Jedro

Če je sodišče na glavni obravnavi izvedensko mnenje, izdelano za potrebe pravdnega postopka, prebralo, oziroma je dokaz izvedlo, ga je kot takega povsem legitimno uporabilo za presojo mnenja v tem postopku postavljene izvedenke.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bil E. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena ter kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen tri leta zapora, za drugo šest mesecev, ter mu zatem po določilih o steku izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora. Na podlagi 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče je pritožbi pooblaščenke mladoletne oškodovanke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da mora obsojenec povrniti tudi potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke, sicer je njegovo pritožbo in pritožbo njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz „vseh dovoljenih zakonskih razlogov“ in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana v mnenje vrhovnemu državnemu tožilstvu, ki pa je zadevo sodišču vrnilo brez odgovora.

4. Skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP se sme izpodbijati sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Edina procesna kršitev v sicer zelo obširni vlogi, ki jo uveljavlja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, je kršitev pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ker ni postavilo drugega oziroma novega izvedenca psihiatrične stroke, kar je v konkretnem primeru bistvenega pomena, še zlasti upoštevaje naravo očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ko je pravzaprav edini dokaz, da je prišlo do storitve očitanega dejanja, majava izpovedba mladoletne oškodovanke, izvedenka, katere mnenje pa je sodišče v celoti sprejelo pa pri izdelavi prvotnega mnenja, še zdaleč ni razpolagala z vsemi relevantnimi informacijami, in sicer z vedenjem o oškodovankinem prejšnjem življenju oziroma razmerah, v katerih je oškodovanka živela, ter z vzorci obnašanja, katerim je bila dlje časa izpostavljena. Kasneje je sicer bila izvedenka seznanjena s temi novimi okoliščinami, vendar pa je popolnoma neživljenjsko pričakovati, da bi svoje mnenje, potem ko se je že opredelila in si o oškodovanki ustvarila mnenje, to spremenila.

5. Kot je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza z angažiranjem drugega izvedenca klinične psihologije z obrazložitvijo, da je izvedenka podala mnenje strokovno, ter da je zaslišana na glavni obravnavi logično in smiselno odgovarjala na številna zastavljena vprašanja. V njenem mnenju sodišče ni zasledilo nikakršnih vrzeli, ki bi jih bilo potrebno odpraviti ali nadomestiti s postavitvijo novega izvedenca. Prav tako pa po oceni sodišča tudi ni spregledati, da izvedensko mnenje kliničnega psihologa R. T., ki je bilo sicer res izdelano za potrebe pravdnega postopka, pritrjuje zaključkom izvedenke. Sodišče pa je presodilo tudi, da je bil predlog obrambe za postavitev drugega izvedenca predvsem v dejstvu, ker se obramba z zaključki izvedenke ni strinjala. Pritožbeno sodišče je ob tem še poudarilo, da je pri tovrstnih kaznivih dejanjih običajno, da ni drugih prič razen oškodovanke, kot je bilo to tudi v obravnavani zadevi.

6. V 258. členu ZKP je določeno, da če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom v pravilnost danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev. V konkretni kazenski zadevi sodišče ugotavlja, da je izvedensko mnenje pravilno, da v njem ni nasprotij ali pomanjkljivosti, poleg tega pa je potrjeno tudi z ostalimi dokazi, to je mnenjem izvedenca, angažiranega v pravdni zadevi, ki ga je sodišče na obravnavi prebralo, ter seveda z izpovedjo oškodovanke ter z izpovedbami številnih posrednih prič. Da bi bile v mnenju kakšne pomanjkljivosti, nepravilnosti ali nasprotja, ne navaja niti zagovornik, izraža le dvom v presojo sodišča, ki ga pa ne konkretizira. Navedeno pa pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma uveljavljanje razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Neutemeljene pa so tudi nadaljnje navedbe, da se sodišče pri presoji pravilnosti in strokovnosti mnenja ne bi smelo opreti na zaključke izvedenca R. T., ki je izdelal mnenje za potrebe pravdnega postopka, saj je, kot je bilo že povedano, sodišče na glavni obravnavi izvedensko mnenje tega izvedenca prebralo, oziroma je dokaz izvedlo, in ga je kot takega povsem legitimno uporabilo za presojo mnenja v tem postopku postavljene izvedenke.

7. Vse ostale navedbe, da je oškodovanka govorila tako kot je, pod vplivom matere, pri čemer se še opozarja na izpovedbo kriminalistke M. R., ki je opisala skrajno neživljenjsko reakcijo oškodovankine matere, ko sta jo kriminalista prišla „seznanit“ o sumih obtožb zoper obdolženca ipd., pomenijo uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno vlagati.

8. Isto pa pomenijo tudi navedbe zagovornika, da glede kaznivega dejanja zanemarjanja otrok in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, da oblika pričeske deklice ter dejstvo, da se mora oškodovanka zahvaliti za večerjo, zagotovo ne sodita v okvir ravnanja, ki ga je mogoče inkriminirati. Sodišče namreč ugotavlja, da je šlo v konkretnem primeru za takšno striženje las, ki je oškodovanko prizadelo (da je šlo za psihično nasilje, je potrdila tudi izvedenka), navedba, da naj bi bilo inkriminirano zgolj dejstvo, da se je morala oškodovanka obsojencu zahvaliti za večerjo pa je iztrgano iz konteksta, saj se očitek glasi še v nadaljevanju tega stavka, da se je morala njemu zahvaljevati za to, ker pri materi večerje ne bi dobila. Tudi slednje predstavlja, kot je ugotovilo sodišče, hud pritisk na oškodovanko, ki je na svojo mater močno čustveno navezana.

9. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane procesne kršitve, zahteva pa je v pretežnem delu podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče, skladno z določilom člena 425 ZKP, zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.