Jedro

Ker kršitve, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, v pisni obdolžitvi niso bile časovno in vsebinsko opredeljene, tako da niso omogočale priprave na zagovor, je treba šteti, da tožena stranka tožniku zagovora ni omogočila. Iz tega razloga je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala, nezakonita.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se 4. točka izreka (odločitev o stroških postopka) delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.451,00 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Izpostava ..., sklic št. ....

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 84,00 EUR, v roku osem dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovila, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 1. 6. 2009 izdana tožniku nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da je sklep tožene stranke o prepovedi opravljati delo tožniku nezakonit in se razveljavi (2. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi od 1. 6. 2009 do vključno 12. 11. 2009 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu priznati manjkajočo delovno dobo in zagotoviti zavarovanja v matično evidenco pri ZPIZ, mu za ta čas urediti veljavno delovno dovoljenje, obračunati pripadajočo bruto plačo za čas od 1. 6. 2009 do 12. 11. 2009, kot če bi delal ter mu po predhodno odvedenih ustreznih davkih in prispevkih pristojnim službam in zavodom izplačati pripadajoče mesečne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne neto plače v plačilo, to je od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec vse do plačila ter mu za ta čas priznati vse pravice iz dela in po delu, vse v roku osmih dni pod izvršbo (3. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.145,62 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju, v roku osmih dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka (4. točka izreka sodbe) zaradi zmotne uporabe določb materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v 4. točki izreka spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjih 796,08 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje najprej zmotno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi o vrednosti spornega predmeta, saj ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Odločilo je, da vrednost spornega predmeta znaša 3.535,14 EUR, to pa je vrednost, ki ni odmerjena v skladu ZOdvT. Sodišče je kot vrednost vzelo vrednost šestih povprečnih plač. Po določbi 24/2. člena ZOdvT znaša vrednost spornega predmeta v individualnih delovnih sporih seštevek zadnjih šestih bruto plač, ki so bile stranki izplačane pred nastankom nagrade. Tožnik je v zadnjih šestih mesecih pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi prejel bruto znesek v višini 5.370,40 EUR, zato bi ob pravilni uporabi določb ZOdvT v konkretnem individualnem delovnem sporu vrednost spornega predmeta znašala 5.370,40 EUR in ne le 3.535,14 EUR, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Sodišče bi zato moralo tožniku za postopek na prvi stopnji prisoditi znesek 284,70 EUR. Nepravilno je uporabilo tudi določbe ZOdvT v delu, ki določa višino nagrade. Tako je nagrado odmerilo glede na 36. člen, kar pa ni pravilno. ZOdvT v 36. členu določa nagrade, ki se izplačujejo iz državnega proračuna. To pomeni, da izvajalcu Bpp (odvetniku) organ za Bpp krajevno pristojnega okrožnega sodišča izplača nagrado v višini po 36. členu ZOdvT. Kadar pa sodišče, ki meritorno odloča, odloča o stroških postopka, ki jih je dolžna plačati nasprotna stranka, pa te odmerja glede na splošne določbe o nagradi in ne glede na določbe 6. poglavja ZOdvT. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje tožniku priznalo nagrado za narok v višini 162,00 EUR, pri tem pa je prav tako nepravilno uporabilo določbe ZOdvT, kakor tudi določbe pravdnega postopka. Tožnik je namreč priglasil stroške za dva naroka. Če bi sodišče pravilno uporabilo ZOdvT, bi tožniku moralo priznati stroške za dva naroka. Sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb ZPP, saj sklepa o stroških v zavrnilnem delu ni obrazložilo. Zgolj deloma pa je priznalo tudi stroške tožnika s prihodi in odhodi z narokov. Sodišče mu je priznalo stroške za prevoz Teslić – Ljubljana in nazaj ter stroške Ljubljana – Celje, ni mu pa priznalo stroškov vizuma v višini 35,00 EUR. Tožnik je državljan Bosne in Hercegovine, za prihod v Republiko Slovenijo je potreboval vizum. Za ta vizum pa je moral plačati 35,00 EUR. Tožnik brez vizuma v Republiko Slovenijo ne bi mogel priti in ne bi mogel biti zaslišan, zato so tožnikov prihod v Republiko Slovenijo in s tem povezani stroški vsekakor potrebni za pravdo, kot to določa 155. člen ZPP. Prav tako bi moralo sodišče tožniku priznati tudi stroške potniškega zavarovanja v znesku 9,72 EUR, ki so bili potrebni za prevoz v Republiko Slovenijo, kakor tudi 160,00 EUR za prevoz tožnika na relaciji Testić – Sarajevo – Testić, glede na to, da se je za prihod v Republiko Slovenijo tožnik moral vizum urediti v Sarajevu. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in odloči, da tožnik sam trpi vse stroške postopka. Tožena stranka sicer ne oporeka pravilnosti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je vsebina očitka tožene stranke tožniku vsebovana pod 4. alineo pisne obdolžitve nekoliko drugačna od očitka, ki je bil nato pod isto alineo vsebovan v pisni izredni odpovedi. Kljub temu pa meni, da je izredna odpoved kljub takšni pomanjkljivosti lahko zakonita, saj tožena stranka tožniku ni očitala samo kršitve iz navedene 4. alinee, temveč ji je očitala kar devet samostojnih kršitev, ki so vsaka zase lahko podlaga za izdajo zakonite izredne odpovedi delodajalca. Sicer pa je zaključek sodišča nepravilen tudi zato, ker navedeno neskladje med vsebino pisne obdolžitve in pisne odpovedi v okoliščinah, v katerih tožena stranka tožniku sploh ni bila dolžna omogočiti zagovora ni pomembno. Tožena stranka je tekom postopka zatrjevala, da tožniku na podlagi obstoječih okoliščin ni bila dolžna zagovora omogočiti. Sodišče dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo, zato sodba o tem nima razlogov, kar pomeni, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je navedena bistvena kršitev storjena tudi s tem, ker so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Sodišče namreč zaključuje, da je toženec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku omogočil zagovor ter mu vročil obdolžitev pred izredno odpovedjo. Takšen zaključek sodišča pomeni, da so bila dejanja tožene stranke v zvezi s tovrstno procesno garancijo tožnika pravilne. V nadaljevanju pa sodišče zaključuje ravno nasprotno, to je, da iz vsebine vročilnice z dne 27. 5. 2009 ne izhaja vsebina pisanja, zato ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je bilo tožniku dne 27. 5. 2009 vročeno vabilo na zaslišanje, nadalje, da očitane kršitve v pisni obdolžitvi, ki jo je prejel tožnik, niso bile obrazložene tako, da bi se tožnik tudi če bi jo odprl in prebral, lahko pripravil na zagovor. Na podlagi zaključka, da v pisni obdolžitvi pri nobenem dejanju ni opredeljen čas storitve, opisane kršitve, pa so zgolj pavšalno navedene in niso obrazložene in je sodišče nato zaključilo, da gre za hude postopkovne kršitve pred odpovedjo, kar je v nasprotju s prvotnim zaključkom, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor. Ponovno poudarja, da so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR delodajalca razbremenjujejo obveznosti, da delavcu omogoči zagovor. Zaradi kršitev, ki jih je delodajalec, to je tožena stranka, očitala tožniku, so bili med drugim povsem porušeni odnosi med strankama, komunikacija pa nemogoča, kar je tekom postopka tudi sicer potrdil tožnik, saj je sam navajal številne nastale spore in nesoglasja med strankama. Na podlagi izpovedbe delavca pa je bilo tudi povsem jasno ugotovljeno, da prejete obdolžitve z vsebovanimi očitki sploh ni prebral, zato je nedvomno, da komunikacija med njim in delodajalcem sploh ni bila mogoča. V kolikor pa obstojijo okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da bi delavcu omogočil zagovor, pa odpade tudi zahteva po pisni obdolžitvi oziroma po formalni vročitvi le-te oziroma formalnega vabila na zagovor. Tožena stranka tudi ne soglaša z zaključkom sodišča, da, ker v pisni obdolžitvi ni pri nobeni točki opredeljen čas storitve glede na določilo 2. odstavka 110. člena ZDR, v katerem je določen subjektivni in objektivni rok za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravočasnosti izdaje odpovedi ni mogoče preizkusiti. Meni, da se pravočasnost odpovedi ne more preizkušati glede na navedbe v pisni obdolžitvi ali morebiti vabilu. Glede na dejstvo, da tožnika sploh ni zanimala vsebina pisne obdolžitve in se je torej odločil, da pravica do zagovora zanj v postopku odpovedi sploh ni pomembna in je nima namena realizirati in ob nadaljnjem dejstvu, da tožena stranka na podlagi obstoja okoliščin iz 2. odstavka 83. člena ZDR, ki delodajalca razbremenjuje obveznosti, da delavcu omogoči zagovor, le-tega ni bila dolžna omogočiti, bi moralo sodišče zakonitost izredne odpovedi vsebinsko presojati glede na vse v pisni odpovedi vsebovane kršitve delavca. Pri tem pa sodišče nepravilno ni upoštevalo kršitev, s katerimi, kot izhaja iz pisne vsebine zapisnika o zagovoru, delavec takrat naj ne bi bil seznanjen. Glede očitka, da naj bi tožnik 2. 