Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo tožnikoma pojasniti, zakaj bi bila morala kljub temu, da sta pričakovala zamudo toženke do trideset dni, najeti stanovanje za obdobje šestih mesecev, pa čeprav je sodišče pri tem upoštevalo nujnost najema, kratko dobo in skrb za majhnega otroka, ter prisodilo skoraj najvišjo ceno najemnine, ki jo je predlagal izvedenec za šestmesečni najem. Po oceni pritožbenega sodišča pa prav ta okoliščina lahko bistveno vpliva na presojo sodišča ali sta tožnika upravičena do zahtevane povrnitve škode zaradi kršitve pogodbe, ali pa njuno ravnanje ni bilo primerno in ekonomsko upravičeno in zato v nasprotju s temeljnim načelom obligacijskega prava ''nikomur škodovati''.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem nepravnomočnem delu (kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka v znesku 21.351,02 EUR s pp) v 2. točki izreka ter glede stroškov postopka v 3. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna nerazdelno plačati tožnikoma znesek 6.899,70 EUR (prej 1.653.441,00 SIT) z zakonitimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2003 do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo ter ji naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.953,20 EUR (prej 468.056,00 SIT) s pripadajočimi obrestmi.

2.Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga razveljavitev sodbe. Poudarja, da ji je tožena stranka zagotovila, da bodo sanacijska dela trajala največ dva do tri tedne. Sodišče konkretnega zavajajočega podatka pri izdelavi sodbe ni upoštevalo. Glavno vodilo tožnika pri iskanju nadomestnega prebivališča pa je bil ravno podatek o kratkem trajanju sanacije. M.K. za tožnika sploh ni bil prva izbira, saj je ravnal skrbno in najprej poskušal pri toženi stranki pridobiti nadomestno stanovanje, nato je poskušal na trgu najeti stanovanje za čas enega meseca, kar v tako kratkem času in za tako kratek čas ni bilo izvedljivo, nakar se je v stiski naselil v motelu K.. Upoštevajoč okoliščino, do katere se sodišče tudi ni opredelilo, da je morala tožeča stranka poiskati nadomestno bivališče praktično čez noč, izbira nastanitve v motelu K. ni neupravičena. Izhaja tudi iz izpovedbe izvedenca na zaslišanju 1.6.2006, vendar sodišče v pritožbi povzete konkretne izjave izvedenca sploh ni obravnavalo in se do nje ni opredelilo. Pritožnika poudarjata, da so ravno zavajajoče informacije, podane s strani tožene stranke, da bo sanacija zaključena vsak čas oziroma najkasneje v dveh tednih, onemogočale tožnika pri pridobitvi najbolj ekonomične rešitve. Sodišče tega ni upoštevalo in je tožeči stranki priznalo le tiste 'ekonomične' stroške najemniškega stanovanja v Ljubljani, ki bi lahko nastali izključno v primeru, če bi bilo že pred najemom tožniku jasno predočeno (ali vsaj približno jasno), da njegovo stanovanje ne bo vseljivo celih pet mesecev. Izvedenec je izpostavil, da najemodajalci neradi oddajo stanovanje za kratek čas nekaj mesecev, minimalni čas najema naj bi bil šest mesecev. Izvedenec ni pojasnil, koliko višji znesek najemnine se zahteva pri sklenitvi najemne pogodbe za krajši čas. Nastala škoda je visoka zaradi zavlačevanja tožene stranke s sanacijo. Če bi ta trajala dva ali tri tedne, kolikor je tožena stranka obljubljala, bi bila škoda 4-krat manjša. Odločitev sodišča je vezana na neresnično predpostavko, da je tožeča stranka vedela, da bo sanacija končana v petih mesecih, čeprav ji je tožena stranka zagotovila odpravo napak v dveh ali treh tednih. Tudi glede na mnenje izvedenca je bilo nerealno iskati najemniško stanovanje na trgu, če se pričakuje le dvotedensko sanacijo, do česar se sodišče ni opredelilo. Glede primerjave cen s strani izvedenca pritožnika poudarjata, da je izvedenec upošteval ceno enosobnega apartmaja v motelu Kanu in ne cene dvosobnega apartmaja s kuhinjo, v katerem sta bila nastanjena tožnika. Glede na nezmožnost pridobitve najemniškega stanovanja na trgu v roku v enega dne ter upoštevajoč nenehna zavajanja tožene stranke, da bo sanacija končana naslednji teden, bi moralo sodišče presojati kvečjemu cene primerljivih apartmajev s cenami apartmajev v motelu K., saj bi le na ta način bilo mogoče ugotoviti ekonomičnost tožnikovega postopanja.

3.Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4.Sodišče druge stopnje je o pritožbi tožeče stranke zoper gornjo sodbo že odločalo in sicer je s sodbo I Cp 7566/2006 z dne 12.9.2007 pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo potrdilo. Tožeča stranka je vložila revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom II Ips 46/2008 z dne 10.2.2011 reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka v znesku 21.351,02 EUR in na stroške postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, sicer pa je revizijo zavrnilo. Pritožbeno sodišče mora zato odločati o utemeljenosti pritožbe tožeče stranke v navedenem zavrnilnem delu tožbenega zahtevka.

