Jedro

Ni protipravnosti v ravnanju toženca, ki odstrani v zračni prostor njegove nepremičnine rastoče in moteče veje sosedovega drevesa, če to stori po tem, ko je soseda predhodno pozval k ureditvi problema, ta pa na poziv, v katrem mu sicer izrecno ni bil dan na razpolaga primeren rok, v letu dni sploh ni reagiral.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v prvih treh odstavkih pod točko I. izreka) tako spremeni, da se tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je toženec S.S. motil tožnico v njeni zadnji mirni posesti uživanja borovcev na parcelah št. 1061 in 1062 k.o. V., ker je neugotovljenega dne med 18.7.1992 in 29.7.1992 na borovcu, ki raste v bližini parcele 1063 k.o. V., ki je v lasti toženca, na predmetnem borovcu požagal drevje.

2. Tožencu S.S. se prepove v bodoče vsakršno takšno ali podobno motilno dejanje, ki bi tožnico F.R. motilo pri uživanju njenih parcel št. 1061 in 1062 k.o. V. 3. Toženec je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopnega sklepa dalje do plačila" z a v r n e.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevku tožnice v obsegu, povzetem v izreku te odločbe, ugodilo in tožencu tudi naložilo, da mora tožnici povrniti 13.250,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.3.1993 dalje do plačila, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zarnilo. Hkrati je z istim sklepom vzelo na znanje umik tožbe glede zahtevka za plačilo odškodnine (II. točka izreka prvostopnega sklepa).

Zoper sklep sodišča prve stopnje je toženec vložil pritožbo. Smiselno ga izpdobija v vseh delih odločitve, ki mu niso v prid (torej v delu, v katerem je bilo zahtevku tožnice ugodeno) in to, glede na vsebino pritožbenih navedb, iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Vztraja pri svojem ugovoru, da vej na tožničinem borovcu ni požagal on, temveč njegova žena. Tudi prepovednega dela izreka prvostopnega sklepa ne sprejema in to z obrazložitvijo, da tožničine posesti njenih parcel ni nikoli motil (in tega tudi v prihodnje ne namerava), kar v obrazložitvi zavrnilnega dela sklepa končno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje stopnje dokazni postopek izvajalo enostransko v prid tožnici in številnih dejstev, ki jih je zatrjeval toženec, sploh ni ugotavljalo in presojalo. Na sploh očita sodišču prve stopnje še razne druge kršitve in pomanjkljivosti v postopanju ter predlaga, da naj pritožbeno sodišče izpodabijani sklep "odpravi" in naloži tožnici, da vzdržuje drevesa ob meji v takem stanju, da ne bodo povzročala škode na posesti in vrtnih kulturah toženca.

Pritožba je utemeljena.

Ni sicer upoštevno toženčevo sklicevanje na okoliščino, da vej na tožničinem borovcu ni požagal on, temveč njegova žena. Izhajajoč iz dejanskih ugotovitev v izpodbijanem sklepu, oprtih na toženčeve lastne trditve in njegovo izpovedbo, je sodišče prve stopnje glede na njegovo nezanikano obliko udeležbe pri žaganju vej na tožničinem borovcu ta ugovor materialnopravno pravilno rešilo. V zvezi s procesnimi kršitvami, ki jih toženec uveljavlja, pa je treba pojasniti, da nobena od teh, četudi bi bile v resnici storjene, ne bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa in s tem privesti do upoštevnega obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena (v zvezi s 381. členom) Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Podan pa je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo vprašanja protipravnosti toženčevega ravnanja kot nujnega pogoja za sodno varstvo pred motenjem posesti. Obstoj tega elementa je v razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje oprlo na okoliščino, da toženec ni imel tožničinega dovoljenja za poseg v njeno posest. Vendar pa je tako izhodišče materialnopravno zmotno, saj za poseg, ki ga je sodišče štelo kot motitveno dejanje, tožničino dovoljenje ni bilo potrebno. Pri tem je treba upoštevati, da odstranjevanje vej, ki rastejo nad sosednjo nepremičnino, urejajo kot vprašanje sosedskega prava tudi še po uveljavitvi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) pravna pravila premoženjskega prava in sicer pravno pravilo paragrafa 422 o.d.z., po katerem ima lastnik nepremičnine pravico odstraniti veje sosedovega drevesa, ki rastejo v zračni prostor njegove nepremičnine, če ga motijo. Res je sicer, da je treba to pravilo razlagati v povezavi z vsebino in načinom izvrševanja lastninske pravice, predvidenim z določbami 3. člena ZTLR (glej načelno pravno mnenje VS Slovenije z dne 21.11.1984, objavljeno v Poročilu sodne prakse VS Sl št. II/1984, str. 30 in nasl.), čeprav je bilo to pravilo uveljavljeno kljub že tedaj predvidenim omejitvam izvrševanja lastninske pravice iz paragrafa 363 in 364 o.d.z., ki se vsebinsko ne razlikkujejo od omejitev iz 3. člena sedanjega ZTLR. Vendar se tudi v tej luči ravnanje toženca ne izkaže kot protipravno. Ob ocenjevanju toženčevega postopanja pred odstranitvijo vej s tožničinega borovca ni merodajen le njegov, na tožnico naslovljen dopis z dne 22.6.1992, temveč predvsem njegov dopis tožnici že z dne 29.7.1991, o katerem med pravdnima strankama ni spora, da ga je tožnica prejela in ki ga je sodišče prve stopnje v dokazne namene prav tako vpogledalo.

Razlaga vsebine tega dopisa (ki je kot razlaga tožnici notificirane volje in namere toženca v zvezi z izvrševanjem njune lastninske pravice v sklopu presoje morebitne protipravnosti toženčevega ravnanja materialnopravno - in ne dejansko - vprašanje) pa pokaže, da je toženec že leto dni pred očitanim mu dejanjem pozval tožnico k ureditvi problema v zvezi z vejami, ki segajo v zračni prostor nad zelenjavnim vrtom toženca in opisal škodo, ki se mu dela (hkrati pa ponudil celo odškodnino za odstranitev vej s tožničinih dreves).

Toženec v tem dopisu tožnici izrecno res ni dal na razpolaga roka za odstranitev vej, vendar je toženec leto dni po tem, ko tožnica na njegov poziv sploh ni reagirala, imel več kot zadostno podlago za sklepanje, da tožnica ne namerava storiti ničesar. Zato je povsem upravičeno posegel po ukrepu, ki mu ga za tak primer daje na razpolago zakon, ne da bi mu bilo mogoče očitati, da je s tem zlorabil svoje pravice in kršil določbe 3. člena ZTLR. Zato njegovega ravnanja, ki ga sodišče prve stopnje opredeljuje kot motitveno dejanje, ni mogoče šteti kot protipravno in s tem tudi ne kot tako, ki bi tožnico upravičevalo do varstva pred motenjem posesti. Pri tem ni pomembno toženčevo ponovno pozivanje k odstranitvi vej dne 22.6.1992, saj si s ponovnim pozivanjem tožnice, ki spričo obstoječega stanja stvari sploh ne bi bilo potrebno, svojega pložaja ni mogel poslabšati. Glede na zgoraj obrazloženo zmotno uporabo materialnega prava na prvi stopnji je bilo treba torej prvostopni sklep na podlagi določbe 3. točke 380. člena Zakona o pravdnem psotopku (ZPP) v zvezi s 4. točko 373. člena in s 381. členom istega zakona v izpodbijanem delu ustrezno sprementii.

Po doslej obrazloženem pa se tudi ni bilo več treba ukvarjati s posledicami prvostopne odločitve pod 2. točko izreka, po kateri je tožencu naložena prepoved bodočih dejanj, s katerimi bi tožnico motil pri uživanju njenih parcel št. 1061 in 1062 k.o. V. - ne da bi bilo jasno, ali se ta prepoved nanaša na posege v posest samih zemljišč tožnice (glede katerih je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da jih s strani toženca sploh ni bilo in na kar slednji v pritožbi upravičeno opozarja), ali pa ta prepoved vsebuje morda le sečnjo na tožničinih parcelah rastočih in v toženčev svet segajočih vej (kar bi bilo v primeru ponovnega razrasta v nasprotju s tožniku zakonsko danimi pooblastili in kar bi spričo nemožnosti restitucije v danem primeru pomenilo samo še razpravljanje o ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka, ki pa nima samostojne eksistence).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih toženec v pritožbi ni priglasil. Enako velja za stroške prvostopnega postopka (drugi odstavek 166. člena ZPP), saj jih toženec tudi v tem postopku ni priglasil. Določbe ZPP in ZTLR, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega akona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).