Jedro

Pogoj za uspeh tožeče stranke je, da navede vsa dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. Upoštevajoč 212. oziroma 7. člen ZPP pa brez ustrezne trditvene podlage sodišče tudi izpovedbe tožeče stranke ne sme vzeti za podlago svoji odločitvi. Prav tako sodišče ne more izvesti dokaza (z zaslišanjem stranke ali priče oziroma z izvedencem), da bi pravno relevantna dejstva, iz katerih bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka, ugotavljalo brez predhodne trditvene podlage (informativni dokaz).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 12.468,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila. Tožeča stranka pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo II Pg 1730/2011 z dne 10. 9. 2013 izreklo: “I. Tožbeni zahtevek, ki (se) glasi: ,,1. Tožena stranka M. C., T., C., je dolžna plačati tožeči stranki N. d. d., C., L., C., znesek 2.662.142,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska: - 513.016,80 EUR od 26. 11. 2007 dalje do plačila, - 611.895,68 EUR od 29. 8. 2008 dalje do plačila, - 381.704,40 EUR od 26. 11. 2007 dalje do plačila, - 494.941,10 EUR od 24. 10. 2009 dalje do plačila, - 17.213,26 EUR od 27. 4. 2009 dalje do plačila, - 37.149,59 EUR od 11. 10. 2008 dalje do plačila, - 219.465,22 EUR od 17. 2. 2009 dalje do plačila, - 366.000,00 EUR od 24. 2. 2009 dalje do plačila in - 20.756,16 EUR od 31. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo.

2. Tožena stranka M. C., T., C., je dolžna plačati tožeči stranki N., d. d., C., L., C., potrebne pravdne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči 16. dan od toženkinega prejema sodbe sodišča prve stopnje,” se zavrne. II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 19.503,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.”

2. Tožeča stranka s 5. 11. 2013 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz pritožbenih razlogov “bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter … nepopolne ugotovitve dejanskega stanja”. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje v celoti razveljavi in njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma sojenje.

3. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

4. Tožena stranka v 14. 4. 2014 pravočasno vloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo prve stopnje, tožeči stranki pa naloži, da ji povrne še pritožbene stroške v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sodbe dalje do plačila, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

8. Ker so v izpodbijani sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter jih zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne, primerno obrazložena izpodbijana sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana; na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

9. Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: “Izpodbijana sodba ima namreč pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj so njeni razlogi nerazumljivi oziroma sami s sabo v nasprotju.” ter “Obrazložitev sodišča je nerazumljiva in nekonsistentna, na mestih pomanjkljiva in sama sebi v nasprotju.” (drugi in tretji odstavek 1. točke na drugi strani obrazložitve pritožbe). Toda ta pritožbeni očitek tožeče stranke sodišču prve stopnje je pavšalen in neobrazložen ter ga zato niti ni mogoče preizkusiti. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da cit. pritožbeni očitek tožeče stranke sodišču prve stopnje temelji na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje drugače ugotoviti dejansko stanje in da v zvezi s tem, neugotovljenim dejanskim stanjem, izpodbijana sodba prve stopnje tudi nima razlogov. V resnici pa želi tožeča stranka razloge o tistem, česar sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter dokazne ocene ni moglo ugotoviti in je zato lahko navedlo razloge le o tistem, kar je lahko dokazno ocenjevalo. Te razloge pa izpodbijana sodba prve stopnje ima.

10. Peti odstavek 282. člena ZPP določa: “Če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, sodišče odloči glede na stanje spisa, če je že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno (sodba na podlagi stanja spisa). Tako ravna sodišče tudi v primeru, če na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa. Zoper sklep, s katerim sodišče zavrne predlog za odločitev glede na stanje spisa, ni pritožbe.”

11. Neutemeljeno je pritožbeno razlogovanje tožeče stranke: “Tožeča stranka najprej izpostavlja, da na narok ni pristopila iz utemeljenih in opravičljivih razlogov za kar je sodišču pravočasno posredovala tudi dokazila, vendar jih sodišče ni upoštevalo. Pooblaščenka tožeče stranke se zaradi težav z zdravjem, bruhanja in izgube zavesti naroka ni mogla udeležiti, niti tega pravočasno sporočiti tako sodišču, kakor tudi ne tožeči stranki, ki je tudi sama za navedeno izvedela šele na dan in v času naroka. Zaradi navedenih težav je pooblaščenka na dan (in v času) naroka obiskala tudi nujno medicinsko pomoč, saj je okoli 9 ure zjutraj izgubila zavest. Opisane okoliščine vsekakor opravičujejo tako izostanek iz naroka kakor tudi dejstvo, da je tožeča stranka sodišče o tem obvestila kasneje, oz. šele po tem ko je za to izvedela. Gre namreč za izredne okoliščine, ki niso bile predvidljive in, ki so dejansko preprečile pooblaščenki prihod na narok. Za vse to so bili priloženi tudi listinski dokazi. Sodišče tega ni upoštevalo in sicer iz razloga, ker pooblaščenka ni priložila pooblastila in je zato menilo, da se z zdravniškimi opravičili za izostanek pooblaščenke ni potrebno ukvarjati. Tožeča stranka se s takšno razlago sodišča ne more strinjati, prvič zato, ker pooblaščenka na narok dejansko ni pristopila, kjer bi obstoj mandatnega razmerja tudi izkazala s podpisanim pooblastilom in ker je bila tožeča stranka mnenja, da pooblastila ni potrebno izkazovati dokler pooblaščenec ne izvede kakšnega pravdnega dejanja v njenem imenu (kot na primer pristop na narok). V primeru, da je sodišče menilo, da je tako pooblastilo potrebno že ob opravičilu izostanka z naroka, bi lahko sodišče tožečo stranko (naknadno) pozvalo na predložitev in se tako prepričalo o obstoju razmerja. Sicer pa je obstoj razmerja razviden že iz tega, ko je tožeča stranka sodišče obvestila o težavah svoje pooblaščenke in razlogih za njeno odsotnost in s tem konkludentno potrdila, da med njima obstaja mandatno razmerje, ki pa bi bilo sodišču seveda izkazano ob naslednjem pravdnem dejanju. Vsled navedenega je sodišče izostanek tožeče stranke z naroka neutemeljeno štelo za neupravičenega, saj je ta za zastopanje na naroku pooblastila pooblaščenko N. N., ki pa se tega iz zdravstvenih opravičljivih razlogov ni udeležila in je za to podala tudi dovolj prepričljive listinske dokaze, takoj ko je bilo to mogoče, a jih sodišče ni upoštevalo in kljub temu, da niso bile izpolnjene predpostavke, odločilo na podlagi stanja spisa. S takšno odločitvijo je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in tožeči stranki onemogočilo sodno varstvo ter ji kršilo pravico do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave. V primeru, da je za obravnavanje zdravniških opravičil pooblaščenke tožeče stranke potrebovalo dokaz o obstoju mandatnega razmerja, bi moralo, pred zavrnitvijo, tožečo stranko na to opozoriti ter ji dati možnost dopolnitve opravičila izostanka z naroka. Tožeča stranka je prepričana, da bi sodišče izostanek pooblaščenke z naroka moralo šteti za opravičenega in narok ponovno razpisati, ter tako omogočiti tožeči stranki popolno sojenje, izvedbo vseh predlaganih dokazov in pravilno utemeljeno odločitev o tožbenem zahtevku. Poleg tega, da za odločitev na podlagi stanja spisa ni bila izpolnjena predpostavka o neopravičeni odsotnosti tožeče stranke, pa tožeča stranka še izpostavlja, da ni bil izpolnjen niti naslednji pogoj, to je da je že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno. Da temu ni bilo tako izhaja iz same obrazložitve sodbe. Sodišče na primer v 21. točki obrazložitve sodbe pojasni, da je tožeča stranka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, glede svojih navedb o pomanjkljivostih v prvotnih izvedbah naročnika in utemeljenostjo dodatno izvedenih del, pa vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, nato pa na večih mestih v obrazložitvi sodbe tožeči stranki očitala, da svojih trditev ni zadostno utemeljila, da zanje ni ponudila zadostnih dokazov ter da sodišče razpolaga z zadostnim znanjem, da bi posamezne trditve ustrezno presojalo. Če je sodišče sprejelo odločitev na podlagi stanja spisa, ker je že izvedlo vse dokaze in je menilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno potem so takšni očitki nelogični in neutemeljeni, celotna argumentacija pa nedopustna in v nasprotju s pravili Zakona o pravdnem postopku.” (tretji odstavek na četrti strani in nadaljevanje ter četrti odstavek na peti strani 2. točke obrazložitve pritožbe).

12. Pravilno je pojasnilo sodišča prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe: “Drugi narok je sodišče določilo za dne 10. 9. 2013. Pravilno vabljena tožeča stranka se drugega naroka ni udeležila. Tožena stranka je predlagala odločitev glede na stanje spisa in sodišče je njenemu predlogu sledilo. Sodišče še zgolj v pojasnilo dodaja, da je tožeča stranka po opravljenem naroku dne 10. 9. 2013 sporočila (datum in ura oddaje fax sporočila in prejema na sodišču na 1. št. 101 spisa je 10. 9. 2013 ob 11.40), da je za zastopanje pooblastila N. N. s. p., “Pravno svetovanje”. Ker sodišče ni prejelo ustreznega pisnega pooblastila, ki bi izkazovalo obstoj mandatnega razmerja, se ni ukvarjalo z zdravniškimi potrdili predloženimi za N. N.”

