Jedro

Na parceli, ki ni last vlagatelja zahteve za določitev funkcionalnega zemljišča, le-tega ni mogoče določiti brez soglasja lastnika te parcele.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka, na pritožbo A.A.,odpravila odločbo Upravne enote Šmarje pri Jelšah, šifra 35201-26/97-24 z dne 18.7.2006, s katero je navedeni organ odločil, da zemljišče, parc. št. 1093/1 v izmeri 211 m2, in del parc. št. 1092 v izmeri 348 m2, obe k.o. B., predstavljata funkcionalno zemljišče stanovanjsko poslovnega objekta, v izmeri 250 m2, ki stoji na parceli št. 1091 k.o. B. Odpravo odločbe je tožena stranka utemeljila s sklicevanjem na listine upravnega spisa, iz katerih izhaja, da je C.C. že 7.3.1997 vložil zahtevo za določitev funkcionalnega zemljišča k poslovno stanovanjski stavbi, ki stoji na parc. št. 1091 k.o. B. Iz spisu priloženega zemljiško knjižnega izpiska z dne 7.2.2006 izhaja, da je na poslovnih prostorih, ki se nahajajo v pritličju objekta, na parc. št. 1091, vknjižena lastninska pravica v korist predlagatelja določitve funkcionalnega zemljišča, na preostalem delu le-tega pa je vknjižena lastninska pravica v korist pritožnice A.A. Zemljišče, parc. št. 1093/1 in zemljišče parc. št. 1092, pa je v celoti vknjiženo v korist pritožnice, o čemer se je prepričal drugostopni organ na podlagi podatkov elektronske zemljišče knjige. Glede na navedeno je, po navedbah tožene stranke, povsem nepojmljivo, da je prvostopni upravni organ določil funkcionalno zemljišče na tujih nepremičninah, ki so evidentno v lasti pritožnice, kar je tudi sam ugotovil in se je ob tem, namesto, da bi se oprl na te ugotovitve, spuščal v vsebino aneksa k prodajni pogodbi z dne 16.1.1981, s čemer je, kot navaja tožena stranka, kršil jasna pravila načela zaupanja v podatke javne zemljiške knjige. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje vsebino prej navedenega aneksa, iz katerega niti ni jasno razvidno, kaj, če sploh je, prodajalec imel v mislih s „pripadajočim zemljiščem“, evidentno pa zapis v aneksu ni sposoben za vknjižbo lastninske pravice v korist C.C., ampak bo potrebno, če bo slednji želel priti do „svojega“, v aneksu navedenega zemljišča, skleniti dodatno listino, na podlagi katere bo možna sprememba vpisa lastninske pravice v njegovo korist. Glede na navedeno bi moral upravni organ v primeru kot je obravnavani, ko je zemljiškoknjižni lastnik zemljišča, na katerem naj bi se gradbena parcela določila, druga oseba kot pa je lastnik oziroma so lastniki objekta, v postopek pritegniti tudi prvega lastnika oziroma vse solastnike zemljišč, na katerih naj bi se določila gradbena parcela. Ti morajo tudi nujno soglašati z določitvijo gradbene parcele, kot je predvidena, sicer zahtevku predlagatelja ni mogoče ugoditi. Upravni organ namreč ne more mimo ali zoper voljo lastnika zemljišča na tem zemljišču določiti gradbeno parcelo k objektu, ki je v lasti tudi druge osebe. V primeru, če se lastnik zemljišča nikakor ne bi strinjal z določitvijo gradbene parcele, ki je nujna za normalno uporabo objekta h kateremu se določa, pa je za rešitev tako nastalega spora oziroma za pridobitev nujno potrebnega soglasja lastnika zemljišča, pristojno ustrezno sodišče v nepravdnem postopku, ki izda listino, ki bo nadomestila soglasje. Tožena stranka v nadaljevanju še pojasnjuje, da je mogoče funkcionalno zemljišče k obstoječemu objektu določiti le pod pogojem, da je objekt v času izdaje odločbe v dejanski in konkretni rabi oziroma funkciji, kar vse mora upravni organ pred izdajo odločbe nesporno ugotoviti in kar je treba upoštevati tudi pri obsegu funkcionalnega zemljišča. Tega pa izpodbijana odločba ne vsebuje. Objekt je naveden kot „napol porušena poslovno stanovanjska stavba“ v spisu priloženi lokacijski dokumentaciji pa je zapisano, da je v izredno slabem stanju, kar vse govori v prid sklepanju, da objekt dejansko ni v uporabi.

Tožnik tej odločitvi nasprotuje. Sklicuje se na določbo 3. odstavka 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in na Zakon o graditvi objektov, ki je začel veljati 1.1.2003. Navaja, da se je z nakupom večjega gostinskega lokala, ki je obratoval več deset let, odločil, da bo lokal obnovil, za kar je dobil tudi dovoljenje za adaptacijo. Sprašuje se, kako je možno obratovanje gostinskega lokala brez ustreznega funkcionalnega zemljišča. Po tožbenih navedbah ni sporno, da aneks pogodbe dokazuje nakup pripadajočega zemljišča. Da to zemljišče ni bilo določeno in zemljiškoknjižno urejeno, pa je posledica sporov z vsakokratnim lastnikom zemljišča in dejstva, da zaradi sodnih zaostankov s tožbo ni uspel nit v desetih letih. Pri razlagi 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je potrebno upoštevati neločljivo celoto (objekt in pripadajoče funkcionalno zemljišče), ki je potrebno za njegovo redno rabo, ker sicer objet ne more obratovati. Tožnik opozarja na določbo 215. člena Zakona o graditvi objektov, ki sicer določa, da se nedokončani postopki za določitev funkcionalnega zemljišča končajo po 46. členu ZUN, vendar s tem, da se odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča šteje za odločbo o določitvi gradbene parcele, česar ministrstvo ni upoštevalo. Če bi bilo potrebno, bi zahtevek spremenil skladno z določbo Zakona o graditvi objektov. Pojasnjuje še, da je objekt priključen na javno infrastrukturo, da v objektu prebiva in da je nasprotna stranka A.A. vložila tožbo na izpraznitev stanovanja, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Celju. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. V svoji nadaljnji vlogi tožnik opisuje stanje objekta in ravnanja solastnice objekta, česar sodišče v sodbo ne povzema, ker te navedbe za odločitev niso relevantne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja nekatere navedbe iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

A.A., stranka, ki bi ji bila lahko odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, v odgovoru na tožbo prereka vse tožnikove navedbe in navaja, da tožnik nikoli ni bil lastnik niti uporabnik parcel št. 1091, 1092 in 1093/1 k.o. B., na katerih je prvostopni upravni organ določil funkcionalno zemljišče, pri čemer se sklicuje na zemljiško knjižno stanje. Dvorišče za hišo, na parcelni št. 1092, in vrt ob hiši, na parcelni št. 1093/1, je bilo vedno v dejanski uporabi njenih pravnih prednikov in ga najemniki oziroma lastniki nacionaliziranih poslovnih prostorov v hiši nikoli niso uporabljali. Tožnik je, kot izhaja iz pogodbe z dne 9.2.1980, kupil le prostore in ne dela zgradbe, saj zgradba ni bila nikoli nacionalizirana, kar izhaja iz Odločbe LRS, št. 04/42-KOA-10/3-60 z dne 24.9.1960, zato ima lahko tožnik na stavbi, ki je v njeni lasti, le stavbno pravico. Tega dejstva tudi aneks k sklenjeni pogodbi, ki ga tožnik navaja kot dokaz za svoje trditve, ne more spremeniti. V nadaljevanju opisuje lastništvo posameznih prostorov hiše in pojasnjuje ravnanje tožnika v zvezi z uporabo posameznih prostorov česar sodišče prav tako v sodbo ne povzema, ker te navedbe za odločitev niso relevantne. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odst. 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. list SRS, št. 18/84 s spremembami in dopolnitvami in Ur. list RS, št. 26/90 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZUN), ki se, glede na določbo 215. člena Zakona o graditvi objektov (Ur. List RS, št. 110/02, 47/04, v nadaljevanju: ZGO-1), uporablja za obravnavani primer, določi funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte in naprave na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, za urejanje prostora pristojni občinski upravni organ na zahtevo lastnika oziroma uporabnika na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik, na katerega zahtevo je bilo določeno funkcionalno zemljišče k objektu na parceli št. 1091 k.o. B., ni zemljiško knjižni lastnik zemljišč, ki so bila določena kot funkcionalno zemljišče k temu objektu. Zato tudi po presoji sodišča prvostopni upravni organ ni imel zakonske podlage, da je na parcelah, ki niso last tožnika, določil funkcionalno zemljišče brez soglasja lastnice teh parcel. Sodišče v celoti soglaša tudi z ostalimi razlogi izpodbijane odločbe in jih v izogib ponavljanju v sodbo ponovno ne povzema, v skladu z določbo člena 71/2 Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa navaja: Za presojo sporne zadeve je odločilnega pomena dejstvo, da je bilo v obravnavanem primeru funkcionalno zemljišče določeno na parcelah št. 1093/1 in 1092 k.o. B., ki niso v lasti tožnika kot vlagatelja zahteve za določitev funkcionalnega zemljišča, in da takega posega ni bilo mogoče izvesti brez soglasja A.A., ki je lastnica teh zemljišč. Zato so brez pravne podlage vsi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na uporabo 46. člena ZUN in ZGO-1, v tej zvezi pa vprašanje uporabe termina funkcionalno zemljišče oziroma gradbena parcela, ker te navedbe na drugačno odločitev nimajo vpliva. Postopek za določitev funkcionalnega zemljišča se je v obravnavanem primeru začel v času, ko je bil v veljavi ZUN, po določbi prvega odstavka 215. člena ZGO-1 pa se postopki za določitev funkcionalnega zemljišča k obstoječim objektom, ki so bili začeti pred uveljavitvijo tega zakona (1.1.2003) končajo po določbah tretjega odstavka 46. člena ZUN s tem, da se odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča šteje za odločbo o določitvi gradbene parcele. Zato se tožnik neutemeljeno sklicuje tudi na okoliščino, da bi, če bi bilo potrebno, zahtevek za določitev funkcionalnega zemljišča spremenil v zahtevek za izdajo odločbe o določitvi gradbene parcele v smislu 216. člena ZGO-1. Na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika na etažno lastnino v objektu, na okoliščino, da je objekt, v katerem je gostinski lokal, obnovil, da je objekt priključen na javno infrastrukturo, da v objektu prebiva, kot tudi, da pred Okrožnim sodiščem v Celju teče postopek za izpraznitev stanovanja, ker te navedbe za presojo zadeve niso relevantne.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo, po določbi člena 63/1 ZUS-1, zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji senata, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) in gre za razlago zakona.