Jedro

V tej zadevi je med strankama sporno, ali naj se v premoženje tožnice šteje parcela, na kateri stoji stanovanjska hiša, v kateri živi. Smisel neupoštevanja premoženja iz 1. alineje tretjega odstavka 34. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku je v tem, da davčnim zavezancem ni treba prodajati stanovanjske hiše, v kateri živijo. Zaradi tega je bistvenega pomena pri presoji, kolikšen delež zemljišča, na katerem stoji hiša, naj se upošteva, ravno to, ali je možno del takega zemljišča posebej prodati. To pa se v upravnem postopku ni posebej ugotavljalo in je zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poleg tega pa pred izdajo upravnega akta tožnica tudi ni bila seznanjena z okoliščinami, da naj bi bilo možno del parcele obravnavati ločeno od stanovanjske hiše, da bi se lahko do teh okoliščin izjasnila, čeprav je ta okoliščina bistvenega pomena za odločanje v tej zadevi. Iz navedenega razloga je po presoji sodišča prišlo tudi do kršitve načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper številka DT-4292-3553/2014-4 06-3001-10 z dne 17. 6. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15-ih dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnice za odpis davčnega dolga iz naslova davka na dediščine in darila v višini 39.967,21 EUR.

V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnica podala vlogo za odpis davčnega dolga in da lahko skladno z drugim odstavkom 37. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) davčni organ v celoti odpiše zapadlo obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s Pravilnikom, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Osnovi znesek minimalnega dohodka znaša 265,22 EUR. Tožnica živi skupaj z mladoletnim sinom in prejema plačo v višini 865,35 EUR, dohodek na družinskega člana tako mesečno znaša povprečno 432,76 EUR. Ker tožnica presega minimalni cenzus, je bila njena vloga zavrnjena.

Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji obrazložitvi drugostopenjski organ navaja, da je glede na določbo prvega odstavka 37. člena Pravilnika mogoč tudi delni odpis zapadle davčne obveznosti, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom tega pravilnika, ne presegajo 1,5-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da se kot dohodek upošteva plača brez dodatka za prevoz in malico in bi tako znašal povprečni mesečni dohodek na družinskega člana 385,91 EUR, kar sicer presega dohodkovni cenzus za odpis, ne pa tudi dohodkovni cenzus za delni odpis davka. Vendar pa je potrebno za odobritev odpisa oziroma delnega odpisa poleg dohodkovnega upoštevati tudi premoženjski kriterij, česar pa prvostopenjski organ ni posebej ugotavljal, je pa glede na ugotovljen višji znesek povprečnega mesečnega dohodka v tem pritožbenem postopku relevanten za presojo konkretne zadeve, zaradi česar drugostopenjski organ dopolnjuje obrazložitev prvostopenjskega organa. V konkretnem primeru je tožnica lastnica nepremičnine v k.o. A., ki jo je podedovala in iz česar izhaja predmetni davčni dolg. Ta nepremičnina predstavlja parcelo, stanovanjsko stavbo in nestanovanjsko stavbo. Glede na to, da ima tožnica na naslovu navedene stanovanjske stavbe prijavljeno stalno prebivališče in tam tudi dejansko stalno prebiva, se le ta ne šteje za premoženje v smislu 34. člena Pravilnika. Za parcelo in nestanovanjsko stavbo pa ne velja izjema iz tretjega odstavka 34. člena Pravilnika in se šteje za tožničino premoženje. Vrednost parcele in nestanovanjske stavbe znaša 41.315,44 EUR.

Tožnica v tožbi podrobno opisuje potek upravnega postopka in vsebino obeh odločb in navaja, da se stanovanjska hiša s parcelo ne more šteti za premoženje, ker je hiša nedeljiva celota s parcelo, na sredini katere stoji, kot izhaja to tudi iz podatkov iz zemljiške knjige. Parcela, na kateri stanovanjska hiša stoji, pa tudi lopa, sta skupaj s stanovanjsko hišo nedeljiva celota po načelu "superficies solo cedit". Ta parcela in lopa ne moreta biti samostojna stvar v prometu, zaradi česar za celotno parcelo številka 1578/2 k.o. A. velja izjema po 34. členu Pravilnika. Parcela je namreč pripadajoče zemljišče k stavbi, na njej je speljana infrastruktura in predstavlja prostor v funkciji stanovanjske hiše. Nadalje tožnica še navaja, da so ji nastali nepotrebni stroški za obresti, ker prvostopenjski organ ni odločil v predpisanem roku 30-ih dni. Tožnica predlaga, naj sodišče prvostopenjsko odločbo spremeni tako, da se vlogi za odpis oziroma delni odpis dolga ugodi in se dolg odpiše, podrejeno pa predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi in vrne zadeva v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, v obeh primerih pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je res, da se v okviru premoženjskega kriterija ne upošteva tiste nepremičnine, na katerih stoji stanovanje oziroma stanovanjska hiša, kjer zavezanec stalno prebiva, vendar je v konkretnem primeru tožnica pridobila premoženje v vrednosti približno 200.000,00 EUR. Na podlagi 2. člena Uredbe o določitvi modelov vrednotenja nepremičnin se model vrednotenja za zemljišče s stavbo določa glede na vrsto stavbe, pri čemer je na podlagi štirinajstega odstavka 5. člena te uredbe v takemu delu vrednotenja vključena tudi vrednost površine stavbi pripadajočega zemljišča. To zemljišče je dvakratnik površine zemljišča pod stavbo. Vrednost stanovanjske hiše torej ni bila upoštevana, pač pa se šteje ostalo zemljišče v velikosti 1300 m2. Zemljišče, na katerem stoji hiša, je bilo upoštevano v ustreznem omejenem obsegu. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da se parcele ne da razparcelirati in prodati, ker predstavlja nedeljivo celoto. Premoženja ne more vnovčiti in z njim poplačati davka, zemljišča ni mogoče ločeno obravnavati in samostojno razpolagati v pravnem prometu, torej ga prodati in poplačati davek.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

