v internacijo. Dr. A. A. se tretjič pojavlja v avtorjevem delu dne 04.10.1945, ko se je med drugimi osebami ponovno obrnil za pomoč na avtorja zaradi zaplembe premoženja. Tožena stranka navedene dnevniške zapise primerja z izjavo dr. F. F. z dne 22.09.1945. Ob tem ugotavlja, da gre za podobno vsebino in ocenjuje, da so vtisi dr. F. F. o lojalnosti dr. A. A. podani na osnovi hvaležnosti za njegovo pomoč avtorjevemu sinu, ki je bil interniran v času italijanske okupacije. Tožena stranka ocenjuje, da tako pomen navedenih dnevniških zapisov o lojalnosti dr. A. A. do Slovencev ne presega družinskega okvira avtorja dr. F. F.. Nadalje tožena stranka še navaja, da je bila v zvezi z zaplembo premoženja dr. A. A. predložena fotokopija originalnega zapisa Komisije za upravo narodne imovine pri predsedstvu SNOS, sestavljenega 30.07.1945, izvirnik pa je shranjen v Zgodovinskem arhivu A, Premoženjske zadeve pod oznako ZP. Predmet zapisa je bila "Poizvedba glede dr. A. A.", in sicer so bila navedena še dodatna vprašanja za preverjanje njegovih osebnih karakteristik in obnašanja v času okupacije, da ne bi prišlo do zaplembe njegovega premoženja, ker je zatrjeval sodelovanje in delovanje v prid OF, zapisane pa so tudi njegove navedbe glede članstva v Kulturbundu in da ni optiral za Nemčijo, ampak je to odklonil ter še navedel, da je pomagal našim ljudem za časa italijanske in nemške okupacije na različne načine, predvsem brezplačno sestavljal prošnje in vloge za izpust iz zaporov, za lajšanje bede jetnikov, izboljšanje hrane, obiske in drugo. Zaradi delovanja v prid OF, ki je bilo znano tudi nemškemu Gestapo, je bil večkrat pozvan na odgovor, zadnjič februarja 1945. Grozili so mu, da bo pod strogo kontrolo in da bodo ostro nastopili proti njemu, če ne preneha delovati v prid OF. Navedeni so posamezni večji primeri njegovih intervencij kot "Preserski proces", zasledovanje preganjanih Gorenjcev in Štajercev, revizije italijanskih sodb, zasedba A in obisk dr. EE, primer D. D., primer dr. B. A.. Tožena stranka v svoji obrazložitvi še navaja, da je bila kljub veliki angažiranosti takratnih organov v primeru dr. A. A. izdana imenovanemu zaplembena odločba z dne 11.09.1945, na podlagi Odloka AVNOJ z dne 21.11.1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last, ki ga tudi citira, njegova pritožba pa je bila zavrnjena z odločbo Federalne zaplembene komisije v A z dne 17.01.1946. Tožena stranka ocenjuje kot pavšalno in brez teže glede na citirani predpis pritožbeno navedbo glede politike do Nemcev (izgoni, zaplembe premoženja), da jo je namreč določala KPS tako, da so bile v tistem povojnem obdobju brez vsake realne teže pripombe še tako visokih funkcionarjev OF. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka še navaja, da je v Zgodovinskem arhivu A, Arhivsko gradivo fond A. A. - odvetnik v A, shranjena tudi odločba Okrajnega narodnega sodišča v A o pritožbi dr. A. A. in BC zoper odločitev Komisije za volilne imenike za mestno četrt G, s katero jima je bil odklonjen vpis v volilni imenik, njuni pritožbi pa ni bilo ugodeno, ker jima v postopku med drugim ni uspelo dokazati, da bi bila idejna nasprotnika nacifašizma. Navedena odločba je bila izdana 08.10.1945 in ima značaj javne listine, ki dokazuje tisto, kar je v njej zapisano, in jo je izdal pristojni organ. Nadalje navaja, da je prvostopni organ ugotavljal dejstva povezana s članstvom imenovanega v Kulturbundu (Švabsko-nemški kulturni zvezi) in pojasnjuje zgodovinsko vlogo in pomen te organizacije na podlagi pisnih virov, ki jih tudi citira. Imenovani je vpisan v kopiji seznama Kulturbundovcev v A, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije v zbirki Okrožje A, ki pa ne vsebuje podatkov o datumu včlanitve. Svoje članstvo je imenovani potrdil tudi sam, kot je razvidno iz zapisa "Poizvedbe glede dr. A. A.", ki je v izvirniku shranjen v Zgodovinskem arhivu A, iz katerega izhaja, da je imenovani nasprotoval ustanovitvi podružnice Kulturbunda v A v času, ko se je agitiralo za njeno ustanovitev, ker je menil, da bo to poslabšalo dobre odnose med Slovenci in Nemci, in da je število Nemcev premajhno, da bi lahko imela ustanovitev podružnice kakšen pomen. Pozneje se je vdal pod pritiskom nekaterih, predvsem ing. B.D., in po zatrjevanju, da gre izključno za kulturno društvo in za ustanovitev nemške knjižnice ter da to društvo nima nikakršnih protidržavnih in protislovenskih intenc. Včlanil se je potem, ko je pregledal pravila društva. Ta so bila odobrena s strani jugoslovanskih oblasti. Pristopil pa je le formalno, kot navaden član in pod pogojem, da ne sprejme nobenih funkcij. Plačeval je minimalno članarino, sestankov pa se ni udeleževal. Izstopil leta 1941, ko je videl, da Kulturbund z nemško selitveno komisijo forsira izselitev Nemcev iz pokrajine A, kar je sam odločno zavrnil. Tožena stranka dalje še navaja, da se je (pri)tožnica med postopkom strinjala z ugotovitvijo o nemški narodnosti imenovanega. Ta izhaja iz podatkov dopisa Inštituta za novejšo zgodovino z dne 11.8.1999, da je dr. A. A. vpisan v njihovem v arhivskem gradivu, shranjenem v fasc. Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo, v Izpisu Nemcev iz ljudskega popisa od 31. 07.1941. Tožena stranka glede okoliščine, ali je oseba ob uveljavitvi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ živela v tujini, ugotavlja, da (pri)tožnica prav tako ni nasprotovala ugotovitvi, ki izhaja iz podatkov Arhiva Ministrstva za notranje zadeve, da je bil imenovani 19. 12. 