Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna odločitev, da se tujcu iz razloga, ker mu ni bila izdana odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, zavrže zahteva iz 73. člena ZTuj-2 za podaljšanje dovolitve zadrževanja v Republiki Sloveniji, čeprav mu je bila pred tem dovolitev zadrževanja že večkrat podaljšana.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilna odločitev, da se tujcu iz razloga, ker mu ni bila izdana odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, zavrže zahteva iz 73. člena ZTuj-2 za podaljšanje dovolitve zadrževanja v Republiki Sloveniji, čeprav mu je bila pred tem dovolitev zadrževanja že večkrat podaljšana?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo zavrnilo tožbo zoper sklep Policijske uprave Ljubljana, št. 021-10/2017/55 (3E23-03) z dne 1. 7. 2019, s katerim je bila zavržena tožnikova vloga za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji po 5. alineji drugega odstavka 73. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo, št. 2253-20/2019/2 (155-03) z dne 26. 7. 2019, zavrnilo.

2. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da tožniku še ni bila izdana odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev oziroma odločba, s katero bi mu bila določena prepoved vstopa v državo, ali sodba, s katero bi mu bila izrečena stranska kazen ali stranska sankcija izgona tujca iz države. Osnovni pogoj, da se sploh lahko odloča o prošnji za dovolitev zadrževanja, pa je, da je tujec v postopku odstranitve oziroma da mu je bila izdana odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev. Ker tožniku takšna odločba ni bila izdana, je bila njegova vloga za podaljšanje dovolitve zadrževanja vložena prezgodaj, zato se je Upravno sodišče strinjalo z odločitvijo upravnega organa, da je bilo njegovo vlogo treba zavreči. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da mu je bila do sedaj dovolitev zadrževanja že večkrat podaljšana, je pojasnilo, da je predmet tega postopka zgolj zadnji izpodbijani sklep o zavrženju njegove vloge za dovolitev zadrževanja, zato se ni opredeljevalo do tega, ali so bile predhodno izdane odločbe o dovolitvi zadrževanja pravilne.

3. Tožnik je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu in predlagal, naj jo dopusti zaradi dveh pomembnih pravnih vprašanj.

4. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP). Gre namreč za pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša na to, ali se lahko tujcu zavrže njegova zahteva za podaljšanje dovolitve zadrževanja v Republiki Sloveniji iz tretjega odstavka 73. člena ZTuj-2 iz razloga, ker mu ni bila izdana odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, čeprav mu je bila pred tem dovolitev zadrževanja že večkrat podaljšana. O tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo in je obenem pomembno za enotnost in razvoj sodne prakse, saj se bo lahko pojavilo še v drugih sporih v zvezi s postopki glede podaljšanja dovolitve zadrževanja v Republiki Sloveniji.

6. Glede drugega vprašanja Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zakonski pogoji za to niso izpolnjeni.

7. V zvezi s tožnikovim predlogom za oprostitev plačila sodne takse Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da plačilo sodne takse za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu ni predvideno.