5.Po podatkih sodnega registra je na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 517/2011 z dne 4.4.2011 vpisan začetek stečajnega postopka. S tem je po samem zakonu prišlo do prekinitve postopka (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Ker pa je prišlo do stečajnega postopka in s tem do prekinitve postopka že po tem, ko so bila opravljena vsa procesna dejanja v pritožbenem postopku, lahko pritožbeno sodišče kljub prekinitvi postopka ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 207. člena ZPP odloči o vloženi pritožbi. Navedena določba se sicer nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, vendar je potrebno po stališču sodne prakse upoštevati to določilo tudi v pritožbenem in revizijskem postopku, v primerih, ko procesna upravičenja strank za izdajo odločbe v času po prekinitvi postopka, ki nastopi po opravi vseh procesnih dejanj v pritožbenem ali revizijskem postopku, niso v ničemer ogrožena.

6.Pritožba je utemeljena.

7.Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo o obsegu in višini škode, ki je tožnikoma nastala zaradi nemožnosti bivanja v stanovanju, ki jima ga je tožena stranka prodala na lokaciji N. z oznako C.P.18-2. Zaradi odpravljanja stvarnih napak na tem stanovanju sta morala tožnika poiskati nadomestno bivališče, saj po krivdi toženke nista mogla stanovati v kupljenem stanovanju od 19.7.2002 do 11.12.2002. Med strankama je sporna le še višina prisojene odškodnine in sicer razlika med zneskom, ki ga uveljavljata tožnika na podlagi računa za najeti apartma v motelu K. ter že prisojeno odškodnino (1.416.000,00 SIT oziroma sedaj 5.908,86 EUR, ki predstavlja za obdobje šestih mesecev mesečno najemnino 900,00 EUR, povečano za stroške skladiščenja opreme).

8.Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožnikov za višji znesek odškodnine zaradi nemožnosti bivanja v lastnem stanovanju oprlo na ugotovitev, da je bilo v predmetnem časovnem obdobju na trgu mogoče najeti stanovanje za določen čas, vendar v primeru, ko je šlo za predviden krajši čas najema, za višjo najemnino od tiste, ki velja povprečno na trgu za takšna stanovanja. Sklicujoč se na mnenje izvedenca je sodišče ocenilo, da bi maksimalni mesečni strošek kompletno opremljenega dvosobnega stanovanja s parkirnim prostorom na primerljivi lokaciji v Ljubljani predstavljal 900,00 EUR mesečno, na lokacijah v okolici Ljubljane pa bi bil ta znesek nižji, pri čemer bi bilo treba upoštevati še prevozne stroške za oba tožnika. Sodišče je ocenilo, da bivanje v motelu K., ki sta ga izbrala tožnika, ni bila najprimernejša in ne ekonomsko najbolj upravičena izbira, posebno še, ker sta tožnika koristila še druge hotelske storitve, kot so prehrana, pranje in likanje.

9.Med pravdnima strankama je bilo ves čas postopka sporno, kateri način začasne nastanitve bi morala tožnika izbrati, ali bi bila dolžna najeti primerno stanovanje ali pa sta bila upravičena do nastanitve v dvosobnem aparmaju v motelu K.. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje izhajalo iz tistega dela mnenja izvedenca, ko je ugotavljal, da bi bilo mogoče najeti stanovanje za 900,00 EUR mesečno za čas vsaj šestih mesecev ali po nižji ceni za čas vsaj enega leta. Tožnika, ki sta izbrala nastanitev v motelu, pa sta ves čas postopka pojasnjevala to svojo odločitev in poudarjala, da jima je toženka obljubljala odpravo napak v kupljenem stanovanju v dveh tednih ali najkasneje 30 dneh, za tako kratko obdobje pa stanovanja nista mogla najeti. Tudi v pritožbi podrobno pojasnjujeta, na kakšne ovire sta naletela pri iskanju nadomestnega bivališča, predvsem pa upravičeno izpostavita dejstvo, da jima je tožena stranka posredovala zavajajoče informacije o tem, koliko časa bodo trajala sanacijska dela, da nista mogla vedeti, da se bo sanacija zavlekla na nekaj mesecev, da sta nadomestno bivališče morala poiskati v zelo kratkem času, v pričakovanju, da bodo sanacijska dela trajala največ dva do tri tedne. Glede na takšne pritožbene trditve revizijsko sodišče opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikoma pojasniti, zakaj bi bila morala kljub temu, da sta pričakovala zamudo toženke do trideset dni, najeti stanovanje za obdobje šestih mesecev, pa čeprav je sodišče pri tem upoštevalo nujnost najema, kratko dobo in skrb za majhnega otroka, ter prisodilo skoraj najvišjo ceno najemnine, ki jo je predlagal izvedenec za šestmesečni najem. Po oceni pritožbenega sodišča pa prav ta okoliščina lahko bistveno vpliva na presojo sodišča ali sta tožnika upravičena do zahtevane povrnitve škode zaradi kršitve pogodbe, ali pa njuno ravnanje ni bilo primerno in ekonomsko upravičeno in zato v nasprotju s temeljnim načelom obligacijskega prava ''nikomur škodovati'' (določba 10. člena Obligacijskega zakonika). Ker sodba sodišča prve stopnje o tej odločilni okoliščini nima razlogov oziroma so njeni zaključki zato nelogični, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, v katerem še ni pravnomočno odločeno, razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP, saj kršitve postopka samo ne more odpraviti. Poleg odprave navedene kršitve bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevati učinek pravnih posledic začetka stečajnega postopka nad toženo stranko.

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločitev v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.