1945 preko H izseljen v Avstrijo. Nadalje zavrača pritožbeno navedbo, da za uspešno izpodbijanje domneve o nelojalnosti člana Kulturbunda ni nujno potrebno dokazovanje kontinuiranosti nasprotnega delovanja ter da je domneva o nelojalnosti smiselna predvsem v primerih, ko ni nikakršnih podatkov o konkretnem delovanju določene osebe, vendar bi za izpodbitje takšne domneve zadostovalo že, če bi nekomu uspelo dokazati posamezna pozitivna lojalna delovanja v (med)vojnem času. Tožena stranka v zvezi s tem na podlagi ustaljene upravno sodne prakse pojasnjuje, da osebe, za katere je na podlagi arhivskega gradiva ugotovljeno, da so bili člani nacističnih organizacij, ki so sodelovale v prizadevanjih za načrtovani in deklarirani nacistični genocid nad slovenskim narodom, ter osebe, za katere je ugotovljeno, da so optirale za nemški Reich, lahko ovržejo domnevo nelojalnosti le, če predložijo nasprotne dokaze, da niso bili člani ali da so se včlanili zaradi sile, zmote ali zvijače, oziroma če dokažejo konkretne okoliščine, ki bi kazale na takšno kontinuirano lojalno ravnanje, ki dejansko izniči negativni pomen članstva v navedenih organizacijah kot npr. kontinuirana pomoč, sodelovanje ali podpora protifašistični koaliciji ali če dokažejo, da so bile zaradi verskih ali drugih razlogov internirane ali so se borile na strani protifašistične koalicije. Pri tem lahko stranka ovrže domnevo nelojalnosti, če dokaže kateregakoli izmed navedenih kriterijev. Tožena stranka zaključuje, da v konkretnem primeru ni bil dokazan nobeden izmed navedenih kriterijev, čeprav je bila (pri)tožnici skladno z navedeno sodbo Upravnega sodišča RS dana možnost, da v postopku ugotovitve državljanstva dokazuje lojalno ravnanje njenega očeta do slovenskega naroda kot eno izmed okoliščin po 2. odstavku 35. člena ZDrž/45, pri čemer je stranka v postopku dokazovala lojalnost dr. A. A. z izjavami prič o njegovem delovanju med okupacijo, ki gredo v prid stranki, tožena stranka pa je te dokaze "soočila" z nasprotnim dokazom o njegovem članstvu v Kulturbundu, ki ga (pri)tožnica ni izpodbila. Prav zato je tožena stranka svojo odločitev oprla na domnevo nelojalnosti, pri čemer še dodaja, da bi na drugačno odločitev vplivalo dokazano dejstvo o tem, da je bil dr. A. A. v Kulturbund prisiljen vstopiti.

V prid svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje tudi na stališča v sodbi Vrhovnega sodišča RS št. U 193/95-6, U 596/94-6, U 719/95-7, U 122/95-7, U 743/95-8 in Upravnega sodišča RS št. U 223/98-12 in U 1098/98-12. Tožeča stranka je zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke vložila 21. 5. 2001 tožbo, ki jo je dopolnila dne 31. 3. 2003, v kateri uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in napačnega sklepa o dejanskem stanju ter hkrati predlaga prednostno obravnavo te sporne zadeve. V tožbi kritizira oceno dokaznega gradiva, ki jo je izdelala tožena stranka in opozarja, da v dokazni oceni niso naštete niti vse priče niti niso korektno povzete njihove izjave. Meni, da tožena stranka ni smiselno ovrednotila izvedenih dokazov, zlasti kot celoto (sintetično), ob upoštevanju zgodovinskega oziroma časovnega konteksta v katerem so bile navedene izjave podane, saj ni ustrezno ovrednotila odnosa tožničinega očeta dr. A. A. do slovenstva, slovenskega naroda in slovenskega jezika. Ta element pa je po mnenju tožeče stranke bistven v dveh pogledih. Na prvem mestu ob soočenju navedenih izjemno pozitivnih pričevanj s članstvom dr. A. A. v organizaciji Kulturbund, katerega ključna negativna vloga je bila prav v pripravljanju nemške raznarodovalne politike, usmerjene k uničenju slovenskega naroda. Zato so pomembna pričevanja, ki potrjujejo prijateljski odnos dr. A. A. do slovenskega naroda in slovenskega jezika ves čas njegovega življenja. S tem v zvezi tožnica opozarja na izjavo šesterice vojakov iz junija 1945, ki so služili pod poveljstvom imenovanega med I. svetovno vojno, ki tak njegov odnos do Slovencev in slovenščine potrjujejo že za tisti čas. Za ves nadaljnji čas pa ga izkazujejo preostale izjave drugih prič. Tožnica poudarja, da v tem primeru ni bistvena okoliščina to, da je njen oče za krajši čas pod pritiskom vstopil v Kulturbund, ampak to, da ni podpiral njegovega raznarodovalnega delovanja, pač pa je vse življenje in še posebej med vojno deloval ravno v nasprotni smeri. Če za osebo nemške narodnosti, ki je bila izgnana, danes ni na razpolago drugega podatka kot njegovo članstvo v Kulturbundu, je razumljivo, da se iz tega podatka ob odsotnosti drugačnih, sklepa na nelojalnost takšne osebe. Če pa taki podatki in dokazi tako kot v konkretnem primeru obstajajo, pa njihovo neupoštevanje ni v skladu s korektnim odločanjem v pravni državi in z omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS. Po drugi plati pa je odnos dr. A. A. do slovenstva, tako naroda kot jezika, bistven tudi za presojo vprašanja lojalnosti, ki je v tem primeru bistveno vprašanje. Ta pojem se je leta 1945 razumel močno ali celo pretežno v politično-ideološkem smislu, vendar pa tako pojmovanje ni sprejemljivo danes, kakor bi ustrezalo splošnim pravnim načelom civiliziranih narodov, torej kot lojalnost državi in njenemu konstitutivnemu narodu. Vendar ta element pri dosedanjem upravnem odločanju doslej ni bil dovolj upoštevan, čeprav iz zbranih izjav izhaja nasprotovanje imenovanega hitlerizmu in njegova medvojna pomoč mnogim zavednim Slovencem. Med drugimi je tako pomagal pisatelju in župniku D. D., pa tudi JJ, enemu izmed vodilnih funkcionarjev predvojne Komunistične partije. Tega se je imenovani povsem zavedal, kar je razvidno iz izjave dramskega igralca in aktivista OF