Jedro

Polžaste stopnice same po sebi niso nevarna stvar. Delodajalec ne odgovarja za škodo delavcem zaradi padca po stopnicah, če ni dokazana njegova objektivna ali krivda odgovornost za nesrečo.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za poškodbo z dne 6.11.1992 plačati denarno odškodnino za negmotno škodo v višini 900.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2001 dalje in za gmotno škodo v višini 3.837,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.1993 dalje, vse v 15-ih dneh pod izvršbo. Sklenilo je, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka. S sklepom je tožnika oprostilo plačila stroškov postopka. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da spozna prvotoženo in drugotoženo stranko v celoti odgovorno za nastalo delovno nezgodo ter škodo z dne 16.11.1992, toženima strankama pa naloži solidarno v povrnitev pritožbene stroške tožnika z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču, stroške pritožbe pa šteje za nadaljnje stroške postopka. Meni, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj je priča V. V. izpovedal, da se na zgornjem nivoju občasno razlije kakšen material zlasti po saržiranju. Potrdil je, da se je lahko zgodilo, da so bili na podestu madeži kemikalij. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile v delovnem okolju tožnika visoke temperature, pri kuhanju smol pa so se pojavljali določeni hlapi in pare. Sodišče pa je ocenilo, da takšni delovni pogoji niso mogli prispevati k nastanku škode. Čeprav je prišlo do nezgode pri prvem spustu s podesta po stopnicah navzdol po malici, to ne pomeni, da tožnik ni zdrsnil prav zaradi usodne kombinacije neugodnih pogojev. Dejansko stanje v zvezi z obstojem spolzkih kemikalij oz. smol na tožnikovih podplatih je bilo nepopolno ugotovljeno. Pritožnik meni, da je dejansko stanje najbolj ugotovil prejšnji predsednik senata, ki si je delovno okolje ogledal in ugotovil, da gre za zelo težke delovne pogoje. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi sodišče moralo pravilno uporabiti materialno pravo tako, da bi ugotovilo, da obstaja objektivna odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek, ker je tožnik zdrsnil zaradi spolzkih kemikalij na podplatih in da je na strani prvotožene stranke bistveno več okoliščin, ki kažejo celo njeno krivdno odgovornost. Meni, da je delal v objektivno nevarnih delovnih okoliščinah kot so zdrsljive kemikalije na podplatih čevljev. Toženi stranki bi se lahko eskulpirali odgovornosti za nastali škodni dogodek samo v taksativno naštetih primerih 177. člena ZOR, ki pa jih nista dokazali. Zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval odškodnino za nesrečo pri delu. Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 73. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis), ki določa, da mora organizacija delavcu, ki pri delu ali v zvezi z delom utrpi škodo, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Splošna načela odškodninske odgovornosti so bila v času nesreče opredeljena v 154. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se je uporabljal v Republiki Sloveniji kot republiški predpis). Prvi odst. 154. člena je določal, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Drugi odst. 154. člena pa določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za škodljivo - protipravno ravnanje. Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarno dejavnost. Krivdna odgovornost pa je podana takrat, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi zaradi opustitve dolžnega ravnanja - zavestno ali nezavestno. Med nastalo škodo in ravnanjem ali opustitvijo povzročitelja mora biti vzročna zveza. Tožnik tudi v pritožbi vztraja pri svoji trditvi, da je tožena stranka za nastalo škodo objektivno odgovorna. Objektivna odgovornost naj bi izhajala iz polžastih stopnic, kemikalij v zraku, dela v dveh nivojih, visokih temperatur, par, spolzkih kemikalij na podplatih čevljev. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotavljalo delovne razmere, v katerih je prišlo do nesreče pri delu. Na podlagi mnenja izvedenca je ugotovilo, da so bile polžaste stopnice ustrezno zgrajene in primerne za hojo. Tožnik sam je izpovedal, da so bile v času nezgode suhe. Sodišče je ugotovilo, da je do nesreče prišlo po malici, tako da visoke temperature in hlapi, ki so jih pri toženi stranki sicer odvajali in niso presegali dovoljene meje, niso mogli vplivati na nastanek nesreče. Do škodnega dogodka je prišlo namreč takoj po malici, pri tožnikovem prvem spustu po stopnicah, tako da tožnik še ni mogel občutiti vročine in biti omamljen od hlapov. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, glede na izpoved priče V. V., ki je izpovedal, da se je občasno polilo olje in da se je dogajalo, da je bil po tleh razlit material. Sodišče prve stopnje je namreč ugotavljalo dejansko stanje v času nesreče pri delu in ne kakšni vse so bili možni pogoji dela pri toženi stranki. V času nezgode pri delu pa je po izpovedi tožnika samega bilo stopnišče suho, prav tako pa niso nobene posebnosti razvidne iz zapisnika prijave nezgode pri delu, in tudi priča V. V., ki je bil takoj po nesreči na kraju dogodka, ni izpovedal, da bi v času dogodka bila tla ali stopnice polita z oljem oz. raznimi spolzkimi materiali. Sama izpoved, da se je dogajalo občasno, da so bila tla spolzka, ne zadostuje za drugačno dokazno oceno sodišča. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da hoja po polžastih stopnicah ni nevarna in ne predstavlja nevarne dejavnosti, ki bi imela za posledico objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Ugotovilo je tudi, da stopnice niso postale nevarna stvar, ker so bile v času nastanka nezgode suhe in pravilno postavljene. Zavzemanje tožnika, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo nesrečo, ker naj bi se delo izvajalo v oteženih delovnih pogojih, je neutemeljeno. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi se delo opravljalo v takih pogojih, da bi predstavljalo samo zase nevarno dejavnost. Tak dokazni zaključek ni izhajal niti iz predhodne razveljavljene vmesne sodbe, ki je bila izdana v drugačni sestavi senata, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka za samo nesrečo ni objektivno odgovorna. Sodišče prve stopnje tudi ni našlo krivdne odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo, saj na strani tožene stranke ni bilo protipravnega ravnanja. Samo delo delavca za toženo stranko pa le-te ne zavezuje, da bi morala tožniku povrniti škodo zgolj iz razloga, ker se mu je nesreča zgodila na delu. Do nesreče je prišlo zaradi nepazljivosti tožnika, torej po njegovi krivdi. Tako ne gre za naključno poškodbo, kot se zavzema pritožba, temveč za škodo, ki je tožniku nastala zaradi njegovega krivdnega ravnanja. Za tako škodo pa ne more odgovarjati delodajalec, če zanjo ni odgovoren. V postopku namreč ni bilo ugotovljeno, kakšno ravnanje oz. opustitev naj bi storil delodajalec, da je prišlo do padca tožnika po stopnicah. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP).