Jedro

V opisu kaznivega dejanja po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ ni treba navesti zakonske norme, s katero bi bilo določeno, kdo je uradna oseba, ki izvršuje uradna pooblastila. Zato zadostuje, da je v bilo izreku sodbe natančno opisano, kaj naj bi policist opravil kot uradno dejanje, njegova pooblastila pa opisana v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.C. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil obsojeni R.C. spoznan za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 17.2.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je vložil iz razlogov absolutnih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Po mnenju zagovornika dejanje, ki se očita obsojencu, ni dokazano, ker obsojenec tega dejanja ni storil. Poleg tega je bistveno pripomogel k čimprejšnjem končanju kazenskega postopka in dejanski ugotovitvi stanja, kar bi sodišče moralo upoštevati pri določanju kazni.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 27.3.2006 predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti kot neutemeljena zavrne. Menil je, da je zagovornik v zahtevi uveljavil dejanska vprašanja, ki se ne morejo reševati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju zagovornika je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker da je sodba pomanjkljiva in je ni moč preizkusiti. Te kršitve zagovornik ni obrazložil in je sploh ni možno preizkusiti. S trditvijo, da obsojencu ni dokazano kaznivo dejanje, je zagovornik uveljavil zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar v postopku za varstvo zakonitosti glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Tako je povsem brezpredmetno očitanje, da sta policista obsojenca prepoznala že v avtomobilu, saj je sodišče ta očitek iz obtožbe v izreku sodbe sploh izpustilo. Prav tako so neutemeljene zagovornikove trditve o obveznosti flourescentnega jopiča za policista, ker to ni del obvezne opreme policista, kot je za to kazensko zadevo tudi brezpredmetno, kaj se je dogajalo po storjenem kaznivem dejanju.

V zahtevi zagovornik tudi neutemeljeno izpodbija kršitev kazenskega zakona, ker pri opisu kaznivega dejanja ni navedena zakonska norma, s katero bi bilo določeno, kdo je uradna oseba, ki izvršuje uradna pooblastila. V opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je natančno opisano, kaj naj bi policist D.B. opravil kot uradno dejanje, prav tako pa so njegova pooblastila opisana v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

V zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni možno izpodbijati višino izrečene kazni, saj je bila obsojencu kazen izrečena v skladu s predpisano kaznijo za kaznivo dejanje po 4. odstavku 302. člena KZ.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve kazenskega zakona in kazenskega postopka, ki jih obsojenčev zagovornik uveljavlja v zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi višine določene kazni. V skladu z določbo 325. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče se je pri tem oprlo na podatke o obsojenčevih razmerah, ki so razvidni iz prvostopenjske sodbe.