A. S.. Vendar pa to v izpodbijani odločbi ni upoštevano, tako kot je tudi marsikaj pomembnega izpuščeno iz drugih izjav, pri čemer pa vse izjave niso niti povzete v izpodbijani odločbi. Kljub temu pa bi že to, kar je povzeto, objektivnemu in nepristranskemu ocenjevalcu moralo zadostovati za trdno in nedvoumno oceno o zanesljivo izkazani lojalnosti dr. A. A. Sloveniji oziroma takratni Jugoslaviji in slovenskemu narodu. V nadaljevanju tožbe opozarja na faktografsko pomanjkljivost izpodbijane odločbe, v kateri je na straneh 3 do 7 povzetih 30 izjav 32 prič, spregledanih pa je 9 izjav (dveh dodatnih prič in sedem z že prejšnjimi izjavami), pri čemer gre za edine izjave priče BE (upravni spis, str 235-237) in dr. B. A. (str. 242-243) ter dodatne ali druge izjave D. D. (str. 227-228), dr. GG (str. 228-231), A. S. (str.235), AK (str.237-238), AI (str.244), BF (str.246) in BG (str. 247). Da so izpuščene prav navedene izjave po mnenju tožnice ni naključje, saj se vse te izjave v spisu nahajajo v posebnem delu v rokopisu na velikih listih z dodatnih zasliševanj avgusta 1945, vendar pa izpodbijana odločba nekatere od teh dodatnih izjav le povzema, in sicer izjave AD (str.232-232), AI (str.239-241), AJ (str.241-242), dr. AF (str.243-244) in dr. AG (str.245-246). Tožeča stranka dalje v tožbi povzema in analizira izpuščene izjave. V tožbi dalje podrobno navaja še izpuščene dele sicer povzetih izjav, ki jih je tožena stranka skrajšano povzela v izpodbijani odločbi, vendar ne dobesedno. Tožeča stranka nadalje povzema in kritizira oceno navedenih dokazov v obrazložitvi izpodbijane odločbe na strani 3 do 6 in oporeka zaključku, da iz navedenih izjav številnih prič (razen dveh), sicer izhajajo pozitivna dejanja dr. A. A. v korist Slovencev, ki seveda nasprotujejo domnevi o njegovi nelojalnosti in kažejo na njegovo lojalno ravnanje do Slovencev, vendar pa je samo šest prič izjavilo, da imenovani za opravljeno delo ni zahteval honorarja, zato tega ni mogoče šteti za lojalno ravnanje do Slovencev v pravem pomenu besede. Glede dveh domnevno obremenilnih pričevanj AI in AJ tožeča stranka opozarja, da v izpodbijani odločbi ni naveden preklic prve izjave AI (upravni spis, str. 244). Hkrati opozarja na pomembno razliko med pričevanjema moža in žene, saj iz ženine izjave izhaja, da je uradnica AK takoj zavrnila predlog za denarno podporo za OF dr. A. A., češ da on kot Nemec ne da za OF, mož AI pa je (prvič) izjavil, da mu je uradnica AK šele čez čas sporočila dr. A. A. domnevno odklonitev denarne podpore OF. Tudi če bi bila prvotna trditev AI resnična, razumni presoji ne bi bilo težko realno ovrednotiti njenega verjetnega pomena ob upoštevanju takratnih okoliščin in nujne konspiracije, ki je bila eno temeljnih pravil v vojnih razmerah. Vendar pa že okoliščina, da so dr. A. A. pozivali k plačilu prispevka za OF sama po sebi kaže na naklonjeno mu zaupanje. Ob tem pa je tudi edina v bistvu "obremenilna" priča vztrajala pri svojem prvotnem pričevanju samo en dan, saj je že takoj naslednji dan preklicala oziroma zanikala dva pomembna elementa svojega pričevanja. Po mnenju tožnice je kar nepojmljivo, da te okoliščine tožena stranka ni navedla v izpodbijani odločbi. V tožbi nadalje podrobno povzema in analizira povzetke in oceno izjav prič, zaslišanih med postopkom leta 1998, in opozarja, da je tožena stranka namesto pavšalne trditve v svoji prejšnji odločbi, da je večina teh prič posredna, v izpodbijani odločbi zmotno ugotovila, da so vse te priče le posredne priče. Čeprav je izpodbijana odločba njihove izjave povzela bolje kot prvostopna odločba, tožnica meni, da so izpuščeni relevantni deli teh izjav. V tožbi nadalje oporeka zaključkom tožene stranke, da so tri od navedenih pričevanj posredna, in da tudi ostala zaradi prijateljskih vezi z A. A. ne predstavljajo kakšne posebno močne dokazne vrednosti. Nasprotuje tudi izločitvi dveh sicer preciznih pričevanj dveh prič zgolj zaradi njunega prepričanja, da dr. A. A. ni bil član Kulturbunda. Meni, da je zaznava o obstoju prijateljskih vezi med pričo in stranko sicer element, na katerega mora biti organ pozoren, vendar pa mora v tem primeru verodostojnost izjav take priče preizkusiti na druge razpoložljive načine. V konkretnem primeru zlasti s primerjanjem izjav drugih prič, kjer ni takih pomislekov. Vendar v izpodbijani odločbi temu ni tako. Prav tako v izpodbijani odločbi ni sintetične, zaključne ocene vseh pričevanj, kot tudi ne pričevanj iz leta 1945, ki so odločilna in nadvse prepričljiva. Dalje v tožbi nasprotuje tudi dokazni oceni dnevniških zapisov dr. F. F. zaradi stališča tožene stranke, da pomen teh dnevniških zapisov o lojalnosti dr. A. A. do Slovencev ne presega družinskega okvira dr. F. F.. Nadalje oporeka dokazni oceni treh odločb iz let 1945 in 1946, ki se na nanašajo na zaplembo premoženja, na odločitev o pritožbi zoper odločbo o zaplembi premoženja in na odločitev glede odvzema volilne pravice obema tožničinima staršema ter pri tem opozarja na stališča Ustavnega sodišča RS, ki je v navedeni odločbi že leta 1997 podalo podrobno interpretacijo v zvezi z Odlokom AVNOJ in njegovo obvezno razlago ter ustavno skladno uporabo povojnih predpisov. Pripominja še, da je obravnavani primer, ki sedaj poteka v samostojni in demokratični Sloveniji, postopek, v katerem naj bi se popravile krivične odločitve iz leta 1945. Zato meni, da ni dopustno v sedanjih postopkih zavračati odpravljanja krivic s sklicevanjem na odločbe, ki so to krivico povzročale. V tožbi dalje še navaja, da izpodbijana odločba brez potrebe ponavlja to, kar je napisano že na straneh 8 in 9, kar jasno izhaja že iz pritožbe in kar v tem postopku sploh ni več sporno, in sicer okoliščine v zvezi z včlanitvijo dr. A. A. v Kulturbund in njegovim izstopom. Čeprav tožena stranka podrobno opisuje na strani 16 in 17 izpodbijane odločbe vlogo in pomen Kulturbunda, je v tem postopku izčrpno in prepričljivo izkazano s pričevanji, da je dr. A. A. dosledno, odločno in pogumno ves čas okupacije aktivno deloval v nasprotju z nemško raznarodovalno politiko, še zlasti z večstransko potrjeno izjemno tvegano vlogo v postopku razveljavljanja italijanskih sodb, z zavzemanjem za "notorične" komuniste in z izjemno vlogo po nalogu OF v zadnjih dneh vojne itd. Glede na sklicevanje tožene stranke na "izoblikovano upravno-sodno prakso" v zvezi s pogoji, pod katerimi naj bi bilo članom Kulturbunda možno ovreči domnevo nelojalnosti, pa tožeča stranka zanika, da bi bila takšna upravno-sodna praksa sploh izoblikovana, saj ji je znano, da gre le za interna navodila tožene stranke upravnim enotam za odločanje v tovrstnih primerih, nikakor pa ne za izoblikovano upravno-sodno prakso, pri čemer načelno kritizira zlasti kriterij "kontinuiranosti" lojalnega ravnanja, ki da izniči negativni pomen članstva v Kulturbundu. Vendar pa meni, da je v primeru dr. A. A. jasno izkazana ne le izjemna intenzivnost ampak tudi popolna kontinuiranost njegovega lojalnega ravnanja v vsem relevantnem obdobju. Opozarja na okoliščino, da navedena interna navodila enako kot člane Kulturbunda obravnavajo tudi osebe, ki so optirale za nemški Reich, za dr. A. A. pa je na podlagi pričevanj nesporno ugotovljeno, da za nemški Reich ni optiral in da je to odločno zavrnil. Tožeča stranka še navaja, da je izpodbijana odločba sicer v vseh delih svoje obrazložitve skušala razvrednotiti vsa v odločbi povzeta pričevanja, vendar tožena stranka v svojem zaključnem stališču navaja, da gredo izjave prič v korist tožeči stranki. Kljub temu, da povzete izjave kažejo na tako kontinuirano lojalno ravnanje dr. A. A., ki dejansko izniči negativni pomen članstva v Kulturbundu, tožena stranka na podlagi "soočenja" teh izjav z dokazom o članstvu imenovanega v Kulturbundu nasprotno ugotavlja, da to "soočenje" ne pripelje do ugotovitve o nelojalnosti imenovanega. Tožnica pri tem pripominja, da to soočenje argumentov dejansko sploh ni bilo opravljeno in da dejansko tudi tretja alinea internih navodil sploh ni bila uporabljena. Temu se je tožena stranka izognila in ni odločila o tistem, o čemer bi morala odločiti. Zato tožeča stranka zoper izpodbijano odločbo uveljavlja tožbene razloge po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS), ker je tožena stranka iz pravilno in popolno zbranih dokazov v spisu napravila napačen sklep o dejanskem stanju, pri tem pa gre tudi za napačno uporabo materialnega prava glede pravnega vprašanja, kako je treba interpretirati pojem lojalnosti in kako subsumirati življenjski dejanski stan pod zakonski dejanski stan, kar je pravno vprašanje, pri čemer bistveno kršitev določb postopka predstavlja neupoštevanje napotkov in pravnega mnenja Upravnega sodišča RS v navedeni sodbi Upravnega sodišča RS. Tožeča stranka sodišču predlaga, da v celoti odpravi tako izpodbijano odločbo tožene stranke kot tudi navedeno prvostopno odločbo in da sodišče samo odloči o stvari na podlagi 1. odstavka 61. člena ZUS.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi določbe 3. odstavka 36. člena ZUS v sodno odmerjenem roku prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu z dopisom dne 12. 7. 2001. Naknadno je dne 17. 4. 2003 s pripravljalno vlogo, poleg opravičila za izostanek na razpisanem naroku za glavno obravnavo dne 22. 4. 2003, sodišču predlagalo, da zavrne tožbo kot neutemeljeno. V pripravljalni vlogi še navaja, da upravni organ v dosedanjem postopku dokazovanja lojalnosti imenovanega, ob ugotovitvi, ki izhaja iz kopije seznama kulturbundovcev v A. Arhiva RS, zbirka Okrožje A., da je bil dr. A. A. včlanjen v organizaciji Kulturbund (Švabsko - nemški kulturni zvezi), očitno ni našel dovolj tehtnih dokazov za zaključek, da bi se njegovo ravnanje lahko opredelilo kot lojalno, kar je bil tudi razlog, da na podlagi 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 imenovani ni postal državljan FLRJ na dan 28. 8. 1945. Čeprav je bilo v postopku zaslišanih več oseb in ocenjevanih veliko število izjav oseb, ki so potrjevale, da je imenovani med okupacijo v letih 1941 do 1945 na tak ali drugačen način posredoval zanje predvsem pri italijanskih oblasteh, vse te izjave upravnega organa vendarle niso prepričale z gotovostjo v taki meri, da bi lahko odločil drugače, temveč je svojo odločitev po izvedenem dokaznem postopku oprl na domnevo nelojalnosti. Pri tem pa zastopnik javnega interesa opozarja na dikcijo 2. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki določa stroge pogoje za dokazovanje nelojalnosti v takih primerih, saj upravičenci do denacionalizacije niso fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile vpisane v evidenco državljanov (državljansko knjigo), razen v primeru, ko je bil posameznik zaradi verskih in drugih razlogov interniran ali se je boril na strani protifašistične koalicije. Navaja še, da je novela Zakona o državljanstvu DFJ iz leta 1948 v 2. odstavku 35. člena določila, da državljani nove Jugoslavije niso postale osebe nemške narodnosti, ki so bile na dan 28.8.1945 v tujini, med vojno ali pred njo pa so se s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile zoper narodne in državne interese narodov FLRJ. Kumulativno so torej morali biti izpolnjeni vsi navedeni pogoji. V obravnavanem spornem primeru je članstvo v Kulturbundu dokazano s primarnim arhivskim gradivom in ob izpolnjenih ostalih dveh pogojih predpostavlja domnevo o nelojalnosti. Še danes pa mora veljati razlikovanje po kriteriju nelojalnosti, ne pa po nemški narodnosti, saj je takšno razlikovanje opredeljeno tudi v Zakonu o državljanstvu FLRJ, ki je veljal v času odvzema premoženja, za katero je tudi Ustavno sodišče RS odločilo, da ni v neskladju z Ustavo RS. Opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. U 1743/95 z dne 18. 