Jedro

Ključno je, da je bilo sporno vozilo tožnici odvzeto na predpisan način oziroma, da ji je bilo s pravnomočno odločbo pristojnega državnega organa odvzeto v primeru in ob pogojih, ki jih določa zakon.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica od sodišča zahteva, naj razsodi, da ji je toženka dolžna plačati odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo je utrpela, ker ji je bil s strani policije oziroma carinskih organov odvzet osebni avtomobil Voklswagen Vento 2.0 GL.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.941.882 SIT s pripadki, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Ponovno opozarja, da 14. 2. 1995 ni bilo nobene utemeljene potrebe po zasegu njenega vozila samo zaradi suma, da izvira iz kaznivega dejanja in da je dokumentacija ponarejena. Po revidentkinem mnenju bi z avtomobilom kot dokazom v kazenskem postopku zoper M. M. sprva lahko razpolagalo le tožilstvo, po uvedbi preiskave do konca postopka pa izključno sodišče. Nadalje organi policije s predlogom za uvedbo postopka o prekršku zoper M. M. carinskim organom niso smeli in mogli predati tudi spornega vozila, saj je bilo zaseženo za potrebe kazenskega postopka, poleg tega z njim niso več razpolagali. Policija je tako z avtom razpolagala nezakonito, prav tako so z njim nezakonito ravnali carinski organi, saj do predmeta prekrška niso prišli po zakoniti poti, zaradi česar o njem niso mogli zakonito in veljavno odločati. Sodišče druge stopnje je v zmoti, ko trdi, da je tožnica zaseženo vozilo kupila od storilke prekrška. Dejansko ga je kupila od posredniške družbe P., d.o.o., M. in na njem v skladu z določbo 31. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) pridobila lastninsko pravico. Glede na navedeno sta sodišči nižjih stopenj napačno uporabili materialno pravo oziroma se nista opredelili do tožničinih navedb in predlaganih dokazov v tej smeri. Poleg tega se revidentka v celoti sklicuje na svoje pritožbene navedbe.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče sme in lahko obravnava le tiste razloge, ki so obrazloženi v sami reviziji, ne pa v drugem pravnem sredstvu. Sklicevanje revidentke na njene pritožbene navedbe zato ni upoštevno. Revizija je samostojno pravno sredstvo; obseg in način izpodbijanja v revizijskem postopku sta drugačna kot v pritožbenem postopku.

7. Revizijskemu sodišču ni jasno, kam meri tožnica z revizijskimi trditvami o pridobitvi svoje lastninske pravice na spornem avtomobilu. Sodišče prve stopnje namreč jasno in nedvoumno zaključi ravno to: da je tožnica bila lastnica tega avtomobila. Revizijski očitki o napačni uporabi materialnega prava s strani sodišč nižjih stopenj oziroma o njuni neopredelitvi do tožničinih navedb in predlaganih dokazov v tej smeri so torej brezpredmetni.

8. Odgovornost države za škodo, ki jo oškodovancu povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem, temelji na 26. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). To ustavno določilo se navezuje na splošna pravila odškodninskega prava (154. in naslednji členi Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, katerega določila se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ); vprašanje odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, ureja 172. člen ZOR. Za nastanek odškodninske obveznosti oziroma terjatve morajo biti tudi v tem primeru izpolnjeni vsi štirje elementi tako imenovanega splošnega civilnega (odškodninskega) delikta, torej nedopustno ravnanje (škodljivo dejstvo), (nedopustna, pravno priznana) škoda, vzročna zveza med ravnanjem ali škodljivim dejstvom in škodo ter odgovornost (subjektivna - krivdna ali objektivna), in sicer hkrati - kumulativno. To pomeni, da odsotnost ene izmed naštetih predpostavk v konkretnem primeru izključi odškodninsko odgovornost zatrjevanega oškodovalca. Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom sodišč nižjih stopenj, da v obravnavanem primeru ni podan (vsaj) eden od elementov odškodninskega delikta, in sicer protipravno ravnanje toženke, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.

9. Posebej je treba poudariti, da je tožnica sporno vozilo izgubila z dnem, ko ji ga je zasegla policija. Ta izguba ni bila protipravna. Policija je (bila) na podlagi 148., 164. in 220. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vsekakor upravičena zaseči avtomobil, na katerega šasiji je (bila) ponarejena številka motorja. Avtomobil je namreč mogoče zaseči tudi osebi, za katero ni podan sum, da je storila kakšno kaznivo dejanje. Bistveno je, da so policisti sumili, da avto izvira iz kaznivega dejanja, in presodili, da utegne biti dokaz v kazenskem postopku (zoper M. M.), ter da so za to imeli realno podlago. Tudi v postopku o (carinskem) prekršku zaseg in odvzem predmetov oziroma blaga, ki ni(so) storilčeva last, (sama po sebi) nista protipravna, ker sta (bila) - kot varstveni ukrep - predvidena in utemeljena v drugem odstavku 37. člena in prvem odstavku 152. členu takrat veljavnega Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP)(1) ter prvem odstavku 387. člena takrat veljavnega Carinskega zakona (v nadaljevanju CZ). Za sprva začasen in nato dokončen odvzem avtomobila je torej obstajala pravna (zakonska) podlaga; tega zaključka zgolj revizijske navedbe, da policija carinskim organom ni smela in mogla predati (tudi) spornega vozila, ne morejo v ničemer omajati. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da pojma protipravnosti iz 26. člena URS ne gre presojati po splošnem načelu odškodninskega prava o prepovedi povzročanja škode(2). Ločiti je tudi treba nepravilnosti v postopku, v katerem se splošne pravne norme uporabljajo na konkreten primer, od nezakonitih ravnanj, ki jih zakrivijo državni organi in ki v danih okoliščinah kršijo dolžno ravnanje do take mere, da je v nasprotju s predpisi - da je torej protipravno. Za nastanek odškodninske obveznosti toženke bi morala tožnica dokazati tako nedopustno ravnanje njenega organa oziroma uslužbencev kot tudi to, da zatrjevana škoda izvira ravno iz tega (protipravnega) ravnanja, kar pa ji ni uspelo. Kot je pravilno obrazložilo že pritožbeno sodišče, je v obravnavani zadevi ključno, da je bilo sporno vozilo tožnici odvzeto na predpisan način oziroma da ji je bilo s pravnomočno odločbo pristojnega državnega organa odvzeto v primeru in ob pogojih, ki jih določa zakon. Tožnica pa (je) im(el)a možnost v skladu z določbami drugega odstavka 37. člena ZP in tretjega odstavka 387. člena CZ uveljavljati odškodninsko obveznost storilke prekrška.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Varstveni ukrep odvzema predmetov, ki niso storilčeva last, se sme (izjemoma) izreči ob pogoju, da to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varnost blagovnega prometa ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. Op. št. (2): Poseg v premoženjsko (in nepremoženjsko) sfero je pogosto nujna posledica, če ne že cilj delovanja organov oblasti, a njihovo delovanje v okviru pristojnosti, opravljeno brez napake, ne more biti podlaga za pravico do povrnitve škode; primerjaj D. Jadek Pensa, Komentar Ustave Republike Slovenije, ur. L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 298.