Jedro

Dolžniku ni mogoče prepovedati obremenitve in odtujitve tuje nepremičnine, saj takšna prepoved ne bi dosegla namena zavarovanja upnikove denarne terjatve do dolžnika. Namreč, če bi dolžniku bila odrejena takšna prepoved, bi le-ta ne bila ovira za zemljiškoknjižnega lastnika, da z nepremičninami razpolaga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je upnik predlagal, da bi sodišče z začasno odredbo dolžniku prepovedalo odtujiti ali kakorkoli obremeniti ali poslabšati vrednost določenih nepremičnin, vpisanih v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Novi Gorici.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov po 2. in 3. točki 1. odst. 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo predlagane začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na trditve, ki jih je upnik podal v predlogu za izdajo začasne odredbe, pravilno zaključilo, da predlagano sredstvo za zavarovanje njegove denarne terjatve napram dolžniku ni primerno, zaradi česar je pravilno njegov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Upnik je predlagal, da se dolžniku prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin na določenih parcelnih številkah v k.o. N. Z vpogledom v zemljiško knjigo, kar je v skladu z določbo 1. odst. 168. člena ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnik ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, na katere naj bi se nanašala predlagana prepoved odtujitve in obremenitve. Pri tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dolžniku ni mogoče prepovedati obremenitve in odtujitve tuje nepremičnine, saj takšna prepoved ne bi dosegla namena zavarovanja upnikove denarne terjatve do dolžnika. Namreč, če bi dolžniku bila odrejena takšna prepoved, bi le-ta ne bila ovira za zemljiškoknjižnega lastnika, da z nepremičninami razpolaga. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo kot nepomembne upnikove trditve, da je dolžnik po lastni izjavi dejansko lastnik teh nepremičnin, saj so odločilni podatki o lastništvu, ki so vpisani v zemljiški knjigi. Sicer pa je upnik navedene trditve podal v zvezi z izkazovanjem enega od pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje denarne terjatve napram dolžniku in ne v zvezi z izkazovanjem dolžnikovega lastništva na teh nepremičninah.

Ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe 3. odst. 168. člena ZIZ. Upnik v predlogu ni predlagal, naj sodišče naloži dolžniku predložitev listine, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice na predmetnih nepremičninah v zemljiško knjigo v smislu 1. odst. 227. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, niti se ni skliceval na določbo 3. odst. 168. člena ZIZ. Upnik je izvedbo tega dokaza predlagal šele z vlogo z dne 22. 10. 2010, s katero je dopolnil predlog za izdajo začasne odredbe. Te vloge pa sodišče prve stopnje ni moglo več upoštevati, saj je medtem že izdalo izpodbijani sklep. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil izpodbijani sklep izdan dne 22. 10. 2010, navedena vloga pa je prispela na sodišče sicer istega dne, vendar šele ob 15.30 uri, kot izhaja iz vhodnega žiga sodišča. Pritožba pravilno opozarja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da začasne odredbe ni mogoče izdati, ker ima upnik za zatrjevano denarno terjatev napram dolžniku izvršilni naslov, na podlagi katerega je že predlagal izvršbo, saj je po izrecni določbi 267. člena ZIZ začasno odredbo mogoče izdati vse dokler ni opravljena izvršba. Kljub temu pa je pravilna odločitev izpodbijanega sklepa, saj temelji kot rečeno na pravilnemu stališču, da predlagano sredstvo začasne odredbe ni primerno za zavarovanje upnikove denarne terjatve napram dolžniku.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).