Jedro

Čeprav v vlogi z dne 10.5.1993 sporne parcelne številke niso zapisane, pa je po prepričanju pritožbenega sodišča predlagtelj v pravočasni dopolnitvi s predložitivjo dokumentacije tudi glede obravnavanih treh parcel v zadostni meri izkazal, da se njegov predlog za denacionalizacijo nanaša tudi na navedene parcele. Če je namen ZDen poprava krivic, ki so bile storjene z nacionalizacijo, tedaj je tudi procesna pravila v zvezi z vložitvijo zahteve za denacionalizacijo treba razlagati v skladu s tem namenom.

Izrek

Pritožbi predlagatelja se ugodi in se izpodbijani sklep v 1. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 899/8, 1530 in del 881/1, vse k.o. K.. Hkrati je sklenilo, da se denacionalizacijskemu upravičencu J. B. za podržavljeno nepremičnino s parc. št. 911, vl. št. X k.o. K., prizna odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d.d. v višini 141.167,048 DEM, oziroma preračunano 72.177,56 EUR. Hkrati je nasprotni udeleženki naložilo, da mora predmetne obveznice v treh mesecih od pravnomočnosti tega sklepa izročiti denacionalizacijskemu upravičencu s pripadajočimi obrestmi od 1.7.1996 dalje.

Proti sklepu sta se pravočasno pritožila oba udeleženca.

Predlagatelj izpodbija sklep prvostopnega sodišča v delu, s katerim je slednje zavrglo njegov predlog za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 899/8, 1530 in del 881/1, vse k.o. K. (1. točka izreka).

Meni, da je bila njegova zahteva pravočasna, čeprav v dopisu ni izrecno navedel, da vlogo dopolnjuje, je pa to ustno pojasnil uslužbencu upravne enote v roku za vložitev zahteve. Pravi, da se je v tem postopku vedno ravnal po navodilih uslužbencev upravne enote, ki jim je bilo znano, da je bila zahteva za denacionalizacijo razširjena še na ostale parcele. Zato je uslužbencem, ki so bili ustrezno izobraženi, tudi verjel, da je vloga pravno pravilno vložena. Če bi ga opozorili, bi zahtevo še dodatno dopolnil. Opozarja, da se je 26.9.2002 znova oglasil na upravni enoti, da bi se pozanimal, kako je z njegovim zahtevkom in takrat je bil ponovno pozvan na dopolnitev zahteve. Ker je bila manjkajoča dokumentacija draga in zahtevna, je verjel, da bo zadeva pozitivno rešena.

Nasprotna udeleženka se pritožuje proti odločitvi sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka zaradi napačne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da drugostopno sodišče izpodbijani sklep v 2. in 3. točki izreka spremeni. Meni, da izračun sodišča prve stopnje ni pravilen. Iz kopije katastrskega načrta je razvidno, da se parcela št. 911 ne nahaja v celoti v 60 metrskem pasu ob dovozni poti, zato bi moralo prvostopno sodišče tisti del parcele, ki ni v tem pasu (2.540,50 m2), ceniti kot kmetijsko zemljišče, skladno s 15. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Opozarja, da navodilo izrecno določa pogoj oddaljenosti samo za javni vodovod in elektro omrežje, za cesto pa določa pogoj oddaljenosti v 60 metrskem pasu. Po njenem mnenju je zavezana le za 80.378,93 DEM.

Pritožba predlagatelja je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila. Predlagatelj pa je v odgovoru na pritožbo nasprotne udeleženke navedel, da mu ni razumljivo, zakaj nasprotna udeleženka ponovno zahteva stališče višjega sodišča. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo nasprotne udeleženke zavrne in izpodbijani sklep v 2. in 3. točki izreka potrdi. Hkrati ponovno opozarja, da je iz dopisov z dne 19.11.1993 in 29.12.1993 razvidno, da je vložil zahtevo za denacionalizacijo tudi glede parc. št. 911, 881/1 in 899/8, kar je tudi ustno pojasnil. Pritožba predlagatelja je utemeljena, pritožba nasprotne udeleženke pa ni utemeljena.

K pritožbi predlagatelja: Predlagatelj je pri upravnem organu 10.5.1993 vložil zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je 19.11.1993 dopolnil z zahtevano dokumentacijo. Zahteva je bila vložena v roku, ki ga določa 64. člen Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS št. 27/91 in sprem.; ZDen).

Sestavni del tako dopolnjene zahteve je bila tudi dokumentacija za vse tri sedaj sporne parcele št. 881/1 del, 899/8 in 1530, kar potrjuje tudi zapisnik o ustni obravnavi zaradi razjasnitve predlagateljeve vloge, sestavljen 4.2.2003 pri Upravni enoti L. (priloga A1). Iz zapisnika je razvidno, da je upravni organ predlagatelja po pregledu njegove zahteve 13.5.1993 pozval na dopolnitev z listinami in podatki, čemur je predlagatelj sledil z dopisom 4.6.1993. Predlagatelj je tako dopolnjeni zahtevi priložil vse pogodbe, na podlagi katerih so mu bile sporne nepremičnine odvzete, in ostalo dokumentacijo: zemljiškoknjižne izpiske, identifikacijska potrdila in potrdilo o zemljiškokatastrskih podatkih, vse tudi glede spornih nepremičnin. Enako je bilo ugotovljeno tudi na ustni obravnavi pri upravnem organu, zato odločitev sodišča prve stopnje, da je predlagateljeva zahteva za denacionalizacijo glede parc. št. 881/1 del, 899/8 in 1530 prepozna, ni pravilna. Čeprav v vlogi z dne 10.5.1993 sporne parc. št. niso zapisane, pa je po prepričanju pritožbenega sodišča predlagatelj v pravočasni dopolnitvi s predložitvijo dokumentacije tudi glede obravnavanih treh parcel v zadostni meri izkazal, da se njegov predlog za denacionalizacijo nanaša tudi na navedene parcele. Če je namen ZDen poprava krivic, ki so bile storjene z nacionalizacijo, tedaj je tudi procesna pravila v zvezi z vložitvijo zahteve za denacionalizacijo treba razlagati v skladu s tem namenom.

Iz povedanega se pokaže, da je pritožba predlagatelja utemeljena.

Zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo, sklep v izpodbijani 1. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena in 1. odst. 355. člena ZPP v zvezi s

37. členom Zakona o nepravdnem postopku; ZNP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno in da se je nanašala (tudi) na nepremičnine parc. št. del 881/1 del, 899/8 in 1530, k.o. K..

Prvostopno sodišče bo moralo v novem postopku oceniti, ali so izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo po 5. členu ZDen, ugotoviti bo moralo status in vrednost podržavljenih nepremičnin ter se opredeliti glede oblike denacionalizacije.

K pritožbi nasprotne udeleženke: Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1. odst. 44. člena ZDen). Slednja se za tista kmetijska zemljišča in gozdove, ki so bila po planih stanovanjske in komunalne graditve že med podržavljenjem opredeljena kot gradbena ali pa jim je to namembnost določil nacionalizacijski predpis, ugotavlja kot za nezazidana stavbna zemljišča, skladno z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Ur. l. RS št. 23/92 in sprem.;Navodilo). Ker je bila nepremičnina parc. št. 911, vl.št., k.o. K. podržavljena z namenom zgraditve objektov perutninarske farme (primerjaj odločbo Občinskega ljudskega odbora L. z dne 26.2.1958, priloga C1), jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nezazidano stavbno zemljišče.

Pritožbeno stališče, da sporna nepremičnina ne more biti v celoti ocenjena kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, ker se ne nahaja v celoti v 60 metrskem pasu od dovozne poti, ni utemeljeno. Skladno s 3. odst. 11. člena Navodila se šteje za komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče tudi zemljišče, ki ga je možno opremiti brez večjih stroškov, pri čemer je eden izmed pogojev, da se zemljišče nahaja v 60 m pasu ob javni dovozni poti.

Ker predstavlja zemljiška parcela celoto, zadostuje za komunalno opremljenost že javna potna povezava na enem koncu parcele in oddaljenost javne dovozne poti od posameznih delov parcele ni odločilna. Nasprotna razlaga bi pripeljala do tega, da bi se morala tudi vrednost nezazidanih stavbnih zemljišč, na katerih so bile zgrajene dovozne poti do same parcele, računati tako, kot predlaga pritožnica, kar nedvomno ni bil zakonodajalčev namen.

Ker torej niso podani ne uveljavljani, ne tisti pritožbeni razlogi, na katere je sodišče druge stopnje pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je drugostopno sodišče pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in sklep v izpodbijanih 2. in 3. točki izreka, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, potrdilo.