Skladno z drugim odstavkom 29. člena Pravilnika mora pred izdajo odločbe o odpisu oziroma delnem odpisu zapadle davčne obveznosti iz 101. člena Zakona o davčnem postopku davčni organ na podlagi podatkov o davčnem zavezancu in njegovih družinskih članih, ki jih pridobiva iz svojih evidenc, evidenc drugih organov in predloženih dokazov davčnega zavezanca, ugotoviti višino dohodkov, prihrankov in premoženjskega stanja davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

Drugostopenjski organ je ugotovil, da bi bila glede na dohodke tožnica upravičena do delnega odpisa dolga, vendar pa ima po njegovih ugotovitvah tožnica tudi premoženje, in zaradi tega ni upravičena do odpisa oziroma delnega odpisa dolga. Definicija premoženja je določena v 34. členu Pravilnika. V tretjem odstavku 34. člena Pravilnika je določeno, katero premoženje se ne upošteva in v to premoženje je všteto tudi stanovanje oziroma stanovanjska hiša, ki jo davčni zavezanec uporablja za stalno prebivanje oziroma jo davčni zavezanec, ki nima stalnega bivališča na območju Republike Slovenije, uporablja za začasno prebivanje.

Med strankama ni sporno, da se stanovanjska hiša, v kateri tožnica prebiva, ne šteje v to premoženje. Sporno pa je, ali naj se v to premoženje šteje parcela številka 1578/2 k.o. A., to pa je parcela, na kateri stoji stanovanjska hiša. Tožnica vztraja pri tem, da je ta parcela v zvezi s hišo neločljiva celota in se je ne da prodati posebej. Tožena stranka v odgovoru na tožbo priznava, da je res, da se v okviru premoženjskega kriterija ne upoštevajo nepremičnine, na katerih stoji stanovanje oziroma stanovanjska hiša, vendar pa je po njenem mnenju ta nepremičnina večje vrednosti in je zaradi tega v celoti ni mogoče upoštevati kot izjemo. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ, ki je glede tožničinega premoženja sam ugotavljal dejansko stanje, zavzel stališče, da je možno nepremičnino oziroma del nepremičnine, na kateri stanovanjska hiša stoji, obravnavati posebej in ne kot neločljivo celoto s hišo in jo je zato upošteval pri svoji odločitvi, da ne ugodi tožničini vlogi. S tem svojim stališčem pa pred odločitvijo ni seznanil tožnice, zaradi česar se šele v upravnem sporu odpira vprašanje dejanskega stanja, ki bi moralo biti v celoti ugotovljeno pred izdajo odločbe. V navedeni zadevi je namreč bistvenega pomena to, ali ima tožnica sploh možnost del parcele, na kateri stoji nepremičnina, posebej prodati in iz tega plačati davek. Smisel neupoštevanja premoženja iz 1. alineje tretjega odstavka 34. člena Pravilnika je namreč ravno v tem, da davčnim zavezancem ni treba prodajati stanovanjske hiše, v kateri živijo. Zaradi tega je bistvenega pomena pri presoji, kolikšen delež zemljišča, na katerem stoji hiša, se naj upošteva, ravno to, ali je možno del takega zemljišča posebej prodati. To pa se v upravnem postopku ni posebej ugotavljalo in je zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Razen tega pa pred izdajo drugostopenjskega akta tožnica tudi ni bila seznanjena z okoliščinami, da naj bi bilo možno del parcele obravnavati ločeno od stanovanjske hiše, da bi se lahko do teh okoliščin izjasnila, čeprav je ta okoliščina bistvenega pomena za odločanje v tej zadevi. Iz navedenega razloga je po presoji sodišča prišlo tudi do kršitve načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ ugotoviti, ali v navedeni zadevi parcela res predstavlja nedeljivo celoto s stanovanjsko stavbo ter upoštevati, da je potrebno pred izdajo odločbe tožnico seznaniti z dejstvi in okoliščinami, pomembnih za izdajo odločbe.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnica zahtevala povrnitev stroškov postopka ter je sodišče izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka tožnici skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo prvega odstavka 3. člena navedenega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR.