Jedro

Obramba je dokazni predlog za neposredno zaslišanje izvedenca vezala na predhodno ugotovitev, ali je oškodovanka poškodbe lahko dobila v pretepu z drugo žensko. Ker pretep oškodovanke ni bil ugotovljen, predlagani dokaz ni bil več pravno relevanten in za obsojenca očitno ni mogel biti uspešen. Zagovornik na glavni obravnavi ni več vztrajal pri neposrednem zaslišanju izvedenca in je soglašal s tem, da se njegov pisni izvid in mnenje prebere, v taki procesni situaciji pa se sodišče ni bilo dolžno izrekati o dokaznem predlogu in navajati razloge, zakaj ga ni sprejelo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 500 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je bil A.B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen eno leto zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb ZKP in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da vrhovno sodišče sodbo Višjega sodišča v Mariboru v celoti spremeni ali podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje istemu sodišču. Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vrhovnemu sodišču predlagala, naj ju zavrne, saj zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo zakon, ker na glavni obravnavni ni zaslišalo izvedenca medicinske stroke, ki je podal pisno izvedensko mnenje, čeprav je dokazni predlog obrambe za njegovo zaslišanje sprejelo. Zakon naj bi kršilo tudi s tem, ker v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, zakaj izvedenca ni zaslišalo, to pa naj bi vplivalo na "pravilnost" odločitve sodišča prve stopnje.

Iz kazenskega spisa izhaja, da je izvedenec medicinske stroke dr. G.V. podal pisni izvid in mnenje v zvezi z oškodovankinimi poškodbami. Na glavni obravnavi dne 13.5.2005 je zagovornik predlagal, da naj se izvedenec zasliši "potem, ko bi se ugotovilo, ali je res prišlo do kakega pretepa oškodovanke z neko žensko", v katerem bi, kot nakazuje obramba, oškodovanka utegnila dobiti ugotovljene poškodbe. Sodišče prve stopnje je dokaznemu predlogu zagovornika ugodilo in izvedenca vabilo na glavno obravnavo dne 16.1.2006. Iz uradnega zaznamka z dne 16.1.2006 izhaja, da se je izvedenec vabilu odzval, vendar pa na glavni obravnavi ni bil zaslišan, ker se je obravnava začela z zamudo in je moral zaradi nujnih opravkov prej oditi. Iz zapisnika o tej glavni obravnavi, na kateri sta bila navzoča obsojenec in zagovornik, izhaja, da je predsednica senata navzoče seznanila z razlogi izvedenčeve odsotnosti, nato pa je v dokaznem postopku v soglasju s strankami prebrala pisno izvedensko mnenje, pri čemer obramba ni (več) vztrajala pri njegovem neposrednem zaslišanju, ni pa imela tudi drugih dokaznih predlogov.

Točna je vložnikova ugotovitev, da sodišče prve stopnje (niti v zapisniku o glavni obravnavi in ne v sodbi) ni pojasnilo, zakaj je "odstopilo" od že sprejetega sklepa, da se na glavni obravnavi neposredno zasliši izvedenec medicinske stroke. Po oceni Vrhovnega sodišča v navedeni procesni situaciji tega niti ni bilo dolžno storiti.

Obramba je dokazni predlog za neposredno zaslišanje izvedenca vezala na predhodno ugotovitev, ali je med oškodovanko in neko žensko res prišlo do "pretepa", v katerem bi oškodovanka utegnila dobiti poškodbe po rokah in goleni. Sodišče prve stopnje je v tej smeri zaslišalo kot pričo obsojenčevega očeta I.B., ki je povedal, da je zgolj slišal v trgovini H., ko se je lastnica trgovine pogovarjala s stranko, da se je "ena punca z drugo punco tepla v parku" in da takrat ni bilo govora, za kateri dekleti gre. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da s tem dokazom zatrjevan pretep oškodovanke ni izkazan, s takšno dokazno oceno pa se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje.

Ob takšnem stanju stvari se je neposredno zaslišanje izvedenca o tem, ali je oškodovanka poškodbe dobila v pretepu z drugo žensko, pokazalo kot nepotrebno, saj pretep oškodovanke ni bil ugotovljen, zaradi česar predlagani dokaz ni bil več pravno relevanten in za obsojenca očitno ni mogel biti uspešen. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je izvedenec že v pisnem mnenju določno in podrobno opisal, da so modrice na oškodovankinih rokah sveže in da so posledica obsojenčeve sile, uporabljene pri spolnem napadu na oškodovanko, kot ga je sama opisala, njena izpovedba pa je podprta tudi z drugimi dokazi. Zagovornik na glavni obravnavi ni več vztrajal pri neposrednem zaslišanju izvedenca in je soglašal s tem, da se njegov pisni izvid in mnenje prebere. V nastali procesni situaciji se zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izrekati o dokaznem predlogu in navajati razloge, zakaj ga ni sprejelo, saj se je zagovornik s pristankom na branje izvedenskega mnenja odrekel neposredni izvedbi tega dokaza.

Vse ostale navedbe zahteve (točka II), v katerih zagovornik opozarja, da je neposredno zaslišanje izvedenca bistveno za presojo oškodovankine verodostojnosti ter priče I.B., kot tudi zagovornikovi dvomi (točka III zahteve) v obsojenčevo kazensko odgovornost oziroma naklepnost njegovega ravnanja, sodijo v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, saj se zagovornik očitno ne strinja z dokazno oceno in zaključki pravnomočne sodbe glede navedenih vprašanj. Iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer; po podatkih spisa je obsojenec samski, brez otrok in redno zaposlen, s povprečno mesečno plačo okrog 80.000 SIT.