13. Tudi pritožbeno sodišče misli, da bi morala tožeča stranka svojemu (10. 9. 2013 ob 11.40 po faxu) šele po opravljenem naroku za glavno obravnavo s tega dne poslanemu opravičilu priložiti (poleg zdravniških potrdil) tudi pooblastilo N. N. s. p., Pravno svetovanje. Ker pa tako ni ravnala, se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo “z zdravniškimi potrdili predloženimi za N. N.” Sodišču prve stopnje ni bilo treba (naknadno) pozvati tožeče stranke na predložitev pooblastila, saj v ZPP kaj takega za cit. primere ni določeno. Sicer pa tožeča stranka v svojem opravičilu preložitve naroka za glavno obravnavo sploh ni predlagala. Če je menila, da ga je sodišče prve stopnje opravilo, pa bi lahko predlagala (tudi) vrnitev v prejšnje stanje (116.-120. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pripominja, da ima tožeča stranka očitne težave s predložitvijo pooblastil, saj npr. kljub nalogu sodišča prve stopnje v sklepu II Pg 1730/2011 z dne 21. 5. 2013, da predloži pooblastilo za zastopanje tožeče stranke ali izkaže njeno odobritev za opravljena pravdna dejanja, P. Š., C., K., L. ni predložila niti pooblastila za zastopanje tožeče stranke niti ni izkazala odobritve tožeče stranke za opravljena pravdna dejanja. Ker tožeča stranka ni prišla na narok za glavno obravnavo z dne 10. 9. 2013, je sodišče prve stopnje na predlog tožene stranke pravilno odločilo glede na stanje spisa (izdalo sodbo na podlagi stanja spisa), saj je že opravilo narok (12. 7. 2013), na katerem so se izvajali dokazi, dejansko stanje pa je bilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, dovolj pojasnjeno. Zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke z izvedencem gradbene stroke na tako odločitev sodišča prve stopnje, kot bo pojasnjeno v naslednjih točkah obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča, ni imela nobenega vpliva, oziroma zanjo ni bila pomembna. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tudi sicer sodišče prve stopnje preložilo narok za glavno obravnavo z dne 12. 7. 2013 le “… zaradi predložitve prevodov listin, ki so že v spisu … .”, in ne zaradi izvedbe nadaljnjih predlaganih dokazov pravdnih strank ali kakšnih drugih razlogov.

14. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na utemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo: “Nadalje je po mnenju tožene stranke neutemeljen tudi pritožbeni očitek prvostopnemu sodišču, da to ni upoštevalo po tožeči stranki zatrjevanih domnevno opravičljivih razlogov za njeno odsotnost na naroku dne 10. 9. 2013. Prvenstveno tožena stranka v zvezi s tem poudarja, da so tovrstne pritožbene navedbe tožeče stranke o razlogih za njeno odsotnost na naroku ter o njihovi domnevni upravičenosti sedaj povsem nepomembne, saj tožeča stranka pred opravo naroka na sodišče sploh ni vložila predloga za preložitev naroka. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožeča stranka šele po opravljenem naroku dne 10. 9. 2013, ki je bil zaključen ob 10.35, in sicer ob 11.40 sodišču sporočila, da je za zastopanje pooblastila N. N. s. p. Le v primeru če sodišče neutemeljeno ne bi ugodilo morebitnemu pravočasnemu predlogu tožeče stranke za preložitev naroka, bi to lahko predstavljajo pritožbeni razlog. Ker pa tožeča stranka pred izvedbo naroka dne 10. 9. 2013 sploh ni vložila predloga za preložitev naroka, bi po opravljenem naroku lahko kvečjemu vložila le predlog za vrnitev v prejšnje stanje, seveda v kolikor bi za njen izostanek z naroka sploh obstajali upravičeni razlogi. Vendar pa tožeča stranka tudi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni podala in so zato sedanja pritožbena zatrjevanja tožeče stranke v zvezi s tem brez vsakršne osnove in zato tudi neupoštevna. Podredno pa tožena stranka v zvezi s pravkar navedenim poudarja, da tudi sicer razlogi za izostanek tožeče stranke z naroka dne 10. 9. 2013 niso upravičeni. Tožeča stranka namreč sploh ni navedla nobenih razlogov, zakaj se naroka ni udeležila. Navedla je le, da je za zastopanje pooblastila N. N. s. p., ki se naroka zaradi zdravstvenih razlogov naj ne bi mogla udeležiti, s tem da pa sploh ni predložila pooblastila omenjeni osebi za zastopanje. V kolikor bi mandatno razmerje med tožečo stranko in navedeno pooblaščenko v resnici sploh obstajalo, bi tožeča stranka sodišču poleg zdravniških potrdil za N. N. posredovala tudi pooblastilo. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje tožeče stranke, da pooblastila naj ne bi bilo potrebno izkazovati, dokler pooblaščenec ne izvede kakšnega pravdnega dejanja. Če tožeča stranka kot razlog za njeno odsotnost na naroku navaja zdravstvene razloge svoje domnevne pooblaščenke, je namreč jasno, da je ob tem potrebno sploh izkazati tudi obstoj ustreznega pooblastila. Zato je sodišče ravnalo pravilno, ko se z zdravniškimi potrdili za N. N. sploh ni ukvarjalo, saj za to tudi ni bilo nobene potrebe in osnove. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče tožeče stranke ni pozvalo na predložitev pooblastila. Obstoj domnevnega pooblastila namreč sploh ni bil pomemben, saj je tožeča stranka šele po opravljenem naroku sodišče obvestila o pooblaščenki, prej pa nikoli ni predlagala preložitve naroka niti ni vložila predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Izmišljene in neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi tožeča stranka sodišču pravočasno posredovala dokazila v zvezi z nepristopom na narok. Tožeča stranka je namreč sodišče šele po opravljenem naroku obvestila o domnevni pooblaščenki, prav tako je zdravniška potrdila za domnevno pooblaščenko posredovala šele več dni po opravljenem naroku, in sicer 16. 9. 2013. To potrjuje tudi tožeča stranka v svojih navedbah, ko pravi, da zaradi težav z zdravjem o tem ni mogla pravočasno obvestiti sodišča. Poleg tega tožena stranka poudarja, da obvestilo izbranemu zdravniku z dne 10. 9. 2013, ki ga je tožeča stranka sicer predložila, v ničemer ne potrjuje zatrjevane upravičene odsotnosti z naroka dne 10. 9. 2013 ob 10.30. Navedeno obvestilo namreč vsebuje le navedbe N. N., ki jih je sporočila zdravniku, te navedbe pa niso z ničemer potrjene. Poleg tega iz obvestila izhaja, da je zdravstveno ambulanto obiskala šele ob 17.15, medtem ko je bil narok istega dne določen in izveden že ob 10.30 uri. V kolikor bi v resnici ob 9. uri zjutraj padla v nezavest oziroma bi imela resne zdravstvene težave, bi zdravnika zagotovo obiskala že prej ali pa ga vsaj poklicala po telefonu. Iz povedanega izhaja, da je šlo očitno zgolj za manever tožeče stranke, ko pa je tudi naslovnemu sodišču znano, da se tožeča stranka v zadnjem času pogosto poslužuje takšnih in podobnih manevrov, katerih cilj je zavlačevanje sporov. Glede na vse navedeno je tako očitno, da gre pri tem le za konstrukt tožeče stranke, kako upravičiti svoj nepristop na narok in dodatno zavlačevati zadevo oziroma odložiti nastop pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi zahtevka. Zato so nadalje neutemeljeni tudi očitki tožeče stranke o domnevni kršitvi pravice tožeče stranke do dostopa do sodišča, ker je sodišče odločilo na podlagi stanja spisa. Prav tako so neutemeljena tudi zatrjevanja tožeče stranke, da bi ji sodišče moralo omogočiti dopolnitev opravičila izostanka z naroka. Morebitna utemeljenost izostanka z naroka se namreč presoja zgolj v okviru morebitne vrnitve v prejšnje stanje, vendar pa tožeča stranka predloga za vrnitev v prejšnje stanje sploh ni podala. Prav tako tožeča stranka pred narokom dne 10. 9. 2013 sodišču ni sporočila nobenih upravičenih razlogov za njen izostanek z naroka in tudi ni predlagala preložitve naroka. Zato ni bilo nobene ovire za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa na podlagi 5. odst. 282. člena ZPP, ampak so ravno nasprotno bile izpolnjene vse predpostavke za njeno izdajo, saj tožeča stranka kljub temu, da je bila pravilno vabljena, na narok ni prišla in tudi ni izkazala upravičenih razlogov za njen izostanek, tožena stranka pa je zato upravičeno predlagala takšno odločitev. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da dejansko stanje naj ne bi bilo dovolj pojasnjeno za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa. Kot je že bilo pojasnjeno, tožeča stranka po pozivu sodišča trditvene podlage ni ustrezno dopolnila in niti dotlej sicer predlaganih dokazov ni predložila. Ker tega ni storila, je dolžna sama nositi posledice izdaje sodbe na podlagi stanja spisa. Neutemeljeno in v nasprotju z ZPP pa je stališče tožeče stranke, da sodišče v takšnem primeru ne bi smelo izdati sodbe na podlagi stanja spisa. V primeru da bi bilo takšno stališče tožeče stranke pravilno, bi namreč stranke to zlorabljale, tako kot to očitno želi tožeča stranka, in tako sodišče sodbe nikoli sploh ne bi moglo izdati, če tožeča stranka ne bi navedla vseh pravotvornih dejstev in se tudi narokov ne bi udeleževala.” (dvanajsti do šestnajsti odstavek na četrti strani in nadaljevanje ter sedemnajsti do devetnajsti odstavek na peti strani (obrazložitve)).

15. Pritožbeno sodišče pa ni moglo upoštevati (smiselnega) pritožbenega očitka tožeče stranke sodišču prve stopnje o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: “Poleg že povedanega, tožeča stranka še izpostavlja, da je s tem, ko je sodišče zavrnilo dokaz z izvedencem gradbene stroke, sodišče kršilo določila Zakona o pravdnem postopku, kršitev pa je vplivala tudi na pravilnost sodbe. Tožeči stranki ni dopustilo možnosti dokazovanja, kljub vsem očitkom o nepopolnosti tožbenih navedb in predlaganih dokazov. Z opisanim postopanjem je sodišče kršilo pravico tožeče stranke do kontradiktornega postopka in pravico tožeče stranke do izvedbe predlaganega dokaza, kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka. S tem ko sodišče tega dokaza ni izvajalo, pa je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje oz. ga niti ni ugotavljalo.” (peti odstavek na peti strani 2. točke obrazložitve pritožbe). Tožeča stranka bi namreč morala to kršitev uveljavljati takoj, ko je to bilo mogoče (286.b člena ZPP). To pa je brez dvoma bilo po zaključku dokaznega postopka na glavni obravnavi z dne 10. 9. 2013. Ker pa na cit. narok za glavno obravnavo ni prišla, čeprav je bila v redu povabljena in svojega izostanka ni opravičila, omenjene kršitve ni predhodno navedla po svoji krivdi.

16. Tudi sicer očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče ima na podlagi 287. člena ZPP pooblastilo, da z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank. Predlagane dokaze, ki jih sodišče oceni kot nepomembne za odločbo, lahko zavrne z zavrnilnim sklepom, ki mora biti obrazložen. Pri tem pa lahko sodišče izbere, ali bo razloge za zavrnitev navedlo v samem dokaznem sklepu, v posebnem sklepu, ali pa v sodni odločbi o glavni stvari. Ker ima sodišče pravico zavrniti dokazni predlog, če za zavrnitev obstajajo upravičeni oziroma ustavno dopustni razlogi, vsaka zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni relativne oziroma absolutne (bistvene) kršitve določb pravdnega postopka.(1)

17. Pritožbeno sodišče soglaša z zavrnitvijo dokaznega predloga tožeče stranke z izvedencem gradbene stroke in z razumnimi, jasnimi, določnimi ter pravilnimi razlogi sodišča prve stopnje za to odločitev v 10. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe: “Ker tožeča stranka ni ravnala po sklepu sodišča z dne 7. 5. 2013 in svojih tožbenih trditev ni dopolnila, prav tako se ni udeležila naroka dne 10. 9. 2013, sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ker iz spisovnega gradiva ne izhajajo trditve tožeče stranke, ki bi jih dokazovala s takšnim dokazom.”; ter “Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi predlagala izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke glede svojih navedb o pomanjkljivostih v prvotnih zahtevah naročnika in utemeljenostjo dodatno izvedenih del. Tožeča stranka na drugi narok ni pristopila, tožena stranka je predlagala odločitev glede na stanje spisa in sodišče je sledilo njenemu predlogu. Sodišče je ravnalo tako, ker tožeča stranka svojih trditev glede pomanjkljivosti v naročilu ni specificirala, kot je sodišče že pojasnilo, pa izvajanje dokazov ne more nadomestiti nepopolne trditvene podlage tožeče stranke. Ker je bila le ta nezadostna, sodišče ni moglo izvesti dokaza z izvedencem gradbene stroke. Izvedenec je namreč tisti, ki z vidika svoje stroke in znanosti preizkusi resničnost in utemeljenost trditev stranke, zato je obstoj konkretnih trditev nujno potreben pred izvajanjem dokaza.” Pritožbeno sodišče pa še dodaja: Pogoj za uspeh tožeče stranke je, da navede vsa dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. Upoštevajoč 212. oziroma 7. člen ZPP pa brez ustrezne trditvene podlage sodišče tudi izpovedbe tožeče stranke ne sme vzeti za podlago svoji odločitvi. Prav tako sodišče ne more izvesti dokaza (z zaslišanjem stranke ali priče oziroma z izvedencem), da bi pravno relevantna dejstva, iz katerih bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka, ugotavljalo brez predhodne trditvene podlage (informativni dokaz).(2) Sodišče prve stopnje je zato kljub neizvedbi predlaganega dokaza tožeče stranke z izvedencem gradbene stroke dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo.

18. Glede na navedeno ne more biti nobenega dvoma, da sodišče prve stopnje “Z opisanim postopanjem …” ni “… kršilo pravico(e) tožeče stranke do kontradiktornega postopka in pravico(e) tožeče stranke do izvedbe predlaganega dokaza, kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku … .” Sodišče prve stopnje torej ni kršilo načela kontradiktornosti oziroma pravice tožeče stranke do kontradiktornega postopka (oziroma do izjavljanja oziroma do izjave). Tožeči stranki je tako (vendarle) bila dana možnost (enakopravnega (kontradiktornega)) obravnavanja pred sodiščem, oziroma ji je bila dana možnost sodelovanja v postopku.

19. Pritožbeno sodišče tudi pri tem delu pritožbe tožeče stranke opozarja na utemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo: “V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca gradbene stroke tožena stranka poudarja, da tožeča stranka na naroku dne 10. 9. 2013, na katerega iz neupravičenih razlogov ni pristopila, skladno z določbo 286.b člena ZPP ni uveljavljala domnevne kršitve določb postopka. Zato so navedeni očitki o kršitvi ZPP neupoštevni, poleg tega pa so iz zgoraj že pojasnjenih razlogov tudi sicer neutemeljeni. Sodišče je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe natančno in prepričljivo pojasnilo, da tožeča stranka svojih navedb o pomanjkljivostih v prvotnih zahtevah naročnika in utemeljenosti dodatno izvedenih del po njegovem pozivu ni dopolnila, izvajanje dokazov pa ne more nadomestiti nepopolne oziroma izostale trditvene podlage. Tožeča stranka je imela možnost svoje navedbe dopolniti in dodatno utemeljiti, vendar tega ni storila. Zato so neutemeljeni njeni očitki o domnevni kršitvi pravice do kontradiktornega postopka in pravice do izjavljanja ter posledično o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka in nepopolni in nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Prav tako so povsem neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke o nelogičnosti in neutemeljenosti očitkov prvostopnega sodišča tožeči stranki, da svojih trditev ni zadostno utemeljila in da zanje ni ponudila zadostnih dokazov. Kot že pojasnjeno, tožeča stranka po pozivu sodišča svoje trditvene podlage ni dopolnila in dokazov ni predložila, kar pa sodišču ne preprečuje, da izda sodbo na podlagi stanja spisa.” (dvajseti odstavek na peti strani in nadaljevanje na šesti strani (obrazložitve)).

20. Na podlagi dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih, na (to) dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče vezano, saj prav sodišče prve stopnje odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP), in ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je lahko, in za katere je ocenilo, da so pomembni za odločbo (prvi odstavek 287. člena ZPP), je ob pravilni ugotovitvi, da “… je utemeljen ugovor zastaranja tožene stranke za del terjatev …”, “ … del tožbenega zahtevka …” pravilno “… zavrnilo zaradi zastaranja …” ter “… za preostale terjatve, ki predstavljajo nezastarani del tožbenega zahtevka …”, pravilno ocenilo, da “… tožeča stranka ni ustrezno ter v skladu z navodili sodišča dopolnila svojih navedb.” Na “Zgolj na podlagi trditev in dokaznih predlogov, ki jih je podala tožeča stranka, pa … kljub presoji vsakega podanega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka skupaj …” pravilno “… ni moglo zaključiti, da je tožeča stranka svoje trditve dovolj specificirala in dokazno utemeljila.” ter zato “… preostali zahtevek …” prav tako pravilno “… kot neutemeljen zavrnilo.” (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

