Jedro

Za oškodovančev soprispevek gre, ko obstaja pravnorelevantna vzročna zveza med njegovo neskrbnostjo in škodnim dogodkom oziroma obsegom nastale škode. Sodba sodišča prve stopnje poleg ugotovitve o neskrbni hoji tožnika po strehi, na katero je bil napoten s strani toženih strank, vsebuje tudi pravno pomembno dejansko ugotovitev, da toženi stranki nista dokazali, da je tožnik opravil praktičen in teoretičen del usposabljanja za delo na višini. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bilo pisno mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu, na katerega je oprlo ugotovitve o nepravilnem oziroma neskrbnem ravnanju tožnika, izdelano ob predpostavki, da je tožnik usposobljen tudi za varno delo na višini. Sodni izvedenec je izdelal mnenje ob predpostavki, da je tožnik o tem delu poučen, sicer dela na strehi ne bi smel opravljati. Pojasnil je, da bi se čiščenje žleba (obrezovanje vej) lahko opravilo tako, da bi se prislonila lestev na objekt, kar bi tožnik lahko dosegel z roko in mu ne bi bilo treba hoditi po strehi. Tožnik je dobil napačna navodila o tem, kje naj stopi na streho. Po oceni izvedenca tožniku ni bilo treba stopiti na streho, tožnik pa je dobil navodilo, da naj gre na streho. Glede na pojasnila sodnega izvedenca ostaja odprto vprašanje tožnikovega soprispevka oziroma ali mu ga je v danih okoliščinah sploh mogoče očitati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v tretjem odstavku I. točke izreka, v 1. alinei tretjega odstavka II. točke izreka ter III. točki izreka (stroški postopka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (2. alinea tretjega odstavka II. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba se v delu, v katerem tožnik uveljavlja solidarno odgovornost toženih strank, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka razsodilo, da je prvi toženec dolžan plačati tožniku odškodnino za nematerialno škodo v znesku 2.200,00 EUR, druga toženka pa v znesku 4.400,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek (za plačilo 9.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009 do plačila) pa je zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo, da prvi toženec plača tožniku 58,00 EUR, druga toženka pa 116,00 EUR odškodnine za materialno škodo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 116,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila in zneska 2.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2009 dalje do plačila) pa je zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti prvemu tožencu stroške postopka v višini 843,59 EUR, drugi toženki pa 1.202,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je zmotna odločitev sodišča, da je izvajalec dela na strehi le druga toženka. Glede na ugotovitve sodišča, da je "do nesreče prišlo pri opravljanju del, ki so bila tožniku naložena kot njegove delovne naloge v zvezi z delovnim razmerjem pri prvem tožencu" in da se "slednji ne more razbremeniti svoje odgovornosti za nastalo škodo tožniku z navedbo, da ob škodnem dogodku ni bil prisoten, niti ni tožniku naložil opravljanje konkretnih nalog, iz katerih izvira škoda", se prva toženka ne more razbremeniti objektivne odgovornosti zaradi izvajanja nevarne dejavnosti. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da sta oba tožniku objektivno odgovorna za nastalo škodo. Zmotna je presoja sodišča, ki je tožniku očitalo soprispevek, ker se ni prepričal o varnosti strehe za hojo, saj je vzdrževanje strehe dolžnost imetnika. Ni ugotovljeno, na kakšen način bi se tožnik, ki ni krovec, o pohodnosti strehe lahko prepričal. Tožnik meni, da je upravičen do celotne odškodnine, ki zanj predstavlja nedeljivo celoto, stvar medsebojnega razmerja med toženima strankama pa je, v kakšnem deležu bosta škodo poravnali. Odškodninska odgovornost toženih strank je solidarna, zato se je sodišče po nepotrebnem spuščalo v razmejitev deleža odgovornosti med njima, posledično pa je nepravilna odločitev o pravdnih stroških. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je krivdna odgovornost druge toženke podana tudi zato, ker ni dala jasnih in nedvoumnih navodil in ni izvajala ustreznega nadzora nad delom tožnika. Ugotovitve, da je tožnik dostopal in sestopal po lestvi, ki jo je prislonil na neustrezni gradbeni oder, so zmotne, ker niso del trditvene podlage toženih strank, prav tako pa so tudi obremenjene s kršitvijo pravil postopka. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bilo tožniku naročeno, da hodi le po pločevinastem robu strehe in da tega navodila ni nikoli upošteval. Takšno navodilo tožniku ni bilo dano niti ni smiselno. V nasprotju z izvedenimi dokazi je ugotovitev sodišča, da se je tožnik po opravljenem delu vračal po drugi poti, kot je prišel in da je to razlog za njegov padec skozi streho. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je tožnik dobil nalogo, da, stoječ na strehi objekta, odstrani veje in ne tako, da prisloni lestev na drevo. Pravilna in varna organizacija dela je obveznost delodajalca, žaganje z ročno žago na način, da se stoji na lestvi, pa je v nasprotju s pravili varnega dela. Tudi ugotovitev, da tožnik ni uporabljal varnostnega pasu, nima podlage v izvedenih dokazih. Tožniku je bil sicer dan na razpolago varnostni pas, ni pa mu bila dana dodatna oprema, ki spada zraven, da bi se lahko ustrezno zavaroval in se zasidral oziroma pripel. Tožnik je opravil delo po nalogu delodajalca in v okviru svojih sposobnosti, tako mu ni mogoče pripisati soodgovornosti za škodni dogodek. V zvezi z obsegom škode tožnik navaja, da je sodišče spregledalo navedbo izvedencev, da je tožnik poleg številnih poškodb utrpel tudi poškodbo ledvice. Vstavljen mu je bil urinski kateter, iz telesa se mu je izločal krvav urin. Iz tega razloga je bil po mnenju izvedencev strah zaradi izida zdravljenja v času hospitalizacije še posebej močan. Sodišče bi moralo tožniku za prestani strah odmeriti odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ne predstavlja pravične odškodnine in bi morala znašati 8.000,00 EUR, torej 1.000,00 EUR več, kot je odmerilo sodišče. Sodišče pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upoštevalo, da sta obe tožnikovi zapestji omejeno gibljivi. Niso upoštevane niti navedbe, da ima glavobole in se boji dela na višini. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče priznati 5.000,00 EUR odškodnine iz tega naslova. Tožniku bi mu moralo sodišče prisoditi tudi vso vtoževano škodo zaradi tuje nege in pomoči. Posledično je nepravilna odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnika druga toženka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno s drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter prvega toženca in drugo toženko zavezalo k plačilu 2.200,00 EUR in 4.400,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo ter 58,00 EUR in 116,00 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od teh zneskov. Presodilo je, da je prvi toženec kot tožnikov delodajalec krivdno odgovoren, druga toženka, pri kateri je tožnik delo v času delovne nezgode opravljal, pa objektivno in krivdno odgovorna za nastalo škodo. Obenem pa je tožnikovo hojo po nepohodnem delu strehe ovrednotilo s 40 % oprostitvijo odgovornosti toženih strank. Ugotovilo je, da je tožnik v času škodnega dogodka dostopal na streho in z nje sestopal po lestvi, ki jo je prislonil na neustrezen gradbeni oder, da je imel na voljo varnostni pas, vendar ga ni uporabil, hodil pa je po strehi (salonitni kritini), ne da bi se prepričal o trdnosti strehe.

Pritožbeni očitki se nanašajo predvsem na to, da sodišče prve stopnje pri razčiščevanju temelja tožbenega zahtevka, zlasti odločitvi o tožnikovem soprispevku k nastali škodi, ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev ter tako prvega toženca in drugo toženko razbremenilo odškodninske odgovornosti za 40 %. V skladu s prvim odstavkom 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, pa je po določbi tretjega odstavka 153. člena OZ deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

Za oškodovančev soprispevek gre, ko obstaja pravnorelevantna vzročna zveza med njegovo neskrbnostjo in škodnim dogodkom oziroma obsegom nastale škode. V zvezi s slednjo sodba sodišča prve stopnje poleg že omenjene ugotovitve o neskrbni hoji tožnika po strehi, na katero je bil napoten s strani toženih strank, vsebuje tudi pravno pomembno dejansko ugotovitev, da toženi stranki nista dokazali, da je tožnik opravil praktičen in teoretičen del usposabljanja za delo na višini. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bilo pisno mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu mag. A.A. z dne 22. 10. 2012, na katerega je oprlo zgoraj navedene ugotovitve o nepravilnem oziroma neskrbnem ravnanju tožnika, izdelano ob predpostavki, da je tožnik usposobljen tudi za varno delo na višini. Sodni izvedenec je tudi na zaslišanju povedal, da je izdelal mnenje ob predpostavki, da je tožnik o tem delu poučen, sicer tožnik dela na strehi ne bi smel opravljati. Pojasnil je, da bi se čiščenje žleba (obrezovanje vej) lahko opravilo tako, da bi se prislonila lestev na objekt, kar bi tožnik lahko dosegel z roko in mu ne bi bilo treba hoditi po strehi. Pomembno je tudi to, da je tožnik dobil napačna navodila o tem, kje naj stopi na streho. Pot, ki mu jo je druga toženka naložila, je bila nepravilna. Po oceni izvedenca tožniku ni bilo treba stopiti na streho, tožnik pa je dobil navodilo, da naj gre na streho. Glede na navedena pojasnila sodnega izvedenca tako ostaja odprto vprašanje tožnikovega soprispevka oziroma ali mu ga je v danih okoliščinah sploh mogoče očitati. Pritožbene navedbe v zvezi s tožnikovim prispevkom so torej vsebinsko utemeljene.

Ker se sodišče z izpostavljenimi pravno pomembnimi okoliščinami ni ukvarjalo, četudi bi se bilo glede na podano izvedensko mnenje s področja varstva pri delu moralo in moglo, je ugotovitev o tožnikovem soprispevku in posledično njegovi višini preuranjena. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje v obsegu, razvidnem iz izreka te odločbe. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

Neutemeljena pa je tožnikova povsem neobrazložena pritožba zoper zavrnilni del sodbe, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev premoženjske škode iz naslova izgubljenega zaslužka za obdobje šestih mesecev, tj. od 25. 1. 2009, ko je prvi toženec tožnika odjavil iz obveznih zavarovanj, do poteka veljavnosti dovoljenja za zaposlitev pri prvem tožencu dne 3. 8. 2009. Iz tožbenih navedb tožnika je razvidno, da mu je prvi toženec predčasno odpovedal pogodbo o zaposlitvi (in ga odjavil iz zavarovanja že 25. 1. 2009), pri čemer niti iz navedb strank niti iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik v zvezi s to odpovedjo pričel s predpisanimi postopki za sodno varstvo. Datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki je razviden tudi iz potrdila o prijavi-odjavi z dne 2. 2. 2009 (A2). Na podlagi navedenega je zaključiti, da je bil tožnik odjavljen iz zavarovanj zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka in ki je tožnik ni izpodbijal. Prenehanje delovnega razmerja pa ima za posledico izgubo pravic iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače oziroma nadomestila plače. To pa pomeni, da tožniku ni nastala škoda zaradi izgube na zaslužku za čas od prenehanja delovnega razmerja do poteka veljavnosti delovne vize. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za povrnitev te premoženjske škode v višini 2.550,00 EUR.

Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Ob tem pa pritožbeno sodišče glede na navedbe pritožnika v zvezi z obsegom nepremoženjske škode pripominja, da je tožnik pri padcu utrpel udarnino glave, rano na desni strani obraza, udarnino prsnega koša, zlom 10. in 11. rebra desno, udarnino jeter, udarnino desne ledvice, zlom šiljastega odrastka desne koželjnice, zvin levega zapestja in odrgnine v področju obeh stegen. Ob dejanskih ugotovitvah, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 22. 4. 2013 in dopolnitve tega mnenja z dne 17. 10. 2013, je sodišče tožniku odmerilo denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 7.000,00 EUR ter za strah v višini 3.000,00 EUR (brez upoštevanja tožnikovega prispevka). Presoja prvostopenjskega sodišča glede pravičnega denarnega zadoščenja za pretrpljene in telesne bolečine ter neugodnosti pri zdravljenju ter za prestani strah je skladna s temeljnima načeloma za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je z načelom individualizacije odškodnine in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine iz 179. člena OZ. Drugače pa je glede odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožniku je bila iz tega naslova odmerjena odškodnina 2.000,00 EUR, kar ustreza manj kot dvema povprečnima mesečnima neto plačama na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času sojenja na prvi stopnji (ta je meseca januarja 2014 znašala 1.005,57 EUR). Sodišče je ugotovilo, da ima tožnik od škodnega dogodka dalje slabše gibljivo desno zapestje, zaradi trajno utrpelih poškodb obeh zapestij pa mora v vsakodnevna opravila vložiti več truda. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja pa še izhaja, da je pri tožniku omejena gibljivost obeh zapestij, kar bi ob upoštevanju tožnikovega poklica ključavničarja in starosti 48 let v času delovne nezgode narekovalo zvišanje odškodnine iz tega naslova. Po stališču pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova odmerilo v prenizkem znesku.

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v tem sporu s tožbo uveljavljal solidarno odgovornost prvega toženca in druge toženke za nastalo škodo. Iz izreka izpodbijane sodbe (ter iz njene obrazložitve) ne izhaja, da bi prvostopenjsko sodišče o njej odločalo ali se do nje opredelilo. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni odločilo o celotnem zahtevku, o katerem bi moralo odločiti s sodbo. Zato se, glede na to, da so izpolnjeni pogoji za izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP), tožnikova pritožba v navedenem obsegu šteje za pravočasen predlog za izdajo dopolnilne sodbe, o katerem bo moralo sodišče prve stopnje odločiti v skladu z določbami 326. člena ZPP, upoštevaje določbi četrtega odstavka 153. člena in prvega odstavka 186. člena OZ.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.