Jedro

Tožnik bi tožbo zoper družbenika izbrisane družbe moral vložiti v roku iz 10. odstavka 442. člena ZFPPIPP. Ta določa, da se zahtevki iz 1. in 6. odstavka istega člena lahko uveljavijo v enem letu po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Gre za prekluziven rok, ki ga ni mogel podaljšati niti, sicer nepravilno izdani sklep sodišča prve stopnje s pozivom za popravo tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo (točka I izreka) in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil zahtevek zoper toženca vložen šele 5. 3. 2013. Tožnik je tožbo zoper družbenika A.A., ki je bil edini aktivni družbenik v smislu določil Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami), vložil 1. 2. 2011. Na naroku za glavno obravnavo 20. 11. 2012 je bilo ugotovljeno, da je ta družbenik z notarskim zapisom z dne 10. 7. 2006 svoj poslovni delež prenesel na A.B.. Na tem naroku je sodišče tožniku tudi določilo rok v katerem naj tožbo ustrezno dopolni, kar je ta tudi storil in kot aktivnega družbenika navedel A.B.. V skladu s 4. odstavkom 108. člena ZPP se šteje, da je bila vloga, vezana na rok in popravljena oziroma dopolnjena v roku, ki je določen za dopolnitev oziroma popravo, vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena. V skladu z 10. odstavkom 442. člena ZFPPIPP se zahtevki zoper družbenika izbrisane družbe lahko uveljavijo v roku enega leta po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra, kar pomeni, da je bila tožba vložena v tem roku in jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo. Sklep o zavrženju je najmanj preuranjen tudi glede na določbo 187. člena ZPP. Ta določa, da tožnik vse do konca glavne obravnave lahko spremeni tožbo tudi tako, da namesto prvotno tožene stranke toži koga drugega. Sodišče pred vložitvijo tožbe novemu tožencu ne more vedeti ali bo ta stopil v pravdo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega pritožbenega očitka ne konkretizira, saj ne navaja katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sklicevanje na določbo 4. odstavka 108. člena ZPP je sicer možno razumeti kot uveljavljenje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, češ da sodišče prve stopnje te določbe ni uporabilo pravilno. Vendar pa navedeno ne drži. Najprej je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje nepravilno izdalo sklep z dne 19. 1. 2011, s katerim je tožnika pozivalo, da tožbo popravi tako, da kot toženo stranko opredeli pravno oziroma fizično osebo, ki je lahko pravdna stranka. Za pravilno in zakonito izdajo takšnega sklepa bi v skladu s 1. odstavkom 81. člena ZPP morala biti izpolnjena dva pogoja in sicer, da tisti, ki nastopa kot stranka ne more biti pravdna stranka in da se ta pomanjkljivost da odpraviti. Ob vložitvi tožbe 13. 9. 2010 je bila prvotno tožena družba A. d.o.o. že izbrisana iz sodnega registra. V kolikor oseba, ki je bila navedena kot stranka, že ob vložitvi tožbe ni več obstajala, potem pomanjkanja procesne predpostavke biti stranka ni mogoče odpraviti. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči, ne da bi tožnika pozivalo k popravi tožbe.

Tožnik bi tožbo zoper družbenika izbrisane družbe moral vložiti v roku iz 10. odstavka 442. člena ZFPPIPP. Ta določa, da se zahtevki iz 1. in 6. odstavka istega člena lahko uveljavijo v enem letu po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Gre za prekluziven rok, ki ga ni mogel podaljšati niti, sicer nepravilno izdani sklep sodišča prve stopnje s pozivom za popravo tožbe. Razen tega pa tožnik tožbe zoper toženca A.B. niti ni vložil v roku, ki mu ga je naložilo sodišče prve stopnje, temveč kasneje, saj je najprej kot toženca označil A.A..

Ob ugotovitvi, da je bil izbris prvotno tožene družbe A. d.o.o. na spletnih straneh Ajpes objavljen 18. 12. 2009 in da je tožnik šele 5. 2. 2011 vložil tožbo zoper toženca A.B., je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju določbe 10. odstavka 642. člena ZFPPIPP tožbo zavrglo kot prepozno. Tožba bi bila pravočasna le v primeru, če bi tožnik najkasneje 18. 12. 2010 tožbo vložil zoper katerega od družbenikov izbrisane družbe, česar pa ni storil, saj je šele z vlogo, ki je bila na sodišče poslana 1. 2. 2011 kot toženo stranko označil A.A..

V času, ko bi tožnik po izbrisu delodajalca iz sodnega registra še lahko zahteval plačilo svoje terjatve od osebno odgovornih družbenikov ali od drugih družbenikov, na podlagi pravil o spregledu pravne osebe, določbe 442. člena ZFPPIPP še niso prenehale veljati. Dne 19. 5. 2012 je namreč pričel veljati Zakon o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD, Ur. l. RS, št. 87/2011), ki je v 18. členu določal, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe 6. do 10. odstavka 442. člena ZFPPIPP, torej tudi določba o enoletnem roku za uveljavljanje zahtevkov zoper osebno odgovorne družbenike ali druge družbenike na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti. Prenehanje veljavnosti določbe 10. odstavka 442. člena ZFPPIPP ne more vplivati na odločitev v tem sporu, saj je prekluzivni rok za vložitev zahteve zoper družbenike potekel še pred uveljavitvijo ZPUOOD. Prav tako na odločitev v tem sporu ne more vplivati okoliščina, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-307/11-21 z dne 12. 4. 2012 (Ur. l. RS, št. 36/2012), razveljavilo celoten ZPUOOD, razen 18. in 19. člena.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 187. člena ZPP, saj pravila o subjektivni spremembi tožbe ne pridejo v poštev v primeru univerzalnega pravnega nasledstva zaradi prenehanja pravne osebe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.