21. Utemeljena niso pritožbena izvajanja tožeče stranke: “Tožba je nesklepčna, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja. Ker pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotovi, da iz tožbenih trditev, ki jih tožeča stranka podaja pri vsakem od zahtevkov, ne izhajajo dejstva, iz katerih bi sodišče lahko sklepalo na utemeljenost in obstoj zahtevka, je lahko tožba kvečjemu nepopolna in je ni možno obravnavati, v posledici česar jo je potrebno vložniku vrniti v popravo v določenem roku (1. odstavek 108. člena ZPP) oz. je nikakor ni mogoče obravnavati in o zahtevku tudi meritorno odločati. Sodišče tožeče stranke tekom postopka ni opozorilo na pomanjkljivosti, kar pomeni, da ni korektno izvedlo svoje obveznosti po materialnem procesnem vodstvu po 285. členu ZPP. Sodišče je tožečo stranko sicer pozvalo na dopolnitev, vendar je bil ta poziv tako splošen, da ga ni mogoče šteti kot poziv v smislu obveznosti po materialnem procesnem vodstvu, saj je tožeča stranka trditvene navedbe dopolnila a očitno, po oceni sodišča, še vedno nezadostno. Tožeča stranka je v pripravljalnih vlogah določno pojasnila na kaj opira svoje zahtevke ter za svoje trditve ponudila tudi dokazno gradivo. Tožeča stranka je bila prepričana, da je v pripravljalnih vlogah z zadostno skrbnostjo obrazložila, kaj ji tožena stranka dolguje, saj so se ji navedbe zdele zadosti obširne in konkretizirane, da omogočajo vsebinsko presojo s strani sodišča. V primeru, da je sodišče menilo, da so trditve še vedno pomanjkljive, bi na to lahko tožečo stranko (ponovno in konkretneje) opozorilo. Ob tem pa tožeča stranka opozarja, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo vseh navedb tožeče stranke, saj se ji očita, da je trditveno podlago skušala nadomestiti s priloženimi dokazi. Pa temu ni tako. Poleg tega pa je sodišče zanemarilo, da ima lahko tudi priloga dejansko podlago tožbe. Ker se je tožeča stranka izrecno sklicevala na določene dokumente, bi bilo le-te treba šteti kot trditveno podlago. V primeru, da je sodišče prevzel dvom o tem, kaj se šteje za trditveno podlago pa bi lahko oz. celo moralo tožečo stranko pozvati na podrobnejšo pojasnitev. … Takšni zaključki pa v konkretnem primeru niso pravilni. Sodišče je najprej napačno zaključilo, da tožba ni sklepčna, Po teoriji pomeni sklepčnost tožbe tožnikovo trditveno breme (1. odst. 7. čl. ZPP) - navesti mora dejstva, ki utemeljujejo zahtevek. Za nesklepčno tožbo gre, ko tožnik v tožbi opiše življenjski primer, vendar pa iz njega ne izhaja nobena pravna posledica, ko iz tožbenih navedb ne izhaja tista pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožnik, ampak neka druga pravna posledica ali pa ne izhaja pravna posledica zoper toženca, ampak zoper nekoga drugega (zgrešena stvarna legitimacija). Že ob takšnem preizkusu pa pridemo do zaključka, da ne gre za noben tak primer. Sodišče prve stopnje je pri razlaganju nesklepčnosti pravzaprav bolj opisovalo nepopolnost tožbe, na katero se v obrazložitvi tožbe tudi občasno sklicuje. V primeru, da pa je mislilo, da je tožba nepopolna pa o njej ne bi smelo meritorno odločati, temveč bi jo moralo kot nepopolno zavreči. … Sodišče je po mnenju tožnika napačno štelo, da posamezni zahtevki niso zadostno utemeljeni in specificirani in da so priložene listine le dokazi in da ne morejo predstavljati ali dopolnjevati strankinih navedb, vendar pa takšni zaključki v tem konkretnem primeru niso pravilni. Iz teh trditev izhaja, da je tožnik v tožbi opisal takšno dejansko stanje, iz katerega izhaja tudi pravna posledica za toženca, torej je tožba sklepčna. Postavi pa se nadaljnje vprašanje ali trditvena podlaga, ki jo je navedel tožnik, zadosti individualizira življenjski primer tako, da je možna identifikacija tožbenega zahtevka. Če je odgovor nikalen, potem tožba ni popolna in je ni mogoče obravnavati. Da je tožba popolna, pa ni treba navesti vseh pravotvornih dejstev, pač pa je bistveno, da je navedeno toliko dejstev, da je omogočena jasna individualizacija zahtevka in njegova ločitev od drugih zahtevkov (o tem je razpravljalo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up 1013/05 z dne 6. 7. 2006). Pri presoji o tem ali je zahtevek popoln, pa je potrebno nadalje razčistiti, kakšno vlogo imajo priloge, na katere se je tožnik skliceval in jih predložil. Pravila pravdnega postopka res ločijo trditveno podlago od dokaznih predlogov, kot je to pravilno razmišljalo sodišče. Kaj so navedbe stranke mora biti iz tožbe razvidno in ne sme biti prepuščeno sodišču, da išče dejansko podlago. Priloge tožbe so praviloma listinski dokazi, ki služijo ugotovitvi resničnosti navedb tožeče stranke, vendar pa ima izjemoma lahko tudi priloga (situacija) drugačno vlogo in lahko predstavlja dejansko podlago tožbe. Medtem ko dejanske navedbe morajo biti razvidne iz tožbe, pa se tožnik v njih lahko izrecno sklicuje na priloge, kjer so njegove navedbe natančneje konkretizirane. Iz tega pa sledi zaključek, da priloge tožbe v tem primeru niso le dokaz, pač pa tožnikova natančnejša opredelitev navedb oz. njegova specifikacija zahtevka, česar pa sodišče ni upoštevalo. … Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da zahtevek ni sklepčen in ga zato nepravilno kot neutemeljenega zavrnilo. Oz. sodišče, če je štelo, da so tožbene navedbe nepopolne ne bi smelo o tožbenem zahtevku meritorno odločati in ga je zato sodišče nepravilno zavrnilo kot neutemeljenega. Če namreč tožbe ni mogoče obravnavati zaradi pomanjkljive dejanske podlage, je tožba nepopolna in o tožbenem zahtevku ni mogoče meritorno odločati. Ne glede kateri od navedenih razlogov je prevladujoč, je potrebno zaključiti, da nobeden ni pravilen in je zato odločitev sodišča napačna in nezakonita in jo je potrebno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja zaradi napačne presoje zadeve niti ni ugotavljalo, zato je glede na naravo stvari in okoliščine primera potrebno sodbo razveljaviti in bo moralo o zahtevku odločati sodišče prve stopnje.” (četrti odstavek na drugi strani, šesti in sedmi odstavek na tretji strani ter deveti odstavek na četrti strani 1. točke obrazložitve pritožbe).

