Jedro

Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz vsebine pisne darilne pogodbe izhaja, da je bil namen pogodbe le darilen; tožnica s predlaganimi in izvedenimi dokazi ni uspela dokazati, da je bil namen pogodbenikov drugačen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 410,564 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnica in toženec sta otroka in zakonita dediča po pokojnem očetu F. S. Pokojnik je z oporoko premoženje, ki ga je imel ob smrti, zapustil tožencu. V zapuščinskem postopku je tožnica uveljavljala nujni delež, toženec pa je ugovarjal, da je bila že dedno odpravljena, ker ji je oče z darilno pogodbo z dne 14. 9. 1974 podaril nepremičnini parc. št. 401/2 in parc. št. 402/2 k. o. ... Tožnica je temu ugovarjala in je bila zato v zapuščinskem postopku napotena, naj vloži tožbo za ugotovitev, da je sporna darilna pogodba po vsebini odplačna in ne darilna.

2. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo njeno pritožbo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica meni, da je napačna ocena sodišč prve in druge stopnje, da ni uspela dokazati, da namen sklenitve pogodbe ni bilo darilo. Meni, da sodišče ne bi smelo šteti njene izpovedi za neverodostojno zato, ker je najprej povedala, da je šlo ob sklenitvi za plačilo tožeči stranki za preteklo delo, kasneje pa, da je šlo za prihodnje delo. Poudarja, da je prava neuka stranka, kar bi bilo treba upoštevati tudi pri njenih izjavah. Opozarja, da so vse priče potrdile, da je oče ob sklenitvi pogodbe povedal, da je tožnici nepremičnine dal zato, ker je zanj skrbela. Res je, da priče v času sklepanja pogodbe niso kontaktirale s pokojnim očetom, so se pa z njim pogovarjale kasneje o odnosih s tožnico in v zvezi z njeno vsakodnevno skrbjo. Tožnica meni, da bi moralo sodišče voljo darovalca ocenjevati prav v povezavi z izjavami, ki jih je dal pred, kakor tudi po sklenitvi pogodbe. Poudarja, da če ne bi bilo darilo dano prav zaradi njene skrbi, potem za očeta ne bi skrbela sama, ampak bi del skrbi prevzel tudi toženec. Tožnica meni, da se je njun dogovor izražal v dejanskem svetu, saj je zanj tudi skrbela, čeprav to v darilni pogodbi ni bilo izrecno navedeno. Tožnica zato meni, da ni nujno, da bi bil ta nagib izrecno izpostavljen v pogodbi in razviden nasproti drugim, saj zakon tudi tega ne zahteva.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila. V odgovoru opozarja, da revizija v celoti izpodbija dejanske ugotovitve sodišč, kar pa ni revizijski razlog. Poudarja, da v reviziji ni zaslediti očitkov v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka in zato predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz vsebine pisne darilne pogodbe izhaja, da je bil namen pogodbe le darilen. Sodišče prve stopnje je nadalje ocenilo, da tožnica s predlaganimi in izvedenimi dokazi ni uspela dokazati, da je bil namen pogodbenikov drugačen kot izhaja iz pogodbe, torej da je bila pogodba odplačna. Toženec pravilno opozarja, da gre za dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je ni več mogoče izpodbijati v revizijskem postopku (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 do 107/2010, v nadaljevanju ZPP). Toženec ima tudi prav, ko opozarja, da tožnica v reviziji opredeljeno ne uveljavlja nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih bi bila lahko ta dokazna ocena napačna.

7. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

8. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica toženi stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 410,564 EUR (600 točk po 0,46 EUR, kar skupaj znaša 276,00 EUR, 2 % materialnih stroškov, kar znaša 5,52 EUR, 20 % DDV, ki znaša 56,304 EUR in sodno takso v znesku 72,74 EUR).