4. 2009 pri stranki V.R. v Celju poškodoval vhodna vrata in se nesramno obnašal do stranke, sodba nekritično sledi izpovedi tožnika. Izpoved tožnika, da pri tej stranki vhodnih vrat ni poškodoval, je ovržena z listinskim dokazom, katerega pa sodišče ni ocenilo. Sodišče je V.R. sicer res pozvalo, da poda pisno izjavo, pri čemer slednji te ni podal. V takšnem primeru pa bi moralo sodišče slediti dokaznemu predlogu strank in navedenega v postopku zaslišati. Sodišče je nepravilno zaključilo, da zaslišanje te priče niti ni bilo potrebno, ker naj bi bila kršitev storjena 2. 4. 2009, zato naj bi bila izpodbijana izredna odpoved iz tega razloga v vsakem primeru prepozna. Po 2. odstavku 110. člena ZDR mora pogodbena stranka odpovedati pogodbo o zaposlitvi najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Glede na to, da je bila odpoved nedvomno podana znotraj šestmesečnega objektivnega roka, ni ključno vprašanje, kdaj je bila kršitev storjena, temveč kdaj je bila s strani delodajalca ugotovljena. V zvezi s tem pa sodišče glede navedene kršitve zaključuje, da naj bi tožena stranka zanjo izvedela 2. 4. 2009, torej že takrat, ko je bila storjena. Za takšen zaključek pa ni prav nobenega dokaza. Tožena stranka je glede seznanitve s tovrstno kršitvijo tožnika, kakor z drugimi očitanimi kršitvami v svojih vlogah navajala in dokazovala, da je bila z njimi seznanjena od strank, delavcev montažerjev in komercialistov v mesecu maju 2009. Takrat so se nakopičili številni klici nezadovoljnih strank, zato je tožena stranka zadeve morala pričeti raziskovati in je v ta namen v začetku meseca maja 2009 izvedla tudi sestanek s svojimi delavci. Da je bilo temu tako, je dokazni postopek tudi potrdil in sta ga potrdila delavca tožene stranke L.P. in B.G.. Prokurist L.K., ki je bil zaslišan, je potrdil, da je v mesecu maju 2009 za očitke izvedel tudi od komercialistov J.M. in M.S., zato bi sodišče navedeni priči moralo zaslišati tudi v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva. O tem, da je odpoved glede očitka, da naj bi se tožnik dne 28. 2. 2009 pri stranki M. sporekel z monterji, kot tudi, da naj bi pri stranki M.L. 23. 4. 2009 nestrokovno opravljal delo, prepozna, pa izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče v tem postopku ugotavljati vse očitke vključene v pisno izredno odpoved. Še zlasti to velja za kršitev, da si je delavec v prostem času iz delovnih nalogov prepisal podatke o strankah, njihove telefonske številke in jih nato klicaril in jih po nepotrebnem vznemirjal in nadlegoval. Dejstvo, da tožena stranka v izredno odpoved ni navedla imena stranke, na katero se nanaša očitek, ker tega ni smela, torej ne more iti v škodo toženi stranki. Tudi je nepravilen zaključek sodišča, da tožena stranka ni z ničemer dokazala očitka, da naj bi se tožnik zapletal v spore z delavci v pisarni. Česa takšnega tožena stranka ni mogla dokazati, ker sodišče delavcev v pisarni sploh ni zaslišalo, ne da bi sploh obrazložilo zakaj zaslišanje navedenih ni potrebno. Tožena stranka še izpostavlja, da je sodišče storilo procesno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker je izrek sodbe v točki 3 nerazumljiv in nesposoben preizkusa, je neizvršljiv. Obveznost plačila tožniku za obdobje od 1. 6. 2009 do 12. 11. 2009 je obveznost tožene stranke, ki je nedoločena in nedoločljiva in je toženec iz izreka sodbe ne more ugotoviti. Ker je potrebno izpodbijano sodbo spremeniti glede odločbe o glavni stvari, je potrebno posledično spremeniti tudi izrek o stroških.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe in predlaga, da sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena, pritožba tožnika je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter da je izpodbijana odločitev tudi materialnopravno pravilna, razen v delu odločitve o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in se nanje tudi sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka kršila postopkovna določila v zvezi z odpovedjo, sama odpoved pa tudi nima vsebinskih pogojev, zato je zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Po določbi 3. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). Razlogi za izredno odpoved so našteti v 1. odstavku 111. člena in 1. odstavku 110. člena ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Obstoj utemeljenega razloga, je bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dokazati pa ga mora delodajalec (točka a, 2. odstavka 9. člena konvencije).

Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR) oziroma zaradi naklepne hujše kršitve pogodbe o zaposlitvi (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tožena stranka, ki je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka niti v obdolžitvi niti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla datuma v zvezi z očitanimi kršitvami. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni moč ugotoviti kdaj so se očitane kršitve pogodbene obveznosti dogajale, niti kdaj se je z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, seznanila tožena stranka. Kršitve obveznosti so v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi napisane zelo pavšalne (brez datuma kršitve), ki naj bi se dogajale v daljšem časovnem obdobju, kdaj konkretno pa so nastopili tisti razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, pa sodišče ni ugotovilo niti po izvedenem dokaznem postopku.

Postopek po 2. odstavku 83. člena ZDR ni poseben formalen postopek, v katerem se ugotavlja odgovornost delavca. Navedeni postopek le zagotavlja, da delavec ve, zaradi katerih kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, mu delodajalec odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. To pomeni, da je delavcu zagotovljeno, da je seznanjen z razlogi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, preden je ta izdana v pisni obliki. Sodišče prve stopnje je dolžno presojati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov, kot so navedeni v pisni obdolžitvi oziroma vabilu na zagovor in kasneje povzeti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delavec se lahko uspešno pripravi na zagovor oziroma na svojo obrambo, če ve, katere kršitve mu delodajalec očita. Smisel pravice do obrambe je v tem, da delodajalec delavca sliši, pogoj za to pa je, da so obtožbe jasno in nedvoumno izražene, da se lahko brani in pove svoje stališče. Pritožbena navedba, da tožena stranka v obstoječih okoliščinah ni bila dolžna tožniku omogočiti zagovora, je brezpredmetna. Tožena stranka je tožnika vabila na zagovor, zagovora se je tožnik dne 1. 6. 2009 udeležil, zato so vsa nadaljnja pritožbena razlogovanja, da tožena stranka ni bila dolžna tožniku omogočiti zagovora zaradi posebnih okoliščin neutemeljena. Sodišče prve stopnje toženi stranki ni očitalo, da tožniku ni omogočila zagovora, temveč da kršitve, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, ki niso časovno opredeljene, ustrezno pa niso opredeljene niti po vsebini, niso omogočile, da se tožnik uspešno pripravi na zagovor. Očitki v pisni obdolžitvi so bili, da je pred strankami preklinjal in blatil ime delodajalca oziroma razlagal strankam, da so zelo slabo podjetje, da ga zaničujejo, mu kratijo pravice iz naslova delovnega razmerja, da vnaša nemir med sodelavce, zapleta se v spore z monterji in sodelavci v pisarni, da ima neprimerno vedenje do nadrejenih in direktorja s tem, da jih zmerja, blati pri strankah, da si je brez vednosti delodajalca vzel službeno vozilo in odpeljal v Ljubljano k sestri, da si je delavec v prostem času z delovnih nalogov prepisal podatke o strankah, njihove telefonske številke in jih nato klicaril in po nepotrebnem vznemirjal in nadlegoval, da je zaradi nestrokovno opravljenega dela več strank zahtevalo sanacijo opravljenega dela ali ponovno izvedbo zidarskih del, ker stanodajalcu ni plačeval najemnine za stanovanje, čeprav mu je delodajalec dal denar za najemnino, da predčasno zapušča delovno mesto brez dovoljenja nadrejenega in da odklanja delo oziroma nadurno delo zaradi dokončanja del nadrejenemu delavcu. Takšna opredelitev očitkov ni dovolj določna, da bi lahko predstavljala podlago za uspešno pripravo tožnika na zagovor.

