Jedro

Tožena stranka bi morala za vsako zemljišče, na katerem stoji daljnovodni steber preveriti, ali gre res za stavbno zemljišče, ki leži na takem območju oziroma je tako opremljeno, da se šteje za stavbno zemljišče v smislu 2. odstavka 58. člena ZSZ in da se za njegovo uporabo v skladu z zakonom sploh lahko odmeri nadomestilo. Po mnenju sodišča še ne pomeni, da bi bilo predpis lokalne skupnosti, ki bi bil v nasprotju z zakonom, s tem pa v nasprotju s 3. odstavkom 153. člena Ustave RS, mogoče oziroma treba razlagati oziroma uporabiti samo tako, kot izhaja le iz besedila njegovih določb, ne oziraje se na določbe zakona, kolikor le te drugače urejajo določeno pravno razmerje. Upravni organ namreč s tem, ko pri odločanju v posamični upravni stvari razlaga oziroma uporabi določilo podzakonskega predpisa v skladu z zakonsko normo, ne prevzema pristojnosti Ustavnega sodišča, saj skladnost predpisa z zakonom ne presoja in abstracto, pač pa ga le uporablja v okviru, ki ga določa 2. odstavek 120. člena Ustave RS.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave RS, Glavni urad z dne 5. 11. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.¤Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A. - Izpostave A. z dne 16. 7. 1998, s katero je bilo tožniku za leto 1998 odmerjeno nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča za 46 daljnovodnih stebrov preko katerih poteka 110 KW daljnovod v Občini Rače-Fram v izmeri 4600 m2 v znesku 2.980.800,00 SIT. S to odločbo je bila nadomeščena odločba z dne 12. 2. 1998. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ pravilno odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ker gre za javno dajatev, ki se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča ne glede na njegovo namembnost, lego, komunalno opremljenost in druge okoliščine, ki vplivajo na njegovo uporabnost. Iz teh razlogov se po mnenju tožene stranke nadomestilo lahko pobira tudi za zemljišča, ki so v naravi kmetijska zemljišča. Glede pritožbenega ugovora, da tožnik ni lastnik spornih zemljišč, tožena stranka v obrazložitvi odgovori, da ga šteje za uporabnika zemljišč, ker ima dejansko in pravno možnost uporabe zemljišč, na kateri so postavljeni daljnovodni stebri oziroma preko katerih poteka daljnovod. Tožena stranka pravilnost uporabe določb Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Rače-Fram s strani prvostopnega organa utemeljuje tako, da je davčni organ dolžan uporabljati določbe spornega odloka zato, ker ga je v okviru svojih pristojnosti izdal pristojni občinski organ, ker še vedno velja in zoper njegova določila še ni bil sprožen postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti, na podlagi katerega bi bile njegove določbe razveljavljene ali odpravljene.

Toženi stranki še pojasni, da je v primeru, da je občinski odlok, ki je v nasprotju z zakonom ali zakonskim predpisom, sicer resda ustavno izpodbojen, vendar še vedno zavezujoč do prenehanja pravne veljavnosti. Materialno pravno je svojo odločitev tožena stranka in pred njo organ prve stopnje oprl na določbo 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in 33/89, v nadaljevanju ZSZ) in na določbe 11. člena Odloka o nadomestilu za uporabo za uporabo stavbnega zemljišča Občine Rače-Fram (Medobčinski uradni vestnik št. 14/96 in 16/97, v nadaljevanju Odlok).

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnih predpisov in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka ne odkupuje zemljišč po katerih poteka daljnovod, ker zadostuje, da je ustanovljena služnost postavitve stebrov oziroma služnost prehoda tokovodnikov preko zemljišča. Tako zemljišče še naprej obdeluje in ima v lasti dosedanji lastnik. Z izgradnjo daljnovoda tožeča stranka ne pridobi nobenega od statusov "uporabnika" zemljišča po 62. členu ZSZ, zato tudi iz tega razloga ne more biti zavezanec. Stojno mesto daljnovoda obsega površino 16 m2 in ta del zemljišča lastnik res ne more obdelovati, zato bi bilo prav, da od te površine ne plačuje katastrskega dohodka, v nobenem primeru pa to ne pomeni, da je s tem zemljišče postalo kakorkoli "stavbno" v smislu, kot določa ZSZ. To zemljišče ni odmerjeno, nima svoje parcelne številke, ostaja pa tudi v lasti dosedanjega lastnika. Tokovodniki so speljani po zraku in za njihovo normalno rabo ni potrebno nič več kot stojno mesto v navedeni izmeri. Kadar in kar je potrebno storiti v zvezi z vzdrževanjem daljnovoda se izvede v okviru služnosti postavitve in vzdrževanja daljnovoda, pridobljene od lastnikov zemljišč. Po mnenju tožnika določbe Odloka niso v skladu z določbami ZSZ. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbo tožene stranke in odločbo prvostopnega organa ter toženi stranki naloži povrnitev 2.980.800,00 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi in plačilo stroškov sodnega postopka, podrejeno pa predlaga, da sodišče odločbi obeh organov odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku prijavilo z vlogo z dne 3. 1. 2002. Tožba je utemeljena.

Drugi odstavek 58. člena ZSZ določa območja, za katera se nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč plačuje, in sicer so to območja mest in naselij mestnega značaja, območja, ki so določena za stanovanjsko ali drugačno kompleksno graditev, območja, za katera je sprejet prostorski izvedbeni načrt in druga območja, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Glede na navedeno je napačno stališče tožene stranke, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, in sicer, da se nadomestilo kot javna dajatev plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, ne glede na to, kakšna je namembnost, lega, komunalna opremljenost zemljišča ali druge okoliščine, ki vplivajo na njegovo uporabnost in se glede na to stališče nadomestilo plačuje tudi za uporabo kmetijskih zemljišč. Iz navedenega mnenja je razbrati, da je tožena stranka zemljišče samo zaradi tega, ker na njem stoji daljnovodni steber, avtomatično štela za stavbno zemljišče in ni preverjala, ali so sporna zemljišča komunalno opremljena, kakšna je njihova lega, namembnost, predvsem pa ni preverila, ali zemljišča, na katerih stojijo daljnovodni stebri in pri katerih daljnovodi potekajo, res ležijo na območju, kjer se v skladu z določbo 2. odstavka 58. člena ZSZ sploh sme odmerjati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Zato je utemeljen tožbeni ugovor, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

Tožena stranka bi morala za vsako zemljišče, na katerem stoji daljnovodni steber preveriti, ali gre res za stavbno zemljišče, ki leži na takem območju oziroma je tako opremljeno, da se šteje za stavbno zemljišče v smislu 2. odstavka 58. člena ZSZ in da se za njegovo uporabo v skladu z zakonom sploh lahko odmeri nadomestilo. Sodišče se ne strinja tudi s stališčem tožene stranke, da je potrebno uporabljati vsak podzakonski predpis, dokler ni razveljavljen, tudi če upravni organ ugotovi njegovo neskladje z zakonom kljub določbam 4. alinee 1. odstavka 160. člena Ustave RS in določbam 45. in sledečih členov Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/95, v nadaljevanju ZUstS). Po določbi 2. odstavka 120. člena Ustave RS upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov, v skladu z določbo 4. odstavka 153. člena Ustave RS pa morajo biti posamični akti državnih organov utemeljeni na zakonu ali zakonitem predpisu. Med zakonite predpise v smislu navedene določbe je treba šteti tudi predpise lokalnih skupnosti, vendar to po mnenju sodišča še ne pomeni, da bi bilo predpis lokalne skupnosti, ki bi bil v nasprotju z zakonom, s tem pa v nasprotju s 3. odstavkom 153. člena Ustave RS, mogoče oziroma treba razlagati oziroma uporabiti samo tako, kot izhaja le iz besedila njegovih določb, ne oziraje se na določbe zakona, kolikor le te drugače urejajo določeno pravno razmerje. Upravni organ namreč s tem, ko pri odločanju v posamični upravni stvari razlaga oziroma uporabi določilo podzakonskega predpisa v skladu z zakonsko normo, ne prevzema pristojnosti Ustavnega sodišča, saj skladnost predpisa z zakonom ne presoja in abstracto, pač pa ga le uporablja v okviru, ki ga določa 2. odstavek 120. člena Ustave RS. Šele pod pogojem, da bi tožena stranka na podlagi vseh pravno relevantnih dejstev ugotovila, da daljnovodni stebri stojijo na stavbnih zemljiščih v smislu 2. odstavka 58. člena ZSZ, bi lahko v skladu s pogoji in nameni 2. in 4. odstavka 60. člena ZSZ in v skladu z naravo samega nadomestila uporabila določbe Odloka, in sicer samo v delu (1. odstavek 11. člena), ki v skladu z nameni in pogoji ZSZ določa, da se nadomestilo za uporabo poslovnih površin plačuje od površine, na kateri so zgrajeni daljnovodi, to je v spornem primeru od same stojne površine daljnovodnega stebra v izmeri 16 m2. Glede na navedeno je tožena stranka napačno uporabila materialni predpis, in sicer zato, ker pri uporabi 3. odstavka 11. člena Odloka oziroma pri njegovi razlagi ni upoštevala določb 2. odstavka 58. člena in določb 2. in 4. odstavka 60. člena ZSZ. Iz spisa tudi ni razbrati, da bi tožena stranka ugotavljala, ali je tožeča stranka res neposredni uporabnik zemljišč in ima dejansko in pravno možnost uporabe zemljišča, kot je navedla v obrazložitvi svoje odločbe. V primeru, da bo ugotovljeno, da v spornem primeru gre za uporabo stavbnih zemljišč, bo potrebno preveriti tudi, ali za tožečo stranko iz služnostne pravice izhajajo taka upravičenja, da jo je v skladu s 1. odstavkom 62. člena ZSZ šteti za neposrednega uporabnika stavbnega zemljišča, ki je zavezan za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Glede na to, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejansko stanje in ni pravilno uporabila materialnega predpisa, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo le ta morala upoštevati stališče, ki ga je sodišče zavzelo v tej sodbi in ponovno odločiti v roku določenem v 3. odstavku 60. člena ZUS, ki teče od pravnomočnosti sodbe.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru, glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.