Jedro

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 30 % dodatka za 8 presežnih ur konec referenčnega obdobja dne 31. 12. 2013 in 130 % urne postavke za 12 presežnih ur konec referenčnega obdobja dne 30. 6. 2014, skupaj 177,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Gre za tipični čisti denarni zahtevek delavca, ki zatrjuje, da mu delodajalec ni plačal celotne pripadajoče plače. Skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec denarne terjatve vedno uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo (I. točka izreka) in tožniku naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 581,40 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeni sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da predhodni postopek pri delodajalcu ni potreben za čiste denarne terjatve. Od toženke zahteva plačilo nadur, takšen zahtevek pa je bil skladno s sodno prakso vedno čisti denarni zahtevek. Toženka je bila dolžna nadure plačati in ji ni bilo potrebno izdajati sklepa o opravljenih urah. Čeprav je sklep izdala, zaradi tega ne gre za nedenarni zahtevek, saj zahtevek ni odvisen od tega, ali je toženka višek ur priznala s sklepom. Tudi v primeru, kadar delavec zahteva plačilo dodatka za povečan obseg dela in ne izpodbija sklepa, s katerim je bil dodatek določen, s tožbo pa zahteva plačilo višjega dodatka, je sodna praksa sprejela stališče, da dokončen sklep o višini dodatka ni ovira za tožbo. Izpostavlja, da sklep toženke nima zavrnilnega dela, da ni odločila, da tožnik do višjega izplačila ni upravičen. Sklep ni dokončen ali pravnomočen, saj ni bil izdan v upravnem postopku. Gre za odločitev delodajalca, ki je procesna predpostavka pri nedenarnih zahtevkih, ne gre pa za upravni akt. O temelju tožnikovega zahtevka je bilo odločeno s pravnomočno sodbo v kolektivnem postopku. Kadar delodajalec ne izpolni svoje obveznosti po pravnomočni sodbi iz kolektivnega postopka, ima delavec vedno na voljo individualni sodni postopek. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi tožnika in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v povezavi s 366. členom ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 30 % dodatka za 8 presežnih ur konec referenčnega obdobja dne 31. 12. 2013 in 130 % urne postavke za 12 presežnih ur konec referenčnega obdobja dne 30. 6. 2014, skupaj 177,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Gre za tipični čisti denarni zahtevek delavca, ki zatrjuje, da mu delodajalec ni plačal celotne pripadajoče plače. Skladno s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) lahko delavec denarne terjatve vedno uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu.1 V takem primeru ne pride v poštev uporaba 24. in 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) glede uveljavljanja predhodnega varstva pri delodajalcu. Tudi če delavec, kot v tem primeru tožnik, delodajalca pozove na odpravo kršitve pravic in zahteva plačilo nadur, gre še vedno za čisti denarni zahtevek, katerega lahko uveljavlja z neposredno tožbo na pristojnem delovnem sodišču, čeprav je delodajalec zahtevo delavca zavrnil, delavec pa takšne odločitve ni izpodbijal.2

7. Na naravo tožnikovega zahtevka ne vpliva okoliščina, da je bilo o temelju zahtevka pravnomočno odločeno v kolektivnem delovnem sporu (sodba in sklep VDSS X Pdp 101/2016 v povezavi s sodbo VSRS VIII Ips 13/2017). Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bilo v kolektivnem delovnem sporu pravnomočno odločeno o temelju zahtevka. Kadar obveznost, ki je ugotovljena v kolektivnem delovnem sporu ni izpolnjena oziroma je sporno, ali je bila izpolnjena v pravilni višini, pa ima posamezni delavec na voljo individualni sodni postopek za uveljavljanje denarne terjatve. Tožnik pravilno izpostavlja, da toženka ni bila dolžna izdati sklepa, s katerim je odločila o obračunu in izplačilu presežka ur, ampak je bila na podlagi pravnomočne odločitve v kolektivnem delovnem sporu dolžna tožniku plačati pripadajoče nadure. Čeprav je toženka dne 1. 10. 2019 izdala sklep, s katerim je odločila o plačilu določenih presežnih ur, katerega tožnik ne izpodbija, zaradi tega ni izgubil pravice do sodnega varstva. Tožnik trdi, da mu toženka ni plačala vseh presežkov ur, za nekatere pa mu dolguje še 30 % dodatek, to pa lahko brez predhodnega postopka pri toženki in brez izpodbijanja sklepa z dne 1. 10. 2019 uveljavlja s tožbo neposredno pri sodišču, in sicer na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1. 8. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnik ne uveljavlja čistega denarnega zahtevka, zaradi česar bi moral uveljavljati sodno varstvo zoper sklep toženke z dne 1. 10. 2019, je posledično nepravilno zavrglo tožbo in ni presojalo tožnikovega zahtevka po vsebini. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljni postopek (3. točka 365. člena ZPP), v katerem bo moralo sodišče o tožnikovemu zahtevku odločiti meritorno.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. odločbe Pdp 590/2012, Pdp 1392/2014, Pdp 1458/2014, Pdp 520/2016, Pdp 554/2017, Pdp 414/2018, Pdp 453/2019, Pdp 677/2019, Pdp 331/2020, Pdp 154/2021. 2 Prim. odločbe Pdp 590/2012, Pdp 414/2018, Pdp 154/2021.