Tudi glede vsebine same odpovedi tožene stranke ni zadostila zahtevam ZDR-ja. Določba 2. odstavka 86. člena ZDR zahteva od delodajalca, da mora odpovedni razlog v odpovedi pisno obrazložiti. Sodišče prve stopnje se je sicer opredelilo tudi do očitanih kršitev po vsebini, kar sicer ni bilo potrebno, glede na ugotovitev, da nobena kršitev ni časovno opredeljena.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb v zvezi s samo vsebino kršitev ne opredeljuje, ker za odločitev niso odločilnega pomena.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je izrek sodbe v 3. točki nerazumljiv in nesposoben preizkusa. V primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je delavec upravičen do plače, ki bi jo prejemal, če do odpovedi ne bi prišlo. Ker tožnik ni zahteval plačila po višini, je sodišče prve stopnje opisno naložilo toženi stranki, da tožniku plača plačo za čas od 1. 6. 2009 do 12. 11. 2009, pri čemer ima takšna odločitev naravo vmesne sodbe. V kolikor tožena stranka takšne opisne odločitve ne bo prostovoljno izvršila in tožniku izplačala plačo za sporno obdobje, bo tožnik lahko vložil novo tožbo, s katero bo postavil po višini opredeljen zahtevek, ne da bi tožena stranka lahko ugovarjala, da gre za že razsojeno stvar.

Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 154. člena in 155. člena ZPP in Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT – Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji).

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni postopalo pravilno, ko je odločilo, da vrednost spornega predmeta znaša 3.535,14 EUR (šest povprečnih plač). Po določbi 24. člena ZOdvT se v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi vrednost predmeta določi v znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. Sodišče prve stopnje je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo šest povprečnih plač, kar je napačno. Ob upoštevanju pravilne vrednosti spornega predmeta (šest bruto plač, to je 5.370,40 EUR), bi moralo sodišče za postopek na prvi stopnji prisoditi znesek 284,70 EUR (219,00 x 1,3 – tar. št. 3100). Sodišče prve stopnje je nagrado odmerjalo po 36. členu ZOdvT, kar je nepravilno. 36. člen se uporablja le v primeru, ko se nagrade odvetniku izplačajo iz državnega proračuna, ne pa v primeru brezplačne pravne pomoči, ko mora stroške povrniti nasprotna stranka. Pritožba pa neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik upravičen do nagrade za dva naroka in ne le za en narok. ZOdvT v tar. št. 3102 določa le nagrado za narok, kar pomeni, da je tožnik upravičen le do nagrade za en narok. Upravičen je tudi do povrnitve stroškov vizuma v višini 35,00 EUR in stroškov potniškega zavarovanja v višini 9,72 EUR, saj so bili ti stroški potrebni stroški v smislu določbe 155. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožniku priznalo za postopek na prvi stopnji 284,70 EUR in za narok 262,80 EUR, priznalo mu je potrebne stroške vizuma v višini 35,00 EUR in potniškega zavarovanja v višini 9,72 EUR ter zvišalo že priznane prvostopenjske stroške na znesek 1.451,00 EUR, v ostalem delu za priznanje stroškov v višjem znesku je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške odmerjene v višini 50,00 EUR (tar. št. 3220), povečane za pavšalne stroške 20,00 EUR in 20 % DDV. Skupaj znašajo pritožbeni stroški, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku, 84,00 EUR. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stroške odgovora na pritožbo krije tožnik sam, ker odgovor ni prispeval k razjasnitvi zadeve.