Jedro

V obravnavanem primeru je sodišče štelo, da se izjava tožnika o odpovedi uveljavljanja odškodninskega zahtevka lahko nanaša izključno na škodo iz naslova trajne invalidnosti, ki mu jo je na podlagi zavarovalne police za nezgodno zavarovanje dolžna izplačati zavarovalnica, česar tožnik ni zatrjeval. Iz trditev tožnika in njegove izpovedi v postopku na prvi stopnji izhaja, da je tožnik ugovarjal pristnosti navedene listine, da se ne spomni, da bi jo podpisal, oziroma celo, da je podpisal bianco listino. Ker je sodišče prve stopnje odločilo izven trditvene podlage, je kršilo določbo 7. člena ZPP in s tem storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati znesek 7.285,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 2. 2018 dalje do plačila.“ Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 6.581,48 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“

II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 603,32 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati odškodnino v višini 7.285,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2018 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v višini 2.713,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje presoji sodišča glede vsebine in obsega odpovedi zahtevku za plačilo odškodnine. Izjava z dne 2. 6. 2015 predstavlja nedvoumno odpoved tožnika, da uveljavi kakršenkoli zahtevek v razmerju do tožene stranke, razen do zavarovalnice v okviru zavarovalne police. Sodišče je pravilno štelo, da se je tožnik lahko veljavno odpovedal že zapadlemu odškodninskemu zahtevku, zmotno pa je presodilo, da se tožnik drugim zahtevkom v razmerju do tožene stranke, razen tistim, ki jih bo uveljavljal do zavarovalnice, ni odpovedal. Pravilna je razlaga, po kateri tožnik ne more zahtevati od tožene stranke več kot znaša odškodnina iz zavarovalne police. Tožnik se ni odpovedal le eni obliki škode, temveč se je v celoti odpovedal odškodninskemu zahtevku iz obravnavanega dogodka v razmerju do toženke. Posledično je zmotna razlaga vsebine sporazuma z dne 14. 5. 2018, ki je zgolj dodatna potrditev njegove volje. Sodišče je kršilo razpravno načelo, ko je ugotovilo, da se je tožnik z izjavo odpovedal odškodninskemu zahtevku le v obsegu odškodnine, ki jo je lahko uveljavljal iz zavarovalne police, čeprav tega tožnik ni zatrjeval niti ne izhaja iz same izjave. Odločilna je izjava volje. Od splošnega pravila izjavljene volje OZ odstopa le v primerih zmote, grožnje in prevare, zato bi moral tožnik, če je bil pri podaji izjave v zmoti, izjavo izpodbijati z oblikovalnim zahtevkom. Tožnik zmote ni zatrjeval, zato je pisna odpoved kakršnimkoli zahtevkom iz naslova škodnega dogodka v razmerju do tožene stranke veljavna in zavezujoča. Stališče sodišča, da gre za »delno« odpoved, ni sprejemljivo glede na to, da breme nezgodnega zavarovanja nosi tožena stranka in je od odškodnine v vsakem primeru treba odšteti zavarovalnino. Po stališču sodišča se tožnik dejansko ni ničemur odpovedal, saj je mu je prisodilo popolno odškodnino. Nadalje navaja, da tožnikov prispevek k nastali škodi znaša vsaj 50 % in da je sodišče odmerilo nepremoženjsko škodo v previsokem znesku. Izpodbija odločitev o stroških postopka in priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tretjič, potem ko je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 249/2020 z dne 10. 7. 2020 pritožbi tožnika ugodilo, sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odpravi postopkovno kršitev tako, da izvede dokaze, ki jih je tožnik pravočasno predlagal v zvezi s podpisom izjave z dne 2. 6. 2015. 7. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje po dopolnitvi dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik podpisal sporno izjavo in da ni dokazal trditev o njeni nepristnosti. Tožnik je 2. 6. 2015 izjavil, da bo uveljavljal odškodninski zahtevek z dne 16. 1. 2015 izključno pri zavarovalnici A. d. d. in se odpoveduje kakršnegakoli zahtevka do podjetja B. d. o. o. ali odgovorni osebi v B. d. o. o. 8. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, ko je odločilo izven trditvene podlage. Sodišče je vezano na trditveno podlago strank, zato lahko vsebino izjave razlaga le tako, da ji pripiše pomen, ki ga zatrjuje ena od strank. Razlaga sporne izjave in presoja njenih učinkov je sicer pravno vprašanje, vendar je pri tem sodišče vezano na trditve strank o njihovi dejanski volji pri sestavi izjave. V obravnavanem primeru je sodišče štelo, da se izjava tožnika o odpovedi uveljavljanja odškodninskega zahtevka lahko nanaša izključno na škodo iz naslova trajne invalidnosti, ki mu jo je na podlagi zavarovalne police za nezgodno zavarovanje dolžna izplačati zavarovalnica, česar tožnik ni zatrjeval. Iz trditev tožnika in njegove izpovedi v postopku na prvi stopnji izhaja, da je tožnik ugovarjal pristnosti navedene listine, da se ne spomni, da bi jo podpisal, oziroma celo, da je podpisal bianco listino. Ker je sodišče prve stopnje odločilo izven trditvene podlage, je kršilo določbo 7. člena ZPP in s tem storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

9. Pritožba tudi sicer utemeljeno nasprotuje razlagi sodišča, po kateri se je tožnik odpovedal uveljavljanju odškodninskega zahtevka le v obsegu škode iz naslova trajne invalidnosti, ki mu jo je na podlagi zavarovalne police nezgodnega zavarovanja dolžna izplačati zavarovalnica. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik izjavo podal po tem, ko je terjatev za plačilo odškodnine že zapadla. Tožnik se je v izjavi izrecno odpovedal kakršnemukoli odškodninskemu zahtevku zoper toženo stranko iz škodnega dogodka 16. 1. 2015. Po prvem odstavku 82. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) v zvezi s 14. členom OZ se izjava volje razlaga tako, kot se glasi. Vsebina izjave tožnika o odpovedi kakršnemukoli zahtevku za plačilo škode zoper toženo stranko je jasna ter upoštevaje trditveno podlago strank ne daje podlage za razlago sodišča prve stopnje. Ker gre za jezikovno in pomensko jasno vsebino izjave v obravnavanem primeru ni podlage za odstop od uporabe določbe prvega odstavka 82. člena OZ in za iskanje drugačne vsebine volje v primeru razlage nespornih in nejasnih določil po drugem odstavku 82. člena OZ in 83. členu OZ. V zvezi s tem pritožba utemeljeno navaja, da je razlaga sodišča o „delni“ odpovedi zahtevku v višini škode zaradi trajne invalidnosti tudi sicer protislovna. Ob nesporni ugotovitvi sodišča, da je tožnik od zavarovalnice prejel odškodnino iz naslova trajne invalidnosti v znesku 3.750,00 EUR, se po razlagi sodišča prve stopnje tožnik dejansko ni odpovedal ničemur (niti povrnitvi škode iz naslova trajne invalidnosti). Glede na vse navedeno je veljavna in zavezujoča odpoved zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova škodnega dogodka v razmerju do tožene stranke.

10. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 7.285,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2018 dalje.

11. Zaradi uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z Odvetniško tarifo (OT) kot potrebne stroške priznalo 600 točk za odgovor na tožbo, 50 točk za vlogo z dne 20. 9. 2018, 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 11. 10. 2018, 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 15. 11. 2018, 50 točk za vlogo z dne 19. 11. 2018, 300 točk za poravnalni in pripravljalni narok z dne 26. 9. 2018, 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 12. 2018, 600 točk za prvi narok z dne 7. 11. 2018, 150 točk urnine, 300 točk za drugi narok z dne 30. 11. 2018, 50 točk urnine, 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 12. 2018, 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 1. 2019, 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 6. 2. 2019, 300 točk za tretji narok z dne 20. 2. 2019, 750 točk za pritožbo zoper sodbo z dne 2. 4. 2019, 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 22. 1. 2020, 300 točk za četrti narok z dne 19. 2. 2020, 50 točk za vlogo z dne 15. 9. 2020, 300 točk za peti narok z dne 23. 10. 2020, 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 9. 11. 2020, 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 30. 11. 2020, 88,50 EUR materialnih stroškov, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV skupaj znaša 5.810,98 EUR. Nadalje je sodišče toženi stranki priznalo 339,90 EUR izvedenine, 112,40 EUR za tolmača, 13,20 EUR pričnine za pričo C.C. (120km x 0,11 EUR/km), 75,00 EUR pričnine za pričo D.D. in 230,00 EUR sodne takse za postopek na II. stopnji. Stroški tožene stranke za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo 6.581,48 EUR, ki jih je tožnik dolžan toženi stranki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

12. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela v celoti, zato ji je tožnik, ki sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti 500 točk za pritožbo, 2 % za materialne stroške, povečano za 22 % DDV, in sodno takso v znesku 230,00 EUR, kar znaša skupaj 603,32 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.