3. 1998 in U 453/95, ki je bilo sprejeto v postopku dokazovanja lojalnosti po 3. odstavku 63. člena ZDen. V navedeni sodbi je namreč izraženo stališče, da bi lahko okoliščine, da je bil nekdo kot član Kulturbunda med 2. svetovno vojno s strani SS zaprt zaradi političnih razlogov, v postopku ugotavljanja državljanstva po 2. odstavku 9. člena ZDen vplivalo na pozitivno odločitev samo, če bi se v postopku ugotovilo, da je bil politični zapornik zaradi lojalnega ravnanja do slovenskega naroda oziroma njegovega narodno osvobodilnega boja proti nemškemu okupatorju. Vendar pa dokazni postopek v obravnavani zadevi ne nakazuje na tolikšno intenzivnost, kot izhaja iz navedenega stališča Vrhovnega sodišča RS. Zato sta tako tožena stranka kot prvostopni organ popolnoma utemeljeno ocenila in odločila, da predloženi dokazi ob članstvu tožničinega očeta v Kulturbundu ne predstavljajo take intenzitete ravnanja, da bi se lahko štelo njegovo zadržanje med II. svetovno vojno kot lojalno do interesov slovenskega naroda in države FLRJ, in kot to predvideva zakon. Zato meni, da je tožena stranka svojo ponovno odločitev utemeljeno oprla na domnevo nelojalnosti. Sodišče je opravilo glavno obravnavo, ker je ugotovilo, da je v tej zadevi dejansko stanje glede bistvene okoliščine, to je vprašanja (ne)lojalnosti A. A., tudi v dejanskem pogledu sporno, kar je med drugim posledica dejstva, da tožena stranka pri svojem odločanju ni obravnavala vseh dokazov, ki bi jih po sodbi tega sodišča opr. št. U 951/99-7 z dne 15. 3. 2000 morala, in ker je ocenilo, da bo treba v tem sojenju upoštevati določbe 1. odstavka 61. člena ZUS, med drugim tudi zato, ker gre v spornem primeru že za tretje odločanje o isti upravni stvari v upravnem postopku na drugi stopnji in v upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavanem primeru je ugotavljanje državljanstva pravnega prednika (očeta) tožeče stranke v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (dalje ZDen). Če upravičenec do denacionalizacije, kot v konkretnem primeru pravni prednik tožeče stranke, ni vpisan v evidenco o državljanstvu, izda organ, ki je pristojen za notranje zadeve, na zahtevo organa iz 54. ali 56. člena ZDen, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen. Ta zakon opredeljuje krog upravičencev do denacionalizacije z določbo 9. člena ZDen (1. odstavek) in eksplicitno določa tudi osebe, ki jih izključuje iz tega kroga (2. odstavek). Državljanstvo se presoja v skladu z 39. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 7/2003, ur.preč.bes.) po predpisih, ki so veljali na območju Republike Slovenije pred njegovo uveljavitvijo. Tako je z navedeno določbo zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, kar pomeni, da je potrebno za ugotavljanje državljanstva za konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njenega rojstva pa do njene smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Med te predpise spada tudi Zakon o državljanstvu FLRJ, prvotno Zakon o državljanstvu DFJ, ki je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 104/48, dalje ZDrž/45). Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve Novele ZDrž/45, to je 4. 12. 1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. To pomeni, da osebe, za katere je ugotovljeno, da kumulativno izpolnjujejo vse navedene pogoje, niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva LR Slovenije. Po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen upravni organ obstoja nelojalnega ravnanja po uradni dolžnosti ne ugotavlja, saj je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 sprejelo stališče, da je potrebno določbo 3. odstavka 63. člena ZDen razlagati kot domnevo, zoper katero pa je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, kar pomeni, da je stranki dovoljeno dokazovanje lojalnosti. Pri tem se okoliščina, ali je bila oseba nemške narodnosti in ali je v času uveljavitve novele ZDrž/45 iz leta 1948 živela v tujini, dokazujeta po splošnih pravilih, med tem ko je nelojalnost kot tretja okoliščina iz 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 pravna domneva, ki jo ima stranka pravico izpodbijati in dokazovati nasprotno. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil pravni prednik tožeče stranke nemške narodnosti in da je živel v tujini pred uveljavitvijo novele ZDrž/45 z dne 4. 12. 1948 vse do svoje smrti dne 11. 6. 1958. Prav tako ni sporno, da je bil pred vojno član organizacije Kulturbund do leta 1941. Tožnica pa kot nepravilen izpodbija sklep o dejanskem stanju tožene stranke in prvostopnega organa v zvezi s tretjo okoliščino po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 glede (ne)lojalnosti tožničinega pravnega prednika interesom slovenskega naroda in hkrati v tožbi uveljavlja ugovor kršitve pravil postopka ter posledično nepravilno uporabo materialnega prava glede uporabe 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 v povezavi s 3. odstavkom 63. člena ZDen Izpodbijana odločba je namreč izdana v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani opr. št. U 951/99-7 z dne 15. 