Jedro

Po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o zadrugah, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih Temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona (tj. z dne 11. 3. 1993) last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na Sklad oziroma na občino. Po določbi 2. odstavka 74. člena ZZad pa ne glede na določbe prejšnjega odstavka postanejo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih organizacije pridobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona (tj. z dne 28. 3. 1992) last Republike Slovenije in se prenesejo v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Tožnica je obravnavana kmetijska zemljišča pridobila na neodplačen način, to pomeni, da so prešla v last Republike Slovenije oziroma na D. kot zavezanca za vrnitev, pri čemer ni pomembno, da je v zemljiški knjigi, ki je res sicer javna knjig, na teh zemljiščih vpisana družbena lastnina in kot imetnica pravica uporabe tožnica, saj je lastninsko pravico D. pridobil na originaren način, torej neposredno na podlagi zakona, zaradi česar (še dodatni) nadaljnji dvostranski pravni posel ni potreben.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z dopolnilno odločbo, št. 321-87/1993-187 z dne 14. 10. 2010, v 1. točki izreka odločil, da se vrnejo v skupno last in posest upravičenki A. oziroma njenim v izreku naštetim članom oziroma osebam, katerim so bile ob podržavljenju odvzete premoženjske pravice do tam navedenih deležev, zemljišča s parc. št. 1035/35, 1035/15, 1035/20, vl. št. 465, k.o. ..., na katerih je vknjižena družbena lastnina z imetnico pravico uporabe B. z. o. o., parc. št. 1038/31 in 1038/21, vl. št. 1205, k.o. ... do deleža 6757/9369-tin, na katerih je vknjižena lastninska pravica na RS, ter parc. št. 1035/48, vl. št. 733, k.o. ..., z vpisano lastninsko pravico na C., v 2. točki izreka določil, da je zavezanec za vračilo zemljišč s parc. št. 1035/35, 1035/15, 1035/20, vl. št. 465, k.o. ..., parc. št. 1038/31 in 1038/21, vl. št. 1205, k.o. ..., D., za parc. št. 1035/48 pa C., v 3. točki izreka določil skupno vrednost nepremičnin na 4.919,64 DEM, v 4. točki izreka odredil izbris zaznambe odtujitve in obremenitve pri vl. št. 733, k.o. ... za parc. št. 1035/21 (po novi odmeri 1035/48) ter pri vl. št. 465, k.o. ... za parc. št. 1035/2 (po novi odmeri 1035/35) in 1035/20, v 5. točki še določil, da Okrajno sodišče v Kranju po pravnomočnosti te odločbe ter odločbe o ureditvi meje po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja parcel ter izbris zaznambe iz 4. točke izreka in v 6. točki izreka odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Drugostopni organ je z odločbo, št. 490-125/2009/2 z dne 27. 1. 2010, pritožbe strank (med drugim tudi tožnice) zavrnil, hkrati pa je zavrnil tudi zahtevi za povrnitev stroškov E.E. in tožnice. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da so tam poimensko navedeni vlagatelji vložili zahtevo za vračilo razlaščenega premoženja agrarne skupnosti F. ter zahtevali, da se upravičencem po njihovih solastniških deležih vrne odvzeto premoženje v last in posest oziroma v obliki odškodnine. Glede na uveljavitev Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (v nadaljnjem besedilu ZPVAS) in ker o njihovi zahtevi še ni bilo odločeno, je organ nato zahtevo obravnaval po določbah tega zakona in je v tej zadevi postala vlagateljica A.. Zahtevano premoženje je bilo podržavljeno z odločbo Državnega sekretariata za finance LRS, št. 04a-197/2-58 B/M z dne 21. 8. 1958, agrarni skupnosti F., ki je bila skupna last tam navedenih posestnikov na podlagi Zakona o agrarnih skupnostih. Predmet te odločbe so parc. št. 1035/2, del v izmeri 7509 m2 parc. št. 1305/4, parc. št. 1035/15 in 1035/20 ter del parc. št. 1037/1, na kateri stoji objekt .... Navedena zemljišča so se po podržavljenju preoštevilčila in delila, ugotovljeno pa je tudi bilo, da so po sedanjem stanju določena tam navedena zemljišča pozidana in zato njihovo vračilo v naravi ni možno (določba 32. člena Zakona o denacionalizaciji – v nadaljnjem besedilu ZDen). Tudi na preostalih zemljiščih dejansko stanje ni v celoti usklajeno s podatki katastra, zato je bila v letu 1996 za območje ... izvedena odmera objektov in pripadajočih funkcionalnih zemljišč, vendar sta bili odločbi, izdani v tem postopku, odpravljeni na podlagi vloženih pravnih sredstev. Prvostopni organ je nato glede na Strokovna navodila in usmeritve upravnim enotam za postopanje pri določitvi funkcionalnih zemljišč, odmerah in parcelacijah v postopku denacionalizacije imenoval izvedenca geodetske stroke, ki je izdelal izvedensko delo ''Določitev gradbene parcele k obstoječim objektom za potrebe denacionalizacije z dne 20. 