22. Pravilni so ravnanje, odločitev, ocene, ugotovitve in presoja sodišča prve stopnje: “Sodišče je za dne 7. 5. 2013 v obravnavani zadevi določilo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, če ta ne bo uspešen. Sodišče je na prvem naroku tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo in opozorilo, tako kot je to storila že tožena stranka v odgovoru na tožbo, da posamezni zahtevki tožeče stranke po višini niso izkazani in zanje ni podane ustrezne trditvene podlage ter dokazov. Pooblaščenka tožeče stranke na naroku tožbe ni ustrezno dopolnila, sodišče je ugodilo njenemu predlogu ter ji dodelilo rok osem dni za dopolnitev tožbenih navedb glede posameznih zahtevkov tako, da bodo ti sposobni za obravnavanje, pregled njenih prilog v spisu ter specificirano navedbo, s katerimi predloženimi listinami dokazuje katere trditve in da v spis predloži še predlagane dokaze, ki jih do prvega naroka ni predložila sodišču. Tožeča stranka ni ravnala po navodilu sodišča in v določenem roku svojih tožbenih navedb ni dopolnila, ampak je po pooblaščenki predlagala podaljšanje roka za dopolnitev tožbe. Ker pooblaščenka ni imela ustreznega pooblastila tožeče stranke za vložitev predloga, jo je sodišče s sklepom z dne 21. 5. 2013 pozvalo na predložitev pooblastila oziroma odobritev tožeče stranke za opravljena pravdna dejanja. Rok, določen s tem sklepom, se je neuspešno iztekel.” (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Sodišče je tožeči stranki na naroku dne 12. 7. 2013 naložilo, da do dne 1. 9. 2013 predloži prevode listin v prilogah A 50, A 75, A 76, A 77, A 145, A 185, A 193, 194, A 195 do 202, A 203, A 217, ker tožeča stranka ni ravnala po navodilu sodišča, sodišče teh listin ni prebralo v dokazne namene.” (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Tožeča stranka, vseh listin, na katere se je sklicevala kot dokaz za svoje trditve, kljub temu, da jo je sodišče na naroku 7. 5. 2013 pozvalo k predložitvi manjkajočih listin, ni predložila. Po oceni sodišča sicer pozivanje strank na dopolnitev vlog s predlaganimi listinami presega okvir materialno procesnega vodstva. Listina je namreč priloga vloge (tožbe) in ne njen del. Predložitev listine na katero se stranka sklicuje, je njeno breme (razen v primeru izjem, ki jih določa ZPP). Če stranka listine ne predloži, se izpostavlja nevarnosti, da njene trditve ne bodo dokazane.” (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Kot je sodišče že navedlo, je tožečo stranko na naroku dne 7. 5. 2013 pozvalo na dopolnitev tožbenih navedb in dokazov. Tožeča stranka ni ravnala po navodilu sodišča in rok je iztekel neuspešno oziroma sodišče ni upoštevalo pravdnih dejanj osebe brez pooblastila (tretji odstavek 98. člena ZPP). Tožeča stranka tudi kdaj kasneje svojih tožbenih trditev ni ustrezno dopolnila tako, da bi sodišče lahko štelo, da njena tožba obsega dejstva, na katera opira svoje pravočasne zahtevke in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (prvi odstavek 180. člena ZPP). Iz tožbenih trditev, ki jih je tožeča stranka podala pri vsakem od gornjih zahtevkov ne izhajajo dejstva, iz katerih bi sodišče lahko sklepalo na obstoj in utemeljenost zahtevka. Tožba je namreč tožnikova zahteva, naj mu sodišče proti konkretnemu tožencu zagotovi pravno varstvo konkretne vsebine. Materialno pravo nastop pravnih posledic veže na obstoj določenih dejstev. Tožeča stranka mora konkretno navesti dejstva, ki izhajajo iz življenjskih dogodkov in utemeljujejo nastanek zahtevane pravne posledice. Njena tožba mora biti sklepčna, kar pomeni, da je navedla toliko relevantnih dejstev, da je njen zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Sklicevanje na priloge se lahko nanaša le na dokaze teh navedb ali na natančnejše substanciranje teh navedb, nikakor pa ni mogoče sodišču naložiti bremena, da iz obširnih prilog tožbe razbere, kaj so pravno relevantne navedbe tožeče stranke (povzeto po Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 129-132).” (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); ter “Sodišče teh pomanjkljivih trditvenih navedb tožeče stranke ne more nadomestiti z izvajanjem dokazov, zato tudi izpovedba priče A.P. ne more dopolniti pomanjkljivih navedb tožeče stranke v zvezi z zahtevkom št. 18 - dodatni stroški vezani na čistilno napravo in zahtevkom št. 21 - dodatni stroški vezani na transportne trakove in vsipni jašek. Tožeča stranka ni utemeljila in dokazala zahtevkov št. Z7 in Z11. Priča A. P. je glede zahtevka Z11 izpovedal, da je oprema v času poskusnega obratovanja last izvajalca, torej le ta po oceni sodišča ne more prenesti stroškov, ki mu nastanejo z okvaro te opreme na investitorja, ne da bi dokazal, da je do škode prišlo zaradi ravnanja investitorja. Zaslišana priča A. R. je bil odgovorni nadzornik in predstavnik inženirja. Pojasnil je, da je bila naloga nadzornega (inženirja po FIDIC) na objektu svetovalne narave. Oni so na vse dopise tožeče stranke po uveljavljanju dodatnih in več del odgovarjali investitorju (toženi stranki) ter ji svetovali, niso pa odločali. Glede zahtevkov tožeče stranke zaradi razlik v ceni in skrajšanja izvedbenih rokov je izpovedal, da so bili ti zahtevki po mnenju inženirja neutemeljeni, zato so toženi stranki svetovali, da jih zavrne. Priča M. L. je bila v času gradnje odgovorni in pooblaščeni predstavnik tožene stranke, ki je potrdila, da je bil inženir strokovna pomoč investitorja, s katerim se je posvetoval glede zahtevkov tožeče stranke. V zvezi z zahtevkom št. 18 (čistila naprava) je izpovedala, da je naročnik v razpisni dokumentaciji postavil zahtevo, da morajo biti izcedne vode primerne za izpust v kanalizacijo in pri izbiri izvajalca je bilo več ponudnikov. Izvajalec, ki je bil izbran je ponudil, da bo te vode čistil na čistilni napravi, se pravi v ponudbi je bila predvidena izgradnja čistilne naprave in je bila tudi potem ta čistilna naprava zgrajena. Priča A. P. je glede čistilne naprave izpovedal, da kaj je bil predmet razpisa samo bazen, ne pa čistilna naprava, tožeča stranka pa je naknadno izdelala še čistilno napravo. Izpovedal je, da je takšno zahtevo podal naročnik. Sodišče na podlagi 215. člena ZPP ocenjuje, da je dokazno breme glede utemeljenosti zahtevka (tega in še ostalih spornih) na tožeči strani. Tožeča stranka je v tožbeni povesti povzela dogovarjanja in dokumentacijo med pogodbenima strankama glede izcednih vod, ni pa z ničemer utemeljila svojega zahtevka po višini zneska 494.941,10 EUR. Ker tožena stranka temu zahtevku nasprotuje tako po temelju in po višini, je po oceni sodišča bilo na tožeči stranki dokazno breme, da utemelji svoje trditve, da čistilna naprava ni bila predmet javnega naročila in zakaj so njej nastali stroški z izgradnjo le te v vtoževani višini. Ker je tožena stranka za svojo trditev, da je bila tudi čistilna naprava predmet javnega naročila, ponudila dokaz - zaslišanje priče M.L., ki je to potrdila, je bilo dokazno in trditveno breme v že opisanem obsegu na tožeči stranki. Enaki zaključki sodišča veljajo tudi glede zahtevka št. 21 v višini 17.213,26 EUR, ki se nanaša na sortirni in reverzibilni transportni trak. Tožeča stranka svojih trditev o pomanjkljivostih v naročilu ni z ničemer dokazala, tožena stranka je temu zahtevku nasprotovala z navedbo, da je bila tožeča stranka tista, ki je izdelovala projekte in je v svoji ponudbi najprej ponudila daljše transportne trakove od tistih, ki jih je kasneje vgradila. Tožena stranka je z dopisom inženirja (priloga B 13) tudi dokazala svojo trditev, da je takrat ocenila, da tožeča stranka do kakršnega koli plačila oziroma spremembe pogodbene cene ni opravičena. Z zahtevkom Z6 v višini 219.465,22 EUR je tožeča stranka uveljavljala razlike v cenah. V tožbeni povesti se je sklicevala na navedbe, ki jih je podala v zvezi z zahtevkom št. 12 ter da so razlike v cenah izračunane na podlagi indeksov gospodarske zbornice, za obdobje od sklenitve pogodbe pa do konca septembra 2008 in sicer za razlike v ceni, ki presegajo 2%. Tožeča stranka ustreznih splošnih pogojev FIDIC, za uporabo katerih sta se pogodbeni stranki dogovorili ni predložila, zato sodišče ne more preizkusiti zatrjevane “preozke” dikcije 13.8 člena FIDIC in ali je res potrebno uporabiti prvi odstavek 655. člena OZ (Obligacijskega zakonika), ki pod določenimi pogoji dopušča spremembo pogodbene cene, če so se cene za elemente povišale za več kot 2%. Tožeča stranka v svojih tožbenih trditvah tudi ni podala navedbe, cene katerih elementov so se zvišale in za koliko. Sklicevala se je na zahtevek št. 6 z dne 16. 1. 2009, ki vsebuje izračune indeksov. Sodišče je ugotovilo, da v prilogi A 49 niso indeksi rasti cen gospodarske zbornice, ampak je to tabela, ki jo je sestavila tožeča stranka. Sodišče nima znanja in orodja, da bi njen izračun rasti cen preizkusilo, tožeča stranka pa drugega ustreznega dokaznega predloga ni podala. Tako se glede tega zahtevka izkažejo za resnične trditve tožene stranke, da tožeča stranka utemeljenosti zahtevka štev. Z6 ni dokazala (niti zatrjevala). Z zahtevkom Z7 je tožeča stranka uveljavljala dodatne stroške, vezane na tehnologijo in objekt - elektro prostor v fini rafinaciji, kovinski podesti, centralno odpraševalni sistem. Navedla je, da je šlo pri vseh treh postavkah, zajetih v tem zahtevku, za dodatna dela, kar je tožena stranka zanikala. Sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe za ta zahtevek prepis zahtevka št. 7 z dne 23. 1. 2009 (priloga A 35). Sodišče s pomočjo tehnične specifikacije, ki je v spisu in na katero se sklicuje tožeča stranka, ne more ugotoviti, katero svojo trditev s tem dokazuje. Prav tako pa ne razpolaga z ustreznim znanjem, da bi lahko potrdilo, da trditve tožeče stranke potrjuje PID dokumentacija. Tožena stranka se je sklicevala na poročilo inženirja v prilogi B 24, kjer je že le ta zavrnil celotni zahtevek št. 7 in sicer postavko elektro prostor v fini rafinaciji, ker ni bila podrobno utemeljena, postavko kovinski podesti iz razloga, ker so bili kot takšni že del tehničnih specifikacij, prav tako zahteve centralno odpraševalnega sistema. S tem, ko so tožbene navedbe enake zahtevku št. ..., ki ga je tožena stranka že obrazloženo zavrnila, tožeča stranka pa drugih argumentov in dokazov ni podala, sodišče v tožbenih navedbah ne najde ustrezne trditvene in dokazne podlage za ugoditev temu delu zahtevka. Po oceni sodišča tožeča stranka ni utemeljila in specificirala, iz katerih dodatnih stroškov je sestavljen ta del njenega zahtevka.” (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

23. Ker je sodišče prve stopnje za cit. ravnanje, odločitev, ocene, ugotovitve in presojo navedlo jasne, določne, korektne ter pravilne razloge (5., 9. 12., 19. in 20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ti razlogi pa so tudi dovolj izčrpni, jim pritožbeno sodišče dodaja le: Tožba je nepopolna, če je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. V takem primeru zahteva sodišče prve stopnje od tožeče stranke, da tožbo popravi ali dopolni (prvi odstavek 108. člena ZPP). Tožba pa je nesklepčna, če iz dejstev, ki so navedena v njej, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (tretji odstavek 318. člena ZPP). V takem primeru sodišče v okviru materialno procesnega vodstva pozove tožečo stranko k ustrezni dopolnitvi njenih nepopolnih tožbenih navedb o pomembnih dejstvih in predložitvi oziroma dopolnitvi dokazov, ki se nanašajo na njene navedbe, ter da da vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP). Popolnost tožbe je šele predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je sploh mogoče preizkusiti, ali je tožba sklepčna, torej ali iz tožbenih navedb po materialnem pravu izhaja pravna posledica, ki jo tožeča stranka uveljavlja s tožbenim predlogom.(3) Zato mora sodišče prve stopnje najprej preizkusiti, ali je tožba popolna v smislu določbe prvega odstavka 180. člena ZPP. Če ni, mora tožečo stranko pozvati, da jo popravi. Le popolna tožba omogoča preizkus, ali je tožba sklepčna. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je (bila) tožba tožeče stranke popolna. Zato pravilno ni ravnalo po prvem odstavku 108. člena ZPP. Pravilna pa je tudi nadaljnja ocena sodišča prve stopnje, da je (bila) tožba tožeče stranke nesklepčna. Zato je pravilno ravnalo prav po 285. členu ZPP in tožečo stranko pozvalo k ustrezni popravi oziroma dopolnitvi tožbe. Tožeča stranka pa v pritožbi neutemeljeno graja sodišče prve stopnje, da je bil njegov poziv na dopolnitev tožbe “… tako splošen, da ga ni mogoče šteti kot poziv v smislu obveznosti po materialnem procesnem vodstvu … .” Cit. poziv sodišča prve stopnje je namreč bil povsem konkreten, jasen ter določen in ga za kaj drugega, kot za popoln in ustrezen poziv po 285. členu ZPP, ni mogoče šteti. Utemeljena tudi ni pritožbena trditev tožeče stranke, da “… je v pripravljalnih vlogah določno pojasnila na kaj opira svoje zahtevke ter za svoje trditve ponudila tudi obsežno dokazno gradivo.” V spisu kakšnih takšnih pripravljalnih vlog tožeče stranke in njim priloženega obsežnega dokaznega gradiva ni. Tožeča stranka je vse listinske dokaze priložila tožbi. Po naroku za glavno obravnavo z dne 7. 5. 2013 (na katerem je sodišče prve stopnje opravilo materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP) pa je vložila le: (15. 5. 2013) “Prošnjo tožeče stranke za podaljšanje roka” in (12. 7. 2013) “Predlog za preložitev naroka z dne 12. 7. 2013”. Nekaj skopih navedb je sicer podala še na naroku za glavno obravnavo z dne 12. 7. 2013, vendar te niso bile tako “… zadosti obširne in konkretizirane, da (bi) omogočajo(le) vsebinsko presojo s strani sodišča.” Ob ugotovitvi, da so trditve tožeče stranke še vedno pomanjkljive, pa sodišču prve stopnje ni bilo treba “ponovno in konkretneje” opozoriti tožeče stranke na to, saj ZPP takšne njegove dolžnosti za take primere ne predpisuje. Tožeča stranka je zato nedvomno imela vso možnost dopolniti svoje nepopolne tožbene navedbe, predlagati in dopolniti dokazila ter dati vsa potrebna pojasnila. Če tako ni ravnala, je ta njena opustitev pač stvar njene presoje oziroma odločitve in zato trpi sama vse njene morebitne škodljive (materialne in pravne) posledice. Res je, da “… ima lahko tudi priloga dejansko podlago tožbe.” Toda kaj so navedbe pravdnih strank (trditvena podlaga tožbe) mora biti iz tožbe jasno razvidno; kajti s temi navedbami (in navedbami, ki jih pravdne stranke pravočasno podajo kasneje v postopku) je opredeljena tudi dejanska podlaga, ki jo sme sodišče pri odločanju upoštevati, jasnost glede tega pa je zelo pomembna tudi za preizkus na instanci. Priloge tožbe so praviloma listinski dokazi, ki služijo ugotovitvi resničnosti navedb tožeče stranke. Nedopustno bi bilo, da bi pravdna stranka sodišče obremenjevala in obenem tako sodišče kot nasprotno stranko spravljala v negotovost glede vprašanja, kaj je trditvena podlaga tožbe, s tem, da se v tožbi kot na lastne navedbe (to je ne kot na dokaz o resničnostih teh navedb) sklicuje na vsebino prilog tožbe. Zato je treba strogo ločiti, kaj so navedbe pravdnih strank, kaj pa so le priložene listine, ki kot dokaz služijo ugotovitvi resničnosti navedb strank, ne pa morebiti utemeljevanju nove dejanske podlage, ki je sama tožba ne vsebuje. Vsaj splošne dejanske navedbe pravdnih strank morajo zato biti razvidne že iz same tožbe; sklicevanje na priloge se lahko nanaša le na dokaz teh navedb ali na natančnejše substanciranje teh navedb. Na prilogo tožbe se torej tožeča stranka izjemoma lahko sklicuje takrat, ko priloga ne predstavlja dokaza in ko ne gre za primer, ko bi se sodišču naložilo breme, da samo iz obsežnih prilog tožbe najde, kaj so pravno relevantne navedbe tožnika.(4) Obravnavana zadeva pa ni tak (izjemen) primer.

24. Pritožbeno sodišče pri tem še opozarja na tudi utemeljene navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo: “Povsem nepomembno je, kako je prvostopno sodišče poimenovalo pomanjkljivosti tožbe tožeče stranke, torej ali kot njeno nepopolnost ali nesklepčnost. Iz ravnanja oziroma postopanja prvostopnega sodišča, ko je tožbo po njenem predhodnem preizkusu vročilo toženi stranki v odgovor ter jo nato vsebinsko obravnavalo, namreč jasno izhaja, da je sodišče tožbo vsekakor štelo kot popolno. Tožba namreč obsega vse, kar je treba, da je sposobna za obravnavanje. Prav tako tožba vsebuje toliko dejstev, kolikor jih je potrebnih za identifikacijo in individualizacijo zahtevka. Zato je odločitev prvostopnega sodišča, ko je tožbo štelo za popolno v smislu 105. člena ZPP, povsem pravilno. Neutemeljena in brez vsakršne dejanske ali pravne osnove pa so zato zatrjevanja tožeče stranke, da bi sodišče na podlagi 1. odst. 108. člena ZPP tožbo moralo vrniti v popravo. Tožeča stranka očitno zmotno meni, da bi ji sodišče moralo pomagati sestaviti takšno tožbo, da bi bila z njo uspešna. Že ob tem pa je tudi nujno izpostaviti, da je tožeča stranka pomešala termina popolnost oziroma nepopolnost ter sklepčnost oziroma nesklepčnost tožbe. Res pa je predmetna tožba zaradi pomanjkljivega substanciranja nesklepčna, kot je to pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče. Iz dejstev, navedenih v tožbi, namreč nikakor ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, kar pomeni, da je tožba nesklepčna, kot to določa 3. odst. 318. člena ZPP. Za popolnost tožbe namreč zadošča, da tožnik abstraktno pravno normo razčleni v toliko dejstev, kolikor jih je potrebnih za identifikacijo zahtevka, za sklepčnost tožbe pa ne sme manjkati nobeno pravotvorno dejstvo. Posledica nesklepčnosti tožbe je seveda neutemeljenost postavljenega tožbenega zahtevka. Prav za takšno situacijo pa gre v tem sporu, ko tožeča stranka še zdaleč ni utemeljila svojega zahtevka in ga je zato prvostopno sodišče povsem pravilno zavrnilo kot neutemeljenega. Ker je bila predmetna tožba nesklepčna, je prvostopno sodišče v okviru materialno procesnega vodstva tožečo stranko na naroku dne 7. 5. 2013 pozvalo, da v roku 8 dni svoje navedbe ustrezno dopolni in zanje tudi predloži dokaze. Vendar tožeča stranka tega, k čemur jo je pozvalo sodišče, ni storila. Ker je sodišče tožečo stranko pozvalo na odpravo pomanjkljivosti tožbe, je zato tudi nepomembno, ali je tožba (bila) “le” nesklepčna ali pa morda celo tudi nepopolna. Pomembno je namreč le, da tožeča stranka po pozivu sodišča pomanjkljivosti tožbe ni odpravila. Nadalje so neutemeljeni tudi očitki tožeče stranke prvostopnemu sodišču, da to naj ne bi pravilno izvedlo svoje obveznosti po materialno procesnem vodstvu po 285. členu ZPP, ker naj bi bil poziv sodišča presplošen. Poziv sodišča je namreč bil povsem ustrezen. Jasno je namreč, da sodišče tožeči stranki ne more in ne sme samo sestaviti tožbe, kot to očitno želi tožeča stranka. Takšno stališče tožeče stranke je seveda absurdno. Sicer pa so pritožbeni očitki tožeče stranke tudi nerazumljivi in tako sploh ni jasno, ali tožeča stranka uveljavlja nepopolnost ali nesklepčnost tožbe. O dolžnosti sodišča po 285. členu ZPP je namreč mogoče govoriti šele potem, ko je tožba popolna, iz česar izhaja, da tudi tožeča stranka sama svojo tožbo šteje za popolno. Prav tako pa so povsem izmišljene in protispisne navedbe tožeče stranke, da je svoje navedbe dopolnila, saj po pozivu sodišča na naroku dne 7. 5. 2013 do poteka postavljenega roka ni vložila nobene pripravljalne vloge in tudi po poteku postavljenega roka predhodnih navedb nikoli ni ustrezno oziroma kakor koli dopolnila. Prav tako so neutemeljena in celo absurdna ter tudi v nasprotju z njenimi predhodnimi zatrjevanji zatrjevanja tožeče stranke, da je predmetna tožba sklepčna, ampak da ni popolna. To sploh ni mogoče, saj je namreč popolnost tožbe predpogoj, da je tožba sploh lahko sklepčna. Pogoji za sklepčnost tožbe so namreč strožji kot so pogoji za popolnost tožbe, saj je za sklepčnost tožbe potrebno navesti vsa pravotvorna oziroma pravno pomembna dejstva, za popolnost tožbe pa zadošča že zgolj navedba dejstev, potrebnih za individualizacijo zahtevka. Zato situacija, kot jo zatrjuje tožeča stranka, da je tožba sklepčna, ni pa popolna, sploh ni mogoča, vsi pritožbeni očitki tožeče stranke v zvezi s tem pa seveda povsem neutemeljeni. Tožena stranka poudarja, da so povsem napačna in zgrešena zatrjevanja tožeče stranke, da naj bi iz navedb prvostopnega sodišča, ko ugotavlja, da iz tožbenih trditev ne izhajajo dejstva, iz katerih bi sodišče lahko sklepalo na obstoj in utemeljenost zahtevka, izhajalo, da naj bi tožba bila nepopolna. Iz omenjenih zaključkov prvostopnega sodišča izhaja namreč ravno obratno, torej, da je sodišče tožbo obravnavalo po vsebini in pri tem ugotovilo, da zahtevek po vsebini ni utemeljen in da je zato sodišče tožbo pravilno štelo kot nesklepčno. Kot je tožena stranka pojasnila že prej, za popolnost tožbe ni potrebna navedba prav vseh dejstev, ampak zadošča že navedba toliko dejstev, da je mogoča individualizacija zahtevka. Vsa pravotvorna dejstva pa je potrebno navesti, da je tožba tudi sklepčna. Tega pa tožeča stranka ni storila in je sodišče zato tudi utemeljeno štelo, da zahtevek ni utemeljen in ga je pravilno tudi zavrnilo. Povsem zgrešena in neutemeljena so tudi pritožbena zatrjevanja tožeče stranke, da naj ne bi šlo za nobenega izmed primerov nesklepčnosti tožbe, kot jih po sodbi VSC Cp 398/2009 navaja tožeča stranka v pritožbi. V tem sporu namreč gre za primer, ko je tožnik v tožbi sicer opisal nek domnevni dejanski stan odnosov med pravdnima strankama, vendar pa iz njega ne izhaja nobena pravna posledica za toženo stranko. Del zahtevka tožeče stranke, ki je predmet tega spora, je namreč v vsakem primeru že zastaral, poleg tega pa tudi sicer tožena stranka tožeči stranki po sklenjenih pogodbah ne dolguje ničesar, saj za to tudi ni izpolnjenih nobenih pogojev in česa takega tožeča stranka tudi ni z ničemer izkazala. Nadalje so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da naj bi prvostopno sodišče zanemarilo, da “ima lahko tudi priloga dejansko podlago tožbe”. Sodišče se namreč v sodbi sploh ni sklicevalo na to, da priloge ne morejo predstavljati trditvene podlage, ampak je tožeči stranki očitalo, da listin, na katere se je sklicevala kot dokaz za svoje trditve, sploh ni predložila, na kar jo je sodišče predhodno sicer tudi posebej pozvalo. Prav tako so neutemeljeni očitki tožeče stranke prvostopnemu sodišču, da to ni upoštevalo dejstva, da priloga (situacija) lahko predstavlja tudi dejansko podlago tožbe. Tudi upoštevajoč situacije oziroma priloge, ki jih je tožeča stranka (pravočasno) priložila, trditvena podlaga namreč ni zadoščala in tudi ne more zadoščati za utemeljenost tožbenega zahtevka, saj tožena stranka tožeči stranki dejansko ne dolguje ničesar. Sicer pa je situacija oziroma račun zgolj dokaz, da je nekdo drugemu nekaj zaračunal, s tem da pa je za presojo, ali je izstavljen račun oziroma situacija tudi utemeljen, seveda potrebno podati zadostno oziroma ustrezno trditveno podlago, česar pa tožeča stranka evidentno ni storila. … V nadaljevanju pa tožeča stranka v pritožbi celo zatrjuje, da ne glede na to, na kateri razlog se sodišče sklicuje pri svoji odločitvi o zavrnitvi zahtevka, torej ali na nesklepčnost ali na nepopolnost tožbe, itak noben od razlogov domnevno ni pravilen. Takšna zatrjevanja pa so seveda povsem neutemeljena, saj je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je tožba popolna, vendar pa nesklepčna, tožeča stranka pa nesklepčnosti tožbe po pozivu sodišča ni odpravila, zaradi česar je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek povsem pravilno in utemeljeno zavrnilo ter takšno svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Sklicevanje sodišča na nepopolnost tožbenih navedb pri utemeljitvi svoje odločitve pa ne pomeni, da je tožba nepopolna, ampak to ravno nasprotno pomeni, da je tožba zaradi pomanjkljivih navedb o pomembnih dejstvih nesklepčna, zato so navedbe tožeče stranke o nasprotnem povsem neutemeljene.” (tretji odstavek na prvi strani in nadaljevanje ter četrti do sedmi odstavek na drugi strani in osmi do deveti odstavek ter enajsti odstavek na tretji strani in nadaljevanje na četrti strani (obrazložitve)).

25. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje tožeče stranke: “Poleg navedenega sodišče napačno navaja, da tožnik ni priložil Pogojev gradbenih pogodb za dodatno opremo, projektiranje in graditev, FIDIC. Tožnik je sodišču priložil tako Pogoje gradbenih pogodb za dodatno opremo, projektiranje in graditev, FIDIC, kakor tudi Pogoje gradbenih pogodb, FIDIC (ki so sicer vsebinsko dokaj podobni) a jih je sodišče očitno spregledalo in napačno zaključilo, da listinske priloge A 15 in A 29 po njegovi oceni ne izkazujeta vsebine relevantnih pogojev FIDIC, za predložitev katerih je bilo dokazno breme na tožeči stranki. Poleg tega, da je sodišče spregledalo, da so bili pogoji predloženi, pa je spregledalo tudi, da ti predstavljajo materialno pravo, glede katerega med strankama niti ni bilo spora, ne glede njegove uporabe, kakor tudi ne glede njegove vsebine in je tudi zato takšen očitek sodišča neutemeljen. Kljub temu tožeča stranka naslovnemu sodišču ponovno pošilja Pogoje gradbenih pogodb za dodatno opremo, projektiranje in graditev, FIDIC, kakor tudi Pogoje gradbenih pogodb, FIDIC, da bo le to lahko ugotovilo da sta oba dokumenta že vsebovana v sodnem spisu in jih je sodišče le nehote spregledalo.” (osmi odstavek na tretji strani in nadaljevanje na četrti strani 1. točke obrazložitve pritožbe).

26. Pravilni so pojasnilo, prepričanje in ocena sodišča prve stopnje ter razlogi zanje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša: “Med pravdnima strankama ni sporno, da sta dne 31. 3. 2006 sklenili pogodbo štev. … za izvedbo projekta “R. C. - R. C.” ter za tem še dne 10. 1. 2007 pogodbo štev. … za izvedbo projekta “R. C. - faza II - M. C.”. Prav tako ni sporno, da sta se obe pogodbi izvajali na podlagi Pogojev gradbenih pogodb za obratno opremo, projektiranje in graditev, Rumena knjiga 1999, FIDIC (v nadaljevanju pogoji FIDIC), vendar sodišče že na tem mestu pojasnjuje, da tožeča stranka, ki se v svojih navedbah sklicuje na te pogoje, le teh ni predložila. V prilogah A 15 in A 29 so listine, naslovljene splošni pogoji pogodbe, ki pa po vsebini ne ustrezajo pogojem FIDIC. Sodišče se je o tem še dodatno prepričalo z branjem priloge B 28, v kateri je del pogojev FIDIC, na katere se sklicuje predložila tožena stranka. Prilogi A 15 in A 29 po oceni sodišča tako ne izkazujeta vsebine relevantnih pogojev FIDIC, za predložitev katerih je bilo dokazno breme na tožeči stranki (ki se je nanje tudi sklicevala).”

27. Pritožbeno sodišče prav tako v celoti sledi pravilnim trditvam tožene stranke v odgovoru na pritožbo: “Nadalje so neresnične in neutemeljene tudi navedbe tožeče stranke, da naj bi pravočasno predložila Pogoje pogodb za obratno opremo, projektiranje in graditev (FIDIC) ter Pogoje gradbenih pogodb (FIDIC). Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, listine v prilogah A 15 in A 29 ne ustrezajo pogojem FIDIC. Te pogoje je tožeča stranka predložila šele skupaj s pritožbo, kar pa je seveda prepozno in so zato te priloge neupoštevne. Poleg tega pa tožena stranka še poudarja, da omenjeni pogoji FIDIC sami za sebe tudi sicer v ničemer ne utemeljujejo zahtevka tožeče stranke, ampak zgolj še dodatno potrjujejo njegovo neutemeljenost, saj namreč tožeča stranka pri izvajanju poslov, na katere se nanaša ta spor, ni izpolnila zahtev, ki jih določajo oziroma predpisujejo pogoji FIDIC.” (deseti odstavek na tretji strani (obrazložitve)).

28. Končno še ni utemeljen pritožbeni ugovor tožeče stranke o “… odločitvi sodišča o zastaranju določenih tožbenih zahtevkov.”: “Nazadnje pa tožeča stranka ugovarja tudi odločitvi sodišča o zastaranju določenih tožbenih zahtevkov. Odločitev sodišča temelji na nepopolno in napačno ugotovljenem dejanskem stanju in je zato zaključek sodišča napačen. Tožeča stranka je že v tožbi pojasnila, da je bila v skladu s pogoji FIDIC (člen 20) v primeru spora glede obravnavanja zahtevkov na prvi stopnji podana pristojnost Komisije za reševanje sporov (v nadaljevanju: KRS) ter na drugi stopnji arbitraže. Ker med pravdnima strankama ni prišlo do soglasja glede upravičenosti zahtevkov sta dne 11. 10. 2011 sklenili aneks št. ... k pogodbi R. - faza I ter aneks št. ... k pogodbi R. M. - faza II, s katerima sta prenovili dogovor o pristojnosti za reševanje zahtevkov ter se dogovorili, da se bodo ti reševali pred sodiščem redne pristojnosti. Obligacijski zakonik določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.” (prvi odstavek na peti strani in nadaljevanje na šesti strani 3. točke obrazložitve pritožbe).

29. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je ugovor tožene stranke o zastaranju več zahtevkov tožeče stranke utemeljen, obrazložilo takole: “Tožena stranka je podala ugovor zastaranja več zahtevkov tožeče stranke. Tako je v odgovoru na tožbo primarno navedla, da je del zahtevkov tožeče stranke, poleg tega da so neutemeljeni, tudi že zastaral. Po navedbah tožene stranke so zastarani zahtevki na plačilo zneska 513.016,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2007 dalje do plačila, zneska 611.895,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2008 dalje do plačila, zneska 381.704,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2007 dalje do plačila in zneska 37.149,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2008 dalje do plačila. Tožeča stranka je ugovoru nasprotovala. Trdila je, da se tožena stranka pavšalno in neutemeljeno sklicuje na podčlen 20.1 FIDIC. Splošna določila FIDIC je potrebno podrediti in prilagoditi veljavni nacionalni zakonodaji in ne zgolj prepisovati členov iz prevedenih vzorcev pogodb. Tožeča stranka je nemudoma po izvedenih dodatnih delih zahtevala od naročnika, da potrdi obračun izvedenih dodatnih del ter posledično dodatna plačila. Ker je tožeča stranka svojo obveznost pravočasno izpolnila, se tako ne šteje, da je zamudila rok za uveljavljanje svojega zahtevka.” (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da je tožeča stranka tožbo vložila dne 30. 12. 2011. Tožena stranka je k svojemu ugovoru predložila del Pogojev pogodb za obratno opremo, projektiranje in graditev - FIDIC (priloga B 28), ki v točki 20 urejajo zahtevke, spore in arbitražo. Točka 20.1 FIDIC določa, da mora izvajalec, če meni, da je upravičen do dodatnega plačila v okviru katerega koli člena teh pogojev ali kako drugače v zvezi s to Pogodbo, poslati inženirju obvestilo, v katerem opiše dogodek ali okoliščine, ki so razlog za ta zahtevek. Obvestilo je treba poslati, brž ko je možno, najkasneje pa v 28 dneh po tem, ko se je izvajalec zavedel ali bi se bil moral zavesti takega dogodka ali okoliščin. V nadaljnjih 42 dneh mora poslati podrobno obrazložen zahtevek, inženir pa mora v nadaljnjih 42 dneh po prejemu zahtevek ali odobriti ali zavrniti. Pogoji FIDIC, ki jih je predložila tožena stranka, ne vsebujejo določb, ki bi govorile o zastaranju zahtevkov tožeče stranke oziroma izvajalca, zato je po mnenju sodišča v tem delu potrebno uporabiti določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki govorijo o zastaranju. Tožeča stranka je gospodarski subjekt, tožena stranka pa je pravna oseba javnega prava. V nesporno dveh sklenjenih pogodbah je tožena stranka nastopila kot investitor, tožeča stranka pa kot izvajalec. Ker tožena stranka kot lokalna samoupravna skupnost pri sklepanju teh pogodb ni delovala oblastveno, je ti dve pogodbi presojati kot gospodarski pogodbi po 13. členu OZ (glej Pravna praksa 48/2012, dr. Miha Juhart, Položaj gospodarskega subjekta v nekaterih posebnih primerih). V 349. členu OZ je urejeno zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb, ki kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih. Zastaranje teče posebej za vsako dobavo blaga, opravljeno delo ali storitev. Prvi odstavek 335. člena OZ pa določa, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje začne sicer teči prvi dan po dnevu, ko je lahko upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti in nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega roka.” (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); ter “Tako se izkaže, da je tri letni zastaralni rok, ki je potreben za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb že potekel pri naslednjih zahtevkih in je prenehala pravica tožeče stranke zahtevati njihovo izpolnitev: za znesek 513.016,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2007 dalje do plačila, za znesek 611.895,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2008 dalje do plačila, za znesek 381.704,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2007 dalje do plačila in za znesek 37.149,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2008 dalje do plačila. Tožeča stranka je še ugovarjala, da iz listinske dokumentacije jasno izhaja, da je toženo stranko pozivala na plačilo, vendar se tožena stranka na te pozive ni odzvala. Po oceni sodišča se tožeča stranka zastaranju teh zahtevkov s to navedbo ne more izogniti, ker 368. člen OZ določa, da za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni svojo obveznost. Tožeča stranka ni dokazala, da je zastaranje začelo teči kasneje ali drugače kot od zapadlosti teh zahtevkov, kot jih je (zapadlosti) sama določila. Sodišče je zato v tem delu ugodilo ugovoru zastaranja tožene stranke in tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi zastaranja zavrnilo.” (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

30. Pritožbeno sodišče sicer pravilnim razlogom sodišča prve stopnje za cit. presojo nima ničesar več dodati, vendar pa vseeno povzema nasprotovanje tožene stranke v odgovoru na pritožbo pritožbenim očitkom tožeče stranke, da “… naj bi sodišče napačno odločilo, da je del zahtevka zastaral.”: “Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi sodišče napačno odločilo, da je del zahtevka zastaral. Napačne in neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da naj bi zastaranje začelo teči šele s sklenitvijo aneksov z dne 11. 10. 2012 k pogodbama, s katerima je bilo dogovorjeno, da je za reševanje sporov pristojno sodišče in da naj bi tožeča stranka šele takrat dobila pravico terjati izpolnitev. Takšna zatrjevanja so seveda brez vsakršne pravne osnove. Tožeča stranka je namreč pravico terjati izpolnitev svojih domnevnih terjatev imela že naslednji dan po njihovi zapadlosti in takrat je tudi začel teči zastaralni rok za njihovo uveljavitev. Dejstvo, da vmes morda pride do spremembe organa, pristojnega za odločanje o zahtevku, pa na tek zastaralnega roka nima prav nobenega vpliva. Če je tožeča stranka menila, da so njeni zahtevki upravičeni, bi morala pravočasno pred sodiščem ali drugim pristojnim organom takšne zahtevke ustrezno uveljavljati, pa tega ni storila.” (enaindvajseti odstavek na šesti strani (obrazložitve)).

31. S trditvami: “Glede na to, da sta stranki soglasno pogodbeno dogovorili način reševanja medsebojnih konfliktov, ki sta ga spremenili šele s sklenitvijo obeh aneksov, je tudi tožeča stranka pravico terjati izpolnitev dobila šele s sklenitvijo obeh aneksov. Pred tem pa je uporabila vsa razpoložljiva sredstva reševanja sporov z namenom odprave spora in razrešitve medsebojnih nesoglasij. Navedeno je sodišče povsem spregledalo in odločilo, da je zastaranje začelo teči ob zapadlosti zahtevka. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Torej tudi če je zastaranje res morebiti začelo teči ob zapadlosti, pa je sodišče povsem spregledalo neprerekane trditve tožeče stranke o tem, da sta pravdni stranki spor pred vložitvijo predmetne tožbe reševali pred KRS in arbitražo. Res mogoče, da je najpogostejši in najzanesljivejši način pretrganja zastaranja vložitev tožbe, pa vendar dikcija obligacijskega zakonika predvideva, da zastaranje pretrga tudi vsako drugo upnikovo dejanje zoper dolžnika pred drugim pristojnim organom (in ne le sodiščem), da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Da terjatev ni zastarala je tako ne samo življenjsko temveč tudi zakonsko utemeljen argument, saj sta pravdni stranki sklenili sporazum o reševanju sporov, v katerega so bili vključeni vsi zahtevki tožeče stranke. Tudi če bi kateri od zahtevkov morebiti že zastarali, bi se tožena stranka s podpisom sporazuma (dne 18. 03. 2011) o njihovem reševanju zastaranju odpovedala, ali pa ga vsaj pretrgala. Vsekakor pa je zastaranje bilo pretrgano na vsaki seji K., ki so potekale 11. 04. 2011, 21. 04. 2011, 03. 05. 2011, 17. 05. 2011, 31. 05. 2011, 06. 07. 2011 in 17. 06. 2011, po vsakem pretrganju pa je zastaranje začelo teči znova in do vložitve tožbe vsekakor ni potekel rok, ki je potreben, da bi terjatve tožnika zastarale. Glede na navedeno je odločitev sodišča o zastaranju zahtevkov napačna, saj temelji na nepopolno oz. napačno ugotovljenem dejanskem stanju … .” (prvi do tretji odstavek na šesti strani 3. točke obrazložitve pritožbe), ter s predlaganima dokazoma: “Pogoji pogodb za obratno opremo, projektiranje in graditev, FIDIC “(A 239) in “Pogoji pogodb, FIDIC “(A 240), pa tožeča stranka v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nova dokaza.

32. Toda po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku). Tožeča stranka pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da v pritožbi novo navedenega brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo (z dne 7. 5. 2013) oziroma do konca glavne obravnave (10. 9. 2013) v postopku na prvi stopnji. Prav tako je očitno, da bi to mogla storiti.

33. Pritožbeno sodišče zato uveljavljenih pritožbeno novih trditev in novih dokazov tožeče stranke ni moglo upoštevati (šesti odstavek 286. člena ZPP).

34. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke materialno pravo (cit. določbe OZ) pravilno uporabilo.

35. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP ter tudi prvi odstavek 337. člena ZPP).

36. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 12.468,40 EUR. Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (v znesku 10.200,00 EUR) in pavšalni znesek za plačilo PTT storitev (20,00 EUR), povečano za 22 % DDV (v znesku 2.248,40 EUR). Nagrada za delo odvetnika je odmerjena po Zakonu o odvetniški tarifi (Tar. št. 3210, 6002 in 6007). O zamudnih obrestih na prisojene stroške pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7). Tožena stranka pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 25/2012-3 z dne 28. 1. 2014; odločba Ustavnega sodišča Up 77/01 z dne 4. 3. 2004. Op. št. (2): Prim.: sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3093/2009 z dne 9. 12. 2009. Op. št. (3): Prim.: odločba Ustavnega sodišča Up 1013/05 z dne 6. 7. 2006. Op. št. (4): Prim.: npr. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 489/2005 z dne 13. 9. 2007.