Jedro

Ker je tožeča stranka kršila pogodbeno obveznost in omogočila svoji ženi in hčeri vstop v poslovne prostore in skladišče tožene stranke z namenom fotokopiranja, kamor je lahko zahajal le on sam in je v tem času toženi stranki nastajal tudi manjko v skladišču, je utemeljeno tožeči stranki odpoevdala pogodbo o delu brez odpovednega roka, ki v tem primeru ne bi imel nobenega smisla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, popravljena s popravnim sklepom z dne 15.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 99.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od njihove dospelosti do plačila vključno z zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 58.636,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Izpodbija jo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnikova žena in hči vstopili v prostore tožene stranke s pomočjo tožnika. V izvedenem dokaznem postopku za to ni nobene podlage, saj je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnik ni imel svojega ključa in da je ključ lahko dvignil le pri vratarju ali ga dobil od direktorja, ob koncu dne pa ga je vedno moral pustiti pri vratarju. Glede na izpovedbo priče A. N., hčere tožnika, je bilo mogoče v poslopje vstopiti le mimo vratarja, ko je ta odprl železna vrata. Zato je po mnenju pritožnika sklepati, da sta žena in hči vstopili v prostore tožene stranke le v prisotnosti varnostnika in da sta ključ lahko dobili le od njega. Sodišče pa se je kljub ugotovljenem neskladju med izjavo varnostnika G., da ključa ni izročil, ter zapisnikom, sestavljenim neposredno po dogodku dne 25.11.1992, da sta tožnikova žena in hči od njega zahtevali ključ, brez vsake kritične presoje in pojasnila postavilo na stališče, da ni rečeno, da jima je ključ varnostnik tudi dal in zaključilo, da sta ključ dobili od tožnika. Nerazumljivo je, da je sodišče do izpovedbe A. N. zavzelo "določeno stopnjo rezerviranosti", do neskladnosti izjav priče G. pa tega ni storilo. Nobenega dokaza ni, da je tožnik zlorabil zaupanje tožene stranke iz njunega pogodbenega razmerja, kar naj bi bil razlog za upravičen odstop od pogodbe in za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer pa zaznamuje tudi pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bilo storjenih bistvenih procesnih kršitev po 2. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ugotovilo pa je tudi, da nista podana pritožbena razloga, ki ju uveljavlja tožeča stranka. Ob neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki imeli sklenjeno pogodbo o izvajanju knjigovodskih in finančnih storitev za nagrado v višini 16.500,00 SIT bruto mesečno z odpovednim rokom 6 mesecev in da je imel dostop v poslovni in skladiščni prostor tožene stranke izven delovnega časa zaradi opravljanja storitev po pogodbi le on sam in da je lahko dvignil ključ pri vratarju oziroma ga dobil od direktorja, ob koncu dne pa ga je vedno moral pustiti pri vratarju, in dejstvu, da sta tožnikova žena M. in hči A. dne 25.11.1992 vstopili v prostore tožene stranke z namenom fotokopiranja, čeprav nobena od njiju ni dobila dovoljenja za vstop v te prostore niti ne za fotokopiranje v teh prostorih, je zaključek sodišča prve stopnje, da sta to lahko storili le s pomočjo oziroma zaradi tožnika, povsem prepričljiv. Pri tem za pritožbeno sodišče niti ni najbolj pomembno na kakšen način sta vstopili oziroma ali jim je ključe izročil tožnik ali pa sta vstopili s ključem, za katerega trdi tožnikova hči A., zaslišana kot priča, da sta ga dvignili pri vratarju. Dejstvo je, da sta tožnikova žena in hči vstopili nepoklicani v prostore tožene stranke mimo varnostnika, ki je to dopustil, ker mu je bilo očitno znano, da sta to žena in hči tožnika in izključno zaradi tega svojstva. Tudi če varnostnik svoje dolžnosti ne bi opravljal tako kot bi jo moral, to še vedno ne bi moglo imeti vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka. M. in A. N. sta najbližji tožniku in sta njegova družina, zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je do tega dogodka prišlo prav s pomočjo tožnika, saj bi se sicer, če bi ne bili seznanjeni s strani tožnika o prostorih in predmetih tožene stranke, zagotovo ne napotili v stavbo, kjer je 100 firm kot je izpovedal D. V., direktor tožene stranke. Očitno sta bili seznanjeni z okoliščinami, saj sicer ne bi mogle vedeti, da se tam nahaja fotokopirni stroj, kamor sta šli fotokopirati. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je bil zato tožnik tisti, ki je omogočil M. in A. N., da sta prišli v prostore tožene stranke in tam fotokopirali, čeprav za to nista imeli nobenega dovoljenja. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče tudi sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo varnostniku G., ne pa A. N. Da ne gre za neskladje z varnostnikovo izjavo, da jima ni dal ključa, in zapisnikom, da sta zahtevali ključ, je obrazložilo že sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče temu pritrjuje, čeprav za pritožbeno sodišče ni odločilno ali jima je tožnik dejansko izročil ključ za vstop v poslovne prostore tožene stranke, zadostuje da jih je o razmerah tam le seznanil. Glede na vse okoliščine tega primera kot jih je sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem strank in tudi z vpogledom v spis II K 379/94 zaradi kaznivega dejanja po členu 165/1 KZ RS v zvezi s členom 22 KZ SFRJ zoper M. in A. N., ki pa se je končal z zavrnitvijo obtožbe, ker je javni tožilec obtožbo umaknil, je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbo 608. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožnik je sklenil pogodbo o izvajanju knjigovodskih in finančnih storitev v prostorih tožene stranke z obvezo, da bo to delo vestno opravljal in pod materialno odgovornostjo. Ker sta tako tožnikova žena kot hči vstopili v prostore tožene stranke nedvomno z njegovo pomočjo hoteč fotokopirati na račun tožene stranke, je očitno, da je tožnik kršil dogovor, da ima samo on vstop v prostore tožene stranke zaradi opravljanja dogovorjenih storitev. Kar se je dogajalo v poslovni stavbi po 20. uri 25.11.1992 in izpovedi direktorja tožene stranke D. V., ki je bil tedaj s strani varnostnika poklican tja, najdenih oblačilih iz skladišča tožene stranke za žičnato ograjo in naključju, da je istega večera žena tožnika tam svetila z baterijo, rekoč, da je izgubila ključe stanovanja, ter dejstvu, da je dejansko bil tedaj ugotovljen manjko blaga v skladiču tožene stranke, so take okoliščine, ki so nedvomno povzročile, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je ženi in hčeri pripomogel, da sta vstopili v poslovni prostor in skladišče tožene stranke, s tem kršil dolžnost vestno opravljati svoje delo in s tem temeljno načelo ZOR, ki je načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic in povzročanja škode. Pritožbeno sodišče zato meni, da je tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, da se tožnik ni držal pogodbenih pogojev in da ni ravnal tako kot bi moral, to dokazala in da je tožniku upravičeno takoj odpovedala pogodbo, ne da bi se držala šest-mesečnega odpovednega roka. V tem primeru je tudi soglašati, da bi bilo nesmiselno tožnika opozarjati in mu določiti primeren rok, da delo prilagodi svojim obveznostim, kakršno stališče je zavzelo že sodišče prve stopnje. Ker je tožeča stranka po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno razdrla pogodbo zato tudi ne pride v poštev uporaba 629. člena ZOR, na podlagi katerega tožeča stranka uveljavlja svoj tožbeni zahtevek. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo ob upoštevanju tudi položaja, da bi toženi stranki lahko nastala škoda, če ne bi takoj preprečila, da bi v prostore podjetja ponovno utegnile vstopiti tožniku najbližje vendar nepooblaščene osebe, in izpodbijano sodbo, popravljeno s popravnim sklepom z dne 15.4.1999, potrdilo na podlagi 368. člena ZPP/77. Tožeča stranka bo sama morala nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bila uspešna. Odločitev o tem je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe, podlago pa ima v členih 166 in 154 ZPP/77. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur.l. št. 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 77/90 in RS štev. 55/92).