Jedro

Posledice izpodbijanja niso v tem, da preidejo koristi, ki jih je dolžnik odsvojil, do višine upnikove terjatve ponovno v njegovo last oziroma imetništvo, saj gre za to, da tožeča stranka ni izpodbijala pravnega dejanja kot neveljavnega dejanja, ki naj se kot takšno razveljavi, ampak je (pravilno) uveljavljala le, da v obsegu, ki je potreben za poplačilo njene terjatve, zoper njo nima pravnega učinka - in to kljub temu, da imetnik tega premoženja ni (več) oseba, ki je njen dolžnik.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se r a z v e l j a v i t a in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: zavrglo tožbeni zahtevek (prav: tožbo) v delu, da je brez pravnega učinka proti tožeči stranki pravno dejanje - prodaja tovornega vozila Fiat Scudo 1,9 TD, reg. št. KP X letnik 1997, med S.G. in toženo stranko; zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna dopustiti, da se terjatev tožeče stranke poplača s prodajo tovornega vozila Fiat Scudo 1,9 TD, reg.št. KP X, letnik 1997, ki je predmet izpodbijanega pravnega dejanja; tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 237.648,00 SIT.

Proti navedenima sodbi in sklepu je tožeča stranka po svojem zakonitem zastopniku vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njuno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V pritožbi opozarja, da je skladno s takrat veljavnim 2. odst. 283. čl. ZOR, pravno teorijo in sodno prakso, tožbo uperila le proti tistemu, ki je z izpodbijanim dejanjem pridobil vozilo. Le proti toženi stranki, ki je nazadnje pridobila vozilo, se bo tožeča stranka lahko (delno) poplačala. Zakon je v primeru Paulianske tožbe izrecno omejil pasivno legitimacijo na končnega pridobitelja, obenem pa ni določil, da bi bilo potrebno izpodbijati celo "verigo" pravnih dejanj. Edini pogoj je ta, da se zahteva slaba vera tretjega (G.S.) glede tega, da je vedel, da je mogoče predhodno pravno dejanje (R. d.o.o./G.) prav tako izpodbijati. Tožeča stranka je s tožbo in v izvedenem dokaznem postopku dokazovala (in po njenem mnenju tudi dokazala) oškodovalni namen G.S.. Zmotno je stališče sodišča, da so posledice izpodbijanja s Pauliansko tožbo te, da preidejo koristi nazaj na prvotnega dolžnika.

Tožeča stranka namreč ni izpodbijala pravnega dejanja kot neveljavnega dejanja, ki naj se razveljavi. Tožeča stranka kot upnik je izpodbijala ravnanja singularnega naslednika tretjega, ki je z vedenjem o škodovalnem namenu njenega dolžnika, premoženje odtujil naprej. Vse to skladno s pravno teorijo, ki pravi, da gre za vzpostavitev fikcije kot da se dejanje, zaradi katerega se je zmanjšalo premoženje dolžnika, sploh ni zgodilo in je premoženje še vedno na razpolago upniku. Zato se upnik lahko poplača iz tega premoženja, čeprav imetnik slednjega ni več dolžnik. Glede na to je ob pravilni uporabi 280. čl. in nasl. ZOR vsekakor podan pravni interes tožeče stranke na ugotovitev, da je pravno dejanje med tretjim - G.S. in toženo stranko brez učinka proti tožeči stranki. Meni, da je uspela dokazati, da je tretji - G.S. vedel, da je predhodni posel sklenjen med dolžnikom R.d.o.o. in njim, sklenjen prav z namenom škodovati upniku - tožeči stranki. G.S. je povedal, da je vozilo uporabljal tudi pred nakupom, vsakodnevno, kadarkoli ga je potreboval. Zato je jasno, da ga ni kupil od R. d.o.o. ker ga je potreboval za svoje delo, temveč očitno zaradi drugih namenov in sicer pomoči pri oškodovanju upnika. Kot kupec vozila ni vedel povedati niti za ceno vozila, niti za letnik, niti za stanje v katerem je vozilo bilo. Njegova slaba vera je razvidna tudi iz tega, da je vozilo "vrnil" takoj, ko je davčni dolžnik oz. njegova žena ustanovil novo podjetje z enako dejavnostjo, zaposlenimi, itd... le brez "obveznosti" do tožeče stranke DURS. Kar zadeva slabo vero tožene stranke R.G. d.o.o., se zaradi sorodstvenega razmerja med ustanovitelji in direktorji dolžnika - prvega odsvojitelja R. d.o.o. in končnega pridobitelja R.G. d.o.o., le-ta domneva. Nenazadnje sta tudi družbi sami dobesedno "dvojčici" oz. "v sorodu", saj imata isti sedež, isto dejavnost, itd. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno vsebinsko povzelo določila 280. čl. in 281. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerih je dolžnikovo pravno dejanje mogoče izpodbijati, če je upnikova terjatev do dolžnika zapadla, če zaradi izpodbijanega pravnega dejanja dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (dejanje storjeno v škodo upnikov) in če sta bila v primeru odplačne narave izpodbijanega pravnega dejanja dolžnik in pridobitelj nedobroverna; nadalje je sodišče pravilno citiralo tudi 284. čl. ZOR, po katerem v primeru, ko sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev. Vendar pa pritožba v zvezi z zadnjenavedenim zakonskim določilom pravilno opozarja, da ga je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo; posledice izpodbijanja namreč niso v tem, da preidejo koristi, ki jih je dolžnik odsvojil, do višine upnikove terjatve ponovno v njegovo last oziroma imetništvo (da bi se upnik iz teh koristi lahko poplačal, kot to navaja sodišče prve stopnje), saj gre za to, da tožeča stranka ni izpodbijala pravnega dejanja kot neveljavnega dejanja, ki naj se kot takšno razveljavi, ampak je (pravilno) uveljavljala le, da v obsegu, ki je potreben za poplačilo njene terjatve, zoper njo nima pravnega učinka - in to kljub temu, da imetnik tega premoženja ni (več) oseba, ki je njen dolžnik.

V obravnavanem primeru je dejansko stanje takšno, da je dolžnik tožeče stranke (tj. davčni dolžnik, družba R. d.o.o.), prodal vozilo Fiat Scudo najprej S.G., ta pa ga je zatem odsvojil toženi stranki. Tožba je pravilno uperjena zoper zadnjega pridobitelja vozila. V zvezi s tem nima prav sodišče prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, če bi hotela doseči poplačilo svoje terjatve, izpodbijati vsa pravna dejanja, ki so dolžnikovo premoženje pripeljala do zadnjega pridobitelja, saj kaj takšnega iz zakona ne izhaja; slednji je v tem pogledu jasen, saj določa, da se izpodbojna tožba vloži (le) zoper osebo, v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje oz. zoper njene pravne naslednike (2. in 3. odst. 283. čl. ZOR). Glede na to je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožeči stranki odklonilo pravni interes za vložitev ugotovitvenega dela zahtevka (iz razloga, ker da tožeča stranka ni postavila tudi zahtevka na ugotovitev, da je pravni posel med S.G. in dolžnikom tožeče stranke brez pravnega učinka nasproti njej).

Ker zaradi zmotnega pravnega stališča sodišče prve stopnje ni ugotavljajlo vseh predpostavk, ki jih za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj določa ZOR (predvsem tudi 3. odst. 283. čl. ZOR), dejansko stanje v navedeni smeri ni bilo ugotovljeno. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo in sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).