9. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A., odvetnik v Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 15. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 16/2005 z dne 19. 5. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. K 202/2002 z dne 14. 12. 2004 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija pravnomočna sklepa Okrožnega sodišča v Kranju, s katerima so bili pritožniku, ki je bil v kazenskem postopku postavljen obtoženemu G. B. kot zagovornik po uradni dolžnosti, priznani nagrada in stroški zastopanja. S prvostopenjskim sklepom z dne 14. 12. 2004 je Okrožno sodišče pritožniku odmerilo nagrado in stroške v višini 5.316.089 SIT. Zunajobravnavni senat istega sodišča, ki je odločal o pritožbi, je prvostopenjski sklep spremenil tako, da je pritožniku priznal znesek v višini 5.509.654 SIT.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje napačno uporabo prava in kršitve drugega odstavka 14. člena, 22. in 25. člena Ustave. Navaja, da je stališče zunajobravnavnega senata, po katerem se "načelo prepovedi reformatio in peius", določeno v 385. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), ne uporablja pri odločanju o stroških in nagradi odvetnika, nesprejemljivo. Po mnenju pritožnika načelo iz 385. člena ZKP ne zavezuje samo pritožbenega sodišča, temveč tudi prvostopenjsko sodišče, ki o zadevi ponovno odloča. Prvostopenjsko sodišču naj bi mu najprej že priznalo nagrado in stroške v višini 7.188.216 SIT z zamudnimi obrestmi, zato naj bi bile v ponovljenem postopku odločanja vse ostale odločitve, s katerimi so mu bili priznani stroški in nagrada pod navedenim zneskom, nepravilne. Ustavnemu sodišču predlaga, naj odloči tako, da mu prizna stroške in nagrado v višini 80.935 točk, pripadajoče materialne stroške in kilometrino (upoštevajoč 20% DDV), skupaj z zamudnimi obrestmi, podrejeno pa predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Predlaga tudi, naj se mu priznajo stroški postopka z ustavno pritožbo v priglašeni višini.

B.

3.V skladu z drugo alinejo drugega dostavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sta izpolnjena oba pogoja.

4.Odločitvi sodišč (tudi če bi bile z njima kršene človekove pravice – glede tega se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeljevati), ne moreta imeti pomembnejših posledic za pritožnika odvetnika. Nepriznanje posameznih postavk priglašenih stroškov in zamudnih obresti od posameznih zneskov iz naslova nagrad in stroškov zastopanja za pritožnika v tem primeru ne more imeti takšnega pomena, da bi se s tem vprašanjem moralo ukvarjati še Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavnosodne presoje tudi ne more upravičiti zgolj pritožnikovo nestrinjanje glede nepriznanja razlike v višini priznanih stroškov.

5.Prav tako od odločitve v obravnavanem primeru ne gre pričakovati rešitve tako pomembnega pravnega vprašanja, da bi to upravičevalo vsebinsko presojo Ustavnega sodišča v postopku te ustavne pritožbe (glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-214/97 z dne 16. 6. 1999, Uradni list RS, št. 59/99 in OdlUS VIII, 303). Presoja Ustavnega sodišča bi zadevala le vprašanje pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava v postopku odločanja o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika in vprašanje pravilnosti uporabe materialnega prava glede priznavanja zamudnih obresti. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava. Treba je namreč upoštevati, da od Ustavnega sodišča glede na to, da je njegova pristojnost v postopku ustavne pritožbe omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člena ZUstS), ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj, pač pa le pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena. Takih vprašanj v tej zadevi ni.

6.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena in 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer