Jedro

Ker je preživninska terjatev nečista denarna terjatev, ki se v pravdi ne valorizira, preživninski upravičenec pa ima pravico zahtevati zvišanje preživnine za čas od vložitve tožbe dalje, mu gredo tudi od zvišanih preživninskih obrokov zakonite zamudne obresti od vložitve tožbe dalje do plačila.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremeni tako, da gredo tožeči stranki zakonite zamudne obresti tudi od zvišane mesečne preživnine za obdobje od vložitve tožbe dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje in sicer zapadejo zakonite zamudne obresti od vsakega posameznega mesečnega obroka od 15. dne v mesecu dalje do plačila, pri čemer je do pravnomočnosti sodbe natekle obroke tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in zvišalo dosedanjo preživnino, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 441/96, z dne 12.5.1997, nazadnje valorizirana na podlagi sklepa Vlade, Ur. list RS 31/2005 na

30.917,50 SIT mesečno, v času od 1.4.2005 dalje in dosodilo zvišano preživnino tako, da je v obdobju od 1.11.2003 do 31.3.2004 zvišalo preživnino za 6.768.000,00 SIT, za obdobje od 1.4.2004 do 31.8.2004 še za 7.964,00 SIT, za obdobje od 1.9.2004 do 31.3.2005 še za

15.001,00 SIT in za obdobje od 1.4.2005 do 31.5.2005 še za 16.367,50 SIT, tako da je preživnina od 1.6.2005 dalje v celoti 49.000,00 SIT.

Pri tem je priznalo zakonite zamudne obresti od zapadlosti posameznega preživninskega obroka le od bodočih preživninskih obrokov oziroma po izdaji sodbe sodišča prve stopnje v primeru neplačila.

Višji tožbeni zahtevek (do 50.000,00 SIT mesečno in za zamudne obresti od vložitve tožbe dalje) je zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Prisojena preživnina je prenizka in sodišče bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku v celoti. Sodišče je nezakonito zavrnilo zahtevek za plačilo zamudnih obresti za prisojeno razliko mesečnih obrokov od vložitve tožbe do 31.5.2005. Toženec je bil dolžan to razliko plačati do vsakega 15 v mesecu in od tedaj dalje je v zamudi. Čeprav višji preživninski znesi še niso bili določeni, to ne pomeni, da jih toženec ni bil dolžan plačevati. Toženec je dolžan po zakonu plačevati preživnino v skladu s potrebami otroka in svojimi zmožnostmi. Preživljanje otroka je trajna zakonska obveznost in zavezanec je dolžan izpolniti to obveznost sam od sebe v skladu s potrebami otroka, ki se spreminjajo. Toženec bi moral vedeti, da preživnina ne zadošča za preživljanje otroka. Toženčeva obveznost plačevati višjo preživnino je torej nastala že prej, najkasneje

1.11.2003 in od tedaj dalje je toženec v zamudi. Za zvišanje preživnine je izvedel vsaj ob prejemu tožbe in sodišče bi moralo vsaj od vložitve tožbe zamudne obresti priznati.

Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Sodišče ni upoštevalo, da je ob prvi sodbi mati bila nezaposlena, sedaj pa ima višjo plačo kot toženec. Ne drži trditev, da se je toženi stranki dohodek povečal trikrat. Sodišče je nerazumljivo sledilo materi, da je bilo prešolanje potrebno. Pri tem ni pridobilo mnenja centra za socialno delo oziroma šolske psihologinje. Tudi Osnovna šola Ivana Skvarča Zagorje ima potreben program, kar izhaja iz dopisa OŠ Ivana Skvarča. Sodišče se nepravilno sklicuje na dopis z dne 6.12.2004, ki sploh ne obstaja in ga sodišče ni razkrilo pravdnima strankama. Sicer je za otroka veliko boljše, da hodi v šolo v domačem kraju, kjer ima sošolce in vrstnike. Zaradi prešolanja so se povečali stroški za prevoz in preživnina. Tožeča stranka je dokazala kakšni so njeni dohodki in da živi na meji zmožnosti. Nima možnosti dodatnega zaslužka zaradi težkega zdravstvenega stanja. Ima še enega otroka in na toženčevo družino po osebi pridejo manjši dohodki kot jih ima zakonita zastopnica. Nima dodatnih virov zaslužka. Mati pa kupuje otroku luksuzne dobrine, ki presegajo namen določbe 129.a člena ZZZDR. Prilaga obračunske liste osebnih dohodkov tožene stranke. Iz teh izhaja, da so dohodki primerljivi z drugimi delavci. Sodišče je zavzelo stališče in arbitrarno določilo višino prihodkov ene stranke brez materialnih dokazov. Glede stroškov bivanja tožnika in matere je sodišče oprlo svojo odločitv zgolj na izpovedbo zakonite zastopnice.

Pri tem je spregledalo, da je predložila račune v času zime, ko se stanovanje ogreva in so stroški višji. Tudi druge potrebe je zmotno ugotovilo, tako na primer stroške za uporabo interneta priključilo k stroškom bivanja. Te potrebe so tako najmanj 10.000,00 SIT mesečno manjše. Tudi ocene otrokovih higienskih potreb, oblačil in uporabe telefona so previsoke. Po oceni tožene stranke ima mati boljše razmere kot oče. Ob preživnini 49.000,00 SIT bo hči tožene stranke prikrajšana. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 538/2003 med drugim odločilo, da mora sodišče upoštevati razmerje med prihodki obeh zavezancev za skrb za otroka. Zato bi morala mati nositi 60 % otrokovih potreb, oče pa 40 %. Tožena stranka je na obravnavi

23.11.2004 izrazila pripravljenost na poravnavo v višini 40.000,00 SIT mesečno, vendar je mati to odklonila.

Na vročeni pritožbi stanki nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Ker višino zvišane preživnine napadata obe pravdni stranki (za tožečo je prenizka, za toženo pa previsoka) je pritožbeno sodišče najprej preizkušalo sodbo v tem delu. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na določbe ZZZDR (Ur. list SRS 14/89 in naslednji, ki so veljali v času vložitve tožbe). 132. člen tako določa, da sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Vendar tudi ob ugotavljanju okoliščin, ki so podlaga za določitev nove višine preživnine, je treba za določitev o višini zahtevka ugotoviti vse tiste okoliščine, ki so pomembne za vsako določitev preživnine. Pri tem se tudi ugotavlja splošna raven življenjskih stroškov v času sojenja, treba je upoštevati tudi sistem usklajevanja preživnin z rastjo življenjskih stroškov po 1. odstavku

132. člena ZZZDR (prim. članek Ogrizek D., Preživnina za otroke, Pravosodni bilten 1987/7, stran 18).

Tožena stranka meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo otrokovih potreb. Pri tem meni, da je ugotovljena spremenjena okoliščina, to je odhod v šolo in posebne otrokove potrebe, pretirano ocenjene. Sodišče prve stopnje je namreč verjelo materi, da je bilo treba Ž prešolati v šolo v Ljubljani, ki nudi poseben program za otroke s hiperkinetičnim sindromom. Pritožba meni, da je iz dopisa Osnovne šole X razvidno, da bi lahko hodil tudi v osnovno šolo v domačem kraju in da iz dopisa z dne 6.12.2004 ne izhaja, da Onovna šola X takega programa ne nudi. Pritožba še trdi, da sodišče tega dopisa ni pokazalo strankam in s tem smiselno zatrjuje kršitev načela kontradiktornosti.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je na glavni obravnavi z dne

23.6.2005 sodišče dopustilo in prebralo ta dokaz (list. št.109) in da je na glavni obravnavi bila prisotna tožena stranka s pooblaščenko.

Iz dopisa na list. št. 85 pa izhaja, da se v Osnovni šoli X v šolskem letu 2004 do 2005 ne izvaja program za hiperaktivne učence. V dopisu sicer piše, da dosedaj takšnega otroka, ki bi imel z odločbo ugotovljen kinetični sindrom, niso imeli, da pa so si v preteklosti pomagali s sodelovanjem svetovalnega centra v Ljubljani in s klinično psihologinjo. Iz dopisa tako ni mogoče razbrati nasprotja o pravno odločilnem dejstvu (izvajanje programa za otroke s kinetičnim sindromom in s tem povezanimi stroški) in z ugotovitvami o tem dejstvu v izpodbijani sodbi. Sodišče je verjelo materi, ki je izpovedala, da na Osnovni šoli Y tak program izvajajo in da je zato prešolala otroka v Ljubljano. Povedala je tudi, da so ji to predlagali na Osnovni šoli X, saj so jo tudi po štirikrat na teden klicali v službo zaradi težav z vedenjem sina. Sodišče je tudi sledilo materi, da od prešolanja dalje teh težav ni in zato je sodišče pravilno sklepalo, da je mati ravnala v interesu otroka.

