Jedro

Sodišče je tožnici ob redni odpovedi PZ iz poslovnega razloga pravilno odmerilo odpravnino skladno z določilom 13. točke 18. člena KP za kmetijsko in živilsko industrijo v višini polovice bruto plače za vsako dopolnjeno leto dela, kar je več kot znaša odpravnina po določbah 109. člena ZDR. KP lahko glede na 2. odstavek 7. člena ZDR določa pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, pri čemer je komisija za razlago kolektivne pogodbe izrecno ugotovila, da citirane določbe panožne KP o določitvi višine odporavnine še veljajo tudi po uveljavitvi novega ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi in tretji odstavek izreka).

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odločba tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga z dne 17.3.2003 v 5. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: "Delavcu ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina za dvanajst let dela pri delodajalcu v višini ene polovice povprečne mesečne plače, ki jo je delavec prejel ali bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih dela pred odpovedjo in znaša

991.982,40 SIT; višji zahtevek pa je zavrnilo. Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 150.304,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper ugodilni del te sodbe ter glede stroškov postopka se pritožuje tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da dosojeni znesek 991.982,40 SIT zniža za največ 340.000,00 SIT in da dosojene stroške tožnici glede na uspeh sorazmerno zniža, naloži pa ji v plačilo vse stroške pritožbenega postopka.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo računsko napako, ko je presojalo o višini tožbenega zahtevka. Tako je sodišče ugotovilo, da med družbo IRIS d.o.o. in Holding Delamaris p.o. ni izkazana in ne dokazana pravna kontinuiteta in s tem delovno razmerje tožnici. V kolikor je to tako, pa je potrebno šteti trajanje delovne dobe tožnice pri toženi stranki od konca delovnega razmerja pri IRIS d.o.o., to je od 13.1.1993 oz. od

14.1.1993, kar pomeni, da je tožeča stranka do izdaje odločbe v letu 2003 dopolnila le 10 let delovne dobe, ne pa 12, kot je to sodišče ugotovilo in obračunalo. Zaradi tega je tudi tožnica uspela le s 76,92 % in ji sodišče prve stopnje ne bi smelo zato prisoditi povrnitev njenih 100% stroškov.

Glede na gornje nadvedbe, vendar pa le v okviru 340.000,00 SIT preveč dosojenega zneska, tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določila ZDR glede višine odpravine. Sodišče je odločalo tako, kot da novi ZDR sploh ne velja in ne učinkuje.

Ker so bile določbe starega ZDR prepisane v panožne kolektivne pogodbe, to pa pomeni, da te določbe starega ZDR še živijo, čeprav jih je novi ZDR razveljavil. Sodišče je zaradi tega zmotno uporabilo novi ZDR.

Tožnica se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da pritožbeni razlogi ne obstojijo. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99 - 2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju na njih tudi v celoti sklicuje.

Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in s takimi dejanskimi, kot tudi s pravnimi zaključki tega sodišča, soglaša. Tožena stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba upoštevati pri določitvi višine odpravnine tudi pravne prednike tožene stranke, s čimer soglaša pritožbeno sodišče. Poleg tega je tudi odločilnega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za odpoved pogodbe iz poslovnega razloga, zaradi tega delavcem tudi v vsakem primeru pripada odpravnina. ZDR je višino odpravnine uredil za delavce manj ugodno, kot 3. odst. 36. f člena prejšnjega zakona. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, kakor tudi večje število panožnih kolektivnih pogodb, nima določb o višini odpravnine trajno presežnih delavcev. Le Panožna kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo (Ur. l. RS št. 58/01 in 25/02) pa v 18. čl. v tč. 13. izrecno določa višino odpravnine trajno presežnih delavcev v višini polovice bruto plače za vsako dopolnjeno leto dela, kar je smiselno enako kot po prej veljavnem zakonu. Zato sta za odločitev sodišča o uporabi določbe kolektivne pogodbe dve bistveni okoliščini in sicer prva, da je namen kolektivne pogodbe tudi v tem, da za delavce uredi določene pravice ugodneje, kot so urejene z zakonom, ki določa le minimum pravic in druga, da je Komisija za razlago obravnavane kolektivne pogodbe dne 12., 13. in 14.8.2003 (Ur. l. RS št. 118/03) sprejelo razlago, da se 18. člen kolektivne pogodbe v obravnavanem primeru, to je glede višine odporavnine še vedno uporablja. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo, da je tožnici potrebno obračunati odpravnino neposredno na podlagi panožne kolektivne pogodbe in ne na podlagi zakona. S takim pravnim stališčem soglaša pritožbeno sodišče. Iz določbe 245. čl. ZDR/02 jasno izhaja, da se z dnem uveljavitve tega zakona preneha uporabljati Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), razen določb 86. in 87. čl., ki se uporabljata do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe (1. odst. te določbe). Poleg tega pa iz 2. odst. določbe tega člena tudi izhaja, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), razen določb 112. do 119. čl., ki se uporabljajo do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe. Iz določbe tega člena zakona jasno izhaja, da veljajo določbe o kolektivnih pogodbah, tako v zakonu ZTPDR, kot tudi v ZDR, ki je veljal do 31.12.2002. Zato je sodišče prve stopnje pravno pravilno uporabilo razlago kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije, ki v 18. čl. določa, da se glede določanja presežnih delavcev uporabljajo vse določbe, razen določil 2. odst. in 15. odst., kar pomeni, da se še vedno uporablja 13. tč. 18. čl. prej citirane panožne kolektivne pogodbe, ki jasno določa, da presežnemu delavcu, kar je tožnica v konkretnem primeru, pripada za vsako dopolnjeno leto dela pri delodajalcu polovica njegove bruto plače, izračunane na podlagi zadnjega trimesečja, ko je delavec delal. To pomeni, da ZDR/02 določa le minimum, medtem ko panožna kolektivna pogodba pa lahko določa več pravic delavcem, kar je enako določeno tudi v določbi 7. čl. ZDR/02, ki jasno določa v 2. odst. tega člena, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oz. s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon.

Torej v tem primeru je panožna kolektivna pogodba določala več pravic za delavca, zato je treba upoštevati to kolektivno pogodbo v skladu z določbo 245. čl. ZDR/02 in v skladu z določbo 2. odst. 7. čl. ZDR/02. Iz zadnjega odstavka 85. čl. ZTPDR pa jasno izhaja določba, da kolektivna pogodba ne sme vsebovati določb, s katerimi se daje delavcem manjše pravice ali določajo manj ugodni delovni pogoji od pravic in pogojev, ki jih določa zakon, če pa jih vsebuje, se uporabljajo namesto njih ustrezne določbe zakona, kar zopet potrjuje pravilno pravno stališče sodišča prve stopnje glede načina obračuna odpravnine, s katero soglaša pritožbeno sodišče.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe tožene stranke utemeljene, pa tudi ne bistvenega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe. Namreč pritožbeno sodišče je preizkusilo izračun višine odpravnine glede na njene pritožbene navedbe in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo 12-letno obdobje kot podlago za izračun višine odpravnine, zato je v tem delu pritožba neutemeljena, enako pa tudi ni utemeljena pritožbena navedba glede zmotne uporabe materialnega prava iz prej citiranih dejanskih in pravnih zaključkov. Iz teh razlogov ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba v izpodbijanem delu materialnopravno pravilna in zakonita, enako pa velja tudi glede stroškov postopka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, obenem pa sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške in sicer tožena stranka, ker ni uspela s pritožbo (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), tožnica pa svoje stroške (odgovor na pritožbo), ker ni bil potreben (1. odst. 155. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), kot vse to izhaja iz izreka te sodbe.