Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kako je tožnik ravnal ob škodnem dogodku in ta dejstva niso sporna - v zimskem času je za odstranjevanje iztrebkov v boksu, ki ni ogrevan in so zato iztrebki bili primrznjeni k tlom, uporabil lopato in sicer z večjo silo (ker z milejšo silo ni bil uspešen), pri tem je lopata zdrsnila čez iztrebek, zaradi česar je izgubil ravnotežje in padel na koleno ter se poškodoval. Sodišče prve stopnje je takšno ravnanje pravilno podredilo pravnemu standardu "preprosto opravilo", ki ga sodna praksa vsebinsko opredeljuje v konkretnih primerih, katerih skupni imenovalec je, da odgovorne osebe niso dolžne predpisovati, posebej podučevati in tudi ne nadzorovati takšnih ravnanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 3.200,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2017 dalje in povrnitev pravdnih stroškov (točka I. izreka). Tožnik je dolžan toženki vrniti 30,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je izvedenec dr. A. A. potrdil, da zavarovanec toženke ni imel načina izvajanja čiščenja pasjih boksov urejenega v skladu z zahtevami veljavne zakonodaje, saj je podana povečana možnost za nastanek poškodb zaradi dejstva, da so bila tla v boksu nevarna za delo, saj so bila poledenela oziroma so bile na tleh ledene zaplate, katere so ostale od obilnega zalivanja z vodo. Po mnenju izvedenca je pomembno redno čiščenje tal in so bila tla za delo primerna in varna le v primeru, če so bila očiščena in če na njih ni bilo ostankov vode, ki bi povzročila pojav ledenih drsnih plošč. Zavarovanec je bil dolžan torej poskrbeti zato, da bi delavec delo opravljal na tleh, ki ne drsijo. Sodišče prve stopnje pa je ugotovitve izvedenca gradbene stroke tolmačilo povsem po svoje, pri čemer so razlogi v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja in se sodbe sploh ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi navedlo, da so bila tla v boksu ustrezna in varna za opravljanje dela. Ugotovljeno dejansko stanje je v nasprotju z vsebino listin v spisu in sicer prijave poškodbe pri delu, iz katere izhaja, da so bila tla zaradi nizkih temperatur zamrznjena in spolzka, in je zato tožnik izgubil ravnotežje. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnika, da je podana krivdna odgovornost delodajalca zaradi pomanjkljivo predvidenih ukrepov za varno delo, saj delodajalec v hišni red ni napisal, da bi se tla morala očistiti oziroma bi bilo potrebno vodo postrgati s strgalom za vodo, saj je zapisal, da je boks potrebno obilno zalivati z vodo, s tem pa bi zmanjšal možnost nastanka zaplat in poledenitve tal v boksu. Delodajalec je predpisal z obilnim zalivanjem z vodo povzročanje nevarnosti, ni pa predpisal oziroma predvidel ukrepov za njihov zmanjševanje (uporaba strgala). Sodišče je preseglo podano trditveno podlago, saj zavarovanec toženke ni dal v uporabo „jogerja“ za odvajanje odvečne vode, teh trditev sploh ni podal. Sodišče prve stopnje je zavrnitev zahtevka argumentiralo z obrazložitvijo, da bi se povprečno skrben človek lahko pri delu z lopato zdrsu izognil in ker je šlo za preprosto opravilo, ni protipravnosti. Na ta način je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je bilo dolžno razsojati v okviru pravočasno podane trditvene podlage pravdnih strank, ne pa upoštevati sicer ne podanih razlogov, na katere je prvič opozoril izvedenec in tožniku šteti v škodo nekaj, kar toženka ni pravočasno zatrjevala. Sodba sodišča prve stopnje se ne da preizkusiti, zavarovanec toženke v spis ni predložil izjave o oceni tveganja in potrdila o opravljenem preizkusu s področja varstva pri delu. Šele na tej podlagi bi lahko primernost dela zavarovanca toženke izvedenec sploh ocenjeval. Glede na ugotovitve, da je šlo za zdrs na poledenelih tleh in upoštevaje nesporno dejstvo, da je bila temperatura kritičnega dne ob 18.00 uri – 4,4˚C, je tožnik uspel dokazati, da zavarovanec toženke ni imel spornega čiščenja pasjih boksov urejenega v skladu z zahtevami veljavne zakonodaje. Tožnik navaja razloge zaradi katerih meni, da bi moralo biti ugodeno njegovemu predlogu po dopolnitvi mnenja izvedenca gradbene stroke in sicer v zvezi z meritvami. Izvedenec jih namreč ni izvedel v okoliščinah, v katerih je prišlo do nastanka škodnega dogodka. Najmanj bi bilo potrebno glede teh pomislekov izvedenca neposredno zaslišati. Nadalje navaja, da bi moral zavarovanec toženke samo dopolniti hišni red in sicer z zapisom, da je potrebno boks po spiranju z vodo očistiti oziroma postrgati vodo s strgalom za vodo - „jogerjem“. V zvezi z obrazložitvijo na strani 7, točka 11 tožnik izpostavlja, da je upošteval navodila delodajalca, saj je hotel iztrebke pobrati z lopato, kot naroča hišni red. Tožnik je imel na razpolago samo lopato, ta pa ni namenjena za močno zaletavanje v točkovno na tleh sprijetih predmetov. Iz ugotovitve izvedenca, da je lopata sicer primerno orodje za odstranjevanje oziroma ločevanje pomrznjenih iztrebkov tako izhaja, da zavarovanec toženke tožniku ni dal na voljo primernega delovnega pripomočka. Zmotna je ugotovitev tudi glede namestitve opozorilnih tabel, saj so bile te nameščene le v notranjih prostorih, ne pa na mestu, kjer so boksi z psi. Zmoten je zaključek na strani 11, točka 18 in tožnik poudarja, da nikakor ni mogoče delovnih opravil posploševati in ni mogoče vedeti, če je neko opravilo tvegano, če ni narejena ocena tveganja za delovno mesto. Priča B. B. je potrdil le to, da je tabla običajno nameščena na vhodna vrata, ni pa povedal ali je bila tam tudi kritičnega dne. Odločitev je tudi v nasprotju s primerljivimi zadevami in sicer VCC Cp 247/2021, VDSS Pdp 583/2020, VDSS Pdp 1103/2015. Tožnik zato predlaga, da se pritožbi ugodi in zahtevku v celoti ugodi po temelju, vse s stroškovno posledico, podrejeno, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. V skladu s prvim odst. 360. člena ZPP pa je podana nadaljnja omejitev preizkusa pritožbe, saj se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena ne z uradoma ali v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij, kajti tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi, protislovnimi pravnimi stališči je lahko razumljiva. Nasprotja, ki jih tožnik navaja (z vsebino izvedenskega mnenja, pomanjkanje trditvene podlage) tako v to kršitev ne sodijo. Preostale navedbe o „_skopi in pomanjkljivi sodbi_“ ki onemogoča njen preizkus, pa so povsem neutemeljene. Sodba ima namreč tako v obeh premisah sojenja jasne in logične (in zato prepričljive) razloge tako glede odločilnih dejstev kot tudi razlage materialnega prava, zato je v celoti razumljiva. Navedena kršitev zato ni podana.

7. Prav tako niso podane preostale kršitve določb postopka, ki se lahko umestijo v 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP ali v prvi odst. 339. člena ZPP, v zvezi z 253. členom ZPP ter 7. in 212. členom ZPP (kot osnovnima določbama ki opredeljujeta trditveno in dokazno breme). Njihov skupni imenovalec je, da niso del uradnega preizkusa, zato jih lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

Eno izmed upravičenj, ki jih vsebuje pravica do izjave, kot ustavno pravno procesno jamstvo (22. člen Ustave RS in 5. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), daje v dokaznem postopku stranki pravico da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Za sodišče pa iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati1, vendar mora zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. Temu standardu ustreza le jasna, izrecna navedba razumnih razlogov, pri čemer so ti razlogi lahko navedeni bodisi v dokaznem sklepu, s katerim je predlagani dokaz zavrnjen ali pa v obrazložitvi sodbe2. Neutemeljena je trditev, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni dopustilo angažiranje novega izvedenca:“_...zavoljo teh očitkov o pristranskosti.....ki ga sodišče brez utemeljene podlage oz. argumentiranih razlogov ni dopustilo_.“ ali zato, ker bi moralo izvedenca:“.._.neposredno zaslišati, saj se dokaz z izvedencem izvaja ustno in neposredno_“. Ta kritika procesnega ravnanja sodišča prve stopnje se nanaša na dejanske ugotovitve v zvezi z meritvami drsnosti tal in očitkom tožnika, da izvedenec teh meritev ni:“..._izvedel v okoliščinah, v katerih je prišlo do nastanka škodnega dogodka_...“. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev predloga tožnika, da v postopek pritegne novega (drugega) izvedenca pojasnilo v tč. 5. obrazložitve, v tč. 4. pa pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog z izvedencem gradbene stroke (ker je izvedenec A. A.:“._.tudi izvedenec gradbene stroke_“). Te razloge pa je dopolnilo najprej s povzemanjem dejanskih ugotovitev izvedenca:“_Tako so tla v boksih varna za delo le v primerih, če so očiščena in na njih ni ostankov vode, ki bi lahko pomenile pojav drsnih ledenih plošč_.“ (tč. 18. obrazložitve)3 in nato še z dokazno oceno tega dokaza :_“da so tla v boksih primerna in varna v suhih in tudi mokrih razmerah....v skladu z ustaljeno prakso dobro vedeli, kako ravnati in da so se tudi zavedali in vedeli, da tla v zunanjem delu boksa lahko pomrznejo, čeprav se je voda tudi pozimi običajno hitro posušila_.“ (tč. 20. obrazložitve). In ker je sodišče prve stopnje tisto, ki dokaze izvaja in jih ocenjuje ne pa izvedenec, je povsem logičen zaključek, da s povzetimi navedbami očitane kršitev postopka ne moreš utemeljiti.

Trditev tožnika, da bi bilo potrebno izvedenca neposredno zaslišati o tej dokazni temi, ne konstituira procesne kršitve, ki sodi med relativne bistvene (253. člen ZPP), ker zanjo mora obstajati še predpostavka vpliva te kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odst. 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je izvedencu naložilo, da dvakrat pisno dopolni svoje mnenje prav v zvezi z omenjeno dokazno temo, tožnik pa v pritožbi v ničemer ne pojasni, zakaj bi izbrana obličnost (pisnost in ne ustnost) vplivala na izvid in mnenje glede navedenih dejanskih ugotovitev. Očitno je torej, da tudi ta kršitev postopka ni podana.

Nadaljnje navedbe v pritožbi, ki se lahko umestijo v relativno bistveno kršitev določb 7. in 212. člena ZPP v zvezi s prvim odst. 339. člena ZPP, pa deloma ne dosegajo zahtevanega procesnega načina grajanja („.._.ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da so **določene tožbene trditve** bile s strani toženke neprerekane oz. **zanje** tožena stranka sploh ni ponudila nobenih protiargumentov_.“) ali pa so neutemeljene („_glede primerih delovnih sredstev in glede pravilno in popolno urejenega hišnega reda_“), saj je iz povzetih navedb toženke v njenih vlogah jasno prepoznavno, da se je s temi dokaznimi temami ukvarjala in navajala lastna stališča (tč. 2. obrazložitve). Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da za odločanje sodišča praviloma ni bistveno, katera izmed strank je bila tista, ki je oblikovala konkreten dejanski stan (pravočasno postavila trditev o dejstvu in predlagala dokaz zanj), temveč zgolj to, da gre za procesno aktivnost strank (razpravno načelo) in ne sodišča. V skladu z razpravnim načelom lahko sodišče upošteva le dejstva, ki jih zatrjujejo stranke, brez pomena pa je, katera od strank neko dejstvo navaja. Zato so pravila o porazdeljevanju dokaznega bremena med strankami, v tem smislu, relativna4. Iz navedenih razlogov je tudi tovrsten očitek v pritožbi neutemeljen.

8. Kot je bilo pojasnjeno (tč. 5. obrazložitve) je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja upoštevan le v okviru izrecno in jasno navedenih trditev, nanašati pa se morajo na odločilna dejstva. Postopka ugotavljanja odločilnih dejstev (konkreten dejanski stan) ter uporabe materialnega prava (zakonski dejanski stan) se sicer vzajemno prepletata, vendar je izhodišče razlage materialnega prava in posledično tudi izreka pravne posledice, pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje o odločilnih dejstvih.

Osrednja trditev tožnika v pritožbi, ki se nanaša na odločilna dejstva je, da so bila kritičnega dne tla v boksu pomrznjena, sodišča prve stopnje pa bi naj to dejstvo zmotno ugotovilo. Ta trditev ni resnična, saj je sodišče prve stopnje tožniku verjelo:“_Škoda mu je nastala, ker je s silo hotel s tal odstraniti pasji iztrebek, ki se je zaradi mraza močno sprijel s podlago_“ (tč. 22. obrazložitve), ni pa mu verjelo, da poledenele podlage:“..._ob vstopu v boks ni opazil_.“ (prav tam).

Neutemeljena je tudi trditev o dokazni oceni izpovedbe priče C. C. v delu, ko je izpovedal, da se ne spomni, če je ob jutranjem čiščenju odstranil odvečno vodo z „jogerjem“. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno ocenilo tudi izpovedbo tožnika, da ni mogel vedeti ali je njegov predhodnik (C. C.) pravilno odstranil odvečno vodo (tč. 22. obrazložitve), kar v celoti ustreza zahtevam iz 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološke napotke za oblikovanje dokazne ocene. Tudi sicer je iz dokazne ocene sodišča prve stopnje razbrati, da predhodno stanje v boksu, torej jutranje čiščenje, ki ga je opravila navedena priča, ne sodi med odločilna dejstva.

9. Ob že poudarjeni vzajemni prepletenosti postopka ugotavljanja odločilnih dejstev in razlage materialnega prava je bistveno, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kako je tožnik ravnal ob škodnem dogodku in ta dejstva niso sporna – v zimskem času je za odstranjevanje iztrebkov v boksu, ki ni ogrevan in so zato iztrebki bili primrznjeni k tlom, uporabil lopato in sicer z večjo silo (ker z milejšo silo ni bil uspešen), pri tem je lopata zdrsnila čez iztrebek, zaradi česar je izgubil ravnotežje in padel na koleno ter se poškodoval (tč. 16. in 22. obrazložitve). Sodišče prve stopnje je takšno ravnanje pravilno podredilo pravnemu standardu _„preprosto opravilo_“ (tč. 17., 18., 20. obrazložitve), ki ga sodna praksa vsebinsko opredeljuje v konkretnih primerih, katerih skupni imenovalec je, da odgovorne osebe niso dolžne predpisovati, posebej podučevati in tudi ne nadzorovati takšnih ravnanj. Če gre za tovrstna opravila potem ni podana predpostavka protipravnega ravnanja (neposlovne odškodninske obveznosti) ali kršitve pogodbenih obveznosti (poslovne odškodninske obveznosti).

10. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje materialnopravni razlagi sodišča prve stopnje, najprej zapisani v tč. 13. obrazložitve, nato pa, glede na ugotovljena odločilna dejstva, podani v tč. 20. do vključno 22. obrazložitve. Pomen (smisel) umestitve teh dejstev v pojem „_preprosto opravilo_“5 je prav v tem, da odgovorni osebi ni potrebno dajati navodil, kako se naj izvede, zato so neutemeljene navedbe v pritožbi, da bi delodajalec moral v hišni red zapisati:“.._.da bi se morala tla očistiti oziroma bi bilo potrebno vodo postrgati s strgalom za led, kot je zapisal, da je boks potrebno obilno zalivati z vodo_....“. Glede na navedbo, da je v hišnem redu napisano:“.._.da se v zimskem času večji kosi pobirajo z lopato_“, sodišče druge stopnje meni, da je takšno predpisovanje odveč, ker povprečno razumnemu človeku (abstraktno merilo objektivnosti in skrbnosti) ni potrebno posebej pojasnjevati, kako se pobirajo iztrebki in tudi ne določati načina oziroma sredstev (z orodjem ali uporabo roke in vrečke) in ne, da bi moral delodajalec še dopolnjevati navodila, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi.

Sodišče druge stopnje ob tem še posebej izpostavlja neprerekano odločilno dejstvo:“_Tožnik je bil izkušen vodnik službenega psa, saj je to delo, vključno z oskrbo psov, opravljal že vse od leta 1998 dalje, ko je opravil usposabljanje za vodnika_.“ (citirano iz tč. 20. obrazložitve). Tudi za to so tožnikove trditve o tem, da lopata ni primerno sredstvo; da bi se morala v hišni red vpisati uporaba „jogerja“; da so bili opozorilne table glede spolzkih tal nameščene le v notranjih prostorih, neprepričljive in jih sodišče prve stopnje pravilno ni razlagalo, da gre za opustitve, zaradi katerih je podana predpostavka protipravnosti ravnanja zavarovanca toženke. Delavci namreč tudi v delovnem razmerju ohranjajo sposobnost samostojnega odločanja6 in je takšno, samozaščitno ravnanje določeno tudi kot njihova obveznost (npr. določbe 34. do 37. člena ZDR-1). Zato oseba, ki več kod dvajset let opravlja istovrstna opravila, ne more prepričljivo utemeljiti zatrjevane lastne nevednosti, neizkušenosti, nepoučenosti, kar bi trajalo tako dolgo časovno obdobje, niti z implicitnim priznanjem teh opustitev, kar bi se naj odražalo v soprispevku in zato (vsaj) deljeni odgovornosti.

11. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Zaradi neuspeha krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

1 Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga so lahko, če gre za dokaz:s katerim bi se naj ugotovilo dejstvo, ki ni pravno relevantno;ki je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (izjema je prepoved vnaprejšnje dokazne ocene);ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva;ker je bil dokazni predlog neustrezno substanciran ali je prepozen.Glej Up-2226/08 z dne 27. 5. 2010; A. Galič v ZPP s komentarjem, 1. knjiga, kom. k 5. členu;N. Betetto, 2. knjiga, komentar k 287. čl. ZPP. 2 Npr. Up-77/01 z dne 14. 3. 2004; Up-284/13 z dne 4. 6. 2014; Up-219/15 z dne 19. 5. 2016. 3 Točno na to dejansko ugotovitev se tožnik celo sklicuje in jo povzema v pritožbi – prvi stavek zadnjega odst. na strani 4. 4 A.Galič/D.Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 67; VSRS sodba II Ips 516/2006 z dne 14.9.2006:„_Pravno zgrešeno je tudi revizijsko stališče, da sodišče ne bi smelo upoštevati toženčeve navedbe, da je bil denar za nakup počitniškega stanovanja podarjen. Revident napačno razume razpravno načelo (7. člen ZPP). To načelo namreč pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki, ne pa tudi, da sme upoštevati samo dejstva, ki so v korist stranke, ki jih je navedla, drugih dejstev, ki jih je sicer navedla, a so v korist nasprotne stranke, pa ne. **Povsem brez pomena je, katera stranka je določeno pravno pomembno dejstvo navedla. Trditveno gradivo tvori celota (pravočasnih) trditev obeh strank. Tudi če tožnik ne navede vseh pravno pomembnih dejstev, lahko nesklepčnost njegove tožbe odpravi toženec (v odgovoru na tožbo ali kasneje)**_**.**“; 5 Npr. nalaganje vejevja na traktorsko prikolico, ko je delavec sam dvigoval 5 m dolgo vejo, težko od 20 do 30 kg, na višino 2,70 m (sodba VSRS II Ips 961/2007 z dne 12.11.2009); prenašanje 5 do 10 kg težkega fotelja po stopnicah (sodba VSRS II Ips 949/2008 18.11.2010); dvigovanje (premikanje) 50-kg vreče cementa z eno roko (sodba VSRS II Ips 565/2001 z dne 8.5.2002). 6 Ta izhaja iz ustavne pravica do osebnega dostojanstva, ki »_posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja._“; P. Kleindienst, KURS 2019, tč. 17 komentarja 34. člena Ustave RS.