Jedro

Zapis volila v sklepu o dedovanju ali v posebnem sklepu o volilu je deklaratornega in ne konstitutivnega značaja.

Utemeljenost tožbenega zahtevka na izpolnitev volila v pravdi ni odvisna od tega, ali je volilojemnik izrecno zahteval izpolnitev volila že v zapuščinskem postopku oziroma se nanj tam skliceval, niti od tega ali ga uveljavlja v postopku iz 224. člena ZD, torej zgolj v okviru pogojev za obnovo pravdnega postopka, kot še zmotno meni revident.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo zneskov po 62.500,00 EUR vsaki tožeči stranki kot ustrezen del kupnine v izreku sodne odločbe navedene nepremičnine, po pogodbi, sklenjeni med tožencem S. J. in gospodarsko družbo P. d. o. o., z dne 19. 9. 2008, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Kar zahtevata tožeči stranki več ali drugače, je zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo plačilo stroškov postopka tožečima strankama v znesku 1.579,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naklonitev zapustnice tožečima strankama v oporoki, da jima v primeru prodaje nepremičnine pripada vsakemu 1/3 kupnine, je obravnavalo kot volilo. Ugotovilo je sicer, da bi moralo biti volilo v skladu z 6. točko drugega odstavka 214. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) zapisano tudi v sklepu o dedovanju, vendar pa to ne predstavlja razloga, da bi lahko bile pravice obeh tožečih strank kot volilojemnikov okrnjene. Z zapuščinskim sklepom se namreč ne odloča o pravici do volila in zato sklep o dedovanju ni izvršilni naslov za izterjavo volila. Tožeči stranki lahko že neposredno na podlagi oporoke od toženca zahtevata plačilo sorazmernega dela kupnine za nepremičnino v skladu z zapisom oporočiteljice v oporoki.

2. Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem ugodilnem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je dejanskim in pravnim razlogom sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbo pritožbenega sodišča in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, podrejeno pa sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov v zvezi z revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da je oporoka nejasna in kontradiktorna. Oporočiteljica je namreč zapisala, naj vse nepremično premoženje deduje njen sin, ki pa ga ne sme prodati, dati pod hipoteko, podariti ali kakorkoli odtujiti del ali v celoti. Nato pa je zapisala tudi, da njena vnuka (tožnika) prav tako ne smeta odtujiti nepremičnine 10 let po njeni smrti. V zvezi z omejitvijo odsvojitve in obremenitve pa je zapisala, da se tudi v primeru nepremično premoženje deli na tri dele. Tožnika sta se z odpovedjo pritožbi zoper sklep o dedovanju strinjala, s tem, da velja le tisti del oporoke, ki določa, da toženec deduje nepremično premoženje brez vseh omejitev in pogojev. Ker se v zapuščinskem postopku ni omenjalo volila, bi morala tožnika doseči napotitev na pravdo, in ne toženec, ki je prava neuka, bil je brez pooblaščenca in ni mogel vedeti, da je zavezan na podlagi oporoke. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do vseh pritožbenih očitkov. Ukvarjalo se je le z vprašanji, povezanimi z razlago oporoke. Ni pa se ukvarjalo z očitki zoper dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ves čas postopka je namreč zatrjeval, da je glede na kontradiktorno vsebino oporoke in številne pogoje v njej, zapuščinsko sodišče ravnalo pravilno, ko se je postavilo na stališče, da oporoka ne določa volil. Teh navedb ne ponavlja in predlaga, da jih revizijsko sodišče upošteva kot sestavni del revizije. Bistveno je vprašanje vezanosti na pravnomočnost sklepa o dedovanju, in ker sta tožnika v zapuščinskem postopku sodelovala sta na sklep, kjer volilo ni omenjeno, vezana, tudi če bi bila volilojemnika. V pravdi pa lahko svoj zahtevek uveljavljata le, če so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, kot to določa 224. člen ZD. Ti pogoji v konkretni pravdi niso izpolnjeni, o čemer se je toženec že izrekel v svojih vlogah, zlasti v tisti z dne 9. 11. 2009. Obnova postopka pa tudi ne bi bila dopustna. Oporoka je torej tako nejasna, da bi jo bilo treba ocenjevati na podlagi predhodnega vprašanja - ali določila oporoke pomenijo volilo, kar bi morala uveljavljati tožnika. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 911/2008 z dne 3. 6. 2010, kjer je bilo zavzeto stališče, da zahtevek na podlagi 32. člena ZD, ki ga dedič, ki je sodeloval v zapuščinskem postopku, tam ni postavil, v pravdi pa ga ne utemelji z okoliščinami, ki narekujejo obnovo postopka, ni utemeljen. Ni razlogov, da bi volilojemnike, ki so sodelovali v zapuščinskem postopku, pa niso poskrbeli, da sklep o dedovanju v skladu z določbo 214. člena ZD vsebuje tudi določbe o tem, kdo je volilojemnik in natančni zapis volil, obravnavali drugače kot osebe, ki uveljavljajo zahtevke na podlagi 32. člena ZD. Toženec bi moral na zapuščinsko obravnavo pristopiti s pooblaščencem, saj ga sodišče ni opozorilo, da bo v sklepu o dedovanju nekaj zapisano, nekaj pa ne in da ga kljub temu lahko še doletijo pravne posledice. Zanesel se je na pravnomočni sklep o dedovanju. Zato je nepremičnino tudi prodal. 4. Revizija je bila vročena tožečima strankama, ki pa na revizijo nista odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V reviziji vsebinsko očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh v pritožbi navedenih očitkov, tudi do tistih dejanske narave, ki so se nanašali na oceno o kontradiktornosti oporočnih določil v zvezi s spornim volilom. Pritožniku je odgovorilo, da je oporoka jasna in neprotislovna in da besedilo izraža obstoj volila.

7. Ker omenjeno ocenjevanje sega tudi že v območje pravne razlage oporoke oziroma tistega njenega dela, ki predstavlja v njej zapisano volilo, torej na področje pravilne uporabe materialnega prava, revizijsko sodišče še odgovarja, da povsem jasen oporočni zapis, ki izraža toženčevo obveznost plačati tožnikoma denarni znesek, predstavlja po vsebini volilo; nelogičen in neadekvaten zapis, da tudi tožnika ne smeta odtujiti nepremičnine, in tudi nadaljnji zapis oporočiteljice, da se „v primeru obremenitve premoženja deli na tri dele“, pa na omenjeno, v izpodbijanih sodbah pravilno ugotovljeno pravno naravo obveznosti tožnikov ne vpliva.

8. Pravilna so tudi nadaljnja materialnopravna stališča obeh sodišč. Zapis volila v sklepu o dedovanju ali v posebnem sklepu o volilu je deklaratornega in ne konstitutivnega značaja.(1) Kot pravilno poudarja sodišče druge stopnje, takšen materialnopravni zaključek podpira tudi določba prvega odstavka 86. člena ZD, po kateri ima volilojemnik pravico zahtevati volilo - na podlagi oporoke, torej neposredno na podlagi oporočnega zapisa in še posebej sklep zapuščinskega sodišča za uveljavitev pravice do volila ni potreben. Sklep o dedovanju zato tudi ne vsebuje izpolnitvenega oziroma dajatvenega izreka, da mora volilodajalec izpolniti volilo.(2) Volilo se upoštevaje določbo 132. člena ZD pridobi ipso iure, praviloma v trenutku oporočiteljeve smrti, ko preide na dediče zapuščine, in z njo breme volila, lahko pa je - kot v konkretnem primeru, s skladu z določbo drugega odstavka 82. člena ZD glede nastanka in zapadlosti omejeno s pogoji in roki iz oporočnega zapisa zapustnice.(3) V konkretnem primeru gre za posredni damnacijski legat (poplača se volilojemnika iz kupnine, pridobljene premoženjske oziroma denarne koristi od prodaje zapustničine nepremičnine), z zakonsko dopustnim odložnim pogojem oziroma začetnim rokom (če in ko bo prodana podedovana nepremičnina).

9. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi podatkov zapuščinskega spisa ugotovili, da v zapuščinskem postopku nobeno določilo oporoke ni bilo sporno in tudi zapuščinsko sodišče ni podvomilo v veljavnost kakšne od določb oporoke. Dejstvo, da se o volilu ni izreklo v sklepu, ob do sedaj obrazloženi naravi sklepa o dedovanju in njegovem pomenu za obstoj volila, ne predstavlja tihe oziroma neposredne ugotovitve zapuščinskega sodišča, da volila ni. Zato pritožba tožnikov zoper sklep o dedovanju ni bila potrebna, kot še zmotno meni revident. Okoliščina, da o volilu ni odločeno v izreku sklepa o dedovanju ali s posebnim sklepom o volilu, oziroma, da se v zapuščinskem postopku volila ni posebej omenjalo, ne predstavlja ovire za presojo njegovega obstoja in izterjavo obveznosti iz volila od volilojemnika v posebni pravdi, torej na podlagi kondemnatorne sodbe. Velja prav nasprotno: tudi če je obstoj volila v zapuščinskem postopku nesporen, ga ni mogoče izterjati že v zapuščinskem postopku od zavezanca, ki ga noče prostovoljno izpolniti. V konkretnem primeru pa tožnika zahtevata izpolnitev volila, ki je zapadel celo šele po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku, toženec pa ga ob zapadlosti ni hotel prostovoljno izpolniti.(4) Revident se torej nepravilno zavzema za odtegnitev predmetnega sodnega varstva tožnikoma v pravdi, oziroma tega nepravilno veže na (manjkajoči) deklaratorni zapis volila v sklepu o dedovanju.

10. Utemeljenost tožbenega zahtevka na izpolnitev volila v pravdi pa ob povedanem tudi ni odvisna od tega, ali je volilojemnik izrecno zahteval izpolnitev volila že v zapuščinskem postopku oziroma se nanj tam skliceval, niti od tega ali ga uveljavlja v postopku iz 224. člena ZD, torej zgolj v okviru pogojev za obnovo pravdnega postopka, kot še zmotno meni revident. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 911/2008 z dne 3. 6. 2010, na katero se v zvezi s tem sklicuje, razrešuje povsem drugačno sporno situacijo, ki tudi pravno ni primerljiva s problematiko utemeljenosti zahtevka na izpolnitev volila v spornem primeru. Obravnava namreč drugačen zahtevek - potomcev, ki so prispevali k ohranjanju in povečanju zapustnikovega premoženja, na izločitev iz zapustnikovega premoženja - na podlagi 32. člena ZD. Zato v tej pravdi ni uporabljivo stališče, zavzeto v omenjeni sodni odločbi, da namreč ni utemeljen zahtevek, ki ni bil postavljen že v zapuščinskem postopku, v pravdi pa ni utemeljevan z okoliščinami, ki so narekovale obnovo postopka.(5) Ob povedanem je logično, da tožnika v zapuščinskem postopku niti nista imela interesa nasprotovati določilom v oporoki v tistem delu, iz katerega jasno izhaja njuna pravica do volila ter zahtevati napotitve na pravdo.

11. Okoliščina, da revident v zapuščinskem postopku ni imel pooblaščenca, pa je za presojo utemeljenosti zahtevkov tožnikov v tej pravdi prav tako nepomembna.

12. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej v teoriji K. Zupančič in Viktorija Žnidaršič Skubic „Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, stran 263. Op. št. (2): Glej v teoriji K. Zupančič in Viktorija Žnidaršič Skubic „Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, stran 263. Op. št. (3): Glej v teoriji npr. K. Zupančič V. „Dedovanje, z uvodnimi pojasnili prof. dr. Karla Zupančiča, Osma, spremenjena in dopolnjena izdaja“, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, stran 90 - 91. Op. št. (4): Glej v teoriji o tem Kreč - Pavič, Navedeno delo, stran 282. Op. št. (5): Omenjeni zahtevek iz 32. člena ZD, ki je tako dednopravne kot tudi stvarno pravne narave, se sicer po nekaterih lastnostih približuje vindikacijskemu legatu, ki ima stvarno pravni učinek, (volilojemnik pridobi ob smrti zapustnika lastninsko pravico na voljeni stvari), ki pa v naši zakonodajni ureditvi ni dopusten. Po Zakonu o dedovanju velja ureditev volila samo za tako imenovani damnacijski legat. Zanj pa je značilno, da daje volilojemniku samo obligacijsko pravico zahtevati izpolnitev volila od tistega, ki je po oporoki dolžan volilo izpolniti - prvi odstavek 86. člena ZD (tako tudi v teoriji: K. Zupančič v „Dedovanje, z uvodnimi pojasnili prof. dr. Karla Zupančiča, osma, spremenjena in dopolnjena izdaja“, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, stran 89). Razen tega se izločitveni zahtevek iz zapustnikovega premoženja ne ugotavlja zgolj z deklaratornim zapisom v sklepu o dedovanju kot v primeru volila. Gre za izločitev iz zapustnikovega premoženja in ne za izločitev iz zapuščine, kot, ko gre za volilo (primerjaj razloge zgoraj cit. sodbe). Navedena odločba Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje revident, torej tudi po analogiji ni uporabljiva za sporni primer.