Jedro

Ali je bilo dejanje okupatorja storjeno v vojni ali vojaški agresiji na RS, je potrebno upoštevati današnje ozemlje RS. Ko je hotel zakonodajalec opredeliti ozemlje, ki ne zajema ozemlja današnje RS, je to posebej navedel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je ob reviziji z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote A z dne 12. 7. 2002. Hkrati je odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca/pregnanca. Tožena stranka navaja v svoji obrazložitvi, da iz upravnega spisa organa prve stopnje izhaja, da je bila tožničina celotna družina s strani madžarskih okupacijskih oblasti pregnana iz svojega doma v B (Republika Hrvaška) v vas C (Republika Hrvaška) 15. 11. 1943. Na svoj dom v B pa so se vrnili v maju 1954. Tožena stranka ugotavlja, da tožnice ni mogoče šteti za begunko (pregnanko) na podlagi 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ker ta ne vključuje oseb, zoper katere jim je bil prisilni ukrep povzročen na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, prav tako je ni mogoče šteti za begunko ali izgnanko upoštevajoč 6. odstavek 2. člena citiranega zakona v povezavi s 7. odstavkom 2. člena citiranega zakona, ker ne gre za pobeg pred vojnim nasiljem oziroma pred prisilno izselitvijo in ne za izgon v smislu določb 1. in 3. odstavka 2. člena citiranega zakona, tudi če bi stranka bila med vojno izpostavljena enemu od ukrepov, ji status žrtve vojnega nasilja ne bi bilo mogoče priznati, ker ni dokazala, da je ob prenehanju ukrepa, kateremu naj bi bila izpostavljena, med vojno imela stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma se v Republiko Slovenijo ni nastanila z namenom stalnega bivanja najkasneje do 21. 12. 1945. Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje in zato napačno uporabila materialno pravo. Tožena stranka navaja kot vzrok za zavrnitev tožničinega zahtevka, da v času pregnanstva in vrnitve vas B ni bila v Republiki Sloveniji ampak v Republiki Hrvaški. V spornem času je bil kraj v Republiki Sloveniji, okraj D. Vas B, Občina E je bila del Slovenije od leta 1922 in ponovno potrjena s septembrsko ustavo 3. septembra 1931 in to vse do junija 1946. Tega dne je bilo celotno ozemlje ObčineE , v katero spada tudi vas B, priključeno Hrvaški. Tožnica predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi ter potrdi odločba organa prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožničine navedbe, da je vas B v času njenega pregona spadala pod Republiko Slovenijo, brezpredmetne. Upoštevati je potrebno 1. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ko je mogoče status žrtve vojnega nasilja priznati le državljanu Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo (gre za teritorij sedanje Republike Slovenije) izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njegovih sodelavcev. Tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica dne 4. 3. 2002 vložila zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja kot izgnanke. Tožnica je izpovedala, da je njihova vas B med vojno spadala v Republiko Slovenijo, leta 1952 pa je bila priključena k Republiki Hrvaški. 15. 11. 1943 so morali na ukaz nemškega vojaka zapustiti svojo hišo in oditi v vas C, kjer so ostali do maja 1945, ko so se po kapitulaciji Nemčije vrnili domov. Organ prve stopnje je tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja pregnanca - begunca na podlagi 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/00 in 64/01, v nadaljevanju: ZZVN).

Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da tožnici ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravilno poudarja, da je potrebno upoštevati določilo 1. člena ZZVN pri vseh oblikah nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev, ki jih določa ZZVN. Tožnica s tožbo ne izpodbija ugotovitev organa prve stopnje, da je z družino živela med vojno v vasi B, ki je bila takrat del Slovenije, v letu 1943 pa so bili pregnani v vas C, kjer so ostali do maja 1945, ko so se vrnili domov. Tožnica v tožbi potrjuje, da je vas B sedaj v Republiki Hrvaški. Pri presoji ali je bilo v primeru tožnice in njene družine dejanje okupatorja storjeno v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo, pa je potrebno upoštevati današnje ozemlje Republike Slovenije. Zakonodajalec je v zakonskem besedilu, ko je hotel opredeliti ozemlje, ki ga ne zajema ozemlje današnje Republike Slovenije, to posebej navedel. Ravno zaradi tega je pravilno sklepanje tožene stranke, da ko govori besedilo 1. člena ZZVN o vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo, da to pomeni današnje ozemlje Republike Slovenije. Ker med strankama ni sporno, da je vas B ves čas veljavnosti ZZVN na ozemlju Republike Hrvaške, je odločitev tožene stranke pravilna.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta tožene stranke pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena (1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).