3. 2008'', v katerem sta zajeti tudi parc. št. 1035/2 in 1037, ter izvedensko delo z dne 20. 4. 2009, v katerem pa je zajeta tudi parc. št. 1035/21. Na izvedensko delo je podala pripombe tudi tožnica v smeri nepravilno določenega funkcionalnega zemljišča k objektu ... ter nedoločitve le-teh k stebrom vlečnic oziroma nedoločenega vplivnega območja, neupoštevanja gradbenega kompleksa podzemnih garaž, vendar je izvedenec vse njene pripombe utemeljeno zavrnil. Organ je tako ugotovil, da za parc. št. 1035/35, 1035/48, 1035/15, 1035/20 in 1038/31 ter 1038/21 (za zadnji do deleža 6757/9369-tin) ne obstajajo ovire za vračilo v naravi. Po zemljiškoknjižnih podatkih Okrajnega sodišča v Kranju so parc. št. 1035/2 (sedaj parc. št. 1035/35), 1035/15 in 1035/20 danes vpisane v vl. št. 465, k.o. ..., kjer je vknjižena družbena lastnina in imetnica pravice uporabe tožnica, parc. št. 1038/21, 1038/31 v vl. št. 1205, k.o. ..., kjer je vknjižena lastninska pravica na RS, parc. št. 1035/21 (sedaj 1035/48) pa v vl. št. 733, k.o. ..., kjer je vknjižena lastninska pravica na C. Ne glede na vknjižbo tožnice kot imetnice pravice uporabe pri vl. št. 465 je zavezanec za vrnitev Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, saj so na podlagi določbe 74. člena Zakona o zadrugah (v nadaljnjem besedilu ZZad) kmetijska in gozdna zemljišča v upravljanju zadrug od dne 28. 3. 1992 prešla na RS, s temi zemljišči pa glede na določbe Zakona o D. (v nadaljnjem besedilu ZSKZG) upravlja Sklad. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bila na območju prejšnje agrarne skupnosti E. po ZPVAS ponovno organizirana agrarna skupnost A., ki je bila z odločbo Upravne enote Kranj z dne 7. 2. 1996 vpisana v register agrarnih skupnosti. Iz priloženega članskega imenika je razvidno, da so člani sedanje skupnosti bivši člani ali njihovi pravni nasledniki bivše agrarne skupnosti. Ker je bilo ob podržavljenju premoženje vpisano na člane z navedbo njihovih lastninskih deležev, se tudi v tem postopku premoženjske pravice vračajo v podržavljenem obsegu fizičnim osebam, katerim so bile odvzete. Po poročilu po določbi 65. člena ZDen je organ pridobil še pripombe strank postopka, pridobil namenska potrdila o rabi za obravnavana zemljišča, ugotovil, da ne obstajajo ovire za vračilo v naravi tudi za parc. št. 1035/20 (stranka z interesom E.E. ni izkazala ovir za vračilo), zaradi česar je odločil, kot je navedeno v izreku odločbe. O premoženju, za katero upravičencem pripada odškodnina, pa bo odločalo pristojno sodišče. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice še navedel, da so od parcel, ki so predmet izpodbijane odločbe, v uporabi (pr)itožnice le še parc. št. 1035/35, 1035/15 in 1035/20, kar pomeni, da se njena pritožba nanaša le na te tri parcele. Zavezanec za njihovo vračilo je D., ker so bile vse tri parcele na dan 11. 3. 1993 kmetijsko zemljišče. Že z odločbo, št. 490-92/2008 z dne 17. 2. 2009, je organ ugotovil, da tožnica ni zavezanka, kar je potrdilo tudi Upravno sodišče v sodbi, opr. št. I U 547/2009. Tožnica je sicer sodelovala v postopku kot stranka in ji je bila tudi vročena izpodbijana odločba, vendar pa v postopku ni sodelovala kot upravičenka ali zavezanka, temveč le zaradi varstva svojih pravic, npr. povrnitve morebitnih vlaganj v vrnjene nepremičnine. Ker se njene (pri)tožbene navedbe ne nanašajo na varstvo njenih pravic, jih drugostopni organ ni obravnaval in je pritožbo zavrnil. Tožnica je tožbo vložila iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega zakona in kršitev pravil postopka. Meni, da sta nezakoniti prvostopna in drugostopna odločba. Nedvomno je prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih, zato je treba odločbo odpraviti. S svojo odločitvijo je organ posegel v njeno pravico do enakosti pred zakonom, pravico do enakega varstva pravic in pravico do zasebne lastnine. Izpodbijana odločitev ni utemeljena s pravnimi argumenti, zaradi česar tožnica meni, da je organ odločil samovoljno in arbitrarno, zato je bila prikrajšana za pravico do vsebinskega dialoga z organom. Nedvoumno je, da je nepremično premoženje, ki je predmet odločbe, med njenimi sredstvi, kar neizpodbitno izhaja iz vpogleda v zemljiško knjigo, ki je javna knjiga. Zato jo je treba šteti kot zavezanko za vračilo nepremičnin. Res je bil po določbi 74. člena ZZad izveden prenos kmetijskih zemljišč na D., vendar je za prenos premoženja potreben tudi pridobitni način in ni zadostna le ugotovitev o zakonski podlagi. Potreben je še pravni posel, ki pa še ni bil izveden. Tega dejstva organ ni upošteval. Tožnici je bila tako kršena pravica do enakega obravnavanja, s tem pa je bilo kršeno načelo pravne države. Zemljišča ima tudi v posesti. Organ bi zato moral odgovoriti na vse njene očitke, pa tega ni storil. Nadalje je navedla, da v tem primeru ne more iti za istovrstno agrarno skupnost, saj ni ponovno organizirana bivša agrarna skupnost, ki se je imenovala F., saj se sedaj imenuje A. V današnji skupnosti ni premoženje določeno kot skupna last, pač pa je organizirano kot solastnina, kar izhaja iz notarsko overjenega sporazuma. Premoženje je bilo podržavljeno kot skupna lastnina, kar pomeni, da ni vzpostavljene identičnosti premoženjskega režima, kar izhaja iz določb ZPVAS oziroma vprašanje identičnosti agrarne skupnosti. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbah, opr. št. I Up 1058/2002, in I Up 1059/2002. Odločba pa je nezakonita tudi iz razloga, ker v izreku oblikuje tako skupno lastnino kot solastnino. Organ pa je odločil tudi mimo postavljenega zahtevka strank, saj so upravičenci zahtevali vrnitev v obliki njihovih solastniških deležev, organ je premoženje vrnil v obliki skupne lastnine s poimensko navedenimi deleži. Organ je tudi nepravilno in zmotno ugotovil dejansko stanje in s tem kršil materialno pravo. V konkretnem primeru gre za nepremičnine, ki tvorijo kompleks smučišč. Kompleks obsega tudi objekte in naprave, potrebne za delovanje smučišča. Organ je nepravilno vrnil v naravi zemljišča okoli objektov in naprav, nepravilno je tudi odmerjal funkcionalna zemljišča. Organ se je glede pripomb tožnice tudi skliceval na ugotovitve izvedenca, češ, da je iz ugotovitev izvedenca razvidno, da pripombe tožnice niso utemeljene, pri čemer pa ni jasno, zakaj. Organ je tisti, ki presoja pripombe, in ne izvedenec. Izvedenec pri svojem mnenju tudi ni upošteval Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, v katerem je naveden obseg funkcionalnega zemljišča, ki lahko pripada k objektom. Po določbi 211. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljnjem besedilu ZGO-1) je Zakon o varnosti na javnih smučiščih izrecno naštet kot zakon, ki ureja grajeno javno dobro, ki je veljal pred ZDen in ga je treba upoštevati. Po zemljiščih, ki se vračajo, pa potekajo tudi trase sedežnic in vlečnic, kar pomeni oviro po določbi 32. člena ZDen. Organ tudi ni upošteval določbe 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen in bi moral po uradni dolžnosti preveriti, ali je možno vračilo v naravi ali ne. Gre za kompleks smučišč, kar kažejo tudi prostorski akti. Za prostorsko kompleksnost je bistvenega pomena namen, kar je v tem primeru javno smučišče, sprememba lastnika dela zemljišč lahko bistveno vpliva na okrnitev prostorske kompleksnosti. V teh primerih ni mogoče vrniti nepremičnine. Predlagala je odpravo obeh odločb ter vrnitev zadeve prvostopnemu organu, zahtevala pa je tudi povrnitev stroškov postopka, povečanih za DDV, v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranki z interesom C. in G. sta v odgovoru na tožbo navedli, da soglašata s predlogom odprave izpodbijanega akta, opozorili pa sta tudi na vloženo tožbo v zadevi pod opr. št. I U 293/2010 in predlagali združitev s to zadevo.

Ostale stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

Sodišče uvodoma navaja, da ni sledilo predlogu strank z interesom C. in G. za združitev te zadeve z zadevo opr. št. I U 293/2010, ker zgolj enak tožbeni predlog v obeh zadevah ni zadostni razlog za ugoditev predlogu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (določba 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US, 62/10, v nadaljnjem besedilu ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o določitvi zavezanca za vračilo zemljišč s parc. št. 1035/35, 1035/15, 1035/20, vl. št. 465, k.o. ..., o aktivni legitimaciji upravičenke A. ter vrnitev v naravi parcel, ki pa jih po mnenju tožnice zaradi zaradi ovir po ZDen ni možno vrniti v taki obliki.

Po presoji sodišča je prvostopni organ pravilno kot zavezanca za vračilo zemljišč s parc. št. 1035/35, 1035/15 in 1035/20, k.o. ..., glede na določbo 51. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US) določil D.. Po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o zadrugah, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih Temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona (tj. z dne 11. 3. 1993) last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na Sklad oziroma na občino. Po določbi 2. odstavka 74. člena ZZad (Uradni list RS, št. 13/92 s spremembami in dopolnitvami) pa ne glede na določbe prejšnjega odstavka postanejo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih organizacije iz prejšnjega odstavka (obstoječe zadruge in delovne organizacije kooperantov, temeljnih organizacij v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljenih zadrug in zadružnih zvez) pridobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona (tj. z dne 28. 3. 1992) last Republike Slovenije in se prenesejo v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Ker ni sporno, da je tožnica obravnavana kmetijska zemljišča pridobila na neodplačen način, to glede na citirano zakonsko ureditev pomeni, da so prešla v last Republike Slovenije oziroma na D. kot zavezanca za vrnitev, pri čemer ni pomembno, da je v zemljiški knjigi, ki je res sicer javna knjig, na teh zemljiščih vpisana družbena lastnina in kot imetnica pravica uporabe tožnica, saj je lastninsko pravico D. pridobil na originaren način, torej neposredno na podlagi zakona, zaradi česar (še dodatni) nadaljnji dvostranski pravni posel ni potreben. Upoštevajoč to ugotovitev pa se sodišče tudi strinja z razlogovanjem drugostopnega organa o obsegu oziroma vsebini ugovorov, ki jih lahko uveljavlja tožnica v tem upravnem postopku, ki se lahko nanašajo le na varstvo njenih pravic ali pravnih koristi oziroma morebitno uveljavljana vlaganja v podržavljeno nepremičnino (določba 60. člena ZDen), zaradi česar pa sodišče tudi ne more sprejeti tožbenega ugovora o kršitvi tožničinih ustavnih pravic, kakor tudi ne o podanih ovirah za vrnitev obravnavanih zemljišč v naravi po določbah 19. in 32. člena ZDen. Ugovor o ovirah za vračilo določenega premoženja lahko namreč uveljavlja le tista oseba, ki ima v svojem premoženju stvari, ki so predmet vračila in je torej zavezan, da jih vrne v primeru, če ovire za njihovo vračilo niso podane oziroma izkazane, pri čemer jih mora uveljavljati zavezanec sam (določba 51. člena ZDen), saj upravni organ ni obvezan, da sam po uradni dolžnosti ugotavlja morebitni obstoj ovir za vračilo premoženja v naravi, zlasti glede na primarnost vračanja podržavljenega premoženja v naravi (določba 2. člena ZDen).