Pritožba meni, da bi sodišče po uradni dolžnosti moralo v zvezi s stroški prešolanja na Osnovno šolo Y o tem pridobiti mnenje Centra za socialno delo oziroma mnenje šolske psihologinje. Sodišče prve stopnje se je iz dopisa z dne 6.12.2004 in iz zaslišanja matere prepričalo o tem pravno odločilnem dejstvu. Če je tožena stranka menila, da iz teh dveh dokazov ne sledi zatrjevano dejstvo, bi morala sama predlagati te dokaze. Sodišče po uradni dolžnosti ukrene vse, kar bi bilo potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok (408. člen ZPP), vendar je v tem primeru pravilno menilo, da je za otrokov razvoj dobro, da obiskuje šolo, ki ima ustrezen program. Zato je zadosti izčrpno ugotovilo dejansko stanje in ni opustilo dolžnosti ugotavljanja dejstev po uradni dolžnosti. Res pa je, da so v zvezi s prešolanjem otroka nastali dodatni stroški, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri ugotavljanju otrokovih potreb v času po opravljenem prešolanju.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo otrokove potrebe na dan glavne obravnave na približno 106.000,00 SIT. Do 1.9.2004 (prešolanje) so bili ti stroški nižji in so znašali 80.000,00 SIT. Pri tem je upoštevalo tudi, da ima Ž otroški dodatek 6.325,00 SIT mesečno od

1.4.2005 dalje, v obdobju do 1.4.2004 pa 6.193,00 SIT in je v toliko zmanjšalo preživninsko obveznost obeh staršev (do prešolanja

73.000,00 SIT in nato 99.000,00 SIT).

Tožena stranka meni, da so ti zneski previsoki oziroma da mati namenja preveč stroškov za sina (zlasti graja stroške za higieno, stroške bivanja). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ocenjene potrebe otroka s posebnimi potrebami v 3. razredu osnovne šole pravilno ocenjene. Pri tem je sodišče le delno sledilo materini izpovedbi in predloženim dokazom. Dokazna ocena je izčrpno obrazložena in z njo se pritožbeno sodišče strinja. Vendar je treba pritožbi pojasniti, da ni mogoče do tolarja natančno izračunati povprečne mesečne preživnine (upoštevati kurilno sezono, počitnice, praznike, nabavo oblačil v določeni sezoni in podobno). Pri potrebah otroka je treba tudi upoštevati, da bi otrok imel pravico do takega standarda, kot bi ga imel, če bi starša ostala skupaj. Dohodki obeh staršev pa so takšni, da bi zmogla prispevati za Ž vsak po 49.000,00 SIT ob upoštevanju otroškega dodatka. Ž potrebuje številne zaposlitve in aktivnosti, kar je vse ugotovilo sodišče prve stopnje. Za nobeno od naštetih dejavnosti ni mogoče trditi, da so nepotrebne ali otroku škodljive.

Ker je tožeča stranka trdila, da bi morala biti preživnina 50.000,00 SIT mesečno, tožena pa priznava v pritožbi 40.000,00 SIT mesečno, velja obrazložitev ugotovljenih otrokovih potreb obema pritožbama.

Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo njegove preživninske sposobnosti in posledično naložilo njemu prevelik del preživljanja sina. Mati je prejemala v ugotovljenem času plačo v višini 152.038,00 SIT, ob zaključku glavne obravnave pa

210.000,00 SIT (ob upoštevanju vseh prejemkov, regresa in božičnice).

Toženec je izpovedal, da je zaposlen pri očetu, samostojnemu podjetniku in da je njegova plača od 120.000 do 125.000,00 SIT neto in o tem je tudi predložil dokaze. Trdil je, da ima povečan holesterol in poapnenje žil in da zato ne more iskati dodatnega dela.

Vendar o poapnenju žil oziroma arterio sklerozi ni predložil dokazov.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da zaradi povišanega holesterola in trigliceridu v krvi še ne pomeni, da se ne more dodatno zaposliti in s tem omogočiti svojim otrokom normalnega življenja. Tožena stranka tudi v pritožbi ni dokazala obstoja invalidnosti oziroma takega bolezenskega stanja, da bi ji onemogočalo dodatno delo. Toženec trdi, da ima mesečno posojilo 130.650,00 SIT in da ne zmore višje preživnine. Sodišče prve stopnje pa je glede na način življenja in izdatke družine ocenilo, da mora tožena stranka minimalno zaslužiti 200.000,00 SIT mesečno. Toženec kot novoto v pritožbi ponuja listinske dokaze o davčni napovedi in svojem zaslužku v podjetju. Pri tem spregleda, da je takšne dohodke sodišče prve stopnje tudi ugotovilo na podlagi dopisa na list. št. 27. Vendar sodišče tožencu ni verjelo, da so to edini dohodki. Toženec je sam izpovedal, da znaša njegovo posojilo 130.650,00 SIT in zato je jasno, da morajo biti dohodki višji, če lahko plačuje kredit, ki presega njegovo plačo. Tožencu je treba še pojasniti, da bi tudi v primeru, da ne bi imel kredita, moral z dodatnim delom prispevati za preživljanje svojih otrok (tako tožnika kot mladoletne hčere).

Sodišče prve stopnje je porazdelilo preživninske obveznosti med staršema 50 % do 50 %. Toženi stranki je treba še pojasniti, da je Ž dodeljen v varstvo in vzgojo materi, ki mora za to s svojim fizičnim delom še dodatno prispevati za preživljanje mladoletnega sina. Zato je zmotno stališče pritožbe, da bi glede na rojstvo novega otroka mati morala prispevati 60 %, oče pa 40 % preživninske obveznosti za otroka. Na novo ocenjene preživninske zmožnosti staršev in potrebe otroka tako ob spremenjenih okoliščinah pokažejo, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo zvišano preživnino. Pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva in je zadosti ugotovilo dejansko stanje, tako da ni bilo treba ugotavljati novih dejstev. Višino plače je tudi ugotovilo iz predloženega obračuna delodajalca, zato ni potrebno ponavljati teh dokazov z dodatnimi obračunskimi listinami osebnih dohodkov in davčno napovedjo. Sodišče prve stopnje ni arbitrarno ocenjevalo dokazov. Obrazložilo je, zakaj ni sledilo tožencu, ki je sam povedal o višini svojih izdatkov. Tožena stranka pa ni dokazala, da ima težko zdravstveno stanje in da ne more dodatno delati.

Tožeča stranka pa ima prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek za prisojo zakonitih zamudnih obresti od mesečnih preživninskih obrokov od novembra 2003 dalje do poteka paricijskega roka po sodbi sodišča prve stopnje. V obrazložitvi sodišče prve stopnje pojasni, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za zamudne obresti za nazaj, ker je tožena stranka redno plačevala že določeno preživnino in ni mogla priti v zamudo z višjimi preživninskimi obroki do zaključka glavne obravnave.

Starši so dolžni preživljati svoje otroke in njihova obveznost prispevati k stroškom preživljanja nastane z rojstvom otroka ter glede na svojo naravo dospe v plačilo vsak mesec (123. člen ZZZDR). V sporih zaradi zakonitega preživljanja otrok je zato preživninski upravičenec upravičen zahtevati plačilo zamudnih obresti tako od preživninskih obrokov, ki so do dneva sojenja sodišča prve stopnje že zapadle v plačilo, kot tudi od prisojenih bodočih preživninskih obrokov, ki do tega dne še niso zapadli (2. odstavek 326. člena ZPP).

Zamuda dolžnika nastane, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Po 2. odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika, pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko ustno ali pisno ali z vložitvijo tožbe zahteva od dolžnika, naj izpolni svojo obveznost. Zakonita obveznost preživljanja se ne uresničuje izključno v obliki denarnih prispevkov, pač pa v najrazličnejših aktivnostih staršev, ki naj omogočijo svojim otrokom pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (102. člen ZZZDR). Ta temeljna obveznost roditelja proti otroku se zaradi določenih življenjskih situacij lahko izvaja tudi v obliki denarnega prispevka kot zakonita preživnina, toda ta sprememba še nima za posledico, da bi se zakonita obveznost staršev spremenila v zgolj denarno obveznost proti svojemu otroku. Zato je predmet obveznosti v tem primeru sicer denar, vendar ne gre za čisto denarno terjatev, pač pa povrnitev izdatkov v najširšem pomenu, izraženih v denarni vrednosti (prim. Pravno mnenje, poročilo VSS, 2/91, stran 10 v zadevi II Ips 407/91).

V primeru zahtevka za zvišanje preživnine torej ne gre za čisto denarno terjatev. Tisti, ki skupnega otroka preživlja, za otrokovo preživnino obstoji izvršilni naslov, nima verzijskega zahtevka za večje stroške preživljanja kot znaša v naslovu določene preživnine.

Šele z vložitvijo tožbe na zvišanje preživnine za otroka nastane tudi preživninski zahtevek za višji znesek (Poročilo VSS, 1/77, stran 12).

Res se pri zvišanju preživnine upošteva tudi splošna rast življenjskih stroškov, do katere pride v času sojenja, vendar od vložitve tožbe dalje se zahtevek za zvišano preživnino (razlika od nazadnje valorizirane preživnine do dejanskih potreb otroka) ne valorizira. To pomeni, da velja v tem delu načelo monetarnega nominalizma. V primeru verzijskega zahtevka za nazaj je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 407/91 (Poročilo VSS 2/91) razsodilo, da je treba staršu, ki je zalagal za preživnino, dosoditi znesek v denarni vrednosti na dan sodbe sodišča prve stopnje. V primeru vložitve tožbe zaradi pogojev iz 132. člena ZZZDR, pa tožnik ne more zahtevati zvišane preživnine po merilin na dan sojenja tudi za nazaj (v konkretnem primeru za čas od 20.11.2003 do 23.6.2005). Tožena stranka je izvedela za tožnikove potrebe v trenutku vložitve tožbe in je takrat prišla v zamudo (2. odstavek 299. člena OZ). Preživnina je kot vrsta obveznosti nastala z rojstvom otroka. Po 123. členu ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti (123. člen ZZZDR). Če se spremenijo okoliščine iz 132. člena pa lahko sodišče ali dogovor spremeni določeno preživnino, pri čemer se ponovno določi preživnina. Preživnina se torej določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je vložena tožba za preživnino (131.c člen ZZZDR). Ker se preživnina tudi v zvišanem znesku določi nominalno in je le naprej podvržena valorizaciji, velja začetek teka obresti pri teh obveznostih enako kot pri drugih denarnih obveznostih (1. odstavek 378. člen OZ). Sodba sodišča v tožbi na zvišanje preživnine ni konstitutivnega značaja, ampak je dajatvenega (kondemnatornega) značaja. Tožnik z vložitvijo tožbe na zvišanje preživnine pridobi preživninski zahtevek za višjo preživnino, saj sodišče prisodi zvišano preživnino od vložitve tožbe dalje. Zato je tudi preživninska obveznost na zvišano preživnino zapadla v trenutku vložitve tožbe in je nato vse do glavne obravnave zapadel vsak mesečni preživninski obrok. V zamudo pa je prišla tožena stranka na podlagi 2. odstavka 299. člena OZ z vložitvijo tožbe. Če ne bi priznali tožeči stranki zakonite zamudne obresti od zapadlih zvišanih preživninskih obrokov, ji ne bi mogli prisoditi zakonite zamudne obresti tudi za naprej oziroma za primer zamude v bodoče. Nepriznanje zamudnih obresti za čas od vložitve tožbe do glavne obravnave bi tudi pripeljal do nepravičnega favoriziranja dolžnika v primerjavi z upnikom, ki je ves čas vedel za otrokove potrebe, pa svoje obveznosti ni poravnaval niti v znesku, za katerega je sam menil, da je utemeljen (40.000,00 SIT).

Da določitev zakonitih zamudnih obresti od zapadlih preživninskih obrokov ne pomeni dvakratne valorizacije, je že večkrat izreklo Vrhovno sodišče in se pri tem oprlo na določbo 277. člena ZOR (prim.

sodbo II Ips 188/97, II Ips 434/98, II Ips 511/98). Gre torej za ustaljeno sodno prakso, ki je tudi v drugih podobnih primerih občasnih denarnih terjatev zavzela stališče, da tečejo zakonite zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (napr. za stanarine, objava poročila VSS 2/89, stran 10, za plačilo rentnih zahtevkov pri odškodninskih terjatvah in podobno). Zato ni zakonske podlage, da bi razlikovali zahtevke za določitev preživnin od zahtevkov za zvišanje preživnin, saj se v obeh primerih zahtevek za mesečno plačevanje preživnine nominalno lahko postavi šele za čas od vložitve tožbe dalje in se določi tudi za naprej (prim. pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS, Poročilo VSS 1/86, stran 12).

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 299. člena Obligacijskega zakonika, je bilo treba pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in sodbo spremeniti tako, da tožniku pripadajo tudi zakonite zamudne obresti od mesečnih zapadlih zvišanih preživninskih obrokov od vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje namreč v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere je opozarjala pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje pa je bilo zadosti in pravilno ugotovljeno (4. točka 358. člena ZPP).

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (166. čl. ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Pri odločitvi o stroških se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na dejstvo, da je tožena stranka ponujala ves čas postopka zvišano preživnino 40.000,00 SIT, da pa je tožeča vztrajala pri nekoliko višji preživnini. Stranki bi se lahko dogovorili za znesek in s tem preprečili tako nadaljnje stroške kot tek zamudnih obresti.