Jedro

Toženec kot izključni zemljiškoknjižni lastnik lahko proti dobrovernemu tretjemu razpolaga z nepremičnino, ki naj bi predstavljala skupno premoženje pravdnih strank, in tako onemogoči kasnejše uveljavljanje tožničine terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe.

Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu za začasno odredbo. Navaja, da bi morala tožeča stranka za izdajo začasne odredbe izkazati nevarnost, da bo uveljavitev nedenarne terjatve onemogočena ali precej otežena. Namen prepovedi odtujitve in obremenitve pri nedenarni terjatvi je, da bo dejansko in pravno stanje stvari omogočalo, da se ta stvar upniku res izroči. Nevarnost je podana takrat, ko bo dolžnik v teku pravde stvar prodal ali obremenil. Tožena stranka lahko proti dobrovernim tretjim razpolaga z nepremičnino in tako onemogoči kasnejše uveljavljanje upnikove terjatve. Zadošča že objektivna nevarnost, torej že verjeten izkaz nastanka posledice, nevarnosti za bodočo izterjavo. Tožnica je izkazala nameravano prodajo.

Pritožba je utemeljena.

Stališče prvega sodišča o tožničini neutemeljeni trditvi o obstoju okoliščin iz četrtega odstavka 270. člena ZIZ in o njeni nekonkretizirani trditvi o obstoju predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je pravilno. Vendar pa je prvo sodišče prezrlo, da je tožnica v predlogu za začasno odredbo zatrjevala (poleg predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ) tudi okoliščine, ki v materialnopravnem pogledu (če bi se izkazale za resnične) kažejo na obstoj predpostavke iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Trdila je namreč, da je toženec zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, čeprav gre za skupno premoženje pravdnih strank, da ji toženec ne priznava lastninske pravice do ½ na stanovanju, da je do 28.7.2013 nemoteno živela v tem stanovanju, saj toženec živi v BIH, ko se je tega dne vrnila z dopusta, pa je bil v stanovanju toženec, ki ji ni dovolil vstopa v stanovanje, do nje bil nasilen in jo porinil po stopnišču ter da ji je zagrozil, da bo stanovanje prodal, tožnica pa ne bo dobila nič, ker ji nič ne pripada. Navedla je še, da od 28.7.2013 ne biva več v stanovanju. Tožnica je glede teh trditev predlagala tudi dokaze.

Prvo sodišče se do teh trditev ni opredelilo, čeprav gre za odločilna dejstva. Verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, je ob obstoju pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ zadosten pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Zadošča že verjeten izkaz nastanka same posledice (nevarnosti za bodočo izterjavo). Pritožba utemeljeno opozarja, da lahko toženec proti dobrovernemu tretjemu razpolaga z nepremičnino in tako onemogoči kasnejše uveljavljanje tožničine terjatve. Tožnica je torej v predlogu podala zadostne trditve o obstoju predpostavk iz prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče izvesti predlagane dokaze in se opredeliti do tožničinih relevantnih trditev. Pri tem bo prvo sodišče moralo v skladu z 285. členom ZPP pozvati tožnico, da ustrezno oblikuje tožbeni zahtevek. Tožnica s tožbo dejansko meri na ugotavljanje skupnega premoženja pravdnih strank in njunih deležev na njem, zato je treba temu ustrezno postaviti tožbeni zahtevek. Vendar pa tožnica s postavljenim zahtevkom zasleduje ugotovitev, da je solastnica stanovanja do polovice, s čemer meri že na delitev skupnega premoženja v pravdi. Določitev solastninskih deležev je posledica delitve skupnega premoženja. Dosledneje je, da se v pravdi najprej ugotovi, kaj predstavlja skupno premoženje (nekdanjih) zakoncev ter višina njunih deležev na skupnem premoženju (več o tem Zvone Strajnar, nekateri problemi v zvezi z uveljavljanjem deleža na skupnem premoženju, Pravosodni bilten, 1/2004).

Pritožbeno sodišče je pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo (3. točka 165. člena ZPP).