Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Ker je prišlo do tožnikove predčasne upokojitve na podlagi njegove pravice do izbire in njegove lastne odločitve, je ta odločitev povzročila tudi razliko med plačo, ki bi jo prejemal, če bi še delal, in med pokojnino. Pri nastanku te razlike ni nedopustnega ravnanja tožene stranke in zato tudi ne vzročne zveze med škodo in takim ravnanjem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je zbolel zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu pod diagnozo plaki parietalne plevre in se s 01.07.1997 pri 47 letih predčasno upokojil s polno pokojnino pod ugodnimi pogoji Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Ur. l. RS, št. 56/96, 35/98, 86/2000 - ZPPPAI). Zahteval je odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - s plačevanjem mesečne rente. Sodišče prve stopnje mu je za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo celotno (za to obliko nepremoženjske škode) zahtevano odškodnino 1,500.000,00 SIT, za strah 5,000.000,00 SIT (od zahtevanih 12,000.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 3,000.000,00 SIT (od zahtevanih 10,000.000,00 SIT) in toženi stranki tako naložilo plačilo skupne odškodnine za nepremoženjsko škodo 9,500.000,00 SIT, medtem ko je presežno zahtevanih 14,000.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo in vseh zahtevanih 793.271,00 SIT za premoženjsko škodo, vključno z zahtevkom za plačevanje 79.327,00 SIT mesečne rente od 01.05.1998 dalje, zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (le glede odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo) zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožniku na prvi stopnji prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 3,900.000,00 SIT - torej na 5,600.000,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo.

Izpodbija jo v delu, v katerem je bila njegova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnjena in pritožbi tožene stranke delno ugodeno, pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode ocenjuje kot zmotno stališče, da ta oblika škode ni posledica nedopustnega ravnanja tožene stranke, saj velja zanjo enako kot za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo in za katero sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je posledica uporabe škodljivih snovi pri proizvodnji, ki je povzročila bolezenske spremembe tožnika. Za predčasno upokojitev se je tožnik z namenom izločitve iz njemu nevarnega okolja res sam odločil, vendar ne prostovoljno ali samovoljno, saj je s tem prispeval le k zmanjšanju škode, ki mu nastaja po krivdi tožene stranke. To pa je privedlo do tožnikovega gmotnega prikrajšanja, ki ga je v tožbi po obsegu natančno opredelil in je zato zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka po mnenju tožnika materialnopravno zmotna. V nadaljevanju revizijskih navedb tožnik graja odločitev sodišča druge stopnje o znižanju s sodbo sodišča prve stopnje prisojene mu odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ob odločanju o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi bilo treba po njegovem mnenju poleg vseh ugotovljenih dejstev upoštevati, da je bil relativno zelo mlad upokojen in s tem uvrščen v kategorijo ljudi, ki so v družbi na delovnem in produkcijskem področju odpisani. To dejstvo navdaja tožnika z občutkom nemočnosti in mu povzroča duševno trpljenje, ki ga upravičuje do odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v višini, prisojeni mu s sodbo sodišča prve stopnje. Po mnenju tožnika je materialnopravno zmotna tudi odločitev sodišča druge stopnje o znižanju odškodnine za strah, saj tožnika stalno spremlja grozeča nevarnost bolezni, ki bi ga pahnila v prezgodnjo smrt. V stiku z azbestom je bil ves čas od petnajstega leta svoje starosti, ko se je zaposlil pri toženi stranki, ki je uporabo te surovine v proizvodnem procesu skozi vsa leta intenzivno povečevala. Zato se zaveda, da je doba njegovega preživetja kratka, saj je prognoza zanj neugodna, ob tem pa se ves čas sooča z dejstvom umiranja ljudi iz njegove okolice, ki so živeli v podobnih zdravstveno neustreznih razmerah z boleznijo, enako ali podobno tožnikovi. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo drugostopne sodbe, podredno pa njeno razveljavitev v tem obsegu in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo in št. 2/2004) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč za zavrnitev zahtevka za povrnitev premoženjske škode, ki jo je tožnik opredelil s prikrajšanjem zaradi razlike med plačo in pokojnino v višini 79.327,00 SIT mesečno in zahteval njeno plačilo v enkratnem znesku za obdobje desetih mesecev pred vložitvijo tožbe natekle razlike, od vložitve tožbe dalje pa v obliki plačevanja mesečne rente. Za to obliko zatrjevane premoženjske škode tožnika sta sodišči ugotovili, da ni posledica nedopustnega ravnanja tožene stranke, saj je imel tožnik možnost oziroma pravico izbire, ali se bo predčasno upokojil s polno pokojnino ali ne. Tožnikovemu ugovoru v reviziji o pogojenosti te njegove odločitve z medicinskimi razlogi in z namenom zmanjšanja škode ni mogoče pritrditi, saj so medicinski razlogi narekovali le tožnikovo odstranitev iz delovnega okolja, v katerem bi bil izpostavljen kvarnemu vplivu azbestnega prahu. Z odločbo ZPIZ z dne 12.5.1997, ki jo je priložil tožbi tožnik in je upoštevana v razlogih izpodbijane sodbe, je bila namreč tožniku priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo v okolju brez sleherne prisotnosti azbestnega prahu (in ne morda pravica do invalidske upokojitve). Tožnikova pravica nadaljevanja z rednim delom v polnem delovnem času pod temi pogoji torej ni bila okrnjena. Tej pravici pa je bila z uveljavitvijo ZPPPAI pridružena kot možnost izbire na strani tožnika - torej njemu v prid in ne v breme - še pravica do predčasne upokojitve pod ugodnejšimi pogoji iz 7. člena navedenega zakona. Zato ni opore za sklep, da tožnikova odločitev za drugo možnost ni bila svobodna oziroma da mu je bila morda vsiljena. Ker je prišlo do tožnikove predčasne upokojitve na podlagi njegove pravice do izbire in njegove lastne odločitve, je ta odločitev povzročila tudi razliko med plačo, ki bi jo prejemal, če bi še delal, in med pokojnino. To pomeni, da niso izpolnjeni kumulativno zahtevani pogoji za obstoj civilnega delikta iz 154. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in da je zato tožnikov zahtevek za povrnitev premoženjske škode materialnopravno neutemeljen.

Neutemeljena je tudi revizijska graja z izpodbijano sodbo tožniku prisojene odškodnine (kot prenizke) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (v znesku 1,800.000,00 SIT) in za strah (v znesku 2,300.000,00 SIT). Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, izhaja, da gre pri tožniku trenutno za blago - najlažjo obliko azbestnega obolenja (za plake parietalne plevre, opredeljene kot bolezni plevre iz 2. točke 2. člena Pravilnika o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu - Ur. l. RS, št. 26/97), da je stanje bolezni trenutno stabilno in da se zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti odraža v njegovi nesposobnosti za dela v okolju, onesnaženem z azbestom, fibrogenimi ali karcinogenimi snovmi ter v tem, da zanj niso primerne dejavnosti, pri katerih nastanejo intenzivne potrebe organizma po kisiku. Za odločanje o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pomembne okoliščine je sodišče druge stopnje ustrezno upoštevalo; v reviziji poudarjena trditev o uvrstitvi tožnika zaradi njegove upokojitve v kategorijo na delovnem in produkcijskem področju odpisanih ljudi pa ne terja drugačne odločitve o višini odškodnine za to obliko nepremoženjske škode spričo doslej že pojasnjenega ustreznega upoštevanja tožnikove prizadetosti v njegovi duševni sferi zaradi zmanjšane delovne sposobnosti, medtem ko je predčasna upokojitev tožnika odraz njegove lastne odločitve. Tudi ob odločanju o višini odškodnine za strah je sodišče druge stopnje že ustrezno upoštevalo vse v reviziji ponovljene okoliščine, pri čemer je glede tožniku prisojenih odškodnin za obe v revizijskem postopku še aktualni obliki nepremoženjske škode še zlasti pomembno, da sta v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih primerno umeščeni v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Zato tožnik neutemeljeno uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava iz 200. in 203. člena ZOR.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo revizijo. Tožnik in tožena stranka morata sama nositi svoje stroške revizijskega postopka - tožnik zato, ker z revizijo ni uspel, tožena stranka pa zato, ker njenih stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo spričo njegove vsebine ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).