Jedro

Nobeni metodi valorizacije, ki kupno moč plačanega zneska ustrezno objektivizira, ni mogoče odreči pravilnosti. Tega cilja pa ne dosega metoda, ki sta jo izbrali nižji sodišči. Ti sta toženkino plačilo valorizirali tako, da sta za čas od dneva plačila do izdaje prvostopenjske sodbe od plačanega zneska izračunali zakonske zamudne obresti po linearni metodi.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se odločba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: »I. Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se razveljavi 3. točka izrek izpodbijane sodbe ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v ostalem delu pa se pritožba tožene stranke zoper 1. točko izreka, v kolikor z njo izpodbija tožeči stranki iz naslova trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojeno odškodnino, ki presega znesek 16.691,70 EUR (prej 4.000.000 SIT), zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se:a) izpodbijana sodba v zavrnilnem delu iz 2. točke njenega izreka tako spremeni, da se izreče, da je tožena stranka poleg zneska 10.412,71 EUR (prej 2.495.301 SIT) dolžna tožeči stranki plačati še negmotno škodo v znesku 12.982,68 EUR (prej 3.111.169 SIT) z zamudnimi obrestmi v višini 13,5% letne obrestne mere od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po zakonski obrestni meri zamudnih obresti; b) razveljavi, kar zadeva odškodnino iz naslova tuje pomoči v znesku 3.848,27 EUR (prej 922.200 SIT) in iz naslova uničene motoristične opreme v znesku 871,26 EUR (prej 208.789 SIT), vključno s stroškovnim izrekom ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, se potrdi zavrnilni del izpodbijane sodbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.« V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 336,72 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe toženi stranki do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.495.301 SIT (sedaj 10.412,71 EUR) z obrestmi od zneska 2.456.831 SIT (sedaj 10.252,18 EUR) v višini 13,5% letne obrestne mere od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po zakonski obrestni meri zamudnih obresti, od zneska 38.470 SIT (sedaj 160,53 EUR) pa zakonske zamudne obresti od 26.2.2001 dalje do plačila. V ostalem (8.378.866 SIT oziroma 34.964,39 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti odmerjene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo v izreku o pravdnih stroških, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Tudi pritožbi tožeče stranke je delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožeči stranki prisodilo še 1.200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Glede odškodnine za tujo pomoč v znesku 922.200 SIT (sedaj 3.848,27 EUR) in uničeno motoristično opremo v znesku 208.789 SIT (sedaj 871,26 EUR) vključno s stroškovnim izrekom pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu je zavrnilni del sodbe prvostopenjskega sodišča potrdilo. Odločilo je, da se izrek o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo o stvari.

Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča je za znesek 2.543.169 SIT (sedaj 10.612,46 EUR) iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo tožeča stranka. Trdi, da sta sodišči 5.2.2002 plačani znesek odškodnine 4.000.000 SIT (sedaj 16.691,70 EUR) valorizirali nepravilno, saj sta pri izračunu revalorizacije upoštevali zakonske zamudne obresti – linearni način in ne valorizacijskih obresti. Zakonske zamudne obresti in valorizacija pa sta dva različna pojma z različnima funkcijama. Reviziji prilaga svoj izračun revalorizacije, ki temelji na indeksu cen življenjskih potrebščin in ki za čas od 5.2.2002 do 5.9.2005 znaša le 4.632.000 SIT (sedaj 19.328,99 EUR). Trdi pa tudi, da glede na načelo denarnega nominalizma iz 371. člena OZ valorizacija plačanega zneska v konkretnem primeru sploh ni upravičena. Na neutemeljenost revalorizacije napotuje tudi 165. člen OZ, po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ker je bila na dan plačila nespornega dela odškodnine tožena stranka s plačilom svoje obveznosti v zamudi, za valorizacijo ni nobene podlage. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v drugem odstavku II. točke izreka in sodbo prvostopenjskega sodišča v 2. točki izreka spremeni tako, da odloči, da ji je tožena stranka poleg že dosojene odškodnine dolžna plačati še 2.543.169 SIT (sedaj 10.612,46 EUR) z zakonskimi zamudnimi obresti in stroški revizijskega postopka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Revizija zmotno trdi, da za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin za nepremoženjsko škodo v OZ (Obligacijskem zakoniku, Uradni list RS, št. 97/2007, OZ-UPB1) ni pravne podlage. Denarni nominalizem je bil v 394. členu ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ) in je tudi še v 371. členu OZ uzakonjen kot splošno pravilo. Vendar pa so tudi izjeme od tega pravila. Taka izjema je določba drugega odstavka 189. člena ZOR (enako tudi določba drugega odstavka 168. člena OZ), ki zahteva odmero povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe. Ker sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, ta določba predstavlja pravno podlago za valorizacijo odškodninske obveznosti. V ZOR (in OZ) se sicer nahaja v poglavju o obsegu povrnitve premoženjske škode, vendar je sodna praksa njeno uporabo razširila tudi na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Če pa se denarna obveznost valorizira, je treba valorizirati tudi delno plačilo te obveznosti. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo o tem, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 295. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZOR in prvi odstavek 270. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Ravno valorizacija delnega plačila pa zagotavlja upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti. Sodišči sta zato ravnali pravilno, ko sta plačani znesek odškodnine valorizirali.

Vendar pa sta pri izbiri načina valorizacije plačanega zneska zmotno uporabili materialno pravo. Ker valorizacija delnega plačila predstavlja le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava, jo mora sodišče opraviti po uradni dolžnosti. Če se pravdni stranki ne dogovorita za način valorizacije, sodišče samo izbere, katerega od več možnih načinov bo uporabilo. Nobeni metodi valorizacije, ki kupno moč plačanega zneska ustrezno objektivizira, ni mogoče odreči pravilnosti. Vendar pa tega cilja ne dosega metoda, ki sta jo izbrali nižji sodišči. Ti sta toženkino plačilo valorizirali tako, da sta za čas od dneva plačila 5.2.2002 do izdaje prvostopenjske sodbe 5.9.2005 od plačanega zneska izračunali zakonske zamudne obresti po linearni metodi. Revizija utemeljeno poudarja, da je funkcija zamudnih obresti drugačna od funkcije valorizacije. Zamudne obresti zagotavljajo nadomestilo škode, ki nastane z neupravičeno uporabo tujega denarja zaradi zamude pri plačilu denarne obveznosti. Za dolžnika praviloma pomenijo kazen, ki ga sili, da čimprej izpolni svojo obveznost. Zaradi funkcije zamudnih obresti je tudi njihova obrestna mera drugačna od valorizacijske, katere funkcija je ohraniti kupno moč denarne terjatve ali obveznosti v določenem obdobju. Vsota zamudnih obresti od plačanega zneska v obdobju od dneva plačila do izdaje sodbe tako ne prikaže povečanja njegove kupne moči. Pri tem je vseeno, po kakšni metodi - linearni ali konformni, so zamudne obresti izračunane. Ker je revizija delno utemeljena, ji je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3) delno ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožeči stranki prisodilo še nadaljnjih 7.975,17 EUR (prej 1.911.169 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Toženkino plačilo je valoriziralo na podlagi gibanja indeksov cen življenjskih potrebščin. Tega načina valorizacije ni uporabilo zgolj zato, ker ga je v reviziji ponudila tožeča stranka, ampak zato, ker zagotavlja objektiven odraz sprememb cen v valorizacijskem obdobju. Ta indeks se namreč uporablja kot merilo inflacije oziroma kot merilo rasti cen na splošno. Po izračunu revizijskega sodišča znaša valorizirana vrednost zneska 16.691,70 EUR (prej 4.000.000 SIT) plačanega 5.2.2002, na dan izdaje prvostopenjske sodbe 19.328,99 EUR (prej 4.632.000 SIT). Zato je revizijsko sodišče od odmerjenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo 42.563,85 EUR (prej 10.200.000 SIT) odštelo le 19.328,99 EUR (prej 4.632.000 SIT) in tožeči stranki za nepremoženjsko škodo prisodilo 23.234,85 EUR (5.568.000 SIT) oziroma 7.975,17 EUR (prej 1.911.169 SIT) več kot sta ji prisodili nižji sodišči. V ostalem je revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka še ni pravnomočno odločeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo le o stroških revizijskega postopka. Pri odmeri teh stroškov je upoštevalo le znesek, s katerim je tožeča stranka z revizijo uspela (7.975,17 EUR). Tožeči stranki ni priznalo 50 točk za posvet s stranko, ker je nagrada za to odvetniško opravilo že vključena v nagrado za sestavo revizije. Priznalo pa ji je 600 točk od 750 zahtevanih za sestavo revizije po odvetniku, 12 točk (2%) materialnih stroškov ter še 120 točk za 20% DDV na odvetniške storitve, skupaj 732 točk oziroma 336,72 EUR. Ta znesek je dolžna tožena stranka povrniti tožeči v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe toženi stranki do plačila (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).