3. 2000, kar pomeni, da je bila tožena stranka, kot tudi organ prve stopnje pred njo, pri izdaji izpodbijane odločbe vezana na pravno mnenje sodišča oziroma na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). Z navedeno sodbo je namreč sodišče glede na podatke in listine v upravnih spisih prejšnji tožbi ugodilo, ker je ocenilo, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje predvsem v zvezi z izvajanjem dokaznega postopka, ker ni upoštevala in povzela vseh izjav prič iz leta 1945 ter vsakega izmed izvedenih dokazov posebej ocenila ter vsebinsko ovrednotila, potem pa soočila z nasprotnim dokazom, ki je v škodo tožnice, to je članstvom njenega očeta v organizaciji Kulturbund, s tem pa je kršila tudi pravila postopka po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86). Vendar pa tožena stranka tudi v ponovnem postopku v nasprotju s stališči sodišča v omenjeni sodbi, ki se tičejo postopka, ni upoštevala in presodila vseh izjav prič, ki so bile zaslišane leta 1945 in se nahajajo v upravnih spisih, in sicer edine izjave BE (na list. št. 235 do 237), dr. B. A. (list. št. 242-243), B. H. , predsednika sodišča narodne časti (list. št. 228), BI (list. št. 234) ter dodatne ali druge izjave pisatelja in odposlanca mestne skupščine D. D. (list. št. 227-228), dr. GG (list. št. 228-231), dramskega igralca A. S. (list. št. 235), uradnice AK (list. št. 237-238), AI (list. št. 244) in uradnic B.F. (list. št. 246) ter BG (list. št. 247). Iz izjave BE izhaja, da je od svojih znancev aktivistov izvedela, da dr. A. A. opravlja "zaslužna dela za naše organizirane tovariše brezplačno" in da ji je znano, da je brezplačno delal prošnje za izpustitve ter da so k njemu hodili njeni znanci po nasvete, tudi kako lahko zapustijo tedanjo A, saj je bil lovec in je poznal terene okoli A. Vsakemu je rad svetoval in nikoli ni nič računal. Znano ji je tudi, da je indirektno podpiral OF s tem, da je kupoval različne manjvredne knjige in jih preplačeval. V kontaktih z A. S. in B. J. je izvedela, da je dr. A. A. s svojim posredovanjem preprečil, da bi bil B. J. ustreljen, kot so nameravali Italijani. Ko je nekoč od nekega partizanskega kurirja dobila neko pošto in literaturo z nalogom, da jih dostavi dr. A. A., da jih dostavi na neko drugo zaupno mesto, je pozneje izvedela, da je bil ta nalog točno izvršen. Izjavila je tudi, da ji je bilo tako kot sicer med aktivisti znano, da se dr. A. A. lahko zaupa in da se k njemu lahko gre ne da bi bila prošnja neuslišana. Iz izjave dr. B. A. izhaja, da mu je dr. A. A. zelo pomagal in da ga je objektivno in nesporno rešil pred smrtjo, nanj pa se je obrnila mati dr. B. A. in vsakokrat, ko je bil dr. B. A. na listi za transport, so ga na posredovanje imenovanega premestili nazaj, pri tem pa se osebno sploh nista prej poznala, ampak sta se videla najprej šele pozneje v bolnici, kamor je uspelo dr. B. A. priti prav po posredovanju dr. A. A.. Iz izjave predsednika sodišča za narodno čast B. H. izhaja, da mu je sicer znano, da je dr. A. A. v zadevi revizij italijanskih sodb interveniral, niso pa mu znane podrobnosti. Iz izjave B.I. izhaja, da je dr. A. A. hvalila njegova sestra in da ji je imenovani naredil kar je mogel, "izgleda pa, da pri Nemcih ni imel posebnega kredita", o čemer bi več vedela povedati BK (ta izjava se v arhivskem gradivu med upravnimi spisi ne nahaja). Iz ponovne izjave D. D. izhaja, da je dr. A. A. na vsak način v napetih tedanjih razmerah "mnogo riskiral", ko je za njega posredoval. Posredovanje je izvršil "sua sponte" brez prošnje. Že leta 1941 je imenovani D. D. z vso odločnostjo izjavil svojo veliko nejevoljo nad početjem Nemcev na Gorenjskem in na Štajerskem, imenovani pa je leta 1943 tudi izjavil da je po rodu Nemec, vendar se k tej naciji ne more več prištevati. D. D. je bilo tudi znano, da dr. D. D., dasi Nemec, ni hotel s Slovenci nikoli govoriti nemško. Iz ponovne izjave dr. GG izhaja, da je dr. A. A. prikrito podpiral OF na ta način, da mu je nosila ničvredne knjige, makulaturo, ki jo je, pri čemer je on vedel da podpira OF, odkupoval z velikimi zneski, katere je oddajala predsedniku matičnega odbora odvetnikov in notarjev B.L. Ta je dr. GG poslal k dr. A. A., ko je po kapitulaciji Italije izvedel o nameravani ustanovitvi komisije za reševanje spisov italijanskega vojaškega sodišča iz vrst nemških sodnikov oziroma uradnikov, da bi dr. A. A. posredoval, da to delo prevzamejo slovenski sodniki, ki bi spise rešili tako, da bi priprti sonarodnjaki prišli iz sodnih zaporov v A in Italiji domov. Iz njene izjave še izhaja, da je dr. A. A. njeni prošnji takoj in brez oklevanja ustregel in mu je tudi uspelo nemškega svetovalca pregovoriti, da je v komisijo imenoval slovenske sodnike, med njimi dva aktivista OF. Dr. A. A. pa je še sam šel na sodišče k tem sodnikom in jim dejal, da imajo sedaj usodo svojih rojakov v rokah in naj to delo čim prej izvrše in po možnosti vse sodbe razveljavijo ne oziraje se na politično pripadnost priprtih, na kar mu je zagrizeni belogardist dr. B. M. rekel, da komunistov ne bodo izpustili, na kar se je dr. A. A. zelo razburil in mu odvrnil kako bodo za tako početje odgovarjali svojemu narodu, če naravnost odklanjajo edinstveno priliko, ki se jim nudi za rešitev vseh Slovencev. S tem pa je mnogo tvegal in odtlej pri dr. A. E. ni imel več nobene besede, dva člana komisije pa sta šla v internacijo. Iz izjave tudi izhaja, da je dr. A. A. vedno obsojal Hitlerjevo početje in dr. G.G. vedno zagotavljal, da ga je sram in da ga silno boli, da je pripadnik tega naroda po svojem pokoljenju. Iz ponovne izjave A. S. izhaja, da se od njegove prvotne izjave razlikuje v dveh podrobnostih in sicer, da mu je dr. A. A. povedal, da se nahaja B. J. v H, med tem ko se je v A. govorilo, da je bil likvidiran, ter da je iz izjave dr. B. N. (komisar berlinskega Gestapo, ki je A. S. zasliševal v taborišču Dachau) lahko pozitivno sklepal, da dr. A. A. ni posebno v čislih pri Gestapo. Iz ponovne izjave AK izhaja, da je bila v službi pri dr. A. A. od leta 1926 in da je z njenim vstopom v pisarno po naročilu dr. A. A. pisarna začela poslovati po slovensko. Izrecno ji je naročil, da mora knjige voditi po slovensko in paziti, da so dopisi iz pisarne pisani v pravilni slovenščini. Izhaja pa tudi, da dr. A. A. ni bil nikoli hitlerjanec. Hitler se mu je prvič zameril, ko je začel preganjati Jude, drugič ko je zažigal knjige in tretjič, ko je prelomil besedo in zasedel Češkoslovaško. Priča je tudi izjavila, da je dr. A. A. nasprotoval ustanovitvi Kulturbunda v A in odločno zavrnil, da bi bil izvoljen v odbor. Odklonilno izjavo za izvolitev v odbor je priča sporočila telefonsko, ker da je on moral nujno v mesto, "dasi je v resnici stal poleg telefona". Iz ponovne izjave AI, ki jo je podal en dan pozneje kot svojo prvo izjavo dne 20.8.1945, izhaja, da izrecno zanika obremenilno trditev iz prve izjave, in sicer da ne more trditi, da bi AK izjavila, da ji je dr. A. A. rekel, da kot Nemec ne more podpirati OF. Iz ponovne izjave BF, uradnice v pisarni dr. A. A. izhaja, da obstaja kakih 600 prošenj, ki jih je pisarna dr. A. A. naredila. Za vse te prošnje ni zahteval denarja. Včasih bi lahko kdo plačal, pa je dr. A. A. vedno odvračal, da od slovenske nesreče ne bo koval denarja. Iz ponovne izjave BG, uradnice v pisarni dr. A. A. izhaja, da so zadnje čase delali prošnje le v konceptih, da so jih stranke same spisale, ker so Nemci poznali njegov stroj in so govorili, da je pisarna dr. A. A. tovarna za prošnje. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe ne navaja, zakaj pravkar povzetih izjav oseb iz leta 1945 ni upoštevala pri ugotavljanju dejanskih okoliščin glede vprašanja (ne)lojalnosti A. A., torej zakaj jih ni vključila v oceno dokazov, na katere se sicer v svoji odločbi sklicuje. S tem, da navedenih listin o izjavah oseb, zaslišanih v letu 1945, tožena stranka pri ugotavljanju dejanskega stanja ni upoštevala, je kršila pravilo postopka iz 3. odstavka 60. člena ZUS, po katerem mora pri ponovnem odločanju upoštevati stališča, ki jih sodišče zavzame v sodbi glede postopka. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, je sodišče to kršitev štelo za bistveno, saj je z njo povezana nepravilna ugotovitev dejanskega stanja, s tem pa tudi odločitev tožene stranke o zavrnitvi pritožbe. Tudi če se upošteva okoliščina, da so bile tri izmed zgoraj navedenih oseb (A.K., B.F. in B.G.) zaposlene v pisarni dr. A. A., in da so mu bile zelo verjetno naklonjene, prav tako pa tudi nekatere druge izmed navedenih oseb (dr. B. A., D. D., A. S.), saj so mu bile hvaležne zaradi njegovih intervencij v njihov prid, sodišče meni, da njihovih izjav ni mogoče zaradi navedenega razloga kar zaobiti. Izjave drugih oseb, zaslišanih v letu 1945, ki jih navajata delno izpodbijana odločba, predvsem pa tožba (izjave slednjih so povzete zgoraj), namreč po presoji sodišča dovolj prepričljivo kažejo na to, da je dr. A. A. med vojno deloval v korist slovenskih ljudi in tudi osvobodilne fronte v zelo številnih primerih. Po oceni sodišča tožnica namreč utemeljeno ugovarja stališču izpodbijane odločbe, da ni mogoče šteti za lojalno ravnanje do slovenskega naroda v pogledu tistega dela, ki ga je dr. A. A. opravil za Slovence v okviru odvetniškega poklica. Tožena stranka to svoje stališče utemeljuje z navedbo, da sodi zastopanje interesov strank v mandat, ki ga je imenovani sprejel na podlagi zastopanja stranke. Po presoji sodišča pa prav ta argument tožene stranke kaže na to, da je imenovani zavestno in odgovorno sprejemal zaprošena zastopstva v vseh navedenih zadevah (številnih) prič iz leta 1945, kot izhaja iz njihovih izjav, ki so povzete v izpodbijani odločbi. Iz nobene izmed navedenih izjav iz leta 1945 namreč ne izhaja, da bi dr. A. A. zavrnil zaprošeno pomoč. Iz izjav sodnika A.D., dr. A.F. in dr. A.G. izhaja, da je dr. A. A. samoiniciativno ponudil svojo pomoč in posredovanje pri dr. A. E., če bi komisija za revizijo sodb italijanskega sodišča, v kateri so sodelovali ti sodniki, imela pri delu kakšne težave. Iz teh izjav in iz izjav dr. GG, dr. B. A. in BE je razvidno, da dr. A. A. pri svojih medvojnih aktivnostih ni deloval zgolj v poklicnem svojstvu odvetnika. Že iz tega razloga sodišče meni, da je zaključek tožene stranke, da ni mogoče šteti za lojalno ravnanje v pravem pomenu besede tistega dela, ki ga je imenovani opravil za Slovence proti plačilu v okviru opravljanja poklica, nesprejemljiv. Po mnenju sodišča prav tako ni pravilen nadaljnji zaključek, ki ga tožena stranka implicitno izpelje iz eksplicitnih izjav šestih prič iz leta 1945, ki so izjavile, da od njih dr. A. A. ni zahteval in ni vzel nobenega honorarja za opravljeno delo, iz česar tožena stranka neutemeljeno sklepa, da je dr. A. A. v vseh drugih zadevah preostalih prič iz leta 1945 zahteval plačilo. Nasprotno namreč navajajo v svojih izjavah dr. Z. Z., dr. B.O., B.E., B.F., da je dr. A. A. "vse to za Slovence delal brezplačno" in da za to ni nikdar zahteval niti sprejel honorarja. Po drugi strani iz izjav nekaterih prič izrecno ali posredno izhaja, da je dr. A. A. pri svojem zavzemanju za slovenske ljudi tudi precej tvegal. V luči navedenih izjav pa je treba tudi izjave oseb, glede katerih tožena stranka v svojih dokaznih zaključkih meni, da jim zaradi okoliščin, ki jih v zaključkih navaja, ni mogoče slediti kot zanesljivi opori za morebitno ugotovitev dejstva, da je dr. A. A. med vojno ravnal lojalno do slovenskega naroda, ocenjevati drugače, kot jih je ocenjevala tožena stranka. Po svoji vsebini se namreč izjave navedenih "pristranskih" prič v vseh bistvenih pogledih ujemajo z izjavami drugih prič, saj samo potrjujejo ali pa jasneje osvetljujejo posamezne vidike delovanja A. A. med vojno, kakor ga iz lastnega ali posrednega vedenja opisujejo te priče. Iz navedenih razlogov dokazna ocena tožene stranke glede dokazne vrednosti izjav posameznih oseb oziroma prič po presoji sodišča ne more biti sprejemljiva. Prav tako ne morejo biti sprejemljiva izvajanja tožene stranke v tistem delu obrazložitve, v katerem v odločbi navedene izjave prič in podatke različnih listin poveže z dejstvom, da je bila kljub veliki angažiranosti takratnih organov pri razčiščevanju primera A. A. izdana dne 11. 9. 1945 zaplembena odločba, ter da pritožbeni organ ni ugodil pritožbi A. A. zoper njo, ter v tistem delu, v katerem se sklicuje na odločbo Okrajnega narodnega sodišča v A z dne 8. 10. 1945, s katero je bila zavrnjena pritožba v zvezi z dejstvom, da je bil dr. A. A. in BC odrečen vpis v volilni imenik. Tožena stranka se sicer do pomena navedenih aktov v pogledu njihovega vpliva na njen končni zaključek, da lojalnost A. A. v upravnem postopku ni bila dokazana, izrecno ne opredeli, vendar je iz njenih nadaljnjih izvajanj v obrazložitvi izpodbijane odločbe (str. 14 do 18 odločbe) mogoče sklepati, da tudi te akte pri presoji vprašanja lojalnosti dr. A. A. upošteva kot verodostojne in za odločitev v stvari pomembne. Načeloma je po mnenju sodišča sicer takšno stališče lahko pravilno in sprejemljivo, kajti navedeni akti so bili izdani kot javne listine in v spisih ni podatkov, da bi bili kasneje razveljavljeni oziroma odpravljeni. Toda pri presoji o tem, ali je navedene akte res mogoče pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevati kot relevantna dokazila brez vsake rezerve, se sodišče ne more strinjati z dejstvom, da tožena stranka ob sklicevanju na te akte ni upoštevala zgodovinskih okoliščin, v katerih so takšni akti nastajali, čeprav je imela tudi glede teh okoliščin v dokaznem gradivu pričevanje, ki ga po mnenju sodišča ni mogoče zaobiti. To je pričevanje dr. F. F. v njegovem Dnevniku, torej v dokumentu, na katerega se sicer tožena stranka v svoji obrazložitvi sklicuje, toda v drugačni konotaciji. Iz fotokopije 458 strani drugega dela Dnevnika je razvidno, da je avtor dne 4. 10. 1945 ugotovil, "da politični položaj, kolikor se da posneti, ni najboljši. Množice ljudi niso zadosti informirane. One so z nami, ker drugega ni. Če bi bila opozicija bi ne šlo tako lahko. Z nami so iz rešpekta, ki sestoji v manjšem delu iz spoštovanja pred tem, kaj je OF dosegla, v večjem pa iz strahu. Strah povzročajo nezakonitosti in nasilja organov OZNE pa tudi vojska. Sta to dve državi v državi, ki nam več škodujeta kot vsi sektaški aktivisti...". Če je namreč med ljudmi v tedanjem obdobju obstajal strah pred določenimi državnimi organi ali nosilci oblasti, in po mnenju sodišča danes ni več sporna zgodovinska ocena, da je strah obstajal, potem je to okoliščino treba upoštevati tudi pri presoji izjav oseb, danih v avgustu 1945, ki so šle v prid človeka, ki je po tedanji normativni ureditvi, zlasti pa glede na okoliščine pravkar minule vojne, moral spadati med osebe, ki jih oblast najmanj po dveh kriterijih (po narodnostni in po razredni pripadnosti) šteje za pripadnike sovražnika. To pa pomeni, da je izjave prič treba presojati z upoštevanjem dejstva, da navedene okoliščine niso pri posameznikih dopuščale mnogo prostora za to, da bi bili pripravljeni pred državnimi organi navajati neresnico, ne glede na to, v kakšnem razmerju so do nekega posameznika, v korist katerega pričajo. Navedeni citat iz Dnevnikov F. F. pa poleg drugega kaže tudi na to, da je tožena stranka tudi glede zapisov F. F. o dr. A. A. svojo dokazno oceno zgrešila, s tem, ko navajanje F. F. dr. A. A. povezuje le z usodo člana družine F. F.. Iz tistih delov zapisov, na katere se sklicuje tožena stranka, namreč ne izhaja kot logično, da naj bi dr. F. F. že 29. 5. 1942 dr. A. A. obravnaval kot osebo, katere sin je nesel pošto za njegovega sina v času, ko je bil ta v internaciji. Prav tako tudi iz zapisa z dne 4. 10. (stran 459 Dnevnika) ne izhaja, da je dr. F. F. obravnaval dr. A. A. v takšni povezavi, temveč ga je navajal med osebami, ki se obračajo nanj kot na politično osebnost v zvezi s svojimi težavami, očitno pa je, da je bil dr. A. A. naklonjen zaradi njegovega delovanja in stališča med vojno (prim. zapis z dne 21. 9. 1945, stran 457 Dnevnika) in ne v prvi vrsti zaradi usluge, ki jo je njegovi družini izkazal sin A. A..

Temu ustrezno je po presoji sodišča treba presojati v pogledu medvojnega delovanja dr. A. A. tudi zapis F. F., da je bil dr. A. A. na strani OF. Iz vsega navedenega po presoji sodišča izhaja, da je bilo dejansko stanje glede A. A. medvojnega ravnanja drugačno, kot je v izpodbijani odločbi ugotovila tožena stranka. To njegovo ravnanje sodišče šteje za lojalno ravnanje oziroma za takšno ravnanje, ki ni moglo biti podlaga za uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž/45. Izpodbijana odločba po mnenju sodišča dalje tudi ne obrazloži zadovoljiv