V zvezi s tožbenim ugovorom o sporni aktivni legitimaciji upravičenke A. ter odločitvi organa mimo zahtevka pa sodišče še dodaja, da je izkazana tudi aktivna legitimacija A., kakor tudi, da organ ni odločil mimo zahtevka upravičenke. Iz sporazuma o ponovni vzpostavitvi A. (overjenega pri notarju) namreč izhaja, da se ta agrarna skupnost vzpostavlja za območje nekdanje agrarne skupnosti F., ki predstavlja planino ..., ter, da so njeni člani dediči oziroma pravni nasledniki nekdanjih članov, kar pomeni, da obstaja identičnost med bivšo in ponovno vzpostavljeno agrarno skupnost, ne glede na različno ime, saj se po določbi 3. člena ZVPAS (Uradni list RS, št. 5/94 s spremembami in dopolnitvami) agrarna skupnost lahko vzpostavi na območju, kjer je obstojala pred uveljavitvijo predpisov iz določbe 1. člena tega zakona, pravico do ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti pa imajo vsi nekdanji člani ali njihovi dediči oziroma njihovi pravni nasledniki, na katere je bila premoženjska pravica iz določbe 3. odstavka 1. člena prenesena, če so državljani Republike Slovenije ali če so domače pravne osebe (določba 4. člena ZPVAS). Nadalje pa tudi izhaja, da je izkazana istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic in v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti (določba 8. člena ZPVAS). Iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 426, k.o. ... (kjer so bila vpisana podržavljena obravnavana zemljišča) je razvidno, da je lastninska pravica vpisana na nekdanje člane z navedbo lastninskih deležev članov po imenih ter njihovih naslovih (B list), tako je bilo obravnavano premoženje (kot ''skupna last nekdanjih posestnikov'', ki so poimensko navedeni, vključno z naslovi ter navedbo lastninskih deležev, opredeljenih v razmerju do celote) podržavljeno z odločbo LRS, Državnega sekretariata za finance Ljubljana, št. 04a-197/2-58 B/M z dne 21. 8. 1958, na takšen način (torej z določitvijo deležev posameznih članov v razmerju do celote) pa so bile vzpostavljene tudi premoženjske pravice ponovno vzpostavljene in organizirane A., kot izhaja iz že citiranega sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti A. S takšnim načinom odločitve, kot izhaja iz izreka prvostopne odločbe (z vračilom v skupno last in posest upravičenki A. oziroma poimensko navedenim osebam, katerim so bile ob podržavljenju odvzete premoženjske pravice do tam navedenih deležev), pa je prvostopni organ odločil tako v skladu s postavljenim zahtevkom, kot tudi glede na ugotovljeno dejansko in pravno stanje zadeve. Lastninska pravica nekdanjih članov bivše agrarne skupnosti kot tudi lastninska pravica sedanjih članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti je bila (in je) nedvomno vzpostavljena kot solastnina njenih članov, saj je bila v zemljiški knjigi vpisana z navedbo lastninskih deležev poimenskih članov, opredeljenih v razmerju do celote (določba 2. alineje 3. odstavka 1. člena ZPVAS), pri čemer drugačnega lastninskega razmerja ne more spremeniti niti navedba v odločbi o podržavljenju o premoženju, ki da je bilo ''skupna last nekdanjih posestnikov'', niti navedba v izreku prvostopne odločbe o vračilu v ''skupno last in posest upravičenki A.'' ob nato pravilno opredeljenih nekdanjih članih in njihovih lastninskih deležih, pa tudi ne predstavlja takšne kršitve netočnosti izreka glede na določbo 208. člena ZUP/86, ki bi vplivala na odločitev v stvari.

Sodišče je zato glede na navedeno tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi stroškov postopka je sodišče sprejelo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1.