Jedro

Taksna zavezanka ni plačala takse za tožbo po opominu, niti ni plačala takse za sodbo. Takšna obveznost za tožbo nastane z vložitvijo tožbe in takrat bi tožnica morala takso tudi plačati, da bi se izognila taksi za opomin. Taksna obveznost za sodbo je nastala z vročitvijo sodbe tožnici in ker je tožnica šele po prejemu sodbe smiselno predlagala taksno oprostitev, le-ta za plačilo takse za sodbo kot tudi za tožbo ne more učinkovati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrglo zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks, saj sklep o oprostitvi učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnici v 1. točki izreka sklepa, odmerilo dolgovano sodno takso za tožbo in opomin v višini 83,27 EUR in sodno takso za sodbo v višini 82,10 EUR ter v 2. točki izreka zavrglo tožničino zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks.

Po vsebini je sodišče prve stopnje tožničin ugovor obravnavalo tudi kot zahtevo za taksno oprostitev, ki pa jo je moralo kot prepozno zavreči glede na določbe 13. in 14. člena Zakona o sodnih taksah (ZST – UPB1, Uradni list RS, št. 20/04, 115/06 in 140/06) v zvezi s 4. in 5. členom ob smiselni uporabi 2. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/07 – sklep US).

Tožnica s pritožbo izpodbija sklep prvostopenjskega sodišča zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da že ves čas zahteva svoje pravice do brezplačne pravne pomoči (sicer je pravnica in kakšno stvar že ve, ni pa odvetnica) in tudi oprostitev plačila sodnih taks, pa je nihče ne upošteva. Sodišče ve, da je v socialni stiski in da bi morala biti upravičena do vseh pomoči. Šele v sklepu je pojasnjeno, kaj pomeni kateri znesek in da je taksa za tožbo in opomin kar skupaj, čeprav od nje nihče ni zahteval takse ob vložitvi tožbe oziroma o tem ni nič vedela, poleg tega pa se v pismih denar ne pošilja in zato tudi ni plačala takse, ko je poslala tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Iz predloženih spisov izhaja, da taksna zavezanka takse za tožbo, ki jo je vložila priporočeno po pošti dne 13.2.2007, po nalogu - opominu, št. U 84/2007-4 z dne 6.4.2007, ki ga je prejela dne 10.4.2007, ni plačala v petnajstdnevnem roku, niti kasneje, niti ni plačala sodne takse za sodbo po nalogu, št. U 84/2007-9 z dne 7.5.2008, ki ga je prejela dne 8.5.2008. Dne 9.5.2007 je na prvostopenjsko sodišče naslovila vlogo „pojasnilo, pritožba ali kakorkoli želite v zvezi z zadevo Z.O. opr. št. U 84/2007“, v kateri navaja, da ni dolžna plačati sodne takse, sodba pa je tako nična, sicer pa je brez sredstev ter predložila kopije odločb Centra za socialno delo M. Prvostopenjsko sodišče je navedeno vlogo pravilno štelo za predlog za odmero sodne takse ter z izpodbijanim sklepom tudi pravilno odmerilo sodno takso za tožbo v višini 800 točk (63,44 EUR) v skladu s 1. odstavkom tarifne številke 27 ZST ter takso za taksni opomin v vrednosti 250 točk (19,83 EUR) v skladu s tarifno številko 37 ZST in sodno takso za sodbo v višini 1000 točk (82,10 EUR). Taksna obveznost za tožbo je nastala z vložitvijo tožbe (1. točka 2. odstavka 4. člena ZST) in takrat bi tožnica morala takso tudi plačati (1. odstavek 4. člena ZST), da bi se izognila taksi za opomin, saj iz tožbe oziroma spisa ne izhaja, da bi stranka istočasno vložila tudi zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks. Taksna obveznost za sodbo je nastala z vročitvijo sodbe tožnici (2. točka 2. odstavka 4. člena ZST), in ker je tožnica šele po prejemu sodbe smiselno predlagala taksno oprostitev, le-ta za plačilo takse za sodbo in za tožbo ne more učinkovati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrglo zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks, saj sklep o oprostitvi plačila takse učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vloge in dejanja, za katera je nastala taksna obveznost tega dne (torej ob vložitvi predloga) ali pozneje (4. in 5. člen ZST).

Pritožnica v pritožbi ne navaja nobenih nepravilnosti ali nezakonitosti, zaradi katerih se lahko izpodbija sodne odločbe in ki so določene v prvem odstavku 75. člena ZUS-1. Glede na navedeno in glede na to, da vrhovno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1.