Jedro

Zmotno je stališče, da s predlagano začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja, ker bi s prepovedjo izplačila sodnega depozita, za katerega si je upnica prizadevala in o katerem je državni organ odločil v okviru svojih pristojnosti, upnica dosegla učinek, ki nasprotuje pravni naravi sodnega depozita in ki je v nasprotju z vsem, za kar si je upnica prizadevala v postopku za sprejem sodnega depozita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem se Okrajnemu sodišču v Ljubljani prepoveduje, da dolžnikoma A.K in P.K izroči denarna zneska v višini po 92.032,52 EUR, položena kot sodni depozit v njuno korist, tako da se denarna zneska, položena kot depozit med rednimi gotovinskimi pologi, ki jih hrani Okrajno sodišče v Ljubljani, račun št. ..., sklic na št. ..., izročita v hrambo Okrajnemu sodišču v Ljubljani ter izplačata upnici, ko bo sodna odločba, na podlagi katere dolžniki dolgujejo odškodnino upnici, postala pravnomočna, in po katerem začasna odredba velja 60 dni od pravnomočnosti sodbe, s katero bo odločeno o upničinem odškodninskem zahtevku, ki se vodi pod opr. št. III P 1991/2010. 2. V pritožbi zoper navedeni sklep tožnica uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne strinja se s stališčem izpodbijanega sklepa, da predlagana začasna odredba ne predstavlja ustreznega sredstva zavarovanja, niti s stališčem, da bi bila izdaja take začasne odredbe nezakonita in da je v nasprotju z vsem, kar si je upnica doslej prizadevala pri izdaji sklepa o sodnem depozitu. Vrste začasnih odredb za zavarovanje denarnih terjatev so v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) naštete primeroma. ZIZ ne izključuje možnosti, da sodišče z začasno odredbo prepove neko ravnanje drugemu državnemu organu, četudi bi bilo ravnanje zakonito in v okviru njegovih pristojnosti. Edino merilo pri odločanju o začasni odredbi je, ali je z izdano začasno odredbo mogoče doseči namen zavarovanja. Interes upnika za poplačilo svoje terjatve pretehta nad pravico državnih organov, da opravljajo zadeve iz svoje pristojnosti. Poleg tega državni organi izvršujejo svoje pristojnosti v interesu strank in ne v lastnem interesu. Sklicuje se na stališče Višjega sodišča v Celju Cp 779/2007, kjer je sodišče potrdilo odločitev o prepovedi dolžnikovega razpolaganja z zneskom, do katerega bo upravičen v izvršilnem postopku in ki se izvrši z obvestilom izvršilnemu sodišču, da dolžniku ne izplača zneska, do katerega bi bil upravičen. Zmotno je tudi stališče, da je predlagano zavarovanje v nasprotju z vsem, za kar si je upnica doslej prizadevala pri izdaji sodnega depozita. Sodni depozit je bil ustrezno pravno sredstvo za dosego izpolnitve pogodbe, predlagano zavarovanje pa se nanaša na zavarovanje zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbe. Tožnica predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da izda začasno odredbo oziromo podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Toženci niso odgovorili na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijani sklep zavzema stališče, da s predlagano začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja, ker bi s prepovedjo izplačila sodnega depozita, za katerega si je upnica prizadevala in o katerem je državni organ odločil v okviru svojih pristojnosti, upnica dosegla učinek, ki nasprotuje pravni naravi sodnega depozita in ki je v nasprotju z vsem, za kar si je upnica v postopku za sprejem sodnega depozita prizadevala. Dodaja, da predlagano sredstvo zavarovanja preveč odstopa od v zakonu primeroma navedenih začasnih odredb. Navedeno stališče je materialnopravno zmotno.

6. V skladu z 271. členom ZIZ sme sodišče za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa: 1. prepoved, da dolžnik ne sme razpolagati s premičninami, in hrambo teh stvari ter vpis prepovedi v register iz tretjega odstavka 81. člena tega zakona, če se ta vodi; 2. prepoved, da dolžnik ne sme odtujiti ali obremeniti svoje nepremičnine ali stvarnih pravic, ki so v njegovo korist vknjižene na nepremičnini, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi; 3. prepoved dolžnikovemu dolžniku, da dolžniku ne sme izplačati terjatve ali mu izročiti stvari, ter prepoved dolžniku, da ne sme sprejeti stvari, izterjati terjatve ali razpolagati z njimi; 4. nalog organizaciji za plačilni promet, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovemu nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdalo začasno odredbo, z dolžnikovega računa.

7. Podlago za odločitev predstavljajo dejstva, (1) da je tožnica s toženci sklenila kupoprodajno pogodbo, (2) da je pri pristojnem sodišču položila določen denarni znesek kot kupnino, ki jo dolguje po navedeni pogodbi, (3) da je proti tožencem vložila tožbo za plačilo odškodnine zaradi kršitve te pogodbe in (4) da je za zavarovanje te terjatve predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo izplačila položenega denarnega zneska tožencem.

8. Stališče izpodbijanega sklepa, da je predlagana začasna odredba v nasprotju z dosedanjimi tožničinimi prizadevanji v postopku za sodno položitev zneska dolžne kupnine, je napačno. S položitvijo kupnine pri sodišču je tožnica zasledovala svoj interes kot dolžnice v (kupoprodajnem) pogodbenem razmerju s toženci, s predlagano začasno odredbo pa varuje svoj interes kot upnice na temelju odškodninske terjatve. Ta uveljavljana terjatev temelji sicer na zatrjevani kršitvi iste pogodbe, vendar očitno ne gre za isto terjatev. Tožnica zasleduje dva različna pravno varovana interesa, ki ju brez posredovanja sodišča ne more uresničiti. Le s sodno položitvijo je lahko – ob nesodelovanju upnikov (tožencev v obravnavani zadevi) – dosegla učinke izpolnitve obveznosti. Položeni denarni znesek lahko sicer vzame nazaj, vendar se s tem izpostavi obveznostim in tveganjem, povezanim z neizpolnitvijo (peti odstavek 306. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). S predlagano prepovedjo izplačila depozita pa želi na drugi strani doseči zavarovanje druge terjatve, ki jo uveljavlja nasproti (istim) dolžnikom.

9. Okoliščina, da je predlagana prepoved naslovljena na sodišče, ob upoštevanju narave sodnega depozita ne more utemeljevati sklepa o neprimernosti predlagane začasne odredbe. S položitvijo dolgovanega denarnega zneska sodišče ni pridobilo niti razpolagalnega upravičenja niti pravice uporabljati stvar. Tako upnik kot dolžnik jo lahko vsak čas prevzameta (prim. 174. in 175. člen Zakona o nepravdnem postopku – v nadaljevanju ZNP ter 309. člen OZ glede upnika in 176. člen ZNP ter 305. člen OZ glede dolžnika).

10. Stališča o neprimernosti predlagane začasne odredbe ne more utemeljevati niti okoliščina, da sme upnica (kot dolžnica v kupoprodajnem pogodbenem razmerju) položeni denarni znesek vsak čas vzeti nazaj. Odločilno je, da ga je sodišče na zahtevo dolžnikov (upnikov po kupoprodajni pogodbi) dolžno izročiti njim in da sodna položitev učinkuje kot izpolnitev obveznosti (306. člen OZ). Glede na 309. člen OZ lahko sicer dolžnik postavi pogoje, pod katerimi sodišče izroči položeno stvar, vendar morajo biti ti pogoji vezani na pogodbeno razmerje, na katerega se nanaša sodni depozit. V nasprotnem primeru sodni depozit nima učinka izpolnitve in nima za posledico prenehanja dolžniške zamude(1).

11. Zaradi zmotnega stališča o neprimernosti predlagane začasne odredbe je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Kljub temu, da izpodbijani sklep zavzema stališče o obstoju drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe, izpodbijane odločitve ni mogoče spremeniti, ker sicer nasprotni stranki ne bi bila dana možnost izjave v potrebnem obsegu. V novem odločanju bo moralo sodišče ponovno preveriti obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe in se izreči tudi o predlagani modaliteti prepovedi izplačila sodnega depozita, tj. izročitvi položenega denarnega zneska v hrambo sodišču. 12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

(1) Prim. Juhart, Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 387.