Jedro

Vrhovno sodišče, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper sklep o odreditvi pripora, lahko ugotovi kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP le tedaj, ko gre za tako imenovane prima facie nezakonite dokaze, torej takšne, ki so pridobljeni z očitnimi kršitvami in ne zahtevajo presoje določenih dejstev..

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je sklepom Kpd 177/2009 z dne 25.6.2009 zoper osumljenega A.G. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odredil pripor do enega meseca, z začetkom teka od dne 23.6.2009 od 13.07 ure dalje, ko je bila osumljencu odvzeta prostost. Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom II Ks 94/2009 z dne 1.7.2009 pritožbo zagovornika obdolženega zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj je v fazi odreditve pripora v zadostni meri izkazano, da so bili ukrepi, s katerimi so bili pridobljeni dokazi za utemeljenost suma za odreditev pripora, izvedeni zakonito. S trditvami o prekoračitvi zakonskih pooblastil zagovornik zatrjuje dejansko okoliščino, ki bo v dokaznem smislu lahko predmet presoje šele v nadaljnjem postopku, ne pa zahteve za varstvo zakonitosti. Smiselno enako velja za zanikanje lastništva marihuane, zemljišča in analize DNK.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Obdolženec se o njem ni izjavil, zagovornik pa je v izjavi z dne 3.8.2009 izrazil nestrinjanje s presojo državnega tožilca in vztrajal pri navedbah v zahtevi.

B.

5. Po določbah četrtega, prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je tajni policijski delavec obdolženega A.G. napeljeval k storitvi kaznivega dejanja, s tem pa izzival kriminalno dejavnost v nasprotju z določbo devetega odstavka 155.a člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 155. člena ZKP. Hkrati očita, da je prikrite preiskovalne ukrepe izvajal že pred 26.3.2009, ko je bila izdana prva odredba vodje Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti. Zahteva izrecno uveljavlja kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, glede na navedbe pa smiselno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi se izpodbijani sklep opiral na dokaze, pridobljene na nedovoljen način.

7. Vrhovno sodišče, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper sklep o odreditvi pripora, lahko ugotovi kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP le tedaj, ko gre za tako imenovane prima facie nezakonite dokaze, torej takšne, ki so pridobljeni z očitnimi kršitvami in ne zahtevajo presoje določenih dejstev.. Sklepanje, da razlogi o utemeljenem sumu, kot zakonski podlagi za pripor, v sklepu o priporu temeljijo tudi na presoji nedovoljenega dokaza, na katerega sodišče ne sme opreti svoje odločbe, mora izhajati iz zanesljivo ugotovljenih procesno pomembnih dejstev iz pravnomočnega sklepa. V tej smeri očitek zagovornika o prekoračitvi zakonskih pooblastil oziroma o izzvani kriminalni dejavnosti sploh ni v zadostni meri izkazan in ne more omajati utemeljenega suma, ki izhaja iz vseh zbranih dokazov (obdolženec naj bi tajnemu policijskemu delavcu prodal 1022 g marihuane, 3276 pa naj mu bi jih bilo zaseženih), sicer pa se nanaša na dejansko podlago odreditve pripora, ki bo preverjena v nadaljnjem postopku, ne more pa biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Z zanikanjem posedovanja treh PVC posod, v katerih je bilo 3270 g marihuane, lastništva zemljišča in nasprotovanjem analizi DNK, iz katere so razvidne obdolženčeve sledi na posodah, prav tako ne utemeljuje kršitev materialnega ali procesnega zakona, ampak zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Glede predloga obrambe, naj se pripor nadomesti z milejšim ukrepom (z javljanjem na policijski postaji ali s hišnim priporom) pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 41/1999 z dne 18.2.1999).

10. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da ni podana v zahtevi uveljavljena kršitev določb ZKP, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega A.G. v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.