Jedro

Ker je bil tožnik v spornem obdobju v pokojninsko zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja, v tem primeru plačani prispevki niso pogoj za priznanje pokojninske dobe, saj kot delavec ni bil dolžan sam zase plačevati prispevkov. Zato mora tožena stranka tožniku sporno obdobje upoštevati v pokojninsko dobo in mu ponovno odmeriti starostno pokojnino, upoštevaje to dobo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi stroške obeh odgovorov na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 6. 2011 in št. ... z dne 15. 2. 2011 ter toženi stranki naložilo, da z novo odločbo tožniku ponovno odmeri starostno pokojnino v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe in mu v nadaljnjem roku 8 dni izplača razliko med na novo določenimi zneski starostne pokojnine in že izplačanimi zneski starostne pokojnine. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 729,68 EUR, po poteku paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom o popravi sodbe pa je v 1. odstavek izreka sodbe v besedilo dodalo „ob upoštevanju obdobja od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997“.

2. Zoper sodbo in zoper sklep o popravi sodbe je pritožbo vložila tožena stranka. V pritožbi zoper sodbo navaja, da jo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju tožene stranke za odmero višje pokojninske dajatve ob upoštevanju pokojninske dobe za čas od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997 ni pravne podlage. V zadevi je bilo namreč ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnik v obdobju od 23. 4. 1990 do 31. 8. 2000, torej tudi v času, ki ga zajema sporni del obdobja, družbenik in poslovodna oseba v podjetju A. d.o.o., B.. Iz obrazca M1/M2 z dne 20. 12. 2010 tudi izhaja, da je bil tožnik prijavljen v zavarovanje s podlago 40, torej kot lastnik zasebnega podjetja, ki ga je osebno vodil in ni obvezno zavarovan na drugi podlagi. Da bi bil v obdobju od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997 v delovnem razmerju pa tožnik s pogodbo o zaposlitvi ni dokazal. Tudi sicer tožnik delovnega razmerja niti ni mogel dokazati, saj je bistveno za sklenitev pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da gre za dvostransko pogodbeno razmerje z značilno vsebino, ki ima bistvene elemente delovnega razmerja. V tožnikovem primeru pa to ni bilo mogoče, saj tožnik del in nalog ni mogel opravljati po navodilih in pod nadzorom delodajalca, saj je bil kot družbenik in lastnik podjetja ista fizična oseba in zato je bilo tudi onemogočeno dvostransko razmerje, ki je značilno za pogodbo o zaposlitvi. Zato tudi šifra prijave v zavarovanje 001 ne odraža dejanskega stanja, da bi bil tožnik lahko v obdobju od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997 v delovnem razmerju. Pooblaščeni revizor tožene stranke je ugotovil, da tožnik za čas od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997 nima podatkov o plači, plačanih prispevkih, prav tako tudi nima dokazila s strani davčnega urada o obračunanih in plačanih prispevkih. Tožnik je bil tako tudi v obdobju od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997 kot edini družbenik in zakoniti zastopnik družbe zavezan kot dajalec podatkov in je bil dolžan vložiti prijavo podatkov o zavarovalni dobi, o plačah in osnovah za posamezno koledarsko leto na predpisanih obrazcih. Ker je bil torej glede na svoj status sam zavezan za posredovanje podatkov, je bil tudi sam zavezanec za prispevek. Na podlagi tega tožena stranka zaključuje, da je bil tožnik tudi v spornem obdobju družbenik in poslovodna oseba in da ne obstajajo niti razpoložljivi niti verodostojni podatki o njegovih zavarovalnih osnovah in plačanih prispevkih. Tožnik ni uspel dokazati, da so prispevki za sporno obdobje poravnani. Plačilo prispevkov pa je pogoj za priznanje pokojninske dobe oziroma zavarovalne dobe po 202. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Prijava v zavarovanje z nepravilno šifro 001 ne odraža realnega in pravilnega dejanskega stanja. Sodišče je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje in je tožnika tudi na nezakonit način razbremenilo obveznosti plačila prispevkov. S tem v zvezi je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Glede sklicevanja prvostopenjskega sodišča na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 158/2014 z dne 27. 1. 2015 pa tožena stranka navaja, da ne gre za enak primer. Ker odločitev sodišča ni pravilna, tožena stranka meni, da tudi ni dolžna plačati stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Sklep o popravi sodbe pa tožena stranka izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče sodbo popravilo tako, da je v izrek dodalo del zahtevka, torej da se v pokojninsko dobo upošteva obdobje od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997. Sodišče svojo odločitev utemeljuje s tem, da gre za očitno pisno pomoto. Tožena stranka s tem v zvezi opozarja na določbo 398. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V sporni zadevi ne gre za popravo očitne pisne napake, temveč gre za stanje, ko prvostopenjsko sodišče ni odločilo o delu zahtevka, o katerem bi moralo odločiti v izreku sodbe. Institut poprave pa ni namenjen odpravljanju napak pri vsebinskem odločanju. V nadaljevanju pa tožena stranka ponovno navaja vsebinske razloge, zakaj se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, kot je razvidna iz izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep o popravi sodbe z dne 18. 3. 2015 razveljavi.

4. V odgovoru na pritožbo zoper sodbo tožena stranka navaja, da je iz izpiska iz matične evidence zavarovancev in kopije mikrofilma razvidno, da je bil tožnik v spornem obdobju od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997 v pokojninsko in invalidsko zavarovanje prijavljen na podlagi delovnega razmerja pri podjetju A. d.o.o. in prijavljen v zavarovanje s podlago 001. Res je bil hkrati direktor in lastnik družbe, vendar je pomembno dejstvo, da ni bil edini lastnik družbe. Iz zgodovinskega izpiska z dne 31. 11. 2008 namreč izhaja, da sta bila poleg njega lastnika družbe še C. in pa D.D.. Zastopnik pravne osebe pa je bil tožnik. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 158/2014 iz katere izhaja, da dejstvo, da zavarovanec, ki je zavarovan na podlagi delovnega razmerja in je hkrati tudi družbenik in poslovodna oseba, ne sme biti razlog za drugačno obravnavo v razmerju do drugih zaposlenih. Izhajati je treba iz statusa v delovnem razmerju in ne iz statusa družbenika in poslovodne osebe. Kot delavec v delovnem razmerju pa tožnik ni bil oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunavati in plačevati sama, temveč je bil to zanj dolžan storiti delodajalec. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožnik je vložil tudi odgovor na pritožbo, ki jo je tožena stranka vložila zoper sklep o popravi sodbe. V pritožbi navaja, da je bila poprava pravilna ter skladna s tožbenim zahtevkom in dejanskim stanjem. Tako nikakor ne gre za napake v vsebinskem odločanju, kot to zatrjuje tožena stranka. Tožnik ponovno zatrjuje, da je bil v spornem obdobju vključen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja in s tem v zvezi prilaga tudi pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 1990, rekapitulacijo prispevkov plačanih 22. 7. 1992, za januar 1991 in za 30. 6. 1992 ter delovno knjižico. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 6. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 2. 2011. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 960,67 EUR na mesec od 21. 12. 2010 dalje.

9. V zadevi je sporno vprašanje upoštevanja obdobja od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997 v pokojninsko dobo. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. XI Ps 1898/2011 z dne 9. 6. 2014 tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče pa je ugodilo tožnikovi pritožbi ter navedeno sodbo s sklepom opr. št. Psp 426/2014 z dne 8. 1. 2015 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da razčisti, ali je bil tožnik v spornem obdobju v zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja, ali pa je bil zavarovan kot lastnik zasebnega podjetja, ki ga je osebno vodil. Pritožbeno sodišče je pri tem opozorilo na določbe ZPIZ/92 in pa ZTPPIZ (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami), ki so se nanašale na priznanje zavarovalne dobe. Le-ta se je zavarovancem, ki so bili sami dolžni plačevati prispevke, torej tistim, ki so bili zavarovani na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti, upoštevala le, če so bili za ta obdobja plačani prispevki (3. odstavek 202. člena ZPIZ/92). V primeru pa, ko je šlo za zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, se je čas prebit v delovnem razmerju pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) upošteval v zavarovalno dobo, ne glede na to, ali so bili zanjo plačani prispevki.

10. V novem sojenju je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik v zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja torej z zavarovalno podlago 001. 11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Da je bil tožnik v spornem obdobju zavarovan na podlagi delovnega razmerja namreč izhaja iz uradnega zaznamka revizorke oddelka za ... z dne 26. 3. 2014 (listovna št. 34). Sodišče prve stopnje pa je s tem v zvezi na ponovnem sojenju toženo stranko še dodatno pozvalo, da sodišču posreduje podatke iz matične evidence o podlagi tožnikovega zavarovanja v spornem obdobju. Tožena stranka je dne 12. 2. 2015 posredovala dopis skupaj z izpisom iz matične evidence zavarovancev (B/1) in pa kopijo mikrofilma - obrazec M-1 (priloga B/2). Tožena stranka v sprejemnem dopisu navaja, da je iz navedenih dokumentov razvidno, da je bil tožnik v spornem obdobju (od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997) v pokojninsko in invalidsko zavarovanje prijavljen na podlagi delovnega razmerja pri podjetju A. d.o.o.. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi iz obrazca M-1/M-2 izhajalo, da je bil tožnik zavarovan po zavarovalni podlagi 40, pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo v točki 8 sklepa z dne 8. 1. 2015. Iz omenjenega obrazca namreč izhaja zavarovanje od 1. 7. 2010 do prenehanja, torej do 20. 12. 2010, kar pomeni, da obrazec ne pokriva zavarovanja v spornem obdobju.

12. Ker je bil tožnik v zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja, v tem primeru plačani prispevki niso pogoj za priznanje pokojninske dobe, saj kot delavec ni bil dolžan sam zase plačevati prispevke. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi Vrhovno sodišče RS(1). Tudi glede vprašanja, ali bi lahko tožnik sam s sabo sklenil pogodbo o zaposlitvi in s tem v zvezi, ali so izpolnjeni elementi delovnega razmerja, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da se bi omenjeno vprašanje lahko zastavilo v primeru, če bi šlo za spor glede lastnosti zavarovanca(2) , za kar pa v predmetni zadevi ne gre. Glede na navedeno so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sklep o popravi sodbe. Pravna podlaga za izdajo navedenega sklepa je namreč podana v 1. odstavku 398. člena ZPP, kjer je določeno, da predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje v celoti odločilo o tožbenem zahtevku tožnika, tako da je odpravilo odločbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. V obrazložitvi sodbe je tudi povsem jasno določilo, da je sporno obdobje od 1. 11. 1990 do 11. 11. 1997 in da mora tožena stranka navedeno sporno obdobje upoštevati v pokojninsko dobo tožnika in nato ponovno odmeriti starostno pokojnino upoštevaje to dobo. Doba je torej očitno zgolj pomotoma izpadla iz izreka.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP in pa 2. točke 365. člena ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep o popravi sodbe.

15. Glede stroškov odgovorov na pritožbo, ki ju je vložil tožnik, pa je pritožbeno sodišče presodilo, da navedena odgovora nista bila bistvena za odločitev v pritožbenem postopku. Na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP je zato odločilo, da tožnik sam trpi stroške obeh odgovorov na pritožbo.

(1) Sodbi VS RS VIII Ips 158/2014 z dne 27. 1. 2015 in VIII Ips 484/2006

(2) Sodbe VS RS št. VIII Ips 167/2008 z dne 10. 10. 2009, VIII Ips 204/2008 z dne 21. 6. 2010 in VIII Ips 158/2009 z dne 21. 2. 2011