Jedro

Izrek odvzema predmetov ima temelj izključno v njegovi izvršitvi kaznivega dejanja, zato gre za upravičen varnostni ukrep, ne oziraje se na to, ali obsojencu povzroča nevšečnosti. Slednjega bi se bilo treba zavedati pred odločitvijo za izvršitev kaznivega dejanja.

Prav ima sodišče prve stopnje, da gre glede na težo kaznivega dejanja, njegove škodljive posledice in nevarnost ponovne uporabe mobilnega telefona v tovrstne namene za nujen in sorazmeren ukrep. To velja še zlasti upoštevaje, da so bile vsebine osebne narave (ki niso povezane s kaznivim dejanjem), prenesene na poseben podatkovni medij in vrnjene obsojencu, v obsegu, kolikor je to bilo mogoče. Tako zagovornik ne more uspeti z navedbami, da ima obsojenec na telefonu fotografije prijateljev, ki so padli v vojni.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odvzelo mobilni telefon znamke Samsung, model ..., št. IMEI ... s pripadajočo SIM kartico št. ..., ki je bil zasežen obsojenemu A. A. in je njegova last.

2.Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožnik navaja, da prihaja do nasprotij pri razlogih za zaseg predmetov. Izpostavi namreč, da Okrožno državno tožilstvo (ODT) v svojem predlogu za odvzem predmeta navaja, da bo obsojenec s telefonom ponovno snemal tujce, sodišče pa navaja, da je zaseg utemeljen, saj bo s tem preprečena ponovna komunikacija z ostalimi morebitnimi člani hudodelske združbe. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča do tovrstnih pritožbeno zatrjevanih razhajanj ne prihaja. Tako iz predloga ODT, kot iz razlogov izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je bil telefon uporabljen za kaznivo dejanje in da obstaja nevarnost ponovitve istovrstnega ali podobnega kaznivega dejanja, še zlasti, ko iz analitičnega poročila izhaja, da so na njem tudi posnetki, ki kažejo, da je že pred tem opravil prevoze tujcev, ki so na posnetkih tudi morali potrditi, da so prispeli. Pritožbene navedbe glede tovrstnih razhajanj so tako povsem neutemeljene in zagovornik z njimi ne more uspeti.

5.Pritožbeno sodišče tudi sicer v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da analitično poročilo s priloženim CD-jem izkazuje, da je obsojenec mobilni telefon uporabil za storitev kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, za katerega je bil obsojen. Na to kaže fotografija osebnega vozila znamke ..., s katerim je obsojeni prevažal osebe na nezakonit način, najdene fotografije zemljevida in mesta in najdeni videoposnetki, med njimi tudi videoposnetek, na katerem so prikazane osebe, ki jih je obsojeni prevažal v vozilu 5. 6. 2024. Na podlagi navedenih dokazov je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča mogoče zaključiti, da je zaseženi mobilni bil uporabljen za storitev kaznivega dejanja.

6.Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov zgolj ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Tako je prvostopenjsko sodišče sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov. Ta so bila v ustavnosodni presoji že vzpostavljena.1 Presodilo je tako preventivni učinek odvzema kot tudi sorazmernost in nujnost ukrepa.

7.V točki 12. izpodbijanega sklepa je za pritožbeno sodišče povsem zadovoljivo pojasnilo okoliščine, ki utemeljujejo verjetnost, da bo storilec mobilni telefon ponovno uporabil za storitev kaznivega dejanja. Te okoliščine dokazujejo na mobilnem telefonu in SIM kartici najdeni videoposnetki in fotografije, ki izkazujejo prevoze migrantov tudi v drugih primerih, ki niso del kaznivega dejanja, za katere katerega je bil obsojen, s čimer je podana konkretna nevarnost, da bi mobilni telefon in SIM kartico ponovno uporabil pri novem kaznivem dejanju. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje sodišču prve stopnje (točka 13 izpodbijanega sklepa), da je odvzem mobilnega telefona skupaj s SIM kartico obsojencu, kljub temu, da gre za fakultativni varnostni ukrep po prvem odstavku 73. člena KZ-1, nujen in sorazmeren ukrep.

8.Gre namreč za medij, ki je najpriročnejše sredstvo (tudi) za posedovanje informacij glede prevoza ilegalnih migrantov, pri čemer predmetne nevarnosti ni mogoče izničiti zgolj z brisanjem spornih vsebin, ki so povezane s storjenim kaznivim dejanjem, kar predlaga zagovornik. Mobilni telefon v običajnih razmerah res pomeni le komunikacijsko sredstvo, glede katerega pa je v tej kazenski zadevi, kot pojasnjeno, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ga je obsojenec uporabljal pri storitvi kaznivega dejanja. Z vrnitvijo mobilnega telefona pa bi se odprle nadaljnje možnosti za vnovično posedovanje takšnih informacij, povezanih s kaznivim dejanjem po 308. členu KZ-1, kar bi nedvomno prispevalo h grobim kršitvam zagotavljanja varnosti javnega reda in miru ter varnosti tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka sprovajanje tujcev. Preventivni učinek odvzema predmetov je v takem procesnem položaju izkazan. Posledično ima prav sodišče prve stopnje, da gre glede na težo kaznivega dejanja, njegove škodljive posledice in nevarnost ponovne uporabe mobilnega telefona v tovrstne namene za nujen in sorazmeren ukrep. To velja še zlasti upoštevaje, da so bile vsebine osebne narave (ki niso povezane s kaznivim dejanjem), prenesene na poseben podatkovni medij in vrnjene obsojencu, v obsegu, kolikor je to bilo mogoče. Tako zagovornik ne more uspeti z navedbami, da ima obsojenec na telefonu fotografije prijateljev, ki so padli v vojni. Izrek odvzema predmetov ima temelj izključno v njegovi izvršitvi kaznivega dejanja, zato gre za upravičen varnostni ukrep, ne oziraje se na to, ali obsojencu povzroča nevšečnosti. Slednjega bi se bilo treba zavedati pred odločitvijo za izvršitev kaznivega dejanja. Glede na vse navedeno zagovornik tudi ne more uspeti z navedbami, da je obsojeni pred časom vzpostavil stik z ostalimi člani hudodelske združbe, brez da bi imel predhodne kontakte in da lahko katerikoli nov telefon uporabi za novo kaznivo dejanje. Navedeno kvečjemu potrjuje obsojenčevo nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, z vrnitvijo telefona pa bi lahko še toliko lažje nadaljeval s tovrstnim početjem in zato odvzem le-tega vendarle pripomore k odvrnitvi obsojenca od nadaljnjih kriminalnih dejanj. Glede na tako visoko stopnjo verjetnosti ponavljanja kaznivih dejanj, z odvzemom telefona tudi ni prekomerno poseženo v premoženje obsojenca.

9.Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določbe petega odstavka 402. člena ZKP ni zaznal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje, potem ko je zaključilo, da je izpodbijani prvostopenjski sklep pravilen in zakonit, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10.Iz enakih razlogov kot je sodišče prve stopnje obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka, je tudi sodišče druge stopnje ocenilo, da bi bilo lahko s plačilom sodne takse v zvezi s pritožbo ogroženo preživljanje obsojenca, zato ga je iz tega razloga plačila sodne takse oprostilo.

-------------------------------

1Odločbi Ustavnega sodišča U-I-186/09-21, Up-878/09-26, z dne 28. 9. 2011 ter Up-431/17-14 z dne 18. 9. 2017.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 73, 73/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 498, 498/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.