Jedro

Od toženke kot delodajalca se ne zahteva, da odpoved poda takoj, ko nastane upad poslovanja (ali dela), saj rok za podajo odpovedi iz poslovnega razloga v ZDR-1 ni določen, kot je bil v šestem odstavku 88. člena ZDR. V ZDR-1 tudi ni več določena obveznost delodajalca, da v primeru odpovedi iz poslovnega razloga preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati oziroma prekvalificirati, ter mu, če ta možnost obstaja, ponudi sklenitve nove pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 12. 2018, da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo in še vedno traja, da je toženka dolžna tožniku za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco ter da mu je za čas, ko ni delal, dolžna priznati vse pravice, kot če bi delal, vključno z nadomestilom plače v bruto mesečnem znesku 1.908,40 EUR, zakonskimi zamudnimi obrestmi in obračunom prispevkov in davkov (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje pravdne stroške, se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje tožnik. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njegovih bistvenih navedb in da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti sami s seboj v nasprotju. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Iz obrazložitve sodbe niso razvidne stranke, za katere toženka trdi, da so prenehale poslovati z njo, iz izpovedi prič, predvsem prokurista A.A., pa izhaja, da je toženka pridobila nove stranke. To je del običajnega poslovanja. Ne drži, da bi toženka utrpela takšen upad prihodkov, da bi utemeljila poslovni razlog. Odpoved je bila dejansko podana iz drugih, nedopustnih razlogov, ker je tožnik odklonil pričanje. Med tožnikom in A.A. je prišlo do spora. Če bi toženka odpoved podala zaradi upada poslovanja, ne bi z njeno podajo čakala do decembra 2018. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je opravljal delo preko polnega delovnega časa. Tožnik je poleg dela v brizgalnici opravljal drugo delo, toženka bi mu lahko ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, vsaj za delo s krajšim delovnim časom. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevku ugodi oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje obstoj poslovnega razloga pravilno ugotovilo iz izpovedi direktorja toženke, ki sta jo potrdila priča B.B. in prokurist A.A.. Dela v brizgalnici je bilo vse manj, to delo je lahko opravljal tudi direktor toženke, zaradi česar se je odločil za podajo odpovedi tožniku. Izgubo strank pri toženki potrjujejo predložene listine, sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem ugotovilo, da upad strank ob spremljajočih finančnih težavah sploh ni imel neposrednega vpliva na potrebo po delu tožnika. Pritožbene navedbe tako za odločitev sploh niso bistvene. Ob ugotovitvi, da je prišlo do zmanjšanega obsega dela v brizgalnici, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je toženka podala zakonito odpoved. To je pravilno, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi ugotovljeno dejstvo, da je med tožnikom in A.A. prišlo do spora. Opredelilo se je do tožnikovih navedb glede dela preko polnega delovnega časa, in sicer je pravilno pojasnilo, da gre za delo, ki ga je tožnik kot samostojni podjetnik opravil doma. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, oziroma s strani tožnika očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je kot nesporna med strankama pravilno povzelo sledeča dejstva: Tožnik je bil po spremembi delodajalca zaposlen pri toženki na delovnem mestu vodja brizgalnice z glavno nalogo priprave poteka proizvodnje in nastavljanja orodij na brizgalne stroje in ostalimi nalogami, ki so se nanašale na razporejanje blaga in materiala v pomožnem skladišču, nakladanje in razkladanje blaga, spremljanjem zalog repromateriala in pomoči v montirnici po potrebi. Toženka mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga, pri čemer je poslovni razlog utemeljila, kot je pravilno iz odpovedi ugotovilo sodišče prve stopnje, z zmanjšanim obsegom poslovanja zaradi zmanjšanega števila strank in posledično težav s pokrivanjem odhodkov s prihodki in potrebi po zmanjšanju stroškov dela; zaradi tega se je toženka odločila zmanjšati število delavcev, tako da njihovo delo razdeli med ostale; s sklepom z dne 1. 12. 2018 je ukinila delovno mesto vodja brizgalnice.

7. Sodišče prve stopnje je zakonitost (vsebinsko utemeljenost) odpovedi pravilno presojalo ob upoštevanju 1. alineje pravega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki poslovni razlog določa kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je ugotovilo, da ima toženka primerljiv obseg prometa in da je pridobivala nove stranke, zaradi česar je štelo, da ekonomski razlog v okviru poslovnega razloga ni podan, da pa se je zmanjšal obseg dela v brizgalnici, kar dokazuje obstoj organizacijskega razloga. Presodilo je, da je zaradi slednjega toženka tožniku utemeljeno pogodbo o zaposlitvi odpovedala, da odpoved ni bila dana zaradi s strani tožnika izpostavljenega spora, do katerega je prišlo, ker je odklonil pričanje. Za takšno presojo je navedlo vse bistvene razloge, tako da je izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti. Do vseh bistvenih navedb pravdnih strank (tožnika) se je opredelilo. Pritožbeno uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljeno.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na izpoved zakonitega zastopnika toženke C.C., ki ji je nekritično sledilo. Dejstvo, da se je obseg dela v brizgalnici zmanjšal, je sodišče prve stopnje ugotovilo tako iz izpovedi zakonitega zastopnika toženke C.C., da se je število brizgalnih strojev v obratovanju zmanjšalo, kot vsebinsko enake izpovedi priče B.B. in prokurista toženke A.A.. Njihovim skladnim izpovedim je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo.

9. Glede na to, da je sodišče prve stopnje presodilo, da ekonomski razlog za odpoved ni podan oziroma da ga toženka ni dokazala, tožnik v pritožbi po nepotrebnem opozarja na izostanek imenskega seznama strank, s katerimi je toženka prenehala poslovati, in na dejstvo, da je očitno pridobila nove stranke. Prav slednje je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo.

10. Prav tako po nepotrebnem tožnik v pritožbi izpostavlja neverodostojnost izpovedi prokurista A.A. glede zanikanja verbalnega spora, saj sodišče prve stopnje takšni izpovedi ni verjelo, ampak je, kot je tudi razvidno iz obrazložitve sodbe, ugotovilo, da so prokurist A.A., zakoniti zastopnik toženke C.C. in tožnik kratek čas pred odpovedjo "povzdignili glas" (torej bili udeleženi v sporu). Kljub takšni ugotovitvi pa je nadalje pravilno presodilo, da odpoved ni bila podana iz drugega, neutemeljenega razloga (kot povračilni ukrep), ampak iz utemeljenega organizacijskega (poslovnega) razloga, in sicer zaradi zmanjšanja obsega dela v brizgalnici, ker je s tem potreba po delu na delovnem mestu vodja brizgalnice prenehala.

11. V zvezi z nadurami, ki jih izpostavlja tožnik v pritožbi (pri čemer sploh ne gre za delo preko polnega delovnega časa pri delodajalcu, ampak za delo, ki ga je tožnik opravil kot samostojni podjetnik in bil zanj plačan preko računa, ki ga je izdal), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za opravljanje dela na domu, pri čemer se to delo ne nanaša na brizgalne stroje. Takšno opravljanje dela z ničemer ne vpliva na pravilnost presoje o obstoju in utemeljenosti razloga za podajo odpovedi.

12. Od toženke kot delodajalca se ne zahteva, da odpoved poda takoj, ko nastane upad poslovanja (ali dela), saj rok za podajo odpovedi iz poslovnega razloga v ZDR-1 ni določen, kot je bil v šestem odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). V ZDR-1 tudi ni več določena obveznost delodajalca, da v primeru odpovedi iz poslovnega razloga preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati oziroma prekvalificirati, ter mu, če ta možnost obstaja, ponudi sklenitve nove pogodbe. Tako se tožnik neutemeljeno zavzema za to, da bi mu morala toženka ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi (vsaj za krajši delovni čas, ki niti ne bi bila ustrezna).

13. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP in petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel, toženka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja.