Jedro

V konkretni zadevi je prvostopenjski organ postopal v skladu z določbami 94. člena Izvedbene uredbe, ki se nanašajo na upravno sodelovanje držav upravičenk glede dokazila o poreklu obrazec A, glede ostalih dokazil o poreklu pa je sprejel zaključke zgolj na podlagi poročila OLAF. Po presoji sodišča so utemeljeni tožnikovi ugovori, da bi bila dolžnost carinskega organa, da tudi za omenjena dokazila o poreklu - obrazec A postopa v skladu z določbami 94. člena Izvedbene uredbe in tudi glede omenjenih dokazil (obrazec A) pridobi odgovor kamboških organov. Carinski organ pa ima nadaljnjo možnost, da v primeru, če odgovor ne vsebuje zadostne informacije za določitev pristnosti zadevnih dokumentov ali pravega porekla izdelkov, poslati pristojnim organov drugo obvestilo. Glede na odgovor kamboških organov, ki ga je carinski organ pridobil v zvezi s preverjanjem obrazca A, bi bila po presoji sodišča dolžnost carinskega organa, da pridobi dodatne informacije. Zaključki na podlagi navedenih ugotovitev imajo namreč za posledico naknadno vknjižbo carinskega dolga po prvem odstavku 220. člena CZS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Carinske uprave RS, Carinskega urada Ljubljana, 4242-210/2011-2/1100-017 z dne 24. 5. 2011 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) določil znesek dajatev in obresti, ki jih je tožnik dolžan poravnati za blago, ocarinjeno po enotnih upravnih listinah (carinskih deklaracijah) za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo, v skupni višini 23.212,63 EUR. Dolgovani znesek je potrebno plačati v 10 dneh po vročitvi te odločbe, sicer bo za plačilo dajatev uveden postopek izterjave v skladu s pravili Zakona o davčnem postopku in bodo za vsak dan zamude zaračunane zakonite zamudne obresti (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da stroški v zvezi s postopkom niso bili priglašeni. Pritožba ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v letu 2008 do marca 2009 ter od aprila 2009 pri Izpostavi Terminal Ljubljana v svojem imenu in za svoj račun vložil dopolnilne carinske deklaracije, ki so navedene v izreku izpodbijane odločbe. Šlo je za blago: kolesa, s prijavljeno tarifno oznako 8712 00 30 kombinirane nomenklature (dalje KN) in TARIC-kodo 00. Tožnik je kot vložnik deklaracij v času carinjenja blaga razpolagal s potrdili o poreklu blaga obrazci A, ki so našteti, s katerimi se lahko za izdelke s poreklom iz države upravičenke uveljavlja ugodnost tarifnih preferencialov ob uvozu v Skupnost, zato se za zadevno blago ni obračunal carinski dolg iz naslova carinskih dajatev.

Prvostopenjski organ je na podlagi pooblastil iz 78. člena Uredbe Sveta (ES) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS) in 12. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) izvedel preverjanje navedenih carinskih deklaracij. S strani Sektorja za tarifo, vrednost in poreklo je bil podan predlog o uvedbi postopka naknadnega obračuna carinskih dajatev pri uvozu koles iz Kambodže, pri katerih je bilo v času od januarja 2007 do septembra 2009 uveljavljeno preferencialno kamboško poreklo. V skladu s 4. točko 72a člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 s spremembami (v nadaljevanju Izvedbena uredba) se status porekla dokazuje s potrdilom o poreklu obrazec A. Na podlagi poročila o misiji OLAF je bilo ugotovljeno, da se za zadevno blago status preferencialnega porekla iz Kambodže ne prizna, zaradi česar se naknadno obračunajo neplačane carinske dajatve. Prvostopenjski organ se sklicuje na ugotovitve misije OLAF ter zaključuje, da je obrazce A, izdane s strani izvoznika A., treba šteti kot neveljavne, saj so bili izdani na podlagi nepravilnih in zavajajočih podatkov. S strani pristojnih organov v Kambodži je bil 27. 1. 2011 posredovan dopis, v katerem so bile navedene nepravilnosti, ki so bile storjene pri izdaji dokazila o poreklu obrazec A št. KHSI90440913 z dne 17. 6. 2009. Iz omenjenega dopisa izhaja, da kolesa, zajeta v navedenem dokazilu, ne izpolnjujejo pogojev za priznanje preferencialnega porekla iz Kambodže, skladno z določili člena 94 Izvedbene uredbe. Prvostopenjski organ je svoje ugotovitve podal v zapisniku o naknadnem preverjanju carinskih deklaracij, na katere je tožnik vložil pripombe, ki pa jih carinski organ zavrača. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikove pripombe pa zavrača. V obravnavani zadevi je OLAF v soglasju s kamboškimi organi opravil preiskavo, z rezultati katere so se strinjali tudi kamboški organi. Med državami, ki so jim bile posredovane ugotovitve misije OLAF, je bila tudi Slovenija. Iz njih nedvoumno izhaja, da so obrazci A neveljavni, ti rezultati pa carinske organe Skupnosti zavezujejo. Izvoznik je dolžan dokazati svojo upravičenost za preferencialno obravnavo s spremljajočimi listinami. Pritožbeni organ pa je ugotovil, da dopis Ministrstva za trgovino Kambodže z dne 23. 12. 2010, v katerem so posredovane ugotovitve kamboških organov, tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil priložen v seznanitev v prevodu, kar predstavlja kršitev 62. člena in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj tožnik ni mogel učinkovito braniti svojih pravic in je s tem kršeno načelo zaslišanja stranke. Zato je v skladu s pooblastili iz prvega odstavka 251. člena ZUP tožniku poslal overjen prevod citiranega dopisa kamboških organov.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev in uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen ter zaradi kršitev 22. člena in 25. člena Ustave in 6. člena EKČP. V tožbi navaja, da se v predmetni zadevi ni izvajal pošten dokazni postopek, saj je organ popolnoma ignoriral razbremenilne dokaze, kar pomeni, da je ugotavljal tisto, kar je tožnika obremenjevalo, zamolčal pa tisto, kar ga je razbremenjevalo. Celoten ugotovitveni postopek temelji na poročilu OLAF z dne 27. 11. 2009, carinski organ pa je preverjal zgolj obrazec A št. KHSI90440913, za ostale uvoze pa ni bilo preveritve, kar pomeni, da je odločitev arbitrarna. Po mnenju tožnika navedeno ravnanje carinskega organa ne sodi pod pravni standard »naključno preverjanje«, saj je za naključno preverjanje potrebno preveriti večje število obrazcev A. Izpodbijana odločba je utemeljena izključno na poročilu OLAF z dne 27. 11. 2009, ki pa ga prvostopenjski organ ni dostavil tožniku. Slednji ga je dobil šele v mesecu septembru 2012, potem, ko je bila že izdana prvostopenjska odločba. Na navedeno poročilo je tožnik odgovoril in drugostopenjskemu organu predlagal zaslišanje tožnikovega direktorja. Drugostopenjski organ se ni izrekel glede tožnikove izjave. Iz navedene izjave pa je razvidno, da tožnik drugače razume poročilo OLAF kot pa carinski organ, saj meni, da iz navedenega poročila ni mogoče sklepati, da kolesa niso pridobila statusa kamboškega preferencialnega porekla.

Ker tožnik drugače razume omenjeno poročilo kot pa carinski organ, bi slednji moral zaslišati uslužbenca OLAF v skladu z 154. členom ZUP. Tožnik nadalje navaja, da ima poročilo OLAF pomen izvedenskega mnenja ter da slednje dopušča različno razlago, kar pomeni, da ni popolno, določno in jasno. Zato bi carinski organ moral razpisati ustno obravnavo, saj mora uradna oseba razpisati ustno obravnavo, kadar je treba opraviti zaslišanje izvedencev. Ustna obravnava je pomembna procesna pravica, s katero si stranka zagotavlja udeležbo v postopku ter lahko odločilno vpliva na ugotovitveni postopek ter s svojo navzočnostjo pomembno vpliva na objektivnost uradne osebe in vseh udeležencev v postopku. Ustava v 22. členu zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi. Po stališču Ustavnega sodišča RS iz navedene ustavne zahteve izhaja pravica do kontradiktornega postopka.

Tožnik v nadaljevanju navaja, da je carinski organ v predmetni zadevi odločil na najnižji stopnji materialne resnice, saj je svojo odločitev sprejel na ravni dvoma. V konkretni zadevi je bil namreč obrazec A z dne 17. 6. 2009 poslan v naknadno preverjanje v Kambodžo, pristojni organi v Kambodži pa niso potrdili preferencialnega porekla zadevnega blaga. Tožnik o tem ni bil obveščen, da bi lahko sodeloval v ugotovitvenem postopku glede preverjanja navedenega obrazca. Carinski organ se v izpodbijani odločbi sklicuje na zapisnik, čeprav ni izveden noben dokaz, saj celotno dokazno gradivo temelji na »službenih ugotovitvah«. Tožnik se sklicuje na potrdilo o poreklu blaga obrazec A, ki je bil izdan in podpisan s strani pristojnih kamboških oblasti. Po mnenju tožnika iz celotnega poročila, ki je bil poslan tožniku, ni mogoče sklepati, da kolesa niso pridobila statusa kamboškega preferencialnega porekla. Tožnik meni, da mu je bila z izpodbijano odločitvijo kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena in enakost pred zakonom iz 22. člena Ustave RS. Izpodbijana odločba temelji na domnevah in nepreverjenih podatkih, kar je v nasprotju z ZUP. Tožnik predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, zasliši predlagane priče in izvede predlagane dokaze ter na podlagi dokaznega postopka izpodbijano odločbo odpravi in postopek plačila ustavi ter odloči o stroških postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Dodaja še, da ne držijo tožnikove trditve, da prvostopenjski organ tožniku ni dostavil poročila OLAF. Z dopisom z dne 14. 9. 2012 pa je bil tožniku dostavljen prevod dopisa kamboških organov. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 220. člena CZS utemeljeno opravil naknadno vknjižbo uvoznih dajatev za blago - kolesa, za katero je tožnik uveljavljal preferencialno kamboško poreklo. Prvostopenjski organ je to storil potem, ko je izvedel naknadno preverjanje EUL, ki se nanašajo na predmetno blago, za kar ima pooblastila po 78. členu CZS, in na podlagi predloga oziroma ugotovitev Sektorja za preiskave in Sektorja za tarifo, vrednost in poreklo na Generalnem carinskem uradu ter na podlagi poročila misije OLAF.

V skladu z četrtim odstavkom 72a člena Izvedbene uredbe se status porekla blaga, ki se izvozi iz ene države regionalne skupine v drugo državo iste skupine za uporabo pri nadaljnji obdelavi ali predelavi ali zaradi ponovnega izvoza, če se nadaljnja obdelava ali predelava ne opravi, dokazuje s potrdilom o poreklu obrazec A, ki ga izda prva država. Tožnik je za blago, ki je predmet navedenega postopka, status preferencialnega porekla dokazoval s potrdili obrazci A: št. KHSI80400180 z dne 7. 3. 2008, št. KHSI80400181 z dne 7. 3. 2008, št. KHSI80400589 z dne 2. 7. 2008, št. KHSI80401337 z dne 30. 12. 2008 in KHSI90440501 z dne 8. 4. 2009. Na podlagi ugotovitev iz poročila misije OLAF, ki se je odvijala v Kambodži v času od 19. 6. do 2. 7. 2009 je prvostopenjski organ odločil, da se za predmetno blago status preferencialnega porekla iz Kambodže ne prizna ter da se naknadno obračunajo neplačane carinske dajatve po naslednjih dokazilih o poreklu obrazec A: št. KHSI80400180 z dne 7. 3. 2008, št. KHSI80400181 z dne 7. 3. 2008, št. KHSI80400589 z dne 2. 7. 2008, št. KHSI80401337 z dne 30. 12. 2008 in KHSI90440501 z dne 8. 4. 2009. Pri navedeni odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na naslednje ugotovitve misije OLAF: - cena na računih o prodaji izdelanih koles, predloženih ob izvozu iz Kambodže, je veliko nižja od cene za naročnika v EU: - kamboške tovarne, ki prejmejo le mesečno nakazilo za pokrivanje vseh stroškov, ne ustvarjajo nobenega dobička; - podjetja nimajo potrebnega dokaza, da so uporabljeni materiali po poreklu iz držav ASEAN. Iz navedenega zaključuje, da so razčlenitve stroškov, ki so jih pripravila podjetja kot osnovo za potrdilo o poreklu (obrazec A), nepravilna ter da so navedeni obrazci neveljavni, saj so bili izdani na podlagi nepravilnih in zavajajočih podatkov.

Za dokazilo o poreklu obrazec A št. KHSI90440913 z dne 17. 6. 2009, s katerim je tožnik prav tako dokazoval status preferencialnega porekla predmetnega blaga, pa je prvostopenjski organ podal predlog pristojnim organom v Kambodži, skladno z določbami 94. člena Izvedbene uredbe. Prvostopenjski organ na podlagi odgovora pristojnih organov zaključuje, da kolesa, zajeta v dokazilo o poreklu obrazec A št. KHSI90440913 ne izpolnjujejo pogojev za priznanje preferencialnega porekla iz Kambodže. Iz omenjenega odgovora pristojnih organov v Kambodži namreč izhaja, da so bile pri izdaji navedenega potrdila storjene naslednje nepravilnosti: - materiali, uvoženi iz držav ASEAN so pridobili kamboško poreklo na osnovi dokazil o poreklu „Obrazec D“ v okviru regionalne kumulacije ASEAN, kar ni sprejemljivo za dokazovanje preferencialnega porekla v smislu pravil o poreklu iz Priloge 15 Izvedbene uredbe; - cene, po katerih so se vrednotili uvoženi deli koles, ki temeljijo na cenah pristojnim razvojnim organom v Kambodži, namesto na dejanskih uvoznih cenah, ki se upoštevajo pri izdaji potrdila obrazca A; - v potrdilu obrazec A so zajeti različni modeli koles, med katerimi nekateri ne izpolnjujejo pogojev za izdajo le-tega.

Izpodbijana odločitev, ki torej temelji na ugotovitvah misije OLAF ter na odgovoru pristojnih organov iz Kambodže, je po presoji sodišča vsaj preuranjena. Iz 94. člena Izvedbene uredbe izhaja, da se med drugim potrdila o poreklu obrazec A pozneje preverjajo naključno ali kadar carinski organi v Skupnosti upravičeno dvomijo v pristnost teh dokumentov, statusu porekla teh izdelkov ali izpolnitvi drugih zahtev tega oddelka (prvi odstavek 94. člena Izvedbene uredbe). Za izvajanje določb odstavka 1 morajo carinski organi v Skupnosti vrniti potrdilo o poreklu obrazec A in račun, če jim je bil predložen, izjavo na računu ali kopijo teh dokumentov pristojnim državnim organom države upravičenke izvoznice, in če je to ustrezno, navesti razloge za poizvedbo (drugi odstavek 94. člena Izvedbene uredbe). Izidi morajo biti takšni, da je iz njih mogoče ugotoviti, ali zadevno potrdilo o poreklu blaga velja za izdelke, ki so bili dejansko izvoženi, in ali se ti izdelki lahko razumejo kot izdelki s poreklom iz države upravičenke ali iz Skupnosti (tretji odstavek 94. člena Izvedbene uredbe). Če ob upravičenem dvomu ni odgovora v šestih mesecih, ali če odgovor ne vsebuje zadostne informacije za določitev pristnosti zadevnih dokumentov ali pravega porekla izdelkov, pošljejo organi, ki so zahtevali preverjanje, drugo obvestilo pristojnim organom. Če po tem drugem obvestilu organi, ki so zahtevali preverjanje, ne prejmejo izidov preverjanja v štirih mesecih ali če ti izidi ne zagotavljajo pristnosti obravnavanega dokumenta ali pravega porekla izdelkov, lahko ti organi, razen v izjemnih okoliščinah, zavrnejo upravičenost do uporabe tarifnih preferencialov (peti odstavek 94. člena Izvedbene uredbe).

V konkretni zadevi je prvostopenjski organ postopal v skladu z omenjenimi določbami 94. člena Izvedbene uredbe, ki se nanašajo na upravno sodelovanje držav upravičenk glede dokazila o poreklu obrazec A KHSI90440913, glede ostalih dokazil o poreklu pa je sprejel zaključke zgolj na podlagi poročila OLAF. Po presoji sodišča so utemeljeni tožnikovi ugovori, da bi bila dolžnost carinskega organa, da tudi za omenjena dokazila o poreklu - obrazec A postopa v skladu z določbami 94. člena Izvedbene uredbe in tudi glede omenjenih dokazil (obrazce A) pridobi odgovor kamboških organov. Carinski organ pa ima nadaljnjo možnost, da v primeru, če odgovor ne vsebuje zadostne informacije za določitev pristnosti zadevnih dokumentov ali pravega porekla izdelkov, poslati pristojnim organov drugo obvestilo. Glede na odgovor kamboških organov, ki ga je carinski organ pridobil v zvezi s preverjanjem obrazca A KHSI90440913, bi bila po presoji sodišča dolžnost carinskega organa, da pridobi dodatne informacije. Zaključki na podlagi navedenih ugotovitev imajo namreč za posledico naknadno vknjižbo carinskega dolga po prvem odstavku 220. člena CZS.

Iz točke b) drugega odstavka 220. člena CZS pa izhaja, da se naknadna vknjižba ne opravi: če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Iz prvega pododstavka člena 220 (2) (b) CZS pa izhaja, da če se preferencialni status ugotovi na podlagi upravnega sodelovanja, v katero so vključeni organi tretje države, ki izdajo potrdilo, in se za to potrdilo izkaže, da je nepravilno, velja, da gre za napako, ki je ni bilo mogoče odkriti v smislu prvega pododstavka. Izdaja nepravilnega potrdila kljub temu ne pomeni napake, če so bili podlaga za potrdilo nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, razen, če je več kot očitno, da so se organi, ki so ga izdali, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave (drugi pododstavek). Zavezana oseba se lahko sklicuje, da je ravnala v dobri veri, če lahko dokaže, da je ob teh trgovinskih dejanjih poskrbela, da so bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni (tretji pododstavek).

Ker v konkretni zadevi carinski organ ni postopal skladno z določili 94. člena Izvedbene uredbe, saj v okviru upravnega sodelovanja ni pridobil izidov oziroma ni pridobil takšnih izidov, da bi iz njih bilo mogoče nesporno zaključiti, ali gre pri predmetnem blagu za blago, ki ima preferencialno obravnavo oziroma za blago, ki nima preferencialne obravnave (tretji odstavek 94. člena Izvedbene uredbe), je po mnenju sodišča preuranjeno zaključil, da so podani pogoji za naknadno vknjižbo uvoznih dajatev po prvem odstavku 220. člena CZS. Pri tem se carinski organ tudi ni opredelil ali morda niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 220. člena CZS, zaradi katerih se naknadna vknjižba dajatev ne opravi. Zato je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena so pravila postopka, posledično je materialno pravo nepravilno uporabljeno. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti iz navedenih razlogov, sodišče vseh ostalih tožnikovih ugovorov niti ni presojalo.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v primeru, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožniku priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR.