Jedro

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je namreč treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.

Določba petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III se nanaša tudi na primere prosilcev, ki so prvo državo članico zapustili (in s tem tam vloženo prošnjo implicitno umaknili) med postopkom določanja države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje. V tem primeru je država članica odgovorna za njihov ponovni sprejem zaradi "dokončanja postopka določanja odgovorne države članice."

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

**Povzetek navedb strank v upravnem sporu**

1. Tožnik, ki naj bi bil državljan Kraljevine Maroko, je 2. 2. 2024 vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-6185/2023/10 (1222-19) z dne 24. 1. 2024 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je bilo odločeno, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrže (1. točka izreka) in da bo na podlagi meril določenih v Uredbi Dublin III1 predan Republiki Hrvaški, kot odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje (2. točka izreka). S 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je bilo določeno časovno obdobje, v katerem bo predaja tožnika izvršena. Tožnik v tožbi kot bistveno navaja: - da tožena stranka v izpodbijanem sklepu neutemeljeno ločuje med ravnanji policije in ravnanji uradnih oseb v postopku mednarodne zaščite; - da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni opredelila do celotne dokumentacije, ki jo je v postopku predložil tožnik po pooblaščencu oziroma to dokumentacijo napačno razlaga. Informacije, ki bi bile tožniku v korist, tožena stranka šteje za brezpredmetne oz. se do njih ne opredeljuje (npr. informacije o tem, kako v Republiki Hrvaški ravnajo z ilegalnimi pribežniki); - da je napačno stališče tožene stranke, da sodb sodišč različnih držav v zvezi z nevračanjem oseb na Hrvaško, ne gre posploševati za vse primere predaj. Iz sodb namreč izhajajo opozorila na sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, zaradi katerih so odredbe o vračanju nezakonite, in to ne glede na to, če iz sodb izhaja, da je šlo le za začasne prekinitve predaj; - da glede na predložene sodbe različnih držav ne drži zaključek tožene stranke, da se dublinske predaje izvajajo. Gre za posploševanje, saj je jasno, da se ne izvajajo v vseh državah, tj. tistih, ki so opozorila na "push backe" tudi pri dublinskih povratnikih; - da ne glede na to, da je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo tožnika in ne glede na njena splošna zagotovila, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka, to ne pomeni, da bo ravnanje vseh hrvaških organov do tožnika zakonito in primerno; - da zaključek tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da bo moral tožnik po predaji Republiki Hrvaški ponovno podati namero za vložitev prošnje, ni smiseln in je v nasprotju z 18. členom Uredbe Dublin III. Če je Republika Hrvaška odgovorna država, se šteje, da je tožnik prošnjo že podal in bi se morala ta ponovno obravnavati in postopek dokončati. O isti zadevi ne moreta teči dva postopka. Če pa mora tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško prošnjo ponovno podati, potem "stare" prošnje ni, postopek ne teče in se ne more dokončati, kar pomeni, da Republika Hrvaška ne more biti odgovorna država.

2. Tožnik v tožbi sodišču predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podredno pa odpravo in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Hkrati s tožbo je sodišču predlagal tudi izdajo začasne odredbe. Navedel je, da bi mu že s samo predajo Republiki Hrvaški nastala težko popravljiva škoda. Glede na to tožnik sodišču predlaga, da odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu. Z izdajo predlagane začasne odredbe namreč javni interes ne bi bil v ničemer prizadet. 3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, da tožbo zavrne. Navedla je, da je pri izdaji izpodbijanega sklepa sledila aktualni sodni praksi, iz katere izhaja, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopkih mednarodne zaščite na Hrvaškem, bistveno, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je oseba imela status prosilca za mednarodno zaščito. Tudi, če je bilo ravnanje hrvaške policije neprimerno, to ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite. Če tožnik v policijskem postopku na Hrvaškem ni imel tolmača, to še ne pomeni, da ga ne bo imel, ko bo tja vrnjen v dublinskem postopku. Tožnik v času bivanja na Hrvaškem ni imel stika z uradnimi osebami, ki so pristojne za vodenje azilnih postopkov, razen z osebo, ki mu je odprla vrata azilnega doma. Sodbe sodišč drugih držav članic, na katere se sklicuje tožnik in ki opisujejo "push backe", se nanašajo na tujce, ne pa na osebe, ki so predane v dublinskem postopku. Iz najnovejših poročil AIDA in EUAA izhaja, da je dublinskih povratnikom na Hrvaškem dostop do azilnega postopka omogočen. Enako izhaja iz splošnega zagotovila, ki ga je tožena stranka prejela od hrvaških organov. Tožnik v postopku ni zatrjeval takšnih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, da bi bilo na njihovi podlagi utemeljeno domnevati na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Zgolj na podlagi tožnikovih slabih izkušenj v konkretni policijski obravnavi tožena stranka takšnega zaključka ne more narediti.

**Dokazni postopek**

4. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je v dokaznem postopku pregledalo in prebralo listine v sodnem spisu, in sicer: Informacije o stanju na Hrvaškem z dne 22. 9. 2023 (A3), Komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško z dne 8. 12. 2023 (A4), elektronsko sporočilo z dne 21. 6. 2023 (B2) in dele poročila AIDA z dne 26. 6. 2023, dele poročila EUAA z dne 4. 7. 2023 ter statistiko predaj (vse B3). Poleg naštetih listin je pregledalo in prebralo tudi ostale listine v spisu, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**O utemeljenosti tožbe** _- Povzetek vsebine izpodbijanega sklepa_

5. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, ki določa, da lahko pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril določenih v Uredbi 604/2013/EU ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU. V skladu z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 pristojni organ v primeru zavrženja prošnje na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 v sklepu določi, katera država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU je odgovorna za obravnavo prošnje. Pravna podlaga za izvedbo predaje tej državi pa je prvi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III.

6. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da je tožnik 11. 10. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Njegova istovetnost v postopku ni bila nesporno ugotovljena. Po odvzemu prstnih odtisov je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik že vpisan v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito, in sicer 24. 9. 2023 v Republiki Hrvaški, ki jo je tožena stranka zaprosila za ponoven sprejem. Dne 7. 11. 2023 je prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca. S tožnikom je bil v prisotnosti njegove pooblaščenke opravljen osebni razgovor, katerega vsebino je tožena stranka povzela v izpodbijanem sklepu. Bistvo tožnikovih izjav je bilo, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker je bil tam izpostavljen fizičnemu nasilju s strani hrvaške policije. Na ozemlje Republike Hrvaške je uspel priti šele v tretjem poskusu. Po oddaji pristnih odtisov je šel za manj kot dan v azilni dom v Zagrebu, od tam pa je pot nadaljeval v Slovenijo. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu nadalje navedla, da je v postopku obravnavala tudi določene listine, ki jih je predložila tožnikova pooblaščenka, in sicer "Informacije o stanju v Republiki Hrvaški", vprašanje naslovljeno na Hrvaški pravni center (v nadaljevanju HPV) in njegov odgovor. Obravnavan je bil tudi dokument "Informacije o dublinskih povratnikih v Republika Hrvaško", ki jih je pridobila in tožniku vročila tožena stranka. Tožena stranke se v izpodbijanem sklepu sklicuje na sodno prakso, iz katere izhaja, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. To velja tudi v situaciji kot je konkretna, ko tožnik zatrjuje grdo ravnanje policistov po prečkanju meje med BIH in Republiko Hrvaško. Tožnikova izjava, da se na Hrvaško ne želi vrniti zaradi neprijetne obravnave s strani obmejne policije, tako za odločitev tožene stranke ni relevantna. V zvezi s tožnikovo izjavo o prisilno odvzetih prstnih odtisih tožena stranka opozarja na prvi odstavek 6. člena Uredbe EU št. 603/2013. Glede zatrjevane odsotnosti tolmača v policijskem postopku tožena stranka opozarja na to, da je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da je prejel nek dokument v arabskem jeziku, ki ga je razumel. Ko bo predan v dublinskem postopku, bo tolmača zanesljivo imel. Tožnik stika z uradnimi osebami, ki so pristojne za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, ni imel, saj je azilni dom zapustil še pred obravnavo prošnje. Izjave, ki jih je tožnik podal na osebnem razgovoru, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Tožnik je opisoval težave v policijskem postopku, ne pa v postopku mednarodne zaščite. V postopku so bile obravnavane tudi listine, ki jih je toženi stranki dodatno posredovala pooblaščenka tožnika, in sicer "Komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško". Glede "Informacij o stanju na Hrvaškem" je tožena stranka navedla, da se večina teh informacij nanaša na ravnanja z ilegalnimi pribežniki, ki vstopijo na ozemlje Republike Hrvaške, kar pomeni, da gre za tujce in ne za prosilce za azil. V nasprotju s tem iz zadnjega poročila AIDA in EUAA, ki sta zaupanja vredna vira, izhaja, da prosilci, ki so predani Hrvaški iz drugih držav članic, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. V zvezi s sodbami sodišč drugih držav članic, ki so bile prav tako predložene v upravnem postopku, je tožena stranka v izpodbijanem sklepu navedla, da gre za odločitve v konkretnih primerih, ki za obravnavano zadevo niso relevantne in jih ne gre posploševati na vse primere predaj. Bistveno je, da prosilce ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške sprejmejo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite, nato pa so nastanjeni v azilni dom. Prosilce v Republiki Hrvaški, tako kot v vseh ostalih državah članicah EU, azilni postopek varuje pred vrnitvijo v izvorno državo, dokler ta ni pravnomočno končan. Primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v BIH oz. Srbijo, sodna praksa drugih držav članic ne omenja. Prav tako toženi stranki niso znani dokumenti ESČP ali Sveta Evrope, iz katerih bi izhajalo, da je azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen. Da se predaje Republiki Hrvaški neprekinjeno izvajajo, potrjujejo podatki o številu predaj, ki so objavljeni na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve. V zvezi z odgovorom HPC, ki ga je predložil tožnik, je tožena stranka navedla, da ta potrjuje, da je sprejem dublinskih povratnikov v domeni Ministrstva za notranje zadeve. Zgolj dejstvo, da HPC ni več prisoten v sprejemnih centrih za prosilce, pa ne more pomeniti, da se je za prosilce karkoli spremenilo - prosilci so še vedno nameščeni v sprejemnih centrih. Po izvedenem postopku je tožena stranka zaključila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

_- O bistvu spora_

7. Iz tožbenih navedb, v okviru katerih sodišče v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu preizkuša dejansko stanje, izhaja, da tožnik v tej zadevi trdi, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu napačno zaključila, da ni ovir za njegovo predajo Republiki Hrvaški. Po oceni tožnika so bile namreč v postopku izkazane sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku, ki preprečujejo predajo. Tožena stranka bi morala upoštevati izjave tožnika o ravnanju hrvaške obmejne policije, ne pa jih označiti za nepomembne, ker ne gre za ravnanja uradnih oseb v postopku mednarodne zaščite. Takšno stališče tožnika potrjujejo tudi listine oz. dokumenti, ki jih je predložil v predhodnem postopku, do katerih se tožena stranka ni zadostno oz. ustrezno opredelila. Nadalje tožnik v tožbi nasprotuje tudi zaključku tožene stranke o tem, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje. Ta zaključek namreč ni logičen glede na to, da je tožena stranka hkrati navedla, da bo moral tožnik po predaji v Republiki Hrvaški še enkrat podati namero za vložitev prošnje, iz česar se da razumeti, da "stare" prošnje ni. Če je temu tako, Republika Hrvaška ne more biti odgovorna za njeno obravnavo.

_- O nespornih dejstvih_

8. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik, kot državljan Kraljevine Maroko, 11. 10. 2023 v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da je tožena stranka po vnosu njegovih prstnih odtisov v sistem EURODAC ugotovila, da je bil tožnik v to evidenco kot prosilec za mednarodno zaščito že vnesen 24. 9. 2023 v Republiki Hrvaški; da je tožena stranka 24. 10. 2023 na podlagi točke b prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III na Republiko Hrvaško naslovila zahtevo za ponovni sprejem tožnika, na katero je ta 7. 11. 2023 odgovorila, da bo na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III tožnika ponovno sprejela. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III je bil 14. 11. 2023 s tožnikom opravljen osebni razgovor.

_- O Uredbi Dublin III_

9. V Evropski uniji je bila na podlagi odločitve o skupni azilni politiki (kot prenovitev Uredbe sveta št. 343/2003) sprejeta Uredba Dublin III, ki ureja merila in mehanizme za določitev države članice EU, ki bo odgovorna za vsebinsko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (1. člen Uredbe Dublin III). Cilj omenjene uredbe je zagotovitev učinkovitega dostopa do postopka priznanja mednarodne zaščite, preprečitev prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah EU oz. izbirali odgovorno državo članico EU, ter zagotovitev solidarnosti med državami. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III tako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki je vložena na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, obravnava ena sama država, ki je za to odgovorna glede na merila, ki so določena v III. poglavju omenjene uredbe, določen pa je tudi postopek predaje tej državi.

10. Zgoraj opisani skupni evropski azilni sistem pa je lahko učinkovit le pod pogojem, da temelji na domnevi, da vse države članice EU spoštujejo mednarodne instrumente varstva človekovih pravic (vključno s pravicami, ki temeljijo na Ženevski konvenciji, EKČP in Listini EU o temeljnih pravicah) in da izpolnjujejo obveznosti, ki izhajajo iz direktiv, ki se nanašajo na področje mednarodne zaščite. Gre za načelo medsebojnega zaupanja, v skladu s katerim se domneva, da so vse države članice EU varne tretje države, in je praviloma predaja prosilca drugi državi članici EU brez vsebinske presoje njegove prošnje dopustna.2 Vendar pa meddržavno zaupanje ni absolutno. Prosilec mora imeti možnost, da domnevo o varnosti države članice EU izpodbije.

_- O sistemskih pomanjkljivostih_

11. Izpodbiti jo je mogoče na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, to je v primeru utemeljene domneve, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi za prosilca lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) oz. v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen takšni nevarnosti. Za namene uporabe 4. člena Listine torej ni pomembno, ali resna nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III, nastane ob predaji, med postopkom za priznanje mednarodne zaščite ali po njem.3 V okviru opisane presoje je potrebno ugotoviti, ali bo imel posameznik dostop do ustreznega postopka za priznanje mednarodne zaščite in kakšni so pogoji pridržanja ali življenjski pogoji prosilcev za mednarodno zaščito v državi sprejema.4

12. Sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločitev o predaji, kadar ima na voljo elemente, ki jih je zadevna oseba predložila, da bi dokazala obstoj take nevarnosti, mora na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo EU, preučiti resničnost pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb.5

13. SEU je tudi sprejelo stališče, da se država članica v skladu s 4. členom Listine pri presoji ne sme omejiti na to, da upošteva zgolj izjave tretje države, ali na to, da je ta država sprejela mednarodne pogodbe, ki načeloma zagotavljajo spoštovanje temeljnih pravic. Pristojni organ se mora za namen te preveritve opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene elemente, ki lahko med drugim izhajajo iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, sodne odločbe tretje države prosilke ter odločbe, poročila in drugi dokumenti, ki jih pripravijo organi Sveta Evrope ali organi v okviru sistema Združenih narodov.6

14. Iz tožbe izhaja, da tožnik zatrjuje, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti pri dostopu do azilnega postopka zaradi ravnanj hrvaške policije na meji med BIH in Republiko Hrvaško. To naj bi izhajalo iz predloženih dokumentov in izjav, ki jih je podal na osebnem razgovoru. Tam je navedel, da je bil izpostavljen fizičnemu nasilju s strani hrvaške policije, saj ga je ta fizično napadla. Moral je čepeti, takrat ga je policist udaril v ramo, zaradi česar ima še zdaj bolečine. Razbili so mu očala. Ko je prvič poskušal prečkati mejo 21. 9. 2023 je bil izpostavljen fizičnemu nasilju. Drugi poskus vstopa je bil 24. 9. 2023, a je bil vrnjen na mejo od koder je prišel. V tretjem poskusu je uspel, prstne odtise je dal proti svoji volji. Dali so mu neko vrečko, da je pobiral smeti. Zelo ga je zeblo, niso mu dovolili na toplo. Zunaj je moral stati dve uri, ker je deževalo je bil moker in ga je zeblo. Na policijski postaji so ga dali v neko sobo, ki ni bila ogrevana. Fotografirali so ga in moral je dati prstne odtise. Postopek je trajal pet ur, nato so ga odpeljali v Zagreb in rekli naj gre v Slovenijo. Ker je bilo ponoči, se je odpeljal do kampa. Tam je dobil vrečko s hrano, prespal je v dvorani. Naslednji dan je dobil zajtrk, kosilo, nato pa so odšli.

15. V tej zadevi je torej ključno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Po presoji sodišča izjave, ki jih je podal tožnik v predhodnem postopku, same po sebi, tj. brez drugih navedb in dokazov o sistemskih pomanjkljivostih, ne utemeljujejo zaključka, da predaja tožnika Republiki Hrvaški, ker ta ni varna država članica, ni dopustna. Pri presoji dopustnosti predaje posameznika drugi državi članici je treba ugotavljati, ali obstaja resnična nevarnost, da bo konkretni posameznik v prihodnosti izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Zato predaje v drugo državo sama po sebi ne more preprečiti ugotovitev, da je bil posameznik v preteklosti morebiti že izpostavljen nečloveškemu ravnanju.7 To konkretno pomeni, da četudi so izjave tožnika o dvakratnem neuspelem poskusu prehoda meje in fizičnem nasilju hrvaške obmejne policije (ki so skopo konkretizirane), resnične, niso pravno pomembne, saj ni šlo za ravnanje pristojnih organov v okviru postopka mednarodne zaščite, v katerega bo tožnik vrnjen.

16. Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je namreč treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Če ni informacij, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem Uredbi Dublin III v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, ni mogoče govoriti o obstoju utemeljenih razlogov za domnevo, da bo ta prosilec med postopkom obravnave prošnje in po koncu postopka izpostavljen nevarnosti kršitve načela nevračanja. To velja tudi v primeru, ko posamezna država pri dostopu prosilcev za mednarodno zaščito na njeno ozemlje dopušča prakse, s katerimi se kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnik po predaji v postopku sprejema po Uredbi Dublin III namreč ne bo (več) v zgoraj opisanih okoliščinah, v katerih se lahko odrazijo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka.8

17. Zgoraj opisano stališče potrjuje tudi nedavna odločitev SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024. V njej je sodišče med drugim navedlo: "63. _V zvezi s tem bo moralo po eni strani preučiti, ali obstajajo resni in dokazani razlogi za domnevo, da bi bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari v primeru predaje izpostavljena dejanski nevarnosti, da bi bila ponovno napotena na mejo med Poljsko in Belorusijo, kjer bi bila nezakonito vrnjena v Belorusijo in morda pred tem še pridržana na mejnem prehodu, in po drugi strani, ali bi jo taki ukrepi ali taki praksi izpostavili položaju skrajnega materialnega pomanjkanja, v katerem ne bi mogla zadovoljiti niti svojih najosnovnejših potreb, kot so potreba po hrani, umivanju in namestitvi, in ki bi škodovali njenemu telesnemu ali duševnemu zdravju ali bi jo privedli do položaja poslabšanja, ki ni v skladu s človeškim dostojanstvom, s tem, da bi bila postavljena v tako resen položaj, ki ga je mogoče izenačiti z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem … 64. Pri tej presoji je treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico, in ne položaj, v katerem je bil, ko je prvič vstopil na ozemlje te države članice … 65. Glede na vse predhodne preudarke je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III razlagati tako, da dejstvo, da je država članica, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje državljana tretje države za mednarodno pomoč, v zvezi s takimi državljani, ki so na njeni meji poskušali vložiti tako prošnjo, izvedla prisilna vračanja in jih pridržala na svojih mejnih prehodih, ne ovira predaje tega državljana v to državo članico. Vendar je predaja navedenega državljana v navedeno državo članico izključena, če obstajajo resni in dokazani razlogi za domnevo, da bi bil ob predaji ali po njej izpostavljen resnični nevarnosti takih praks in da bi ga lahko ti praksi - glede na okoliščine, ki jih morajo presoditi pristojni organi in sodišče, ki mu bo morda v odločanje predloženo pravno sredstvo zoper odločbo o predaji - privedli v tako resen položaj skrajnega materialnega pomanjkanja, da ga je mogoče izenačiti z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem, ki je prepovedano s členom 4 Listine."_9

18. Upoštevaje okoliščine primera v tej zadevi je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnikove izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek. Tožnik je na osebnem razgovoru opisoval le predhodni, policijski postopek, ki v primeru, če gre za večje število obravnavanih oseb, lahko traja tudi cel dan. V zvezi z zatrjevanim prisilnim odvzemom prstnih odtisov se tožena stranka pravilno sklicuje na prvi odstavek 6. člena Uredbe (EU) 603/2013, in sodišče zato njene utemeljitve ne bo ponavljalo. Tudi odsotnost tolmača ne predstavlja kršitve, saj je šlo za policijski postopek s tujcem, ki je želel nezakonito prečkati mejo. Ko bo tožnik predan v dublinskem postopku, mu bo v skladu z veljavnimi predpisi zagotovljen tolmač. Tožnik stika z uradnimi osebami, ki so pristojne za azilni postopek, sploh ni imel, saj je bil v azilnem domu v Zagrebu manj kot en dan, nato pa je prostovoljno odšel (zaradi česar tudi ne more uspešno zatrjevati, da ni bil deležen zdravstvene oskrbe, pri čemer glede na to, da je odšel na pot, poškodba rame tudi ni bila tako resna, da bi zaradi nje tožnik potreboval nujno zdravstveno oskrbo). Tožena stranka je na podlagi navedenega pravilno zaključila, da iz tožnikovih izjav ne izhajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik ne bi mogel biti predan Republiki Hrvaški v dublinskem postopku.

19. Nadalje je sodišče ugotavljalo, ali je morda tožena stranka upoštevaje tudi ostalo zbrano procesno gradivo (tj. poleg izjav tožnika) napačno zaključila, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Sodišče je ugotovilo, da temu ni tako.

20. Sodišče je že predhodno navedlo, da se pristojni organ v skladu s 4. členom Listine pri presoji ne sme omejiti na to, da upošteva zgolj izjave tretje države (v konkretnem primeru bi naravo takšne izjave lahko imelo elektronsko sporočilo hrvaških organov z dne 21. 6. 2023 - B2), ali na to, da je ta država sprejela mednarodne pogodbe, ki načeloma zagotavljajo spoštovanje temeljnih pravic. Pristojni organ se mora za namen te preveritve opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene elemente, ki lahko med drugim izhajajo iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, sodne odločbe tretje države prosilke ter odločbe, poročila in drugi dokumenti, ki jih pripravijo organi Sveta Evrope ali organi v okviru sistema Združenih narodov.10 Sodišče ugotavlja, da dokumenti opisane kakovosti (ki bi izkazovali sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem po Uredbi Dublin III, ki bi lahko bile upoštevane v okoliščinah, v katerih se bo tožnik znašel po predaji) v tem postopku niso bili predloženi. Sodišče sicer ne izključuje možnosti, da se obstoj omenjenih pomanjkljivosti izkaže tudi z drugovrstnimi dokumenti, a le pod pogojem, če dovolj verodostojno in prepričljivo pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ki bi mu bil lahko po predaji izpostavljen posameznik.

21. V zvezi z dokumenti, ki so bili obravnavani v predhodnem postopku, se sodišče strinja s toženo stranko, da se večina izpostavljenih informacij nanaša na ravnanja hrvaških obmejnih organov z osebami, ki želijo nezakonito prestopiti mejo, in ne na predaje po Uredbi Dublin III. V zvezi s tem se sodišče sklicuje na že predhodno podano obrazložitev o (ne)relevantnosti teh ravnanj za presojo o predaji posameznika v dublinskem postopku, ki je v skladu z aktualno sodno prakso najvišjih sodišč.11 To npr. velja za poročilo Amnesty International za Hrvaško 2021, 2022; prispevek Centra za mirovne študije z dne 18. 12. 2022; informacije o sodbi ESČP v zadevi Daraibou proti Hrvaški; prispevek o ravnanju hrvaške policije objavljen na spletni strani 24ur.com z dne 31. 8. 2021; prispevek v Dnevniku z dne 20. 7. 2021 in poročilo o obisku CPT z dne 3. 12. 2021. 22. Tožnik je po pooblaščenki v postopek predložil tudi informacije o tem, da je nekaj sodišč različnih držav članic EU razsodilo, da zaradi sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu predaja po Uredbi Dublin III ni dopustna. V zvezi s tem sodišče naprej opozarja, da gre za odločitve v konkretnih zadevah, v katerih je posamezno sodišče odločalo glede na okoliščine konkretnih primerov, ki v "Informacijah" (A3) niti niso v celoti predstavljene, niti primerjane z okoliščinami te zadeve. Nadalje iz povzetka sodbe upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 8. 5. 2023 izhaja, da je sodišče predajo zavrnilo sklicujoč se na sistemske razloge, to je zaradi nedovoljenih ravnanj hrvaških organov na meji med Republiko Hrvaško z BIH ter Srbijo, kar ni v skladu z zadnjim stališčem SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024, ki je bilo predhodno že predstavljeno. Enako velja za odločitev Regionalnega upravnega sodišča v Hannovru z dne 7. 9. 2022, odločitev sodišča v Braunschweigu z dne 24. 5. 2022 in delno tudi za odločitev Regionalnega upravnega sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022. Iz predstavljenega izhaja, da drži ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da v postopku ni bil izpostavljen konkreten primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka na način,, da bi bil deportiran v BIH oz. Srbijo, niti ni nikjer omenjena morebitna sodna praksa drugih držav članic EU, ki bi to potrjevala. Drži torej, da so posamezna sodišča držav članic zavrnila predajo po dublinskem postopku, a iz razloga nedovoljenih ravnanj hrvaških obmejnih organov, ne pa zaradi dejansko izkazanih pomanjkljivosti, ki bi jim bili v azilnem postopku ali v zvezi s pogoji sprejema izpostavljeni dublinski povratniki s položajem, kot ga ima tožnik v tej zadevi (ko bo tožnik s strani Republike Hrvaške ponovno sprejet na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III).

23. V zvezi z vsemi prispevki, ki se v "Informacijah" (A3) nanašajo na poročilo AIDA, sodišče ugotavlja, da se nanašajo na leti 2020 in 2021. Tožena stranka je v postopku izpostavila posamezne dele aktualnejšega poročila AIDA za Hrvaško z dne 23. 6. 2023. Tožnik je v "Komentarju" (A4) toženi stranki očital, da so bili deli poročila AIDA, ki ga je predstavila tožena stranka, v njegovo škodo okrajšani. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da tudi dodatni deli poročila AIDA, ki jih je tožnik predstavil v "Komentarju", na odločitev o tem, da pogoji iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III v tej zadevi niso izkazani, ne vplivajo. Glede stališča nizozemskega oddelka za upravnosodno pristojnost Državnega sveta z dne 13. 4. 2022 se je tožena stranka v izpodbijanem sklepu obširno opredelila, tožnik pa v tožbi njenemu stališču ni konkretno nasprotoval. Enako velja za belgijski svet za spore glede tujcev in njegova sklepa iz leta 2022. Prav tako se sodišče v zvezi s tožnikovim komentarjem na podatek iz poročila AIDA, da se prosilci, ki so vrnjeni iz drugih držav članic, načeloma ne soočajo z nobenimi ovirami pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da na podlagi dejstva, da HPC v zadnjem obdobju ni več prisoten v sprejemnih centrih, še ni mogoče zaključiti, da v dostopu dublinskih povratnikov do azilnega sistema in pogojih sprejema obstojijo sistemske pomanjkljivosti v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Enako velja za opozorilo Švicarskega sveta za begunce, ki ga v "Komentarju" navaja tožnik, za katerega je tožena stranka navedla, da ga v najaktualnejšem poročilu EUAA ni najti.

24. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da ne iz izjav tožnika, podanih na osebnem razgovoru, ne iz ostalega procesnega gradiva, ki je bilo obravnavano v predhodnem postopku, ne izhaja, da so v konkretnem primeru podani pogoji iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, kar pomeni, da je tožena stranka pravilno zaključila, da za predajo tožnika Republiki Hrvaški v tem smislu ni ovir.

_- O ponovnem sprejemu tožnika na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III_

25. Kot omenjeno, tožnik v tožbi nasprotuje tudi zaključku tožene stranke o tem, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje. Ta zaključek namreč po njegovem mnenju ni logičen glede na to, da je tožena stranka hkrati navedla, da bo moral tožnik po predaji v Republiki Hrvaški še enkrat podati namero za vložitev prošnje, iz česar se da razumeti, da "stare" prošnje ni. Če je temu tako, Republika Hrvaška ne more biti odgovorna za njeno obravnavo.

26. V tej zadevi med strankama ni bilo sporno, da je Republika Hrvaška na zahtevo tožene stranke za ponovni sprejem z dne 24. 10. 2023 odgovorila, da bo tožnika ponovno sprejela na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III. V skladu s to določbo prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

27. Določba petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III se po razlagi SEU uporablja za prosilca, ki vloži prošnjo za mednarodno zaščito v eni od držav članic po tem, ko je med postopkom določanja države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, umaknil svojo prvo prošnjo v drugi državi članici. Umik prošnje je lahko izrecen, lahko pa tudi impliciten, to je, če prosilec zapusti državo članico še pred koncem postopka določanja države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje, in te države članice ne obvesti o umiku, zaradi česar navedeni postopek postopek v tej državi še vedno poteka. V takem primeru se prosilca izroči prvi državi članici, da dokonča postopek določanja države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje.12

28. To pomeni, da se obravnavana določba Uredbe Dublin III nanaša tudi na primere prosilcev, ki so prvo državo članico zapustili (in s tem tam vloženo prošnjo implicitno umaknili) med postopkom določanja države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje. V tem primeru je država članica odgovorna za njihov ponovni sprejem zaradi "dokončanja postopka določanja odgovorne države članice."13

29. Ob tem sodišče posebej opozarja še na drugi odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, po kateri se prošnja šteje za vloženo, ko obrazec, ki ga predloži prosilec, ali poročilo, ki ga pripravi pristojni organ, prispe do pristojnega organa zadevne države članice. Kadar prošnja ni pisna, mora biti čas med izjavo o nameri in pripravo poročila čim krajši. To pomeni, da se prošnja šteje za vloženo tudi, ko organ, ki sprejme izjavo o nameri osebe za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, o tem sestavi poročilo. Ta pisni dokument mora prispeti do organa, ki je v državi članici pristojen za izvedbo Uredbe Dublin III, pri čemer že posredovanje bistvenih podatkov iz tega dokumenta šteje za posredovanje originala ali kopije tega dokumenta drugo navedenemu organi in je torej to posredovanje zadosten dokaz, da se prošnja šteje za vloženo.14

30. V skladu s tem tudi Uredba (EU) št. 603/2013 (Uredba EURODAC) v prvem pododstavku prvega odstavka 9. člena določa, da vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let, ter jih čim hitreje in najpozneje 72 ur od vložitve njegove prošnje za mednarodno zaščito, kot je opredeljeno v členu 20(2) Uredbe (EU) št. 604/2013, posreduje centralnemu sistemu skupaj s podatki iz člena ii(b) do (g) te uredbe. To pomeni, da zadetek v sistemu EURODAC ne potrjuje le izražene želje osebe po mednarodni zaščiti (ki že s tem postane prosilec po določbah Procesne direktive15), ampak tudi, da je bila prošnja vložena na način, določen v drugem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III. Za namen uporabe Uredbe Dublin III tako ni treba, da je prosilec sam vložil prošnjo kot vlogo v smislu drugega odstavka 6. člena Procesne direktive, ki v ta namen državam članicam nalaga, da zagotovijo, da ima oseba, ki poda prošnjo za mednarodno zaščito, dejansko možnost, da jo vloži v najkrajšem možnem času.

31. Glede na navedeno tožnik s pavšalno navedbo, da je tožena stranka pri odločitvi o predaji napačno uporabila peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin, na podlagi katerega bo Republika Hrvaška tožnika ponovno sprejela z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice, ne more uspeti.

32. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča zakonita in pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**O predlogu za izdajo začasne odredbe**

33. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb. Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek 27. člena Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz odločitve SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016 (Ghezelbash), namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republike Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen.

34. Glede na navedeno stališče za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v predlogu konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

35. V zvezi s standardom težko popravljive škode pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).16 Pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, torej ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.17 Po stališču Vrhovnega sodišča je treba navedene konkretne okoliščine v vsakem konkretnem primeru presoditi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni mogoče izhajati iz tega, da je vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe; tako npr. vrnitev v drugo članico EU ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati.

36. Glede na navedeno tožnik nevarnosti nastanka težko popravljive škode zgolj z navedbami, da mu bo ta nastala že s samo predajo Republiki Hrvaški, ni izkazal. Zato je bilo treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2014 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Prim. sodbo SEU v združenih zadevah C-11/10 in C-493/10 z dne 21. 12. 2011, N. S. in drugi, 79. in 80. točka obrazložitve. 3 Prav tam, 88. točka obrazložitve. 4 Prim. sodbo ESČP v zadevi Ilias in Ahmed proti Madžarski, z dne 21. 11. 2019, 130. in 131. točka obrazložitve. 5 Prim. sodbo SEU v zadevi C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Abubacarr Jawo proti Zvezni republiki Nemčiji, 90. točka obrazložitve. 6 Prim. sodbo SEU v zadevi C-897/19 z dne 2. 4. 2020, I. N., 65. točka obrazložitve. 7 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023, 30. točka obrazložitve. 8 Prav tam, 31. točka obrazložitve. 9 Prim. sodbo SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, X proti Staatssecretaris voor Justitie en Veiligheid, 63. do 65. točka obrazložitve. 10 Prim. sodbo SEU v zadevi C-897/19 z dne 2. 4. 2020, I. N., 65. točka obrazložitve, sodbo SEU v zadevi C-182/15 z dne 6. 9. 2016, Alekseij Petruhhin, 59. točka obrazložitve, in sodba SEU v združenih zadevah C-404/15 in C-659/15 PPU z dne 5. 4. 2016, Aranyosi in Caldararu, 89. točka obrazložitve. 11 Prim. sodbo SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, X proti Staatssecretaris voor Justitie en Veiligheid, in odločbo Ustavnega sodišča Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023. 12 Prim. sodbo SEU v združeni zadevi C-582/17 in C-583/17 z dne 2. 4. 2019, H. in R., 47. do 50. točka obrazložitve. 13 Prav tam., 63. točka obrazložitve. 14 Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 31/2024 z dne 28. 2. 2024. 15 